Še en intervju s Petričem, tokrat v Pjongčangu: »Kako vam je všeč?«

Očitno se frekvenca intervjujev s Stojanom Petričem v »njegovem« Delu stopnjuje. Prejšnji nosi datum 3. februar 2018, o njem sem že pisal, današnji mu sledi točno teden kasneje:

S Stojanom Petričem, predsednikom sosveta podjetja Kolektor in predsednikom sosveta medijske hiše Delo, sva se pogovarjala v Slovenski hiši, urejeni ob progah za alpsko smučanje v Jongpjongu, morda najlepšem delu okrožja Pjongčang. V ozračju dogajanja na olimpijskih igrah, ki so se v petek začele na bližnjem olimpijskem stadionu, sva najprej morala nekaj besed reči o zasneženih hribih.

Petrič intervju Delo olimpijske

Citirani intervju s Petričem, na fotografiji v značilni samopromocijski drži

Vprašanja so značilno prazna in polna floskul (»Kako vam je všeč Pjongčang?«; »O čem razmišljate ob tej priložnosti?«; »Kakšni so vaši vtisi o tej državi?«), predvsem pa je bistveno vprašanje, ali smemo podobne intervjuje s predsednikom sosveta hiše pričakovati s podobno konstanto.

V situaciji, ko je pogostost pojavljanje lastnika v svojem mediju že po sebi sumljiva in hitro na voljo kot dokaz odsotne neodvisne uredniške presoje, morda pa tudi način zlorabe časnika v zasebne promocijske interese.

Če je Delo vselej veljalo za resen medij, je nastop dveh intervjujev z isto osebo v tako kratkem obdobju videti prej izraz nečesa nasprotnega in ne pričakovano resnega in profesionalnega medija.

Več:

Stojan Petrič zgolj išče nove, sveže obraze, on ne odpušča

Stojan Petrič zgolj išče nove, sveže obraze, on ne odpušča

Nenavaden intervju v Delu, avtorja sta Jan Bratanič in Nejc Gole, s Stojanom Petričem, ki menda z Delom načeloma nima nič, razen da je sedaj predsednik sosveta medijske hiše Delo.

Najzanimivejši del: Petrič tudi z odpuščanji novinarjev na Delu nima nič, on zgolj išče nove, bolj sveže novinarske obraze. Zdaj pa razumi.

Petrič intervju Delo

Izsek iz navedenega intervjuja za Delo

Zanj nakup Dela osebno ni bil dobra naložba, »a za lastnika, družbo FMR, je drugače.« Ker tole je huda razlika.

Vodenje medijske hiše bodo »peljali naprej«, prilagajali se bodo »novim trendom na področju medijev, tako z nadaljnjimi investicijami kot tudi s kadrovanjem« – kajti novi trendi narekujejo nova kadrovanja.

In potem celo o odpuščanjih, s katerimi menda nimajo nič:

Kot lastniki imamo sicer res vpliv na upravo in glavnega urednika. Z odhodom določenih novinarjev pa nimam nič, vse odločitve je sprejela uprava, ostalo je stvar interpretacije novinarjev v hiši in tudi izven nje. Imamo pa seveda možnost, da zamenjamo odgovornega urednika, če z njim nismo zadovoljni.

Sicer pa: o Kolektorju na ta način raje nič, v tem intervjuju pa bolj prijazno.

Več:

Urednik Dela, davčne oaze in moralna zadrega

Delov novi odgovorni urednik in pozitivna kultura odpuščanj

Bog na Delu in novinarska tišina

Zatajiti samega sebe: nova odpuščanja na Delu, ki se niso zgodila

Kako in zakaj sporazumno oditi z Dela

Janševi pribeležili: nova odpuščanja na Delu

Dogajanje na Delu med odpuščanji in sporazumnimi razhodi

Zgodovina odpuščanj na Delu se ponavlja

Sindikati, ki blatijo Delo: kako se ubraniti pred slabo medijsko podobo

O Kolektorju pa raje nič

O pritiskih na Delu in strahu pred zlorabo

Petrič intervju naslovna

Intervju s Petričem v Delu

Novinarske legitimacije seksizmov: Zupančič vs. Rugelj

Ko se je pred tednom ali dvema del novinarske javnosti celo zganil ob ekscesnih stališčih dr. Boštjana M. Zupančiča in se uspel rahlo poenotiti v obsodbi, se je to zgodilo skoraj izključno zaradi zapisa dr. Svetlane Slapšak v Večeru, razkrivajočega katastrofalen miselni horizont omenjenega sodnika glede pravic žensk skozi stališče, ki ga je izrazil o »največji morilki vseh časov« Simone Veil.

Dobro, pri tem sem odštel številne Janševe medijske satelite, ki so gospodu nesebično priskočili v bran. K dinamiki javnega zavračanja je dodatno prispeval v medijih ravnokar objavljeni podatek, da je BMZ slovenski kandidat za članstvo v Odboru za človekove pravice pri ZN. Kar je glede na njegovo opredelitev proti pravici splava figuriralo kot grozljiva in nedopustna izbira naše vlade.

Skriti avtomatizem spregleda

Kje, kdaj in kako mediji prezentirajo tiste prelome, ko iz malodane idolatrije posameznika slednjemu končno odvzamejo avreolo? Vedno so me fascinirali podobni vzniki »spregleda«, s katerim nam servirajo novinarji: nenadoma so nekateri, še zmerom razmeroma maloštevilni, kar čez noč začeli enotno ugotavljati, da imamo opravka s seksistom in mizoginom. In če so ga še včeraj njihovi kolegi obravnavali kot spoštovanja vrednega sodnika s Strassbourga, cenjenega kozmopolita, sodnika, pravnika in filozofa (!), je iznenada po nekem skritem avtomatizmu postal zaničevanja vreden seksist in borec proti pravicam žensk. No, še zmerom sicer le izjemoma.

Težava seveda ni v samem dejstvu, da o nekom povsem spremenimo stališče. Se dogaja. Zaradi nekega partikularnega dejanja ali izjave X je tak obrat logičen in samoumeven. Toda pri Zupančiču gre za nekaj drugega – kot sem že večkrat poudaril, njegov seksizem ni od včeraj, ima permanentno zgodovino in ga lahko natančno identificiramo v njegovih knjigah.

Ena od ilustracij povedanega obrata je kolumna Jožice Grgič v Delu. V tistem časopisu, ki se nikoli, celo ob zadnjih dogodkih ne, ni vrednostno opredelil do nevzdržnih Zupančičevih stališč. Še več, večino časa mu je odmerjal prostor.

Grgič nadškof morilka BMZ

Delova kolumna o nadškofu, morilki in Zoretovi referenci

Zmaji, ki žrejo ženske sadove

Na ravni zapisanega se z njeno kolumno z naslovom »Nadškof in morilka«, ki sploh ni posvečena Zupančiču, temveč govoru nadškofa Stanislava Zoreta na Brezjah o »odgovornosti do življenja«, lahko sicer povsem strinjam. Ker gre po moji evidenci za sploh prvi zapis v tem časopisu, ki posredno problematizira Zupančičevo ekscesnost, sem bil pozoren na diskurzivne načine obravnave Zupančiča. Primarna ost je, kot rečeno, posvečena nadškofovim mnenjem o ženskah, pravici do splava in seveda vpeljavi Zoretove obrambe Zupančiča skozi stavek »Nedavno smo lahko doživeli, kakšnih besed je bil deležen človek, ki se je zavzel za nerojeno življenje«.

V nadaljevanju se nadškof poigrava z Razodetjem 12 in vizijo žene in zmaja, tako da v svojem brezjanskem govoru med drugim zapiše: »Na njenega otroka pa preži zmaj, ki hoče požreti sad njenega telesa.« Novinarka Dela ost nadškofovih stališč obsodbe splava usmeri predvsem v dejstvo, da se ta raje obrača na »mizoginega Boštjana M. Zupančiča kakor na papeža Frančiška. Frančišek je v svetem letu usmiljenja 2016 sporočil, da lahko vsi duhovniki podeljujejo odvezo za greh splava.«

Kot rečeno, pri tem ima poanto in z njo se strinjam. Toda kdaj točno se je odvil prelom, kjer je za Delove novinarje še včeraj bil avtor, s katerim so sopodpisovali njegove knjige, zdaj pa je nekako nevidno postal univerzalna referenca mizoginije in odurnih stališč o pravicah žensk, ki nam nemudoma lahko služi celo za kritiko stališč Cerkve?

Ali kot zapiše Grgičeva: »Pri Zupančiču smo vajeni podobnih izjav, sploh kadar se nanašajo na ženske.« Bo to res držalo? Če smo jih »navajeni«, zakaj so jih doslej novinarji spregledovali in se pretvarjali, da jih ni? Smo v redkih primerih, ko se dogaja, priča post-festum brisanju lastne odgovornosti, operaciji das Ungeschehenmachen, znotraj katere se ustvarja vtis, da razlike med prej in potem ni bilo? V splošnem Delo in podobni mediji dejansko uporabnikom dolgujejo pojasnilo, če želijo ohraniti svojo verodostojnost.

BMZ spomni na Ruglja

Ko je včeraj BMZ v svojem slogu na Facebooku spomnil na pokojnega psihiatra Janeza Ruglja, sicer previdno brez vsebinskega komentarja, se je odprla podobna dilema: kakšne medijske obravnave je bil deležen slednji?

BMZ Rugelj

BMZ in njegovo obujanje spominja na Ruglja

Splača se analizirati, kakšen zapis časopisa Dnevnik je zbudil njegovo pozornost. Uvod v cvetober Rugljevih paberkovanj nam ponuja nekaj primerjav. Zapis z dne 18. februarja 2008 z naslovom »In memoriam: Nekaj sočnih nepozabnih Janeza Ruglja« je relativno dolg za navajanje, a ga bom citiral v celoti:

Minuli teden nas je zapustilo eno najbolj znanih imen psihologije na Slovenskem: Janez Rugelj. S svojimi izjavami in načinom delovanja, ki so pogosto mejili na rob družbeno sprejemljivega, celo spornega, se je zagotovo v zgodovino slovenske psihologije zapisal kot nepozaben člen. In da obudimo nekaj spominov na njegovo delo, vam ponujamo nekaj njegovih nepozabnih izjav. Preberite…. in si seveda mislite svoje.

– “Vsak študent bi moral imeti pravico ponavljati letnik samo enkrat! In to pred stroko komisijo, po ustrezni psihoterapevtski proceduri. Vsak ki ponavlja letnik več kot enkrat je zabit in zato nesposoben za študij!”

– “Vse ženske so frigidne, nadute, slepe, sadistične in poniževanja vredne. Moški pa so kilavi, lenobe, pijanci, impotentni, pedrasti…”

– “Na tem svetu so ostali samo še nevrotični faliranci, zato je skrajni čas da izumremo.”

– “Svojo ženo sem vedno peljal s sabo v hribe… zato, da mi je nahrbtnik nosila!”

– “Vsi pacienti ki pridejo k meni so navadni kreteni, katerih ne mislim niti podrazno crkljati ali jim dajati potuho!”

– “Homoseksualci so marginalci, zato ne morejo imeti pravice do uveljavitve s svojo neproduktivnostjo, pa tudi ne s svojo spolno nagnusnostjo! Treba je uporabljati natančne izraze, da se ve, kam homoseksualci spadajo. Drugače je z lezbijkami, saj se dvema dejavno lahko priključi en moški!”

– “Ženska ki med seksom ne doživi vsaj 5 orgazmov je aseksualna, nepotešena, histerična in sadistična nesrečnica.”

– “Vsak ki pri meni prestane zdravljenje, stopi v elito.”

– “Osnovna značilnost Slovencev je ta, da so pezdeki.”

– “Nemčija stoji tik pred pokopom! Vodilno vlogo v državi ima namreč ženska – in to celo takšna, ki ni sposobna roditi, kaj šele da bi bila erotično zanimiva!”

– “Pravi moški počasi izumirajo! Kako pa naj ne bi, če jih vzgajajo čudne feministke, samske ali s pobeglim možem. Očetov enostavno več ni.”

– “Za vse partnerske, družinske in starševske probleme tega sveta so krive ženske! Zato ker izbirajo neustrezne oplojevalce!”

– “Vse ženske so biološko, psihološko, sociološko in filozofsko inferiorne! Enostavno niso sposobne za moške zadeve. Sodoben in vsestransko razvit moški ima ženo, tajnico, prvo in drugo asistentko – in z vsemi lahko vzpostavlja “obetaven erotičen odnos”. Jaz sem star 77 let, pa imam še vedno te možnosti! Vse delajo zame! Povejte mi kje lahko najdete 77 letno žensko, ki bi zanjo delal mož, tajnik in asistent?!”

– “V cerkvi so samo zarukanci! Kakšni so to deci, ki morajo skrivat svojo spolnost. To so sami “drkadžije”!”

– “Moški ne znajo seksati in pika! Imam žensko zdravnico, ki je seksala 2000 in vsakič brez orgazma! Moški bi morali biti umetniki seksa, v resnici pa so navadni luzerji, budale!”

– “Vsi homoseksualci so navadni zarukanci, z zakrnelimi možgani. Samo heteroseksualen moški lahko zaplodi – vse drugo je izvržek. Ok, če smo natančni, tudi homoseksualec lahko zaplodi, vendar to ni estetsko!”

– “Homoseksualce bi bilo potrebno preganjati po naravnem pravu, kajti niso polnovredni in polnoveljavni ljudje. Sploh še ne vemo zakaj natančno nastanejo! Sami priznavajo, da so nesposobni ljubiti žensko, prmejduš! Jaz pravim: če imaš krasno žensko, ki ti je na razpolago da z njo delaš kar hočeš – in če tega ne izrabiš, potem si navaden kozel!”

Ne vem sicer, zakaj se je nepodpisani avtor Dnevnika odločil ustvariti zbirko citatov, s katerimi je Rugelj svojčas zaslovel. Kajti če pomislimo, da je to storil tik ob njegovi smrti, ko se pišejo nekrologi, se nam razpre še vprašanje pietetne dimenzije razprave o pokojnem. Verjetno bi bilo precej tragično, če je to edino, kar velja pri njem omeniti.

V družbi istomišljenika

Po vsem sodeč nas je BMZ kar sam opomnil, da še zdaleč ni edini seksist v javnem prostoru in da se z njegovimi mnenji lahko kosajo tudi drugi. In res, Rugljev šovinistični diskurz in odnos do žensk in posredno moških, do gejev in lezbijk ali drugih družbenih skupin, je najbrž še hujše sorte od tistega, ki ga promovira omenjeni sodnik in varovanec ministra za pravosodje.

Lahko le ugibamo, kaj točno je želel z objavo, ti. Facebook delitvijo, poudariti. Morda to, da ni osamljen, da je v dobri družbi istomišljenikov. Verjetno je blizu čas, ko bo citiral še mag. Romana Vodeba. Vsekakor smo mu lahko hvaležni, da nas je spomnil na primerjavo obeh diskurzov in dejstvo, da v njem najdemo številne podobnosti: oba nekako menita, da so v tem svetu na oblasti psihopati in nevrotični faliranci, zato je verjetno skrajni čas, da izumremo. Oba menita, da ženske mislijo z zadnjico in da so biološko, psihološko, sociološko in filozofsko inferiorne. Le Rugljevih stališč do splava ne poznamo dovolj dobro, a znabiti, da se oba misleca tudi okoli tega ujameta.

Mediji kot legitimatorji seksističnega diskurza

O vsem tem le mimogrede. Kar me najbolj intrigira ob vpeljavi primerjave, so bolj načini medijske legimitacije seksističnega diskurza. Znova bi rad poudaril, da najbrž kakšne posebne obsodbe Boštjana M. Zupančiča ne bi bilo, če njegovo grobo stališče do Simone Veil ne bi vsebovalo podtonov kratenja človekovih pravic ženskam in odtenkov antisemitizma – vsaj tako meni slovenska judovska skupnost. Trdim, da njegov seksizem nobenega od množičnih medijev pri nas ni izrecno zmotil.

Nekaj podobnega se je deset in več let nazaj dogajalo z Rugljem. Množični mediji so njegove poglede z velikim veseljem legitimirali in pridno vrteli »sočne« izjave, ne da bi jih zares obsodili ali se do njih distancirali. Resnično iritirajoč je že Dnevnikov uvod v navedene domislice – avtor jih evfemistično opiše kot nekaj, kar »pogosto meji na rob družbeno sprejemljivega«, jih nato oceni kot potencialno »celo sporne«, nato pa jih po svoje nagradi s presojo, da bodo prišle v zgodovino slovenske psihologije »kot nepozaben člen«.

Nato nas opozori na »njegovo delo« in nam ponudi »nekaj njegovih nepozabnih izjav«. Kakor da je nepozabnost edina kvalifikacija, celo pohvalna, ki bi jo morali gojiti do njegovih mačizmov, seksizmov in homofobije. Za konec nas povabi k branju in temu, da si lahko o domislicah »seveda mislite svoje«.

Seksizem kot nepozabnost

Poziv k temu, da si »mislimo svoje«, je kajpak poziv k navidezni demokratični odprtosti in toleranci do povedanega. Do seksizmov in homofobije, torej. Ko bomo morda čez nekaj let lahko trezneje primerjali medijski odnos do Ruglja in Zupančiča, verjetno ne bomo ugotavljali večjih razlik. Še zmerom živimo v družbi, kjer je po odločitvi novinarske javnosti seksistična govorica zgolj neka nepozabnost, če citiram Dnevnikovega pisca, je rob družbene sprejemljivosti in do nje ima lahko vsak svoje mnenje. Do trenutka, ko bo postala nesprejemljiva in o njej ne bo mogoče imeti afirmativne sodbe, bo očitno moralo preteči še kar nekaj časa.

Več:

BMZ in njegovi ekscesi: o naši neobčutljivosti za razprave »ad feminam«

O neizvirnosti ‘regrutiranih’ pravnic

Vladavina kmetov v kravatah

BMZ: groza pred žensko in polmoški prededipalci

Zupančičevi plebejci in slovenska nerazgledana raja

Toksikologija in poslanstvo sodnika ESČP

Spontana ideologija seksizma in njeni častilci

Seksizem Boštjana M. Zupančiča in njegove sledi na RTV Slovenija

Prededipalci, pesticidna nadloga Slovenije

Alfa samci, jang princip in Pahorjevo pokroviteljstvo

 

Rugelj Dnevnik seksizmi

Še članek s cvetoberom Rugljevih nepozabnosti, prvi del

Dnevnik Rugelj 2

…in drugi del

O pritiskih na Delu in strahu pred zlorabo

Metin čaj je te dni gostil bivšo novinarko Dela, Tino Kristan. Eno najboljših, kar jih imamo. Podkast o »medijih, dobrih in slabih praksah, novih tehnologijah in trendih prihodnosti«, ki ga vodita Nataša Briški in Aljaž Pengov Bitenc, je skoraj enourni intervju uvedel z napovednikom:

Iskrena izpoved Tine Kristan, ki prvič spregovori o pritiskih, ki jih je doživljala, o namigih, da se dotika nedotakljivih, o (ne)podpori, ki jo je bila deležna na Delu, in o tem, zakaj je vredno vztrajati.

Zanimalo me je torej, kaj bo Kristanova povedala o razmerah na Delu. Nenazadnje so oddajo s takšnim »teaserjem« tudi napovedali.

O razmerah tam sem nekajkrat poskušal pisati, v glavnem sem moral povzemati blog Marijana Zlobca, kajti informacije o dogajanju so bile in so še neverjetno hermetično zaprte. Vse ostale so njegovim opisom dogajanj precej pritrjevale. Bivši kulturni novinar te hiše je imel ves čas dovolj dostopa do internih informacij in jih je, kot kakšen novinarski žvižgač, redno objavljal.

Tina Kristan Metina

Podkast s pogovorom: Tina Kristan na portalu Metin čaj

Molk kot izvor čudenja

Molk novinarjev samih o njihovi usodi je bolj kot kdaj prej ali kje drugje postal predmet splošnega čudenja celo znotraj ceha. Vsaj eno stališče se je zato oblikovalo glede razmer med lastniki in novinarji na Delu: da novinarji po vsem sodeč ne zberejo dovolj poguma in medsebojne empatije. Da so ob rednih odpuščanjih svojih sodelavk in sodelavcev tiho. Zdi se mi, da so nekaj takega pripravljeni celo sami priznati v trenutkih poštenosti.

Zlobec je v enem svojih zapisov citiral Kristanovo in njeno Facebook objavo, ki se glasi:

Zadnje mesece, ko ste me spraševali, kakšen je moj status na Delu, sem bila redkobesedna. Zato zdaj, da bo prvič in zadnjič. Danes pospravila mizo. Po 9 letih in 8 mesecih. Glede na to, da sem v zadnjih sedmih mesecih dobivala po 500 evrov bruto (!) honorarja – tudi tisti mesec, ko sem noro vesela prevzela nagrado DNS za izjemno delo v letu 2016 – , je slovo od Dela odrešitev.

Razumljivo je pričakovanje, da bi v tem pogovoru zvedeli marsikaj o ozadjih – dobro, ne le zato, ker je bila novinarka zadnjih šest let del ekipe Delovih Ozadij. Kot beremo, je za zgodbo o izplačevanju dodatkov za stalno pripravljenost, ki jo je začela preiskovati septembra 2015, leto kasneje prejela nagrado čuvaj/watchdog za izjemen novinarski dosežek. In potem se je njeno skoraj desetletno sodelovanjem z Delom se je zaključilo konec aprila. Nedavno, junija 2017, so objavili njen prvi televizijski prispevek na POP TV – 24UR Fokus. V intervjuju je povedala, da bo pri isti medijski hiši zaposlena od oktobra tega leta.

Strah pred zlorabo?

Priznam, da sem od pogovora pričakoval kaj več. Na koncu se je bolj iztekel v dvoje: v izkazovanje hvaležnosti do Dela in večkrat ponovljeno bojazen, da bo njen nastop zlorabljen, ter z njo povezano previdnostjo. No, to zadnje se mi zdi precej pomenljivo.

Ne vem točno, na katere kroge je ciljala s svojimi anticipaciji prihodnjih zlorab. Nekako se je oblikoval občutek, da bo sleherna odkrita beseda o stanju na Delu deležna manipulacij, zato je bolje o vsem še dalje molčati. In četudi je hvaležnost medijski hiši razumljiva gesta, je v razpravi o dogajanju v njem preprosto nerelevantna. Potem je sledil poziv k upiranju pritiskom:

A lahko jaz samo še eno stvar rečem… jaz bi samo želela vse tiste, ki so v tem pogovoru našli kar veliko idej, kako zlorabiti moje ideje za obračunavanje z Delom, bi si jaz želela, da ko bodo to počeli, bodo še tri stavke napisali zraven, kaj so pa oni naredili za to, da bi Sloveniji imeli boljše in bolj kakovostno novinarstvo, mogoče bolj močno v tem smislu, da bi se znali upreti vsem pritiskom in kaj so oni naredili, da bi bilo mladim v novinarstvu danes lažje. Jaz sem želela samo predstaviti, kaj se je meni zgodilo, da mogoče bomo tudi novinarji skupaj počasi začeli razmišljati o tem, da se bomo tudi sami morali mogoče malo pogosteje upirati. Ker če ne, bo tej generaciji, ki prihaja v novinarstvo danes ali je prišla par let nazaj, izjemno težko.

Na tej točki pogovora je voditelj Pengov Bitenc pedagoško, v imenu poslušalcev, terjal nekaj več pojasnil. Tako rekoč prevod. Kot rečeno, prva točka je vprašanje zlorab. Da bi res lahko pretehtali, koliko je vredna takšna previdnost, bi morali poznati kontekste. Kdo so osebe, ki napadajo Delo in kako bi bilo mogoče preprečiti te napade, ne da bi hkrati prikrili resnico dogajanja? Kako izključiti možnost, da molk pri kom ali celo večini ne bi postal zgolj priročen izgovor, da bi se govorilo o zoprnih dogajanjih v hiši?

S tem ne merim na Kristanovo. Nanjo pa merim z naslednjim pomislekom: argumentacijsko vzeto ni mogoče zahtevati, da je tisti, ki piše o novinarskih dogajanjih, dolžan kar sam ponuditi rešitve, kako izboljšati domačo situacijo v novinarstvu. To je približno tako, kot če bi od novinarja, ki pokriva gospodarstvo in kritizira vlado, zahtevali še nekaj stavkov o tem, kako bi ga on rešil, če želi biti prepričljiv. In tako naprej za vsako resorno področje, ki ga kak novinar pokriva. Rečeno tehnično: ponujanje rešitev ni argumentacijsko relevantno kot oblika pogojevanja za to, da bi smeli biti kritični do nekega poljubnega vprašanja.

Kdo so skriti sovražniki

Kristanova je na vprašanje voditelja poskušala dodatno pojasniti svojo intenco:

To je kritika tistih, ki poskušajo vsako kritiko na račun Dela izrabiti za to, da oni lahko potem…

Na tej točki je vskočila voditeljica Briški in jo kar sama v celoti dopolnila: »Aha, da zlivajo gnojnico in si operejo roke in se ne vprašajo, kaj pa oni naredijo, da bi bilo drugače«. In gostja je nadaljevala:

Predvsem zlivajo gnojnico na celotno Delo, na vse urednike, na vse novinarske kolege in ne vem, kaj še vse. Tega si niti Delo ne zasluži in še enkrat, kot rečeno, je moj namen današnjega pogovora ni bil, tako kot sem prej rekla, no, jaz se moram samo zahvaliti Delu za vse priložnosti, ki sem jih imela.

Taka zahvala, ki sumljivo vstopa na mestu nekega nelagodja, žal v veliki meri zanika smisel razprave o odpuščanjih na Delu in pritiskih vodstva; čeprav je smiselna, z zadnjimi preprosto ni povezana. Prvič, to mora biti bržkone jasno povedano: nobena resna kritika na račun novih lastnikov hiše ne more zadevati profesionalnega početja novinarjev. Kritizirati lastnike in njihove epigone je eno. Novinarje pa nekaj povsem drugega. Če se ne odraža v pisanju novinarjev, je kritika novinarjev kajpak nelegitimna. Oziroma ni povezljiva s prvim. Razen kakšnih strankarskih in političnih sesuvanj Dela kot medijske hiše v celoti, vključno z novinarji, si ne znam predstavljati okoliščin, v katerih bi se to dogajalo. Zato mi evociranje skritih sovražnikov Dela ne zveni kot močno prepričljiv pomislek. Prej mi zveni kot način opravičevanja, zakaj je vredno o vsem čim manj govoriti. In ja, spet smo pri tem: na Delu je zmagoval molk. Še več, solidarnost v njem.

Predstavljajte si, da ste zaposleni v podjetju s častitljivo tradicijo. Z odličnim renomejem, kvalitetnimi izdelki, uspešnim in spoštovanim imenom v družbi. Skratka, zgodba o uspehu. In potem se zgodi, da lastniki začnejo nepremišljeno odpuščati najboljše delavce in s tem uničevati podjetje. Do tega imajo vso pravico, a početje je prepoznavno nespametno. Na koncu se vzdržite sleherne javne kritike s pojasnilom, da z razgrinjanjem internim dogajanj ugledu raje ne boste škodovali, saj vas bo konkurenca hitro dohitela. Zelo pogosta in že slišana zgodba, ki vsaj v mojih očeh pove, da je dilema največkrat lažna.

Še več, če pristanemo na tezo o škodljivih posledicah, zaradi katerih se moramo vzdržati sleherne geste, smo spet v protislovju z začetno intenco. Ali kot je dejala Kristanova sama: »Mogoče bomo tudi novinarji skupaj počasi začeli razmišljati o tem, da se bomo tudi sami morali mogoče malo pogosteje upirati«.

Res je! Vendar si ne znam predstavljati, da bi se takšen revolt lahko odvijal v čisti tišini in daleč od oči javnosti. Obratno, običajno se nujno dogajajo pred njo, vsaj v demokratičnih sredinah.

Več:

Zatajiti samega sebe: nova odpuščanja na Delu, ki se niso zgodila

Bog na Delu in novinarska tišina

Janševi pribeležili: nova odpuščanja na Delu

Mikimiška in Jožetovi rožički: kako rešiti Delov kviz?

Pri medijski hiši Delo so močno zagrizli v svojo večmesečno kampanjo in jo nadgradili še z nagradnim kvizom, znotraj katerega so se odločili podariti 5000 evrov.

Prva nagrada štiristranske zloženke, ki se je znašla v predalnikih gospodinjstev širom Slovenije, je 3000 evrov, vsebinsko pa je ena zanimivejših v zadnjem času. Ker stavi na sporočilnost, s katerim v izhodišču mahajo ustvarjalci oglasa in idejni očetje kampanje: na novinarsko in uredniško verodostojnost te hiše. V neizrečenem smislu: mi skrbimo zanjo, drugi pa… Dodatna dimenzija je nekakšna novinarska edukacija: znotraj kviza je treba bralce prepričati, katere novinarske vesti so verodostojne in katere niso.

dav

5000 evrov za širitev vere v novinarske besede

Začetka kampanje sem se že dotaknil v svoji analizi in pokazal, da je verjetno nastala zaradi porušenega ugleda v javnosti po številnih odpuščanjih novinarjev na Delu in izraženih dvomih v lastnike. Poglejmo si, kako uspešni so bili pri tem.

Mikimiška in probabilizem

Temeljna težava pri realizaciji Delove ideje tiči v dejstvu, da sta novinarsko delo in presoja preveč kompleksna, da bi ju smeli ali mogli zvesti na enostavne forme. Banalizacija in poenostavitev sta zato nujno neizbežen učinek, kar se kaže že pri prvem kviz vprašanju z Mikimiško, s katerim se obračajo na bralstvo:

dav

Prvo vprašanje: Mikimiška in odnos do resnice

Pri Delu so najbrž razmišljali takole: Miki Miška je morda širšim množicam najbolj znan fiktiven lik. No, takih likov pa ne moremo izgnati v pravem pomenu besede. Torej bodo bralci razumeli, da je to lažna zgodba in znali obkrožiti pravilen odgovor.

Bralčev občutek, da sodeluje pri rahlo retardiranem eksperimentu, ni daleč od pravega. Da gre za poneumljanje, pa mu bo postalo jasno, če se bo vprašal, od kod prihaja samoumevnost ponujenih rešitev pri reševanju kviza, ki bi ga zlahka pripisali kakšnemu agresivnemu tabloidnemu mediju. S slovnico seznanjen bralec bi namreč lahko vedel, da je Mikimiška, ki jo omenjajo, morda nekaj drugega kot standardna Miki Miška. Ko bi pregledal vse slovarje, bi dodatno ugotovil, da obstaja le zadnja, prva ne. Prvi dvom bi bil posajen: kaj pa, če ne gre za standarden fiktiven lik?

Drugič: kaj pa, če gre za lastno ime nekoga? Kako dobre razloge imamo že na podlagi branja naslova verjeti, da omenjena Mikimiška referira na lik Walta Disneya? Tretjič: kaj pa, če je »izgon« tukaj razumljen bolj metaforično? Lani so nekateri mediji poročali o najdbi figure Miki Miške v okolici Auschwitza, ki jo je domnevno imel pri sebi otrok, deportiran v taborišče.

Kaj potem ostane navdušencu, ki bo želel rešiti Delov kviz in poskušal odgovoriti z »Naslov je lažen«? Zgolj probabilizem: sklepanje, da so ustvarjalci nagradne igre verjetno imeli v mislih najbolj banalno možnost, ampak res trdnega zagotovila za to ne bo imel v rokah. Preostane mu branje misli tistih, ki so ustavljali kviz in anticipacija dejstva, da ga resno podcenjujejo.

Ob istem času, torej včeraj, so pri Delu, ki očitno stavi na svojo privrženost profesionalnim standardom sledenja resnici, uspeli objaviti naslednji naslov: Obiskali Drnovška in zasadili lipo. Zlahka si predstavljam, da bi se tudi tak naslov lahko znašel v istem kvizu: je resničen, lažen, alternativno resničen?

Potujoči cirkus in Jaka Racman

Še bolj je na preizkušnji probabilizem pri naslednji uganki o vzvratno vozečem kolesarju:

dav

Drugo vprašanje: zgodba o biciklistu in žonglerki

Možnosti so tri, katero izbrati? »Popolna izmišljotina«, »Policijsko nasilje na uslužbenci cirkusa« in »Predvolilni nastop stranke kolesarjev« so potencialno verjetne vse po vrsti: zgolj hudo ugibanje nas pripelje do prve. Predstavljajmo si, da je reševalec kviza novinar. Na fakulteti in v novinarskem združenju so ga učili, da mora preveriti vse informacije, preden poda merodajno sodbo ali poroča o dejstvih. Kako naj zdaj, kritično razpoložen in profesionalno nastrojen, oborožen z metodičnim skepticizmom, kar vnaprej verjame, da je zgodba res izmišljena? Na podlagi česa je izključil prvo in drugo možnost, čeprav se res zdita nenavadni? Spet vidimo, da jih med sabo loči le majhna mera verjetnosti. Stranke kolesarjev obstajajo – v Mariboru imajo svojo listo. Nasilje nad uslužbenci cirkusa ni nemogoče in splet je poln zgodb o uličnih cirkusantih in njihovih norčijah. Kajti to pač počnejo. Odgovor »popolna izmišljotina« stavi na popolno gotovost, a neupravičeno.

Jožetovi rožički

V tretji zgodbi se pojavi gospod Jože B. z rožički na glavi. Tukaj so sestavljalci očitno stavili na znanstveno kompetenco svojih potencialnih ali aktualnih bralcev: rožički na glavah ljudi pač ne rastejo. To pa res ve vsak otrok, ki je prerasel parklja.

dav

Tretje vprašanje: rožički na fotografiji Jake Racmana

Verjetno se je kakšen bralec celo pridušal: »Otročje lahko,« je pihnil predse. Kakšen drugi pa dodal: »Kaj me zafrkavajo? Saj se lepo vidi, da je fotomontaža!« Za skrajne teoretike zarot in vernike vseh vrst so levo zgoraj pripisali še ime avtorja fotografije: Jaka Racman. Da bo ziher, če je kdo še v dvomih, da mora obkrožiti »Fotomontaža« in osvojiti še ta pojem. Tretja učna lekcija v dociranju o laži in resnici v novinarstvu je s tem končana, bralstvo je osvojilo nekaj, kar je že vedelo.

Hišni sveti in odgovornost do resnice

Na koncu pride seveda še malce samohvale: kdo torej skrbi, da so objavljene zgodbe resnične? No, kdo jih ustvarja? (Prosto po reklami za Ricolo.)

dav

Četrto vprašanje: uredniki in novinarji kot varuhi resnice

Odgovor je menda v zraku: to niso tiskarji, tudi ne hišni sveti, ampak odlični novinarji in uredniki. Je že treba priznati, da so tukaj ustvarjalci kviza bolj intenzivno stavili na resnost kot v prejšnjih primerih: Mikimiška, vzvratni kolesar in Jože B. z Brezovice so humorni, a povsem needukativni, z gotovostjo glede privrženosti novinarski resnici pa se ni igrati. Pokazati je treba nase in na pomembno poslanstvo, s katerim hišni sveti in tiskarji nimajo nič. Žal so kot soustvarjalci resnice izostali lektorji in slovničarji, na kar kaže napaka v vprašanju. Ampak nič hudega, nekaj gradiva naj se nabere za naslednji kviz.

Kodno ime: 1,2 mio

V posebnem zapisu sem že analiziral Delovo kampanjo in se spraševal, v kakšni meri je ta sploh zavezana faktičnosti – denimo v trditvi o svojem tedenskem dosegu 1,2 milijona bralcev. Izpostavil sem manipuliranje s tem podatkom v majhnem tisku kot eno izmed spornih dimenzij oglaševalske kampanje.

Prelet štiristranske zloženke pokaže, da so pri Delu zelo samozavestni glede številke in da so jo pripravljeni promovirati še naprej. Celo na način, da so jo postavili za kodo, s pomočjo katere bralec prejme darilo, Delovo majico, s katero bo lahko, domnevam, promoviral medijsko hišo naprej.

dav

Delova koda, ki vas pripelje do majice

Sklep: res bi bilo krasno vedeti, če Delovi novinarji stojijo ne samo za svojimi besedami, ampak tudi za svojimi kvizi in reklamami. Bojim se, da včasih zavezanost resnici lahko razbiramo tudi iz njih.

Več:

1,2 milijona Delovih bralcev: v čem je manipulacija

Kako odtaliti hladilnik: pri Delu stojijo za svojimi besedami

Večer in Delo o Jakliču: od neskritega navdušenja do racionalizacije

Zdaj, ko je Slovenija dobila štiri nove ustavne sodnike, so predvsem ob imenovanju dr. Klemna Jakliča številni novinarji pokazali vidno zadovoljstvo.

O »luksuzni« napovedi uspeha novinarke Večere Vanesse Čokl sem že pisal. A kaj bi to, v kolumni z naslovom »Sedi, pet!« je novinarka za pravilno odločitev poslancev le-tem podelila čisto petico. Ko zmagujejo pravi, potem nekateri novinarji pač verjamejo, da je treba politikom ploskati. Povedno po sebi.

Čokl pet za Jakliča

Kolumna novinarke Večera z značilnim naslovom

V nadaljevanju sem bo na kratko dotaknil dveh zapisov, ki ne skrivata zadovoljstva nad izvolitvijo Klemna Jakliča – ob omenjenem se bom dotaknil še današnjega portreta Alija Žerdina v Delu. Poskušal bom dokazati, da je takšna očaranost selektivno dokazovana, neupravičena in novinarsko sporna. Ob tem se bom opiral tudi na svoj včerajšnji zapis o tem oziroma bralca napotujem tudi nanj.

V čem ni spornosti?

Nobenega dvoma ni, da je Klemen Jaklič dober kandidat, ko gre za klasične strokovne reference. Vsaj velik del njih, če ne čisto vse. Ima dva pravna doktorata dveh prestižnih univerz, izdal je monografijo pri ugledni založbi (»Constitutional Pluralism in the EU«, Oxford Studies in European Law), skupaj z drugimi je pisal komentarje k Ustavi Republike Slovenije.

Tudi pogoji za mesto so smešno minimalni in hitro izpolnjivi: da bi postali ustavni sodnik za devetletni mandat, morate izpolniti le tri: biti državljan Republike Slovenije, biti »pravni strokovnjak« in stari najmanj 40 let. Ni dvoma, da jih Jaklič izpolnjuje. Izpolnjuje jih pač marsikdo.

Kaj je pri Jakliču sporno?

Tudi v tem, da ima Jaklič politična stališča, ne tiči poseben problem. Res je sicer, da se večina slovenskih pravnikov takšnih stališč vedno vzdrži. Jaklič jih nikoli ni skrival: svoje privrženosti Janezu Janši ni zanikal, svojega antikomunizma tudi ne. Njegovo etiketiranje političnih nasprotnikov s »komiji, ki ubijajo«, je le vrh ledene gore.

Resnična težava nastopi, ko se ustavni pravnik, kandidat za ustavnega sodnika, trudi spremeniti svoj pogled na pravosodni sistem v državi s pomočjo teh stališč. Ko je njegovo strokovno mnenje politično pregneteno – in to s strankarsko politiko. Ko verjame, ker tako verjamejo njegovi politični in zgodovinski idoli – v tem primeru je to dobesedno Janez Janša – da živimo v krivosodju. Ko svoje strokovno znanje unovči le tam, kjer ga vsi pričakujemo: za dobrobiti svojih političnih sopotnikov, nikoli drugje. Ko svoj kredo o pravosodju v Sloveniji strne v svoj tvit, ki se glasi: »Nimamo demokracije, imamo aferaško krivosodno demokraturo.« Ko novopečeni sodnik ne želi skrivati, da ne zaupa v sistem, čigar del je želel postati in je tudi postal.

Jaklič o Janši kot največji osebnosti takoj po odhodu v zapor

Jaklič o svojih idolih – malo nerodno, če jih je nato z brisanjem zatajil

Ne, vse to so politikantske ocene – ko jih prevzame ustavni sodnik za svoje, ne moremo biti zadovoljni. Argumenta »Saj bo sistem lahko spreminjal od znotraj« ali »Potrebujemo uravnoteženo sestavo ustavnega sodišča tudi po politični plati« preprosto nista več dobra.

Če k temu prištejemo še to, o čemer sem pisal včeraj, Jakličevo nenehno koketiranje s strankarsko politiko in njenim žargonom, postane situacija še bolj nevzdržna. Če k temu prištejemo okoli 100 njegovih objav, v katerih se Jaklič hvali, kako je treba skandirati pred sodišči, ker lahko samo »vztrajniki« prinesejo spremembo, tudi.

Še bolj postane situacija nevzdržna, ko vidimo, da je Jaklič te dni v zaslišanjih zanikal, da bi imel kakšna posebna znanstva med politiki. In še bolj, ko je poskušal docirati, da mora sodnik ustvarjati videz nepristranskosti – in je vendar on tisti, ki med prvimi krši to pravilo!

Sedi, odlično!

Vanessa Čokl tradicionalno v Jakliču ni videla nobene težave. Nasprotno, zanjo je izbira Jakliča čista poezija, popravljena krivica. Seveda, če je tako dejal celo dr. Boštjan M. Zupančič:

Borut Pahor ni slabo sestavil. Klemen Jaklič, dvojni ameriški doktor, je bil poslancem predlagan prvič pred letom in pol, za sodnika iz Slovenije na Evropskem sodišču za človekove pravice. Državni zbor ga ni odobril, pokurili so z letala razvidno najboljšega kandidata, se je takrat oglasil prejšnji slovenski sodnik v Strasbourgu dr. Boštjan M. Zupančič in to oklical za mednarodni škandal. Jasno je bilo, da Jaklič ni zadnjič na kadrovski listi.

Skratka: če tako pravi BMZ, potem bo že držalo. Če bo mednarodni škandal, pa sploh. »Jaklič je najboljši kandidat z aviona« je najbrž velika zaušnica za vse protikandidate in ljudi, ki mislijo s trezno glavo, ampak kdo bi kaj mogel proti takšni novinarski argumentacijski progresivi. In potem pride še sklicevanje na Jakličevo neizpodbitno strokovnost:

Seveda jih večina ni prebrala niti ene od Jakličevih znanstvenih 200 objav. Znajo pa na pamet njegove tvite. Ko je na primer kot pravno visokoizobraženi državljan K. J. klical k pravnosti in zakonitosti postopka Patria.

Jakličeva politična stališča iz tvitov je treba pač minimizirati. Komiji sicer ubijajo, ampak kaj bi s tem. Štejejo znanstvene objave. Pa  ravno danes, ko to pišem, se v časopisu Dnevnik sprašujejo, kje so te objave. Večer jih je naštel 200. In ugotavljajo, seveda v Dnevniku, da predsednik Pahor in sodnik Jaklič nista uspela posredovati bibliografije. Najbrž nista utegnila – seznam teh 200 objav bi pač lahko objavil Večer, ker ga očitno ima.

Zaključek, ki ga prinaša Čoklova, je zato pričakovan in šteje tudi za novega državnega tožilca Draga Šketo: »Štirje ustavni sodniki plus generalni državni tožilec. Za parlamentom ni slab dan.« Seveda ni, če je odličen, za petico.

Žerdin o Jakliču

Današnji portret v Delu je za nekaj centimetrov manj vzhičen od Večerovega zapisa. Ali Žerdin se trudi navesti nekakšne razloge, zakaj je bila Jakličeva izbira smiselna in dobra. V svoji znani maniri takrat, ko je treba kaj kritizirati, svoje očitke največkrat absurdno minimizira. Tako je Jaklič na koncu kriv le tega, da je pri njem zaznati nekaj manj samokritike, nič drugega.

Žerdin Delo Jaklič portret

Začetek Žerdinovega zapisa v današnjem Delu

Tako kot Čoklova tudi on ni uspel podvomiti v predlagatelja, predsednika Pahorja, in njegovo igro političnega slalomiranja med levico in desnico. Oziroma: koketiranja z vsemi po vrsti.

Žerdinu se zdi silno pomembno secirati priporočilno pismo štiri znanih svetovnih pravnikov, ki je očitno v novinarskem imaginariju odigralo zelo veliko vlogo. Ampak tole bi lahko že označili za argument iz avtoritete – ker je pomemben profesor podprl Jakliča, potem pač mora biti ustrezen kandidat. Pod kakšnimi pogoji nastajajo priporočilna pisma, se ne spodobi razpravljati, Žerdinu se je zdelo vredno omeniti tole:

Zdi se malo verjetno, da bi profesor emeritus Michelman podpisal priporočilno pismo za Klemena Jakliča, naslovljeno na predsednika republike, če bi se pri teh vprašanjih razhajal s svojim varovancem. Ugledni akademiki namreč ne pišejo priporočil zaradi uslug, pač pa po tehtnem premisleku.

Domnevni levičar

Delov urednik je zdaj skrenil v zanimivo smer, s čudnimi dokazi se je nameril pokazati, kako Jaklič menda ni tako sporen, kot se zdi večini, ker dejansko ni toliko desni, ampak celo levo-liberalni kandidat. Nekaj, kar je sam poudaril v predstavitvi nekaj dni nazaj. Se pravi, prosto po Žerdinu: ker se je podpisnik priporočilnega pisma veliko ukvarjal z vprašanji družbene neenakosti in socialnim temami, velja pa bolj za levo-liberalnega levičarja, iz tega menda sledi, da je tudi Jaklič, ki mu je napisal priporočilo, vsaj malo levo usmerjen.

Ker je, očitki o njegovi desničarski provenienci niso na mestu. Žal je tole non sequitur – sklep ne sledi, videti je močno domišljijski. Zakaj ne bi mogel profesor napisati priporočila tudi nekomu z desno usmerjenimi prepričanji? Zakaj je ta razprava o levo-desno sploh za novinarja merodajna? Zakaj napačno predpostavlja, da je Jaklič sporen le zato, ker je desničar?

Bilo bi na mestu, če bi kdo kakšna Jakličeva stališča v Sloveniji posredoval njegovim prominentnim mentorjem iz tujine: vsekakor imamo občutek, da z vsemi niso seznanjeni.

Brezplačnost je levičarstvo

Naslednje skakanje k nenavadnim zaključkom je kaj hitro sledilo. Žerdin pove, da je Jaklič sodelavec zavoda, ki se ukvarja z brezplačno pravno pomočjo, kar pomeni, da se ukvarja z odnosi družbene neenakosti. Spet menda dokaz, da je ustavni sodnik, ki ga portretira, bolj levičar kot desničar:

Če bi Jakliča na silo tlačili v koordinate med levico in desnico, ne gre spregledati, da sodeluje z leta 2012 ustanovljenim Zavodom za brezplačno pravno pomoč. Ironično – zavod ima sedež v pogosto demoniziranem ljubljanskem predmestju Murgle, poslanstvo zavoda pa je uresničevanje »ustavne pravice enako dostopnega pravnega varstva za vsakogar«. Zavod za brezplačno pravno pomoč si jemlje za vzor dobre prakse, uveljavljene v pro bono centrih, ki so povezani z univerzama Harvard ali Oxford, piše na spletni strani zavoda. Če še drži, da je odnos do družbene neenakosti prvi kriterij za razvrščanje ljudi na »leve« in »desne«, je dvojni doktor pravnih znanosti s pro bono pravnim delovanjem umeščen kar precej levo od centra.

Zanikanje evidence

Žerdin se je torej nameril obraniti Jakliča pred očitki, da je desni kandidat (kakor da bi bil v tem problem!) in ob tem, če poenostavimo, ponuditi še en neverjeten non sequitur: »Kdor sodeluje z Zavodom za brezplačno pravno pomoč, je lahko nazorsko le levo od centra.« Hudo, bi rekel. V nadaljevanju se nato vpraša, zakaj Jaklič, če je očitno tako levi kandidat, sploh velja za desnega. Ta nenavaden obrat je nato izpeljal z neverjetnim sprenevedanjem glede evidence. Povedano drugače, navedena je selektivno:

Od kod torej trditev, da je Jaklič kandidat slovenske desnice? Prvič, Jakliča je desnica­ izrecno in na trenutke goreče podprla. Drugič: Jaklič je ustavno pravico do mirnega zbiranja in do javnih zborovanj v času sojenja v zadevi Patria izvajal pred ljubljanskim sodiščem.

Teh dejstev pač ni mogel zanikati. A tako značilno se Delov urednik ni vprašal, kakšen status ima Jakličevo skandiranje pred slovenskimi sodišči, kako spodobno je bilo širiti vero v ulični obračun z domačimi tožilci in sodišči, ki je danes ustavni sodnik? Ne, to očitno zanj ni merodajna dilema. Čeprav je včasih bila; pred nekaj leti je Žerdin odgovarjal na vprašanje novinarke in pri tem povedal, da sojenja, in to ravno v aferi Patria (!), ne smejo biti medijski spektakel:

Žerdin meni, da je to, kar se je v sodni dvorani dogajalo do zdaj, pravzaprav ogrevanje pred dejanskim začetkom. Proceduralni zapleti so bili glede na pomen sojenja po njegovem mnenju pričakovani, kljub temu pa ima slab občutek, “ker bi bilo narobe, če se sojenje spremeni v medijski spektakel”. “Za sodno vejo oblasti nikakor ni primerno, če se sodna dvorana spremeni v areno spektakla.”

Res nimamo dobrih razlogov verjeti, da je zanj dogajanje pred sodiščem lahko kaj manj arena spektakla kot sodna dvorana. Ampak zdaj, ko gre za Jakliča, ki je na svojem tviter računu objavil skorajda 100 tvitov v podporo »vztrajnikom« z zelo obskurnimi napadi na sodišča, nenadoma za novinarja to ni več težava. Vsaj problematizira je ne nikjer.

Jakličevi tviti postanejo nepomembni

Podobno kot Vanessa Čokl je tudi Delov avtor zaznal veliko nepomembnost vsega, kar je Jaklič na socialnih omrežjih povedal v preteklosti. Njegov zahvalni govor in njegovo antikomunistično politizacijo sta seveda preslišala, kot vsi ostali. Vsa njegova politikantska stališča do tožilstva, sodišč, demokracije, politikov in vsega, kar ni usklajeno z agendo SDS, s katero se na tviterju in sicer tako rad strinja, pa so ostala zamolčana.

Žerdin je storil še korak več: Jakličeve čivke je označil za nepomembne, ker je tiste, ki so bili preveč ostri, avtor izbrisal. Se pravi: če jih še kdo uporablja, ravna neetično, ker ne upošteva avtorjeve volje:

Ker pa na slovenski politični levici že nekako od leta 2000, ko je služboval v kabinetu predsednika vlade, velja za »perspektiven kader« nasprotnega političnega bloka, so njegovi kritiki pikre Jakličeve »čivke«, ki so začeli nastajati leta 2011, ko se je pridružil omrežnim razpravam, arhivirali. Zdaj živijo svoje življenje, ki je neodvisno od avtorjeve volje.

Trditev je nenavadna že na ravni principa: če bi kakšen sodnik zapisal, da je treba golazen X (vstavi po potrebi) pobiti, nato pa bi tvit zbrisal, bi sleherna omemba zapisa bila po Žerdinu res majhen moralni prekršek…

Sam sem si danes šele prvič ogledal Jakličevo tviteraško produkcijo. In opazil, kako rad ustavni sodnik vihti svoj meč tudi proti domačim medijem. RTV Slovenija je zanj Hanzi TV, posamični novinarji so plačanci, na enem izmed nezbrisanih tvitov pa se je znašel tudi Ali Žerdin v družbi z Milanom Kučanom. Novopečeni ustavni sodnik je v njem leta 2014 retvital svojega političnega in zgodovinskega idola, Janeza Janšo, ki pravi tole:

»Dovolj je bilo vaših laži!«

Jaklič Žerdin novinarji

Jakličev (nezbrisani) retvit o lažnivcih na Delu, Dnevniku in Večeru

Če bi Jaklič vedel, kako prijazen bo Žerdin zapis, bi bil verjetno manj osoren do njega in Vanesse Čokl oziroma obeh časopisov. Ker pa ni brisanja, zanj velja, da Delo in Večer lažeta.

Redukcija na samokritiko kot značilnost levičarja

Največ, kar je Žerdin naštel kot njegovo napako – že skoraj presenetljivo – je pomanjkanje osebne samokritike. Kot da bi pri opravljanju ustavnosodniške funkcije to bila kakšna hiba, ki bo sploh kdaj prišla do izraza. V korespondenci z Matevžem Krivicem namreč neke svoje napake ni priznal. In v tem je, edinole malce drugačen od klasičnih levičarjev, od katerih »se razlikuje po odnosu do samokritike«:

Ali vehementno uveljavljanje stališč in izvajanje ustavne pravice do udeleževanja na javnih zborovanjih pritiče akademskemu pravniku, ki je bil v času polemike o zadevi Patria star 38 let? To se ne zdi tako nemogoče. A če smo v uvodnem delu opozorili na Jakličevo večplastnost in poudarili nekatere lastnosti, ki bi ga lahko uvrstile tudi na levo-liberalni del političnega spektra, velja omeniti, da se od klasičnih levičarjev – tudi Matevža Krivica – razlikuje po odnosu do »samokritike«. Ne zgodi se pogosto, a ko kdo Krivicu dokaže, da se moti, to prizna. Jaklič napake ni priznal.

Se pravi, če že najdemo kakšno hibo, jo bomo le v tem. Minimizacija problematičnosti Jakliča je s tem pri novinarju končana: tako rekoč nihče mu ne more očitati, da mu česa ni tudi očital. In res, kdo bi si mislil, kakšno značajsko pomanjkljivost bo uspel izvrtati.

Sklep

Odzivi na Jakličevo imenovanje so, kot smo videli, slabo novinarsko podprti in argumentirani. Kakšni so šele v Janševem naboru medijev, ni treba ugibati. Večerov in Delov zapis nihata od čistega navijaštva do prisilnega racionaliziranja, zakaj je treba Jakličevo imenovanje pozdraviti ali vsaj ne problematizirati. Zelo značilno ne omenjata Pahorjevega koketiranja z levico in desnico, niti očitka opozicije, da je pri iskanju podpore prišlo do vezane trgovine med strankama SMC in SDS. Kako bi tudi, oboje bi omajalo navdušenje in podporo.

Ker je funkcija ustavnega sodnika ena najbolj odgovornih v našem pravosodju in z zelo dolgim mandatom, bomo pač kmalu videli, kako odgovorne so bile besede novinarjev v perspektivi sodb Ustavnega sodišča in v kakšni meri so v sozvočju s strankarskimi agendami. Ali pa tudi ne nujno, kajti nekateri mediji radi ponavljajo refren, da v presojo ustavnih sodnikov pač ne gre dvomiti. S čimer bo zgodba zaprta.
Več:

Jaklič kot Tito: kako novi ustavni sodnik politizira celo v svoji zahvali

1,2 milijona Delovih bralcev: v čem je manipulacija

Kako verodostojna je vsemedijska kampanja časopisa Delo za povrnitev izgubljajoče se verodostojnosti v časih odpuščanj njihovih novinarjev – vsaj iz oglasa bi lahko dešifrirali takšno intenco?

O oglaševalski akciji Dela sem že pisal, sedaj so v MM magazinu razkrili tudi imena. Promocijska akcija »Stojimo za svojimi besedami« je delo ekipe marketinga Dela z direktorico Dolores Podbevšek Plemeniti na čelu, kreativni direktor akcije je zunanji sodelavec Gal Erbežnik, oblikovalec Vladan Srdić, portrete urednikov je izdelal Delov fotograf Jože Suhadolnik.

Oglaševanje ni ostalo omejeno le na Delove tiskane izdaje in splet, razširili so ga tudi na televizijo, vsaj na TV Slovenija. Njihovi videi, v katerih so uredniki zastavili svoj ugled, npr. Ali Žerdin, so dolgi okoli 13 sekund, objavili so jih tudi na svoji spletni strani:

Problematični drobni tisk

Oglas je problematičen v podnaslovu, s katerim želijo podkrepiti začetno emblematično geslo »Stojimo za svojimi besedami« – v podkrepitev osnovnega sporočila o lastni verodostojnosti navajajo podatek »Zato nam zaupa več kot 1,2 milijona bralcev«. V skladu z mnenjem Slovenske oglaševalske zbornice (SOZ) je drobni tisk problematičen že po sebi, a ga dopuščajo.

Pred dvema letoma so razsojali o pritožbi enega od slovenskih mobilnih operaterjev, ker se ni strinjal z navedbami drugega, češ da ponuja najhitrejši mobilni internet. Menili so, da predmetna trditev ni točna oziroma resnična, za nameček pa dodali, da tretji operater v resnici ponuja najmanj enako hitro, če ne celo bistveno hitrejšo povezavo, kar je razvidno tudi s spletnih strani obeh operaterjev. Sklep: oglas naj bi zavajal potrošnika, operater se je neresničnosti svojih trditev zavedal, težavo pa rešil z drobnim tiskom, ki sicer ni pojasnil, da pač ne gre za najhitrejše omrežje nasploh.

V primeru Dela bom naštel tri razloge, v katerih vidim problematičnost navedka o dosegu.

Ko zmanjka celo drobnega tiska

Prvič, TV oglas sploh ne vsebuje pojasnila v drobnem tisku, ki je, kot rečeno, sporen že kot takšen: zato gledalka in gledalec ne moreta vedeti, kako so prišli do podatka o 1,2 milijona bralcih. Podatek sicer v »drobnem tisku« v vertikalnem zapisu navajajo v svojih tiskanih oglasih. Pred kratkim je SOZ sprejel razsodbo, ki zadeva drobni tisk v televizijskih in drugih oglasih – drobni tisk je v njih neberljivo majhen, večkrat predolg in ga uporabnik ne more prebrati. Da pri Delu svojega oglasa niso opremili niti z drobnim tiskom, je prva napaka, zrela za presojo. V svojem kodeksu so pri SOZ zapisali:

3.3 Oblikovanje in način predstavitve morata zagotoviti, da je oglaševanje jasno in lahko razumljivo. V primeru, da vsebuje opombe ali drobni tisk, morajo biti ti dovolj veliki, opazni in berljivi. Kjer je to potrebno, naj bodo povezani z ustreznim delom glavnega besedila.

Nobenega dvoma ni, da v TV oglasu (zgornjem video posnetku) ni navedena nobena razlaga, kako so prišli do podatka v podnaslovu oglasa.

1,2 milijona: na teden, na mesec, na leto?

Drugič, manipulacija z drobnim tiskom je vsebinska. Kot so zapisali v integralnem besedilu ob akciji, so do številke 1,2 milijona prišli takole:

Sporočilo o številu bralcev v Delovi kampanji temelji na analizi zadnje dostopnih podatkov Ipsos Mediapulsa 2016 in MOSS 2016, ki jasno kažejo, da je skupno število ljudi, ki jih tedensko dosežejo z Delovimi tiskanimi in digitalnimi mediji, več kot 1,2 milijona.

Se pravi, da so pri Delu svoj doseg napihnili z uvedbo tedenske ravni merjenja. Pričakovali bi seveda, da dnevnik operira z bralstvom, ki ga ima na dnevni ravni. Že res, da bi se lahko sklicevali na tedenske edicije, ne pa tudi na digitalne medije, kjer takšna perioda nima smisla, toda za manipuliranje s tem ni več ovir.

Kajti naslednjič lahko pričakujemo, da se bo katerikoli od medijev, tudi kakšen vaški občinski bilten, hvalil z letnim dosegom, pojasnilo pa stlačil v tradicionalno mikroskopski font. S tem so sicer, domnevam, zadostili členu 5.1 oglaševalskega kodeksa, ki pravi, da morajo oglaševalci pred objavo oglasov poskrbeti, da bodo lahko kadarkoli predložili dokazila, s katerimi bodo lahko utemeljili vse trditve, ki jih je mogoče objektivno dokazati. Težava pa je v tem, da so za mero nepričakovano vzeli tedenski doseg.

Zgolj za hip si predstavljajmo, da bi oglasi za avtomobile in njihovo porabo goriva začeli navajati uporabo ne na prevoženih 100, ampak npr. na 50 kilometrov. Na tej točki bodo morali pri oglaševalski zbornici, da zamejijo možnost manipulacij, očitno natančneje definirati kodeks.

V členu 5.2 so v kodeks zapisali nekaj v to smer, namreč »Oglaševanje ne sme interpretirati statističnih podatkov na način, ki vzbuja napačen vtis, da je trditev splošno veljavna«, ampak res premalo določno, da bi zajeli vse vrste možnih manipulacij.

delo-oglas-tv-slo

Oglas na TV Slovenija, ujet v televizijski zaslon

Grde vesti in prelepe statistike

Tretjič, Delova zadrega z napihovanjem dosega je tudi metanivojska: sami so svoje oglaševanje označili za kampanjo, znotraj katere »lovijo duha časa«, ker »postaja vse bolj pomembno razlikovanje med resničnimi, lažnimi in napačnimi novicami«. Zelo nerodno, če bi ugotovili, da je sama kampanja o tem utemeljena na širjenju zmanipuliranih podatkov.

V istem besedilu pravijo še, da z njo Delo »odpira tudi razpravo o tem, kakšna je vloga medijev v sedanjih razmerah in kako naj se mediji odzovejo na poplavo laži in alternativnih dejstev na internetu in družabnih omrežjih«. No, spet velja o statusu lažnih in alternativnih statistik ugotavljati podobno.

Kje je odgovorni urednik Gregor Knafelc?

Pred leti, leta 1998, se je Delo že oglaševalo na podoben način. Takrat se je njihov tedanji odgovorni urednik Mitja Meršol sprehajal po robu stolpnice, oglas je tudi s pomočjo helikopterja posnela Agencija Luna, menda so si pomagali z dvema plezalcema, če bi uredniku morda zdrsnilo v globino. Kakšna metaforika! Oglaševali so štiri obraze: ob Meršolu še  Ervina Hladnika-Milharčiča, Mojco Drčar-Murko in Marka Crnkoviča.

V trenutni oglaševalski kampanji Knafelca ne vidimo. In če je leta 1998 šlo za nabor novinarjev, se danes za ugled časopisa postavljajo obrazi urednikov – kar pomeni, da odsotnost trenutnega odgovornega urednika iz Petričeve ekipe dodatno izstopa. Še en simptom, za kaj gre v tej akciji, zato se bom ponovil: vsaj malo za uredniško lojalnost do uprave in lastnikov. Soodgovornost torej, na katero je opozorilo že Društvo novinarjev Slovenije.

Več:

Kako odtaliti hladilnik: pri Delu stojijo za svojimi besedami