Ovadba zoper poslanca Dušana Šiška zaradi suma storitve kaznivega dejanja javnega spodbujanja ali razpihovanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti

Naslovnika: Vrhovno državno tožilstvo, Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani

Ovadba zoper poslanca Dušana Šiška zaradi suma storitve kaznivega dejanja javnega spodbujanja ali razpihovanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti (297. člen KZ-1)

Na podlagi javnosti znanega in medijsko izpostavljenega primera poslanca Dušana Šiška in njegove izjave o »šusu v glavo« migrantu ter dejstva, da noben državni tožilec ali tožilka ni samoiniciativno in po lastni presoji začel kazenskega postopka v tem primeru, na podlagi medijske izjave Vrhovnega državnega tožilstva, da pri njih do 16. julija 2019 pristojni za uvedbo pregona zaradi javnega govora, ki spodbuja sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, niso prejeli nobene kazenske prijave, ne oni ne na pristojnem ljubljanskem okrožnem tožilstvu (podatek iz Večera, 18. 7. 2019, avtorica Kristina Božič), ter na podlagi obljub generalnega državnega tožilca Draga Škete ob prevzemu funkcije, da bo ena od njegovih prednostnih nalog tudi pregon sovražnega govora, v nadaljevanju podajam kazensko prijavo zoper poslanca Slovenske nacionalne stranke Dušana Šiška zaradi suma storitve kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti po 297. členu Kazenskega zakonika RS.

Obrazložitev: Dušan Šiško je kot poslanec SNS dne 15. julija 2019 na seji Odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo v Državnem zboru ob problematiki mešanih patrulj in varovanja meja povedal:

»To, kar se dogaja sedaj, da je (migrant) pri Italiji enega taksista z nožem ranil, policist ga je ustrelil v nogo, mi je čudno, da so mu sploh dovolili, da ga še niso ovadili sami policisti. Če bi mene vprašali, jaz bi mu dal ‘šus’ v glavo.«

Posnetek poslančevega nastopa je dostopen v množičnih medijih. 297. člen Kazenskega zakonika pravi, da »kdor javno spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali katerikoli drugi osebni okoliščini, in je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev, se kaznuje z zaporom do dveh let.«

Poslanec Šiško je s svojo izjavo spodbujal k nasilju na podlagi tega člena – »šus v glavo« je premišljeno usmeril v migranta, s čimer je napadel pripadnika ranljive skupine, ki ustreza opisu z zakonom zaščitene manjšine na temelju narodnostne, rasne, verske ali etnične pripadnosti, svojo sugestijo po nasilju pa je konotiral s sovraštvom in nestrpnostjo do migrantov. Ob tem je nepomembno, ali je obstajala konkretna nevarnost za ogrožanje javnega reda in miru – sovražni govor ne more v celoti biti odvisen od tega pogoja. S svojo izjavo je izrekel grožnjo in kot poslanec, zavedajoč se svojega družbenega položaja in moči, potencialno vplival na mnenje državljanov preko številnih medijev – predvsem v neposrednem prenosu seje Odbora na tretjem programu RTV Slovenija.

Glede na nekatere dosedanje tožilske reakcije v podobnih primerih (tvit Sebastjana Erlaha) in odgovor na omenjeni seji prisotne generalne direktorice slovenske policije Tatjane Bobnar, ki je za medije ugotavljala, da poslanca ne bodo preganjali, ker je za pregon »v takšnih primerih po mnenju zakonodajalca in vrhovnega državnega tožilstva abstraktna nevarnost ni dovolj. Podana mora biti konkretna nevarnost ter objektivna verjetnost kršitve javnega reda«, dodajam naslednje. Inkriminacija 297. člena KZ-1 ne more biti v nobeni posebni povezavi z javnim redom in mirom, zaradi česar bi se moralo terjati konkretizacijo uporabe nasilja in možnost, da bi do kaznivega dejanja po tem členu res prišlo (spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti nima neposrednih posledic za javni red in mir), na kar kaže tudi praksa v Evropski uniji in nekatera opozorila Sloveniji, npr. iz Sveta Evrope v poročilu Sveta Evrope proti rasizmu (ECRI) za obdobje med letoma 2014 in 2018, da je sovražni govor v Sloveniji redko predmet sodnega pregona »zaradi (preozke) razlage zakona pri organih pregona, na podlagi katere zadeve skoraj nikoli ne izpolnjujejo pogojev za uveljavitev kazenske odgovornosti«.

Takšno razumevanje kaznivega dejanja po 297. členu KZ-1 predstavlja bistveno zožitev kaznivosti spodbujanja sovraštva in nestrpnosti na zgolj določena izvršitvena ravnanja, s tem pa tudi zožitev koncepta kaznivega dejanja. Razen tega določba ne predvideva, da bi javni red in mir morala biti ogrožena tudi dejansko, saj je uporabljen izraz »lahko«, kar pomeni, da je ogrozitvena inkriminacija tukaj po svoji naravo abstraktno-konkretna.

Upoštevajoč dejstvo, da je izjavo o »šusu v glavo« migrantu izrekel poslanec stranke, ki je doslej neskrito širila nestrpnost in ksenofobijo, v zadnjem času predvsem do beguncev, med drugim tudi z izobešanjem nestrpnih parol na zastavah, obešenih na pročelje sedeža te stranke sredi Ljubljane, glede na to, da je sklicevanje na uporabo orožja s strani predstavnikov ljudstva, sploh sredi parlamenta, potrebno obravnavati z bistveno večjo resnostjo in odgovornostjo glede izrečenih besed, saj je možnost njihovega vpliva večja, poslanec Dušan Šiško pa je absolutno javna oseba par excellence, in glede na dejstvo, da sta sovražni govor in nestrpnost v Sloveniji v zadnjih letih eskalirala in se proti njima nemočno borimo (oziroma ne borimo), čutim kot posebno dolžnost, da podam zgornjo ovadbo v presojo in ravnanje tožilkam in tožilcem, motiviran še zlasti s citirano informacijo Vrhovnega državnega tožilstva, do niso prejeli kazenske ovadbe zoper omenjenega poslanca.

S spoštovanjem,

Boris Vezjak

Poslano 18. julija 2019 na naslova:

Vrhovno državno tožilstvo, kontakt: dtrs@dt-rs.si

Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani, kontakt: odtlj@dt-rs.si

tožilstvo šiško ni ovadbe

Tožilstvo za Večer: nismo prejeli ovadbe

Več:

»Šus v glavo«, premalo konkreten za pregon: zakaj ne preganjamo sovražnega govora

 

»Šus v glavo«, premalo konkreten za pregon: zakaj ne preganjamo sovražnega govora

Kako se v Sloveniji soočamo s sovražnim govorom slaba štiri leta po tem, ko si je pri nas in drugod našel novo nadvse priročno tarčo nestrpnosti, begunce, in se potem s pomočjo populističnih politikov in s promocijo desničarskih intelektualcev razmahnil v neslutene dimenzije? Kaj smo glede njega postorili? Ga bolj obsojamo, morda preganjamo, smo dosegli okoli njega družbeno soglasje, da ga bomo omejevali? Sploh soglašamo, kaj je po svojem bistvu in definiciji?

No, leta 2005 je pri nas nastala peticija z naslovom »Sovražni govor se širi po državi – iz državnega zbora«, s katero je več kot 350 posameznikov iz akademskih, kulturnih, medijskih in drugih krogov obsodilo posamična dejanja poslancev in politikov. Zadnji primer »šusa v glavo« sredi parlamenta daje slutiti, da je večina zgornjih odgovorov negativnih. Še več, končna postaja naših prizadevanj bolj spominja na to, da smo sovražni govor bodisi ponotranjili in se okoli njega ne vznemirjamo (pre)več, v najboljšem primeru pa moramo priznati, da stopicamo na mestu in ne vemo, kaj bi z njim.

Zakaj se je to zgodilo, kakšne krivce lahko identificiramo za omenjeno stanje? Poskušal bom pokazati, da smo evidentno izbrali neko drugo rešitev, prehodili smo dolgo pot desenzibilizacije in normalizacije – lahko bi mogoče rekel, da tudi kratko -, celo navzlic svarilom v poročilu Sveta Evrope proti rasizmu (ECRI) za obdobje med letoma 2014 in 2018, da je sovražni govor v Sloveniji redko predmet sodnega pregona »zaradi (preozke) razlage zakona pri organih pregona, na podlagi katere zadeve skoraj nikoli ne izpolnjujejo pogojev za uveljavitev kazenske odgovornosti«.

Šus v begunčevo glavo

Naj natančno navedem zadnji primer, ki so ga mediji k sreči opazili. Poslanec Jelinčičeve SNS Dušan Šiško je na seji odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo takole besnel:

»To, kar se dogaja sedaj, da je (migrant; op. p.) pri Italiji enega taksista z nožem ranil, policist ga je ustrelil v nogo, mi je čudno, da so mu sploh dovolili, da ga še niso ovadili sami policisti. Če bi mene vprašali, jaz bi mu dal ‘šus’ v glavo.«

Na isti seji smo slišali še en nestrpni »biser«, poslanec Aleksander Reberšek iz Nove Slovenije je pokritiziral po njegovem zgrešeni policijski režim na meji, kjer begunce spuščamo v državo, ob tem pa jih je, spet priročno, primerjal s tatovi:

»To je tako, kot če bi v stanovanje spustili tatu, potem pa bi zaprli vrata, da ne gre ven.«

24ur Šiško šus v glavo

Dnevnik POP TV: poslancev in njegovo “neprimerno izražanje”

Folklorno sklicevanje na orožje

Vrnimo se k Šiškovi izjavi. Povsem neopravičljivo dejanje begunca je torej poslanec vzel za klasično, za njegovo stranko že folklorno priložnost za promocijo retorike nasilja in uporabe orožja – in pri tem izkoristil priročno okoliščino pričakovane in prej omenjene normalizirane nestrpnosti, ki jo velik del javnost čuti do beguncev ob tovrstnih dejanjih.

Folklorno pravim zato, ker je njegova stranka pred leti na svoja vrata poslanske skupine izobesila napis, ki poziva izbrisane na »ples s puškomitraljezom«, velik del poslanske skupine je tudi že ponosno poziral s pištolami in revolverji v rokah sredi parlamenta, čeprav je vnos orožja v hram demokracije prepovedan, nedavno pa sem v prispevkih Jelinčičevo streljanje pred zidom: zakaj RTV Slovenija promovira nasilje? in Pogovoriti se moramo o streljanju: Kadunc in Todorovski z nasprotnimi stališči glede vabil Jelinčiču podrobno analiziral tudi, kako se na našem javnem servisu nikoli niso uspeli distancirati od Jelinčičevih pozivov k streljanju v svojem studiu. Še huje, nikoli jih niso niti komentirali.

Politični profil stranke SNS je torej jasen: igranje na nacionalistične strune z elementi neposrednega koketiranja z uporabo orožja – nekaj, kar v zadnjem času odkrito in sistematično promovira še en drug Šiško.

Poslanca ne bodo preganjali

Za tragikomični moment je poskrbelo dejstvo, da je na omenjeni seji bila prisotna generalna direktorica slovenske policije Tatjana Bobnar. Ko so jo novinarji kasneje povprašali, ali bodo poslanca za izjavo preganjali, je pojasnila, da tega ne bodo storili. Zakaj ne? Ker ga menda ne morejo:

Na policiji namreč odgovarjajo, da za pregon »v takšnih primerih po mnenju zakonodajalca in vrhovnega državnega tožilstva abstraktna nevarnost ni dovolj. Podana mora biti konkretna nevarnost ter objektivna verjetnost kršitve javnega reda.«

Policija je zgolj, kot bom kasneje pokazal, lepo ponotranjila navodila tožilstva in ji ne moremo veliko tega zameriti. Šiška torej ne bodo preganjali, ker ni prišlo do konkretne nevarnosti – ker se torej ni namenil ali poskušal nikomur poslati šusa v glavo. Na POP TV in 24ur.com so v osrednjem dnevniku v svojem prispevku dejanje hvalevredno problematizirali, tudi odprli razpravo o sovražnem govoru, a ga hkrati vendarle grafično in sicer opremili s frazo »neprimerno izražanje«.

Pohvalno sta takoj reagirala poslanka Levice Nataša Sukič in poslanec SMC Jani Möderndorfer, medtem ko je predsedujoči odboru, Zvone Černač iz stranke SDS, pohitel z obrambo Šiška in besedičil o tem, da je izjava kvečjemu »pregroba« in »podana v afektu oziroma v zanosu«.

Ko sta avtorja prispevka Anže Božič in Staša Lozar povprašala ljubljansko tožilstvo, nista prejela odgovora, še beremo v zapisu in prispevku POP TV. In kakšen bi bil, če bi ga prejela? Poskušajmo uganiti.

Sovražni govor, ki ni kaznivo dejanje

Primer »šusa v glavo« nas močno spominja na primer Sebastjana Erlaha iz leta 2015: oba omenjena bi uporabila orožje proti beguncem. Zaradi pritiska javnosti je k sreči slednji dovolj dobro analiziran, saj imamo na voljo reakcijo tožilstva in njeno pojasnilo.

Ker sem o tem že velikokrat pisal, recimo v zapisu Zadrega generalnega državnega tožilca: kako preganjati sovražni govor, če ni kaznivo dejanje?, na tem mestu zgolj povzemam povedano. Ko so se branili pred očitkom, da Erlaha ne bodo preganjali zaradi njegovega poziva k temu, da streljamo na begunce, če se približajo meji na 500 metrov, so se tožilci branili nič manj kot s trditvijo, da sovražni govor po naši zakonodaji ni kaznivo dejanje. Ergo: logično, da ga ne preganjamo.

Začnimo s tem poudarkom, kajti danes nismo razrešili niti osnovne dileme: stopicamo na mestu in gojimo pričakovanja, vključno s Svetom Evrope in mednarodnimi institucijami, da bi ga preganjali, naši tožilci pa salomonsko zavračajo to možnost. Pravna in akademska stroka ob takšnih škandaloznih izjavah previdno molči, politika si zatiska oči, civilna družba je postala anemična, ministrstvo za pravosodje pod vodenjem stranke SD pa izjavlja, da je naša zakonodaja na tem področju zadostna in ne potrebuje nobenih popravkov. Je še kaj bolj škandaloznega od stališča, da po naši zakonodaji sovražni govor ni kaznivo dejanje? O čem se sploh pogovarjamo, bi lahko to vprašanje končno razčistili?

Zakaj sploh gojimo minimalna pričakovanja, da se bo sovražni govor preganjalo? Mar ni to v opisani situaciji reakcija zgolj najbolj pravno neukih in trapastih, ki ničesar (nečesa) ne razumejo in narobe berejo zakone in ustavo?

Analogija s posilstvom

Zamislimo si za trenutek, da bi Vrhovno državno tožilstvo izjavilo, da po naši kazenski zakonodaji posilstvo ni kaznivo dejanje. Kaj, menite, bi se zgodilo? Zelo verjetno bi še v tistem trenutku Slovenija postala turistična meka za posiljevalce iz celega sveta, dober glas pač seže v deveto vas, semkaj bi prihajali izživljati svoje nizkotne strasti z vseh koncev. Saj vendar posiljevanje sredi Evrope v neki čudaški državi ne bi bilo kaznivo.

Najbrž se lahko ob takšni izjavi, po analogiji, čudimo le, da sovražnega govora pri nas ni še bistveno več – pa tudi nekaj obsodilnim sodbam, ki jih smemo prešteti na prste nekaj rok, evidentno takim, kjer se je obsojenim storila velika krivica in bi jih morali kot nedolžne storitve kaznivega dejanja po 297. členu Kazenskega zakonika, prej 300. členu, nemudoma oprostiti, saj so vendar nedolžni!

S pomočjo uradnih stališč Urada generalnega državnega tožilca Republike Slovenije so nam, k sreči, na voljo nekatera pojasnila, zakaj ni mogoče po uradni dolžnosti preganjati takšnih in podobnih izjav Erlaha in očitno tudi Šiška. V nadaljevanju na kratko predstavljam svoje razumevanje pravne podlage za pregon sovražnega govora.

Poslanci SNS orožje pištole

Poslanci SNS, ki veselo pozirajo z orožjem sredi parlamenta

Teoretski očitek: meja med svobodo izražanja in sovražnim govorom

Za dejanje sovražnega govora je bistven namen diskriminacijskega zaničevanja, uperjenega v zakonsko ščitenega posameznika ali skupino ljudi. Kar dela razpravo o njem za težavno, je njegova razmejitev v odnosu do svobode izražanja in statusa, ki ga ima slednja v demokratičnih procedurah. Ker je v okviru liberalnega pojmovanja demokracije neizbežno razumeti svobodo izražanja kot posebej zaščiteno in absolutno pravico, da bi z njo zamejili nevarnost vmešavanja države ali oblasti v procesih javnih razprav, so nekateri, kot recimo Ronald Dworkin, v njej videli nedotakljiv temelj. Po drugi strani je treba razmejiti sovražni govor od klasičnega sovraštva, žaljivega ali diskreditacijskega govora.

Če branimo svobodo izražanja kot nedotakljivo pravico, bo posledično hitro skopnela dimenzija in vloga sovražnega govora – libertarec bo v tem pogledu že njegovo prepoznanje, kaj šele pregon, podredil višje postavljeni vrednoti in absolutiziral pravico do svobode, da smemo povedati, kar mislimo in karkoli na pride na pamet. Dodatno dimenzijo ob zaščiti posameznikovega govora pred vplivom ali cenzuro oblasti je zagovarjal že John Stuart Mill, ki se mu je zdelo pomembno poudarjati, da mora posameznikovo in od večine drugačno stališče biti nujno varovano – njegov kriterij poudarka svobodi govora je zato na zaščiti slehernika, ki ima drugačno stališče, pred dominacijo in pritiskom večine.

Njegova poanta nikakor ni bila v absolutizaciji svobode izražanja kot pravice, ki je vedno močnejša od drugih pravic. Ker so pravice velikokrat v koliziji, pa pravica do svobode govora večkrat ogrozi pravico drugega: denimo če bi komu poslali šus v glavo, ogrožamo elementarno pravico drugega do življenja. V takih primerih absolutizacija neke pravice nujno posega v drugo, zato bi moralo veljali načelo, da je meja moje svobode vselej svoboda drugega in da posledično svoboda izražanja mora imeti mejo. Sklicevanje na to, da reči, da bi nekomu poslali šus v glavo, še po sebi ne predstavlja grožnje po življenju, je s prevencijskega vidika, s katerim se regulira sovražni govor zato, da verbalne sugestije ne bi prešle v dejanja, nesmiselno. Vprašanje je samo, kje in kako mejo zakoličimo.

Tožilske razlage sovražnega govora: dva dokumenta

Vrnimo se k Erlahu in posredno k Šišku. Ključna je interpretacija, po kateri pri presoji zakonskih podlag kaznivih ravnanj in tudi konkretnih primerov sovražnega govora na načelni ravni vedno tehtamo kolizijo dveh legitimnih zavarovanih interesov: pravice do svobode izražanja (39. člen Ustave RS) na eni strani in varovanja integritete in dostojanstva posameznika oziroma posredno družbenih skupin (63. člen Ustave RS) na drugi. In prav je tako.

Vprašanje je, kako v praksi takšno tehtanje poteka. Navajam dva dokumenta, na katera se je v zadevi Erlah sklicevalo omenjeno tožilstvo – in najbrž bi se tudi v zadevi Šiško. Prvi je »Stališče Urada generalnega državnega tožilca RS« z dne 4.9.2015 in ima status odgovora na novinarska vprašanja. Drugi je »Pravno stališče Vrhovnega državnega tožilstva glede 297. člena KZ« z dne 27.2.2013.

Vrhovno državno tožilstvo RS je sicer v javni komunikaciji po izbruhu zadeve Erlah ugotavljalo, da je sovražni govor v domači zakonodaji nejasno definiran. Zato v dokumentu »Stališče Urada generalnega državnega tožilca RS« opozarja, da »slovenska zakonodaja termina ‘sovražni govor’, katerega bistvo je manifestirano z ravnanjem na temelju predsodkov, ne uporablja.«

Sklicevanje na javni red in mir

Tožilstvo opisano razmerje interpretira v čisto posebni luči: ne samo, da moramo presojati ob vsakem posameznem primeru, ali gre za še dopustno izražanje mnenja ali za prekršek oziroma kaznivo dejanje, ampak dodaja izpolnitev pogoja 297. člena, ki sem ga podčrtal:

Kdor javno spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali katerikoli drugi osebni okoliščini, in je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev, se kaznuje z zaporom do dveh let.

Se pravi: ne samo, da je po njegovem pomembno upoštevati, da je kaznivo le tisto ravnanje v smeri javnega spodbujanja in razpihovanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, ki temelji na določeni osebni okoliščini posameznika, temveč mora biti hkrati izpolnjen pogoj, ki govori o tem, da lahko takšno dejanje »ogrozi ali moti javni red in mir, ali pa je storjeno z uporabo grožnje, zmerjanja in žalitev.«

Interpretacijo dela stavka, ki govori o uporabi groženj, zmerjanj in žalitev, puščam popolnoma ob strani – naj povem zgolj, da doslej nismo dobili nobenega resnega komentarja iz pravne prakse, kako naj si ta del člena razlagamo. Skratka: tožilci striktno izhajajo iz umestitve konkretne določbe 297. člena v KZ-1 na način, da razumejo, da je primarni in širši objekt varstva predvsem »javni red in mir«.

Zakaj Erlah ni storil kaznivega dejanja?

Pomembna je tudi opredelitev, kdaj pride do takšne ogrozitve: ta se pokaže, so takrat povedali v Uradu, zlasti v neposredni nevarnosti posegov v telesno ali duševno celovitost posameznikov, oviranju izvrševanja pravic ali dolžnosti ljudi, državnih organov, organov samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na javnem kraju.

Če je Erlah v svojem tvitu sugeriral uporabo orožja, s tem po njihovem še vedno ni bil dovolj usmerjen k učinkom v širši javnosti in ni bil v stanju, da bi lahko vplival »na večje nedoločeno število oseb, v razmerah in na način, ko hude besede (lahko) preidejo v nasilna dejanja«, kot so zapisali.

Po tožilskem mnenju zato ne drži, da storilčev naklep obsega »javnost delovanja, zavest o spodbujanju sovraštva, usmerjenost zoper določeno skupino in zavedanje o možnosti nastopa konkretne nevarnosti za javni red in mir.« Kot bomo videli, enako najbrž smiselno velja tudi za Šiškovo izjavo ali katerokoli drugo te vrste.

Ni bilo mobilizacije javnosti k konkretnemu ogrožanju javnega reda

Takšna razlaga lahko osupne, kajti verjeli bi, da je temu pogoju zadoščeno. Vendar je tožilstvo presodilo, da je posebna okoliščina tudi način apeliranja na ljudi, ki vodi tožilčevo presojo. Ta zadeva izvršitev dejanja s sredstvi javnega obveščanja ali preko spleta. Zakaj je ta tako pomembna? Naj citiram stališče Urada, ki opiše uvedeno specifiko:

»Pri tem delovanje storilca praviloma ni neposredno naslovljeno na določen ali določljiv krog javnosti in tudi ne na način, ki bi omogočal ugotovitev o njegovemu naklepu k ‘mobilizaciji’ javnosti« v smislu konkretnega ogrožanja javnega reda in miru.«

Kot vidimo, ne bi bilo dovolj niti, če bi se ljubitelj orožja odločil streljati proti beguncem, namenil do njih z nabito puško in s tem kršil javni red in mir. Da bi njegovo dejanje potencialno štelo za kaznivo, bi se moral odpraviti proti svojim žrtvam na način, da bi mobiliziral preostalo javnost – moral bi prepričati druge, da bi mu z orožjem sledili, in bi zato obstajala realna nevarnost izvedbe. Ko bi vse to storil,  bi zelo pogojno tožilci bili pripravljeni odkrivati kaznivo dejanje spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti!

Zahtevan je praktično vedno nedosegljiv pogoj

Popolnoma razumljivo je, da je tožilec vezan na ustavo in zakon, pri čemer okvir njegovega delovanja predstavlja tudi načelo zakonitosti iz 28. člena Ustave RS. Tudi drži, da je odločitev o pregonu storilcev avtonomna strokovna odločitev. Če niso izpolnjeni vsi zakonski znaki kateregakoli kaznivega dejanja, tudi v primeru suma javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti po 297. členu KZ-1, kazenskega pregona po tej določbi ni dopustno začeti in voditi.

Vendar niti v primeru Erlah in še manj v zadevi Šiško ni sledilo pojasnilo, da je morda prišlo do izpolnitve znakov drugih kaznivih dejanj (zoper življenje ali telo, človekove pravice in svoboščine ali zoper čast in dobro ime) ali morda za prekršek po Zakonu o varstvu javnega reda in miru. V praksi se izkaže, da je za organe pregona praktično vedno neizpolnjen opisani pogoj o konkretni nevarnosti ogrožanja javnega reda in miru.

Takšno branje 297. člena pa je zato globoko v sebi protislovno na naslednji način: ker uvaja dodatni neustrezni formalni pogoj o ogrožanju javnega reda in miru, najbrž zato, ker se v zakoniku nahaja v poglavju o kršitvah javnega reda in miru, bo prihajalo v trenutku njegovo izpolnitev do preskoka v vrsti kaznivega dejanja, očitno zoper življenje in telo.

Protislovje 297. člena KZ

Protislovje je torej naslednje: dokler ne bodo zaznali kršitve javnega reda in miru na opisani način, ne bo šlo za kaznivo dejanje po 297. členu. Ko pa bo izpolnjen ta pogoj, pa strogo vzeto ne bo več šlo za takšno kaznivo dejanje po istem členu, ampak za katero drugo. Skratka: dokler niste dejansko poskušali vzeti orožja v roke in se namenili beguncu spustiti šusa v glavo, ste lahko mirni.

Povedano drugače, v primeru, ko so podani elementi kaznivega dejanja po 297. členu KZ-1, so že dejansko postavljene zahteve po izpolnitvi znakov drugih kaznivih dejanj (zoper življenje ali telo, človekove pravice in svoboščine ali zoper čast in dobro ime). Ko pa so ti izpolnjeni, tedaj nenadoma več ni potrebe po pregonu nekega dejanja po tem členu ali pa je to zgolj spremljajoče in ne osrednje kaznivo dejanje.

Od tod naprej sledi samo še logični paradoks, po svoje pričakovan in ki sem ga že citiral. Ugotovitev Urada, ki je nato v svoji izjavi celo zanikal, da bi po naši zakonodaji poznali kaznivo dejanje sovražnega govora:

»Veljavna kazenska zakonodaja ne pozna kaznivega dejanja sovražnega govora. Kot kaznivo je v 297. členu kazenskega zakonika določeno zgolj javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Posplošena razprava o pregonu sovražnega govora zato ni na mestu, ker se pojem sovražnega govora v pomembni meri nanaša na pojave, ki niso kazniva dejanja in kot taki ne sodijo v pristojnost državnih tožilstev.«

Logična posledica tega je, da se sovražnega govora pri nas skoraj ne preganja. Kot smo lahko prebrali v Mladini v odličnem članku lanskega julija, so npr. v Avstriji začeli zakon striktno uporabljati in preganjati kazniva spodbujanja sovraštva v zadnjem času, kot odziv na porast neonacizma in podobnih skrajnih ideologij. Posledica: v tej državi je bilo v zadnjih treh letih zaradi sovražnega govora obsojenih 394 ljudi, v Sloveniji pa trije. Malo verjetno je, da se sovražni govor pri nas krepi povsem neprimerljivo z Avstrijo ali Nemčijo.

Kakšne so bile reakcije na »šus v glavo«?

Posebno Šiškovega poziva k šusu v glavo je seveda, da je bila misel izrečena v hramu demokracije, da jo je izrekel izvoljeni predstavnik ljudstva in celo, da je na seji odbora sedela, kot rečeno, generalna direktorica slovenske policije. Za razliko od Erlahovega tvita bi ji morali pripisati bistveno večjo težo. Nekaj reakcij nanjo sem že navedel.

Naj omenim še dve: varuh človekovih pravic Peter Svetina se je zatekel v abstraktno in benigno apeliranje k strpnosti, k temu, da »sovražna in nestrpna retorika posega v samo bit človekovih pravic« in dejanje obsodil. Namesto da bi napovedal ukrepe in podal kazensko prijavo. Predsednik državnega zbora Dejan Židan je glede izjave zapisal, da ostro zavrača vsakršno pozivanje poslancev in državljanov k nasilju. Po njegovem moramo družbena vprašanja reševati na strpen in spoštljiv način do vseh.

Lepo, da dejanje poslanca obsojamo, ampak to je izrazito premalo. Vidimo tudi, kot že velikokrat, da vrh slovenske politike ni reagiral, sploh ne predsednik vlade ali predsednik republike.

siol šiško šus v glavo

Članek na strani Siola: bil je premalo konkreten.

Stranke v parlamentu kot manjši uspeh tožilcev

Če se jutri pojavi nekdo, ki bi tožilcem poslal šus v glavo, bodo naslovljeni očitno anemično obsedeli. Če se bo v parlamentu pojavil poslanec, ki bo menil, da moramo pobiti Jude, odpreti Auschwitz in malo počistiti dimnike, zapliniti Rome, beguncem ponuditi podganji strup ali pedre natakniti na kole, je lahko povsem miren, saj ni kršil javnega reda in miru. Tudi če bo isto predlagal za slovensko vlado, se ne bo zgodilo nič – in mnogi mu bodo glede ideje prikimali.

Sklep je neizbežen: v sodni in tožilski praksi Republike Slovenije sovražni govor skoraj ni pregonljivo dejanje. To niti ne more biti, ker ga tožilstvo ne obravnava kot kaznivo dejanje. Celo izjemno maloštevilne dosedanje obsodbe so bile, ker niso izpolnjevale naštetih pogojev, krivične in nezakonite.

Naj zaključim s provokativno tezo: ker sem povsem prepričan, da bi morali 297. člen nemudoma spremeniti in ker poglavitno težavo glede nepregona sovražnega govora vidim v tožilstvu, je po moje nepričakovana ponovna uvrstitev stranke SNS v parlament v manjši meri tudi njihov uspeh.

Več:

Sekretar kot žrtev: od ksenofobije in sovražnega govora so ostali »ostri tviti«

Cerarjev apel proti sovražnemu govoru: kako iskren je?

Skoraj 2000 razlogov za molk

Prašičje glave in invencija obsodbe nestrpnosti

Katera stališča o beguncih ne pridejo v medije

Požig džamije v imenu Svetega duha

Sovraštvo Slovencev do beguncev: zelo kratek vodič

Miro Cerar je butl

Šokantni nesmisli v Radonjićevi sodbi: ker je na spletu spremljal novice, Novič ne more biti morilec

Sodba po odmevnem ponovljenem sojenju v zadevi umora Janka Jamnika je končno spisana. Obsega 179 strani, v njej pa, značilno in pričakovano, sodnik Zvjezdan Radonjić ne utemeljuje zgolj Novičeve nedolžnosti glede umora, temveč zelo neposredno namiguje ali celo dokazuje, da je imel ta najmanjši motiv, da bi mu vzel življenje, zelo velikega pa naj bi imel Michel Stephan, čeprav ta ni bil v krogu osumljencev in je, za razliko od Noviča, imel alibi.

Sodnik torej že ve in v sodbi dokazuje, kdo je pravi storilec, kar najbrž predstavlja precedenčni primer v dolgi zgodovini slovenskega sodstva!

Rus Novič dnevnik

Novinarkin naslovni poudarek v Dnevniku: Radonjić ve, kdo je pravi storilec

Janševi strankarski mediji, ves čas aktivno pišoči v bran Noviču, so zdaj pohiteli in objavili kratke odlomke iz ravnokar posredovane celotne sodbe, na katero smo po frapantni, a po najavi sodnika pričakovani odločitvi, da ga oprosti, kar nekaj časa čakali.

Od včeraj pa je v celoti objavljena tudi na spletni strani »Dosje Milko Novič« v podporo omenjenemu, nekakšnem zbirniku dogajanja o domnevno nedolžnem – na njej med drugim najdemo tudi stališča, ki sta jih v prid oproščenemu v preteklosti spisala Matevž Krivic in Andraž Teršek.

Domišljijski »modus operandi«

Na tej strani sem objavil že nekaj beležk k temu primeru, navajam jim spodaj. Komentiral bom le kratke odlomke iz sodbe, iz katerih je, kot verjamem, takoj in nemudoma razviden »domišljijski« modus operandi sodnika in s tem tudi način, kako globoko nesmiselno je, vsaj v nekaterih delih, utemeljena, obenem pa tudi močno sfabricirana v interpretaciji številnih okoliščin, dejanj in dejstev na način, da selektivno izbira evidenco, zavrača nasprotna mnenja in skoraj v vseh ozirih sledi zgolj izpovedim obtoženca in njegove družine. Analiziral bom predvsem dva odlomka, zaključni točki 6 in 7 proti koncu sodbe, da bi nazorneje ilustriral, s kakšnimi razlagami je sodnik Radonjić prišel do zaključnega in zanj neizpodbitnega sklepa, da Novič nikakor ne more biti morilec.

Omenjena odlomka sem izbral, ker sta dovolj miselno enostavna za splošno razumevanje, ne potrebujeta veliko kontekstov dodane razlage in je lahko celo neposvečenemu s pomočjo zdravorazumskosti hitro jasno, da je z utemeljitvijo v njej nekaj hudo narobe. Navajam torej zaključni povzetek proti koncu obširne sodbe:

»Pri odločitvi, da Noviča ni mogoče šteti (brez dvoma) za storilca, se sodišče opira na  zaključke: 1. da je Novičev motiv močno izpod ravni motivacije Stephana in Moharjeve ter ne močnejši od motivov številnih drugih, ki so v obdobju Jamnikovega vodenja odstranjeni s Kemijskega inštituta (KI), eliminirani kot pogodbeni partnerji, udeleženi v neraziskanih nakazilih na KI ter s strani KI doma in v tujini, udeleženi v sodnih postopkih tipa Novičevega ipd.; 2 da je za kritični čas Novičev alibi nesporen; 3. da iz posnetkov nadzornih sistemov ni mogoče sklepati, ali je storilec kolesar, voznik osebnega vozila, pešec ali kdor koli zajet s posnetki video nadzornih sistemov; 4. da obtoženca mobilni telefon ne povezuje s krajem dejanja; 5. da je obtoženi dokazal možen izvor kontaminacije jakne Bugatti na strelišču ter sledove streliva na rokah drugačnega izvora kot izhajajo iz analize vsebnosti tulca; 6. da obtoženemu kritičnega večera ni mogoče zanesljivo očitati vednosti, da zabava na KI sploh je ter na kateri lokaciji; 7. da je obtoženi ob prihodu žene domov vedel za streljanje, ker je na internetu intenzivno spremljal novice o streljanju; 8. Z orožjem, Bartolom in Oražmom ga dokazi ne povezujejo.«

Točka 6: nekaj tednov prej ni vedel za zabavo, torej ni storilec

Oglejmo si najprej točko 6 o tem, kaj je Novič vedel ali ni vedel o zabavi. Sodba pravi, da obtoženemu kritičnega večera ni mogoče zanesljivo očitati vednosti, da zabava na Kemijskem inštitutu sploh poteka (Radonjić se netočno izrazi, misli seveda na restavracijo Via Bona, kjer so se zbrali zaposleni z inštituta), ni pa menda mogel vedeti niti, na kateri lokaciji, zaradi česar ga ni mogoče šteti za storilca.

Kdor je prebral vsaj eno medijsko poročilo s sojenja, bo vedel, da to ne more biti res. Ne more držati, da Noviču ni mogoče očitati vednosti, saj je za zabavo zvedel tisti dan najkasneje ob 18.45 ali prej, ko mu je njegova žena Marjana, po lastnem pričanju na sodišču, to povedala, saj je nanjo ravnokar odhajala in se od njega v dnevni sobi poslovila. Res pa je, da je na sojenju Novič izpričal, da mu ni povedala, v katero gostišče odhaja – čemur sodnica v prvi sodbi ni verjela, hkrati pa je tudi opozorila, da je obtoženi pričal, da mu je ta podatek povedala že ob 18.00 uri, ko sta se z ženo srečala na parkirišču. Za nameček so bile zabave na isti lokaciji in vedno so se menda odvijale po podobni proceduri, zaradi česar je, zapiše Koleta, obtoženi vedel za vrstni red protokola iz predhodnih zabav.

Še več, njegova žena je, v novem žanru igranih prizorov in senzacionalističnih prispevkov na TV Slovenija, zaigrala samo sebe točno v tej situaciji in v trenutku, ko zapušča svojega moža – o tem več v besedilu Primer Novič: kako so na TV Slovenija odkrili senzacionalizem.

novič sodba točka 6

Radonjić o točki 6: ni pravočasno izvedel, zato ni mogel moriti

Mimogrede, oškodovana stran ne verjame, da je informacijo prejel šele tako pozno, a tudi če jo je, že po sebi ne drži Radonjićev zaključek, da mu »ni mogoče zanesljivo očitati vednosti, da zabava je« – Jamnik je bil hladnokrvno ustreljen ob 19.38 uri in Novič bi lahko zlahka prišel do prizorišča zločina, če je za zabavo zvedel res šele tisti dan ob 18.45 uri. Sodba pa iz tega, da mu ni mogoče očitati pravočasnega poznavanja podatka o dogajanju, celo izpelje, da ni storilec!

Še več, Radonjić v njej celo navaja arbitrarne okoliščine v podporo obtoženemu, npr. da Novič v tako kratkem času ne bi mogel pripraviti orožja (!), da svojega prva umora v življenju (njegova fraza, ki jo ponavlja) najbrž ne bi načrtoval na dan, ko je bil odsoten iz Ljubljane in da dogajanja na inštitutu ni spremljal, niti se ni udeleževal zabav (!). Zaradi tega ni pravočasno zvedel za zanjo ter se ustrezno pripravil na umor v danih okoliščinah. Naj navedem njegov globinski argument, ki bo najbrž zatrl dvom tudi najbolj vztrajnih skeptikov:

»Če bi obdolženec že tedne prej ne vedel, kdaj in kje prednovoletna zabava Kemijskega inštituta bo, bi ne mogel ustrezno priskrbeti potrebnega za na predmetni način storjen umor.«

Sodnik torej želi povedati: morilec bi Novič lahko bil le tedaj, ko bi že dolge tedne pred tem vedel, kdaj bo zabava. Kakor da ne bi mogel kupiti in pripraviti orožja brez vednosti o podatku, na kateri dan ga bo uporabil. Kakor da morilci kupujejo in nabavljajo orožje vedno tedne pred zločinom in vedno samo takrat, ko točno vedo, kdaj in kje ga bodo uporabili. Nesmisel: v resnici ga kupujejo mnogi, ne le morilci in tudi ne nujno z namenom, da bodo koga ubili, uporabijo ga lahko hipoma, ne posebej načrtovano in tudi ne vedo že vnaprej, kje ali kako ga bodo. Sodnik je torej v razlago vpotegnil cel kup nesmiselnih pogojev, ki res ne rabijo biti izpolnjeni, a zanje trdi, da so nujni za izpeljavo umora.

Za nameček je sodnik celo v neposrednem protislovju s samim sabo, saj v sodbi omenja, da »obstaja realnost sklepanja, da je šele po prihodu domov sploh zvedel za zabavo«.  Čeprav je na začetku in sicer trdil ravno obratno. S takšno inovativno logiko à la Radonjić bi bilo najbrž potrebno revidirati na stotine drugih sodb v Sloveniji ali širše, kjer so za zapahi povsem nedolžni morilci, ki so svoje pištole in nože prepozno kupili, ali pa niso že tedne poprej točno vedeli, na kateri lokaciji jim bodo prišli prav. Absurdno!

In kakor da ni dovolj meniti, da bi namreč Novič, če je res storilec, potreboval kar nekaj časa za načrtovanje in pripravo orožja, na drugem mestu Radonjić v posmeh bralcu sodbe zapiše, komentirajoč podatek, da je obtoženi po spletu brskal za stranmi, ki prodajajo pištole različnih znamk, da ni mogoče, da bi dolga leta snoval svoj umor: »Sledeč tem podatkom bi moral Novič snovati že tri leta, preden ga je storil?!« Skratka, če je snoval prezgodaj, za sodnika ni storilec, če pozno, tudi ne.

Sodba novič zabava vednost hladnokrvno

Sodnik v svojem elementu: protislovja in niz pogojev, ki menda niso bili izpolnjeni, da bi Nović bil verjeten morilec

Točka 7: intenzivno je spremljal novice, torej ni storilec

Oglejmo si še točko 7, lesketajoči biser bizarnosti po sebi. Nesmiselna in nerazumljiva je že začetna trditev, da Novič ne more biti storilec, ker je ob prihodu žene domov (menda ob 23.30 uri) že vedel za streljanje, saj je intenzivno spremljal novice o tem. Kaj je z njo želel sodnik povedati? Zakaj bi ga vednost o streljanju, informacija o tem, da je do njega prišlo, dodatno zvezana s časovno dimenzijo (»ob prihodu žene domov«), sploh obremenjevala ali razbremenjevala tega, da je potencialni storilec umora? Zakaj je sploh relevantna?

novič sodba točka 7

Radonjić o točki 7: seznanjal se je z umorom, torej ni morilec

Šele dodatno pojasnilo v sodbi nam ponudi pomenski odtenek začetne enigmatične trditve, popolnoma odvečne in takšne, da res ne more šteti za podporo sklepu, da Novič ni storilec. Namreč sodnik zapiše nič manj kot to, da dejanski Jamnikov morilec sploh ne bi spremljal medijev, saj bi bilo zanj nesmiselno, da bi se informiral o dejanju, ki ga je izpeljal – ker o njem itak že vse ve. Smisel točke 7 je torej naslednji: ker je obtoženec na spletu intenzivno spremljal novice o streljanju, ne more biti pravi. Povejmo to še z natančnimi besedami sodnika:

»Če bi bil Novič dejanski storilec, bi vse to ne bilo potrebno, ne bi se potem medijev seznanjal o dogodku, ki ga je storilec moral poznati dovolj dobro, da se mu ni potrebno informirati iz tiska.«

Znova bo treba revidirati dosedanje sodbe proti morilcem v naši državi, ker tujih raje s svojimi butalskimi traparijami ne bi posiljevali. Če se bo še kje našel kakšen, ki je po svojem dejanju spremljal medije in radovedno preverjal, iz katerega koli razloga, kako mediji poročajo o njegovem dejanju, ga bo nemudoma potrebno oprostiti.

Razlogov, celo življenjskih, pa imajo morilci sicer nešteto in celo več kot kdo drug: da preverijo, ali jim je policija na sledi in se ustrezno pripravijo, pregledajo zanje druge bistvene podatke, recimo ali je žrtev resnično umrla, kam in kako napreduje preiskava in ali je policija morda namignila, da je našla sledi, nenazadnje pa v Sloveniji lahko radovedno in z navdušenostjo spremljajo, kdaj jih bodo posamični novinarji in celi mediji začeli pogumno braniti.

Novič razburjenost sodba

Zgolj eden od poskusov Radonjićeve bizarne argumentacije: Novič ni kriv, ker je gledal TV in ni bil razburjen

V normalnih razmerah bi tovrstna računalniška forenzika pri obtožencu, ki je takoj po kaznivem dejanju podrobno iskal in spremljal medijska poročila, poglabljala sume proti njemu. Saj je vendar verjetnost, da morilci po dejanju prebirajo medije, kvečjemu večja. Ampak ne tokrat, živimo pač v čudaški državi – v teh krajih velja brskanje domnevnih ali pravih morilcev po spletu takoj po zločinu za olajševalno okoliščino, ob kateri se nihče ne bo začudil, še najmanj mediji sami.

Večerova pristranost

Zbirka izpeljav non sequitur sicer s tem še ni kompletirana, celotna sodba po vsem sodeč lahko imenitno služi v študijske namene kot odlična ilustracija najbolj bizarnih sklepanj in spekulativnih potvorb z neverjetno intenzivno Radonjićevo motivacijo, da bi dejstva interpretiral v podporo osebi, ki jo želi oprostiti.

Toda vrnimo se k okoliščini medijskega poročanja o sojenju. Če pustimo neverjetno zagnanost Janševih novinark in novinarjev, da »osvobodijo« Noviča, sicer pripadnika njihove stranke in kandidata za župana, za trenutek ob strani, je intrigantno poročanje tudi nekaterih drugih občil, recimo mariborskega Večera.

V prispevku Primer Novič: nad čim triumfirajo novinarke in novinarji TV Slovenija? in Radonjić o fizičnih likvidacijah s pomočjo oseb v pravosodju: teza o pritiskih skozi teorijo zarote sem že opozoril na nenavadno dejstvo, da o sojenju pišejo in ga komentirajo tudi novinarji, ki bi morali biti iz tega izločeni zaradi potencialnega dvoma o pristranskosti.

Že iz prve sodbe neposredno izhaja, da je novinarka Večera, dr. Damijana Žišt, bila zaslišana kot priča na sojenju. Še več, izhaja tudi, da je sodnica Špela Koleta v prvi obsodilni sodbi isto novinarko in obrambo posredno obtožila, da sta ravnala v nasprotju z določili odvetniške in novinarske etike in skušala sodišče zavesti, da bi Noviča razbremenila. Novinarka Večera je bila zaslišana kot priča, ker je sodelovala, tako beremo v sodbi, v fiktivni zgodbi o Oražmu in Bartolu ter s tem pomagala Novičevi obrambi na čelu z Jožetom Hribernikom.

Žištova se ni izločila iz poročanja, ampak ga je pokrivala za svoj časopis od začetka do konca, in to na način, ki ga lahko predvidimo. O zadnji Radonjićevi »oprostilni« sodbi je nekaj dni nazaj v prispevku z indikativnim naslovom »Na 179 straneh razložil, zakaj Milko Novič ni morilec«, zapisala:

»Iz zaslišanja nemških sodnih izvedencev balistov je bilo tudi razvidno, da so sledovi streliva oziroma GRS delci na Novičevih rokah drugačni, kot so bili tisti v tulcu, najdenem na kraju zločina.«

Kaj lahko bralec na hitro izlušči iz stavka? Jasno, zgolj eno: da po mnenju tujih izvedencev Novič ne more biti storilec. Čeprav lahko dopustimo, da v tej trditvi zgolj citira Radonjićevo sodbo v delu, kjer nastopata Axel Manthei in Edith Gebhart, je niti ne poskuša opremiti s podatkom, da je napačna. Namreč oba sta, navkljub velikim sodnikovim obratnim naporom, ves čas dopuščala, da je Novič potencialni storilec.

Menila sta zgolj, da so bile na njegovi jakni (1) različne vrste streliva in (2) da bi bila možna predhodna kontaminacija s strelišča. Iz tega pa nikakor ne sledi, da bi bile sledi streliva na Novičevih rokah drugačne od tistih v tulcu s prizorišča zločina.

Žišt Radonjić večer

Začetek komentiranega prispevka v Večeru

Lahko bi npr. stare sledi ostale še ob kakšnem drugem streljanju, tudi na strelišču. Ali zaradi ti. memory učinka. Delce na jakni je torej možno povezati s tulcem na kraju umora in kot je ugotavljala izvedenka Ester Ceket, so na njegovih rokah in glavi res našli manjše število ti. karakterističnih delcev streljanja, torej delcev, sestavljenih iz treh ali štirih za najdeni tulec značilnih kemijskih elementov.

Na vzorcih z rok, lasišča in jakne so našli takšne, za katere bi lahko rekli, da izhajajo iz istovrstnega tulca naboja, kot so ga našli v preiskavi. Največ vzorcev so odkrili na Novičevi jakni, na primer 14 karakterističnih in 50 značilnih na desni nadlakti, osem karakterističnih in 50 značilnih na hrbtnem delu jakne, bistveno manj pa na glavi in rokah.

Kaj sta torej povedala nemška strokovnjaka, česar Žištova ne zapiše? Če nas stavek, da so sledi streliva na Novičevih rokah drugačne od tistih v tulcu, napeljuje v napačno prepričanje, da obtoženi nikakor ni mogel biti strelec, po drugi strani sam Radonjić v sodbi ugotavlja, da »sodišče v celoti sledi ugotovitvam Gebhartove in Mantheia, da Milka Noviča ni mogoče ne potrditi ne izključiti kot strelca«. Možnosti, da je storilec, potemtakem ne izključita, to je namesto njiju storil sodnik! Smisel navedenega stavka v Večeru, zgolj enega samcatega, ki sem ga izpostavil, je s tem neprecizen in zavajajoč.

Ko sodnik v sodbi potunka novinarko

Da bi za novinarko Večera situacija bila še bolj nerodna, jo je v sodbi nehote obremenil njen avtor s tem, ko jo je povezal z Novičevim odvetnikom v zelo neposrednem in »iskrenem« opisu njenega sodelovanja z obrambo v zgodbi o tem, kako je želel obtoženi v zaporu prepričati sojetnika Mateja Oražma, ki ga je Novič prosil, naj sodišču lažno priča, češ da je nekoč prodal pištolo znamke Walther Robertu Bartolu – namreč pošiljatelju bizarnih SMS sporočil – in ga s tem obremeni kot možnega storilca.

Oražem je kot priča namreč Noviča obremenil, češ da ga je ta prosil, da naj na sodišču pove, da je Bartolu prodal pištolo, s čimer bo pomagal tako Noviču kot tudi sebi: v zameno za pomoč naj bi mu njegovi odvetniki na sojenju priskrbeli milejšo kazen. Kot vemo, tožilka in sodnica na prvem sojenju Oražma in Bartola v ničemer nista povezala z umorom.

Naj citiram zapis iz Večera, ki ga je lanskega decembra, najbrž kot edinega ravno zaradi vpletenosti novinarke, spisala novinarka Dnevnika, Mojca Furlan Rus:

»V njegovi (sc. Novičevi) prisotnosti, ne pa tudi novinarjev in druge javnosti, pa je potekalo zaslišanje Večerove novinarke Damijane Žišt. Povezano je bilo z Ribničanom, ki je Noviču, čeprav ga ne pozna, usodnega večera poslal nekaj nesmiselnih SMS-sporočil. Žištova je kasneje policiji prijavila, da naj bi mu Matej Oražem (ki je tudi iz Ribnice in je zaprt zaradi uboja) prodal isti tip pištole, kot je bil uporabljen pri Jamnikovem umoru. To da je izvedela od neimenovanega vira, bi pa kaj več vedel povedati Novičev odvetnik, je navedla policistom. Oražem je na prvem sojenju pričal, da to o orožju ni res in da ga je Novič prosil, naj tako pove. V zameno mu je dal nagrado.«

Ko citira Žištovo, sodnik Radonjić omeni njeno vnovično pričanje (pričala je že ob prvem sojenju), češ da si je v zadevi Bartol in Oražem »zgodbo o novinarskem viru izmislila«, potem pa nehote navede njen motiv, ki mu je sledila: ravnala je po dogovoru z obrambo, »v cilju utrditve dokaznih izhodišč«.

Novič Žišt sodba

Izsek iz Radonjićeve sodbe: novinarka potrdi, da je delovala v dogovoru z obrambo

Radonjić torej verjame novinarki in prepozna, da je delovala v podporo Hriberniku in njegovemu klientu – in ta del priznanja o dogovoru, čeprav ni čisto jasen, je edini, ki nas mora v tem primeru zanimati. Stvar je torej naslednja: sodnik je razbremenil Noviča s tem, da je v zanj obremenjujoči zgodbi o podkupovanju sojetnika pritrdil novinarki Večera in njeni razlagi, da je pomagala obrambi, cena takšnega reševanja pa je za novinarko kar visoka: očitno priznanje, da je delovala v prid Noviču in z roko v roki s Hribernikom. Hkrati pa ni kupil scenarija o možni vpletenosti Bartola in Oražma, kar je znova razumljivo, saj navaja, da je imel daleč največji motiv za ubijanje Michel Stephan.

Zgodba morda potrebuje kakšen stavek pojasnila. Obramba je namreč po obremenilnem pričanju Oražma trdila, da naj bi Novičev sojetnik kar sam dejal, da je nekemu Bartolu iz Ribnice prodal pištolo za 700 evrov, zaradi česar je Hribernik predlagal Noviču, naj ga povpraša, če bi bil pripravljen to, kar je povedal njemu, izpričati tudi na sodišču.

Sam Hribernik je nekajkrat o tem govoril z Oražmovim odvetnikom, v pogovoru z Žištovo pa naj bi izvedel, da je preko svojega vira prišla do podobne informacije, namreč da je Oražem prodal pištolo nekemu Bartolu. Hribernik je potem trdil, da ji je celo sam predlagal, da o tem seznani policijo, kar je tudi storila, obenem pa zanikal, da bi sam in Žištova želela sodišče zavesti.

Čeprav ostaja precej zamegljeno, kaj je želel Radonjić z navedbo o navezi Hribernik-Žišt doseči, pa je nesporno zapisal, da je med njima šlo za dogovore, presenetljivo pa tudi, da si je za te potrebe novinarka svoj vir izmislila – čeprav v Večerovem poročilu Mojce Furlan Rus beremo, da se je v pričanju pred Radonjićem znova sklicevala na neimenovani vir, kar je spet protislovno.

Po Radonjićevem mnenju je, skratka, »obramba oblikovala konstrukt in pritegnila novinarko s ciljem dokazne razbremenitve«. Obenem avtor takoj najde razumevanje za laži obrambe in novinarke, kajti po njegovem je laganje tako rekoč legitimno dejanje, saj se sme obtoženca braniti z vsemi sredstvi (sic!) in tako ravnanje še ne pomeni, pove prizanesljivo, da je nekdo ubijal… Hudo!

Žišt Novič laže ubija obramba

Radonjić o legitimnosti obrambnih in novinarskih konstruktov

Sodba, ki je malo tudi Večerov uspeh

Seveda si predstavljamo, da se sodišča, vključno z Radonjićem, ne morejo in ne rabijo ukvarjati s problemom novinarskih interesnih kolizij in problematiko pristranosti. Vendar iz ravnanja Večera vidimo, da povedano ves čas ne predstavlja prav nobene težave za Matijo Stepišnika, odgovornega urednika časopisa, saj novinarka poroča in komentira primer kontinuirano, kot tudi ne za novinarski ceh v celoti. Očitno na podoben način, kot sodnik zaupa obtoženemu, sedaj oproščenemu, odgovorni urednik verjame svoji novinarki.

Velik uspeh medijskih poročil in prezentacij sodnega primera z jasno nakazanim sumom v pristranost torej ni povezan le Janševimi strankarskimi mediji, ampak tudi drugod, recimo celo z neposrednim angažmajem. Očitno novi medijski časi velevajo, da se novinarji aktivno vključujejo v obrambo nekoga, ki je bil sprva obsojen na 25 let zapora zaradi brutalnega umora, nakar se angažirajo in s prijavami policiji tvorno sodelujejo z obtoženčevo obrambo.

No, 24. člen Kodeksa novinarjev Slovenije, ki bi ga Stepišnik kot pretekli predsednik DNS in tudi njegov soavtor moral dobro poznati, se glasi: »Če je novinar vpleten v dogodke, o katerih poroča, ali je v konfliktu interesov, mora to razkriti oziroma se mora kot novinar izločiti.« Nič od tega se ni zgodilo. Zato zadnja Radonjićeva sodba ni zgolj samo njegova. Malo je tudi Večerova. In še čigava.

Prav neverjetno se zdi, kako malo po odločitvi urednikov v medijih, sploh na RTV Slovenija, nastopa oškodovana stran (vdova umorjenega in njeni odvetniki), medtem ko se Novič in njegova obramba kopata v pozornosti.

žišt sodba izseka

Izseka iz prve sodbe Špele Koleta, ki neposredno obremenjuje novinarko sodelovanja z obrambo v podporo obtoženemu Noviču

Če odmislimo medijsko plat, zdaj čakamo na dvoje. Prvič na to, da bo tožilka Blanka Žgajnar vložila pritožbo na Višje sodišče, kot je napovedala. In, drugič, na komentar predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani Marjana Pogačnika, ki je zavrnil zahtevo vdove Janka Jamnika in tožilke za izločitev sodnika Radonjića v ponovljenem sojenju, ker je s svojimi dejanji pokazal, da ni nepristranski in da je že vnaprej odločen, da bo Noviča oprostil.

Sodba po moje evidentno dokazuje, da je bila zahteva upravičena in se da ta primer sprevrača v neverjetno blamažo vseh blamaž za slovensko sodstvo. Zanjo pa ni odgovoren Radonjić, temveč njemu nadrejeni.

Več:

Časopisni naslovi in njih ustreznost

Primer Novič: kako so na TV Slovenija odkrili senzacionalizem

Je Milko Novič kriv? Hitra anketna sodišča.

Sodnik Radonjić o popolnih dokazih in popolnih pritiskih

Primer Novič: nad čim triumfirajo novinarke in novinarji TV Slovenija?

Parlamentarni kanal in sodniška semena

Radonjić o fizičnih likvidacijah s pomočjo oseb v pravosodju: teza o pritiskih skozi teorijo zarote

Poskus umora mariborske sodnice: ugibanja o motivu in politične manipulacije v obsodbi

Poslankin nepotizem, skrit za evfemizem odpiranja vrat politikom

Tokrat so vsaj nekateri mediji pohiteli in ob ravnanju evropske poslanke Tanje Fajon, ki je zaposlila hčerko vodje poslanske skupine SD Matjaža Hana, takoj spomnili na njeno karajoče stališče ob podobnem primeru leta 2015, ko je Žan Janša, najstarejši sin Janeza Janše, postal pomočnik evropske poslanke iz vrste Slovenskih demokratov, Patricije Šulin, njegova partnerica Maja Mikanec pa pomočnica evroposlanke Romane Tomc.

Takrat je Fajonova bila kritična, dejala je:

Parlament je v preteklosti izgubil precej na ugledu, ko je šlo za zaposlitve, zato se mi zdi, da je tu predvsem vprašanje etike, integritete poslanca, kako se odloča, ker ta denar, ki ga nameniš nekemu asistentu, dejansko je denar davkoplačevalcev. In če zaposliš nekoga, ki je član tvoje družine, se mi zdi, da bi bilo povsem neprimerno, ali pa nekoga, ki je prišel v kabinet po prijateljskih vezeh, ki nimajo nič skupnega s stroko.

Se je poslanka Socialnih demokratov ujela v zanko lastnega protislovja, je mogoče sploh videti kakšno posebno razliko med primerom nepotizma v vrstah SDS in zdaj v vrstah SD? In kako verodostojna je njena sedanja razlaga, da »morajo tudi otrokom politikov biti odprta vrata«, s čimer apelira na pravičnost in enako obravnavo vseh? Sam bom poskušal pokazati, da je njeno opravičevanje silno nerodno in docela neprepričljivo.

Od družbene odgovornosti podjetij do družbene odgovornosti politikov

Začnimo s tem, kar vemo: Špela Han je po opravljenem pripravništvu v Bruslju letos junija diplomirala na FDV, končala je dodiplomski študij prve stopnje (štiri leta) na temo »Obravnava spolnega nadlegovanja nad ženskami na delovnem mestu kot element družbene odgovornosti podjetij«. Kar se je potemtakem zgodilo pred enim mesecem – in že jo čaka služba.

Fajonova trdi, da za hčerko njen oče ni prav nič lobiral. Če bi to bilo res in ni prišlo do poskusa vplivanja, bi njen osebni kredo »Tudi otrokom politikov morajo biti odprta vrata« bil smiseln. Bolj kompleksno in po svoje atraktivno je (načelno) vprašanje, ali bi moral biti za integritetno ravnanje izpolnjen še en pogoj, da namreč poslanka ne bi smela poznati sorodstvenega razmerja med Špelo in Matjažem? Ali je, tudi če oče ni lobiral, poznavanje sorodstvenega razmerja že nekaj, zaradi česar bi se morala takšni zaposlitvi odpovedati? Toda najbrž v našem primeru poizvedba ni relevantna, ker skoraj ni možnosti, da bi se to zgodilo: Fajonova je zanesljivo vedela, kdo je oče njene asistentke.

fajon han delo

Naslovni poudarek v Delu, ki daje prednost mnenju poslanke

Toda povrnimo se k poslankinemu kredu, ki zveni kot evfemistično upravičevanje. Da bi pri svoji odločitvi, koga zaposliti, vtis o političnem nepotizmu uspešno skompenzirala z argumentom o enaki obravnavi vseh otrok, tudi politikov, bi moralo biti izpolnjenih kar nekaj pogojev. Ob navedenem, da res ni bilo političnega lobiranja očeta ali nekoga v njegovi bližini, bi morala Fajonova ob odločitvi, kdo bo njena desna roka, najbrž navesti izjemno prepričljive argumente o kvalitetah svoje nove asistentke, da bi ji verjeli. Čeprav se zdaj sklicuje na njeno izobrazbo, je ta, kot vidimo, stara točno en mesec. Ker je to že tretji mandat poslanke, bi tudi smeli sklepati, da so poslankina pričakovanja ob vseh izkušnjah postala še višja, saj je bila najbrž v stiku z veliko rutiniranimi osebami, ki so takšno delo, tudi zanjo, že opravljale.

Visoki standardi

Nepotistična zaposlitev Janševega sinu, ki sploh ni imel univerzitetne izobrazbe, je leta 2015 naletela ne le na kritiko Fajonove, temveč tudi njene pomočnice. Takrat je Maja Kezunovič Krašek, »ki govori šest tujih jezikov«, povedala, »da si težko predstavlja, da bi brez izobrazbe lahko opravljala svoje delo«. Nato je v kamero navedla, kaj vse mora početi: »Priprava pisnih izjav, minutnih govorov pa denimo vprašanj z Evropsko komisijo, ter izjave za javnost, pripravo odgovorov za novinarje, komunikacijo z državljani in podobno. Vse to seveda usklajeno s poslanko.«

Standardi so torej visoki – in z visokimi standardi pomočnika poslancev se je dokazovalo, kako velik je greh stranke SDS, kjer je njen predsednik poskrbel za svojega sina in njegovo partnerko. Ali Špela Han dosega take visoke standarde?

Fajonova se je v včerajšnjem prispevku Anžeta Božiča v dnevniku POP TV trudila najti specifično razliko, da bi si rešila kožo: primer njene nove pomočnice naj bi bil drugačen od primera Žana Janše, je namignila s kratko frazo »mogoče izobrazbeni kriteriji«, pred tem pa povedala, da si je »Špela sama našla pot do pripravništva v Bruslju in do moje pisarne«, brez pomoči očeta. Toda kako verjetno poslanka ni upoštevala njenega porekla in je od njega abstrahirala, saj vendar ves čas trdi, da morajo tudi otroci politikov dobiti enake priložnosti, kar poznavanje porekla predpostavlja?

Fajon Han pop tv

Iz prispevka na POP TV (10.7.2019): ne klientelizmu, razen ko enako obravnavamo otroke politikov

Minister, Hanov sorodnik

Ko pomislimo na vsa pretekla kadrovska ravnanja asistentkinega očeta, se prepričevanje poslanke o njegovi zadržanosti v tem primeru hitro začnejo premikati proti nuli. Naj spomnim le na zadnje in dovolj odmevno, zavito v tragični dogodek.

Ko je preteklo leto postal minister za kulturo Dejan Prešiček, so mediji pridno zamolčevali njegovo poreklo: da je namreč bratranec njegove Hanove žene Ljudmile. Po tragični smrti zaposlenega na ministrstvu, ki so ga zaposleni povezali z mobingom ministra, zaradi česar je kasneje tudi odstopil, je Han pred meseci javno priznal takšno sorodstveno povezavo, seveda pa zanikal, da bi izbira bila rezultat njegovega kadrovanja. O tem, kako so mediji kreirali zgodbo o ministru s saksofonom, kako se je razdelila kulturna srenja in ga deloma vehementno branila in tudi o tem, kako je Prešička na koncu pred kamerami ščitil kar Han, sem pisal v prispevkih Minister Prešiček kot žrtev zlorabe zaposlenih?, Kdo vse brani ministra Prešička in s kakšnimi argumenti in Tri fusnote k odhodu ministra za kulturo. Takrat sem med drugim hipotetiziral:

Predpostavimo, da je minister za kulturo dejansko bližnji žlahtnik poslanca Matjaža Hana in je to res edini pravi razlog, da je postal minister. Predpostavimo, da je soodgovoren za smrt tragično preminulega zaposlenega na ministrstvu.

Ali potem ne drži, da so množični mediji, ki so vse od imenovanja ministra podatek o nepotizmu vztrajno zamolčevali, vsaj posredno in vsaj delno soodgovorni za tak nesrečen in skrajno žalosten dogodek?

Nič vtikanja

Res je, da Fajonova s svojo zaposlitvijo še zdaleč ni dosegla visokih kronističnih in nepotističnih standardov, ki jih je v teh krajih uvedel Miha Brejc, ko je kot evropski poslanec za pomočnico vpoklical kar svojo hčerko, za nameček še ženo takratnega ministra Gregorja Viranta. No, takrat so Viranta in Brejca novinarji pustili precej pri miru, o čemer več v zapisu Virant, ljubljenec medijev.

In tudi tokrat se nekateri, npr. RTV Slovenija in Večer, niso posebej trudili s Fajonovo: še celo Janševi medijski sateliti ne, ker jih zgodba posredno obremenjuje. Nekako v stilu komentarja Irene Joveve, novopečene evroposlanke, ki je za svojega bivšega delodajalca v dnevniku POP TV včeraj povedala, da »pa se resnično ne bi rada vtikala« v to, kar počne njena kolegica.

To je ta nova politika po šarčevsko: nič obsojanja, nepotizem raje pustimo pri miru.

Fajon Han SN

Slovenske novice in zanje značilno odkrivanje lepotic: nepotizem ni pomemben

Ko mazaške akcije v Delu postanejo nenamerna umetniška provokacija

Zgodovinar Luka Lisjak Gabrijelčič, trenutno kolumnist Dela in sicer v zadnjih letih izjemno medijsko izpostavljeni politični analitik, tako rekoč aboniran za komentarje na RTV Slovenija in v številnih drugih medijih, tudi v svoji zadnji kolumni osrednjega slovenskega časnika suvereno nadaljuje z zanj značilno tradicijo umeščanja svoje teoretske in komentatorske pozicije v nekakšno abstraktno »sredino« – ne nujno politično v polnem pomenu besede.

Skoraj ni dvoma, da gre za izrazito premišljeno odločitev avtorja, ki je prehodil pot od mladega funkcionarja stranke SDS do njenega kritika, o čemer več v mojem besedilu Kdo so piškotki. Drža enake kritičnosti do vseh in nazorske ekvidistance se zdi načeloma izjemno simpatična, poštena, edina racionalna in tudi utemeljena v privrženosti resnici in argumentom: kdor jim zares sledi, se ne bo slepo predajal zapeljivim političnim sirenam takšne ali drugačne barve, izgubljal prepotrebne pameti ali dostojanstva in pristransko tulil v podporo neki ideološki poziciji ali proti njej le zato, ker je lojalen svojemu političnemu občestvu. Ne, nasprotno bo nenehno na preži in kritičen do vseh, ki si to zaslužijo. Bi lahko potemtakem avtorjevo držo pohvalili?

Učinkovitost polovice vedra rdeče barve

V njegovi zadnji kolumni zlahka vidimo, kako težavno, tudi za ceno izgube argumentacijske prepričljivosti, je vzdrževati velikokrat nasilno kreirano pozicijo »ne levo ne desno«, pri kateri že skoraj ekumensko vztraja in na njej gradi svoj prepoznavni imidž. Tema njegovega zapisa je tudi tokrat aktualna, nedavni »nočni pohod mazačev«, če uporabim njegovo sintagmo, ko so neznani storilci z rdečo (ali oranžno) barvo opremili niz spomenikov sredi Ljubljane, povezanih z narodnoosvobodilnim bojem, med drugim spomenik Tonija Mrlaka, padlega za samostojno Slovenijo, spomenik Borisu Kidriču v Parku Sveta Evrope, spomenik revolucije na Trgu republike, spomenik talcem v Rožni dolini, spomenik žrtvam NOB v Trnovem in spominsko znamenje padlim talcem v NOB pred Gimnazijo Vič.

Lisjak provokacija delo

Kolumna v Delu: nenamerna umetniška provokacija in pol vedra za razgaljenje prioritet

Kolumnist Dela temu že v naslovu pravi »nenamerna umetniška provokacija«, s katero so izvajalci s »pol vedra rdeče barve« razkrinkali (!) prioritete naših političnih in mnenjskih voditeljev. Zakaj že? Ker so menda ti z reakcijo na umetniški performans »nehotenega« tipa manifestirali svojo zaplankanost za bogato semantično sporočilo skrunitvene geste, ki je niso sposobni dojeti.

Kaj pa Plečnikov stadion?

Seveda ni tako preprosto, kot sem zgoraj zapisal, tega se avtor še kako zaveda: omenjeno nam pojasni nekoliko bolj po ovinkih, a z isto poanto. Poskušam bom pokazati, kako je izpeljal svoje olepšave.

Že ob branju prvih vrstic in predvsem naslova in podnaslova je najbrž tudi tovrstnih miselnih akrobacij navajenega bralca morala zapopasti radovednost, kako bo svojo kontratezo, ki se upira dominantnemu razumevanju, Lisjak Gabrijelčič izpeljal. Po tistem, ko ga je zmotil »takojšen in enoglasen odziv politične in kulturne elite«, sploh pa medijska ocena, da je šlo za vandalizem, najprej pograja prehitro oceno dejanja, sploh pa prioritete politikov: ti se menda niso oglasili, ko gre za uničevanje kulturne dediščine (ob tem navaja dve ilustraciji: zrušenje renesančne palače Longo v Kopru ali propadanje Plečnikovega stadiona), zdaj pa so se skoraj stepli, kdo bo prej obsodil uničevalce spomenikov.

In ko mu je že uspelo sugerirati primerjavo povsem neprimerljivih dejanj politikov – da politična apatija glede propadanja kulturne dediščine sodi v povsem drugo kategorijo kot odzivanje na skrunitev, pa res ne zahteva hudega intelektualnega napora – se nemudoma, da ne bi kdo podvomil v njegovo pristranskost, loti še anonimnih mazačev, zato malce tolče še po njih.

Kajti »infantilni polpismeni napisi izpričujejo tisto dobro znano zariplost«, ob kateri zdaj ugotavljamo, da so dejansko potencialno artistični akt izpeljali zelo diletantsko. Previdno ekvidistanciranje do obeh strani, storilcev dejanja in obsojevalcev, evidentno zahteva hitro menjavanje registrov, zato praktično že v skoraj istih stavkih puščice poletijo v ene in druge. Mazačem očita pomanjkanje pietete in strupeno sovraštvo, kakor da bi nemudoma pozabil na svojo osnovno tezo o perfomansu, toda hkrati že tudi graja odziv:

Zagnanost, s kako so se tako rekoč vsi, katerih mnenje v levoliberalnem mainstreamu kaj šteje, zatekli h kaznovalnemu besednjaku (vandalizem, prepovedano, sramota, sankcije, kje so kamere!?), dobro povzema sedanji trenutek: avtoritarni liberalizem kot poslednji jez proti resentimentu radikalne desnice.

Spomenik kot legitimen predmet izpodbijanja

Odziv je bil zanj »značilen, a nezadosten«. Zakaj? Nenadoma »mazaška« akcija več ni to, kar je videti, dopustil je, da je dejanje vse kaj drugega kot vandalsko, da je »celo umetniški poseg, ki prek provokacije senzibilizira javnost glede kontroverzne spominske prakse.« Skratka, mazaštvo s posebnim poslanstvom, kar ilustrira s primerom iz Barcelone, »propagandnim artefaktom« obglavljenega konjeniškega spomenika generala Franca leta 2016, kjer so avtorji provocirali, da bi zbudili premislek. Česa podobnega bi lahko bil deležen tudi zanj nespodoben Kidričev spomenik (kajti »Kidrič se dere na mimoidoče«… o usodi (kipa) ni bilo nobene resne javne razprave… karkoli »v javni sferi ni rezultat konsenza, je po definiciji legitimen predmet izpodbijanja«).

Sklep: navidezno mazaštvo bi po njegovem lahko bila smiselna intervencija, če se z njim »izpostavi problematičnost« in polemika »ljudi prisili k premisleku in sproži prepotrebno razpravo o tem, kaj v prihodnje storiti s temi spomeniki«.

Vendarle ni bil umetniški performans

Lisjak Gabrijelčič torej nesporno kaže veliko naklonjenost takemu dejanju. A se potem kar ustraši in svoj predlog naredi za pogojen:

A žal govorimo v pogojniku. Nočna akcija pač ni bila umetniški performans. Avtor se ni izpostavil.

Kako že? Če bi se izpostavil, bi bilo očitno drugače in bi nenadoma postal artist? Ker ni bil podoben kontroverznemu zažigalcu strunjanskega križa in bil svoje dejanje pripravljen zagovarjati pred sodiščem, nadaljuje avtor, ker »svoje kritike ni poskušal artikulirati na ravni občosti«, je napad na spomenik znamenje nesposobnosti antikomunistične desnice, »da bi javno mnenje pretresla s premišljeno, etično zrelo gesto«, čemur spet nemudoma vpelje omenjeno ekvidistanco, kajti slednje je »enako simptomatično kot sprenevedavo pohujšanje levega mainstreama«.

Pohujšanim levim – in tega, da bi obsojevalci skrunitve morali nujno biti levo usmerjeni, tudi ni dokazal – zato očita, da se sprenevedajo (v čem že?), desnim pa, da so etično nezreli, ker svoje akcije nad Kidričem niso nadgradili z večjo premišljenostjo in izpostavljenostjo. A pri tem kajpada vara: še kako dobro se zaveda, saj o tem celo izrecno razpreda v istem besedilu, da pogoj, zaradi katerega bi smel grajati snovalce mazaške akcije, vendar ni izpolnjen: očitati, da v dejanju levica ni odkrila subtilnega umetniškega ali politično domišljenega performansa, sploh ni možno celo po njegovem lastnem ugotavljanju, ker zanj preprosto ni šlo. Če bi še lahko razumeli njegovo kritiko, uperjeno v zaletavost »antikomunistične desnice«, pa je tista, usmerjana v reakcijo »levice«, popolnoma izvotljena in prazna.

Kar je simpatično vsem

Cilj takšnega manevriranja sem že pojasnil: avtor želi pač vedno znova varno parkirati svojo pozicijo v pristanu medijsko modne sredinskosti, kjer z ekvidistanciranjem preziraš ene in druge. Njegovo predano iskanje ravnotežja je kot pisano na kožo širokim množicam: ko graja levico, bo simpatičen desnim, ko graja desne, bodo ploskali levi. Vsi bodo zadovoljni in celo v istem stališču ali zapisu našli kaj zase. S tem avtor ponuja tako rekoč idealno recepturo za tisto, kar pričakuje npr. Manica Janežič Ambrožič kot odgovorna urednica na RTV Slovenija in pred njo še številni drugi: politična enaka razdalja je vendar vrsta notoričnega uravnoteževanja, na katerega kot uredniški princip hektično stavijo uredniki javnega servisa vsaj od leta 2005. Skratka: Rosvita Pesek in Igor E. Bergant ob takšnih gostih čutita veliko olajšanje.

Silovito dobro se ekvidistančna ideja ujema tudi s politično preobrazbo osrednjega slovenskega časnika, ki je pod Petričevim vodstvom zdrsnilo v desno, a ne bi rado izgubilo levega pola svojega bralstva. Povedano drugače: ekvidistančni centrizem je v novih slovenskih medijskih časih odlična strategija za politično komentatorstvo, ki nadomešča Tantalove muke npr. urednikov in voditeljev oddaje Odmevi, ki so vsakič znova iskali čudežne formule, kako bodo ob ravno prav levomislečih v studio ob enaki kvoti povabili še ravno prav desnomisleče – ali obratno.

Toda cena za to je velikokrat visoka, kot smo videli: mazaške akcije z novimi ideološkimi pristopi hitro postanejo tisto, kar so v naslovu prispevka v Delu označili za nenamerno umetniško provokacijo.

Predsednik parlamenta, obstoj naroda in Sherlockov sindrom

Je postal predsednik parlamenta in samozavestni predsednik stranke Socialnih demokratov po novem nekakšen ultranacionalist?

Kako sicer drugače dešifrirati njegovo smelo stališče, da slovenski narod ogrožata nič manj kot globalizacija in internacionalizacija, za nameček pa še branje »tujih knjig«, torej najbrž knjig v tujem jeziku?

Stati inu obstati kot narod

Dvojni predsednik je oboje izrekel na XVIII. vseslovenskem srečanju v državnem zboru, posvečenem problematiki izseljevanja mladih iz Slovenije in njihovemu vračanju v matično domovino. Povedano povzemam po MMC RTV Slovenija in STA:

Predsednik DZ-ja Dejan Židan je dejal, da naroda ne definira genetski zapis, ampak predvsem »spomin, jezik, kultura in zavedanje, da smo del skupnosti. Po njegovem mnenju nas zdaj ogrožata globalizacija in internacionalizacija, »vsako branje tuje knjige, ko bi lahko prebiral knjigo, ki je v slovenščini, vsak pogovor, ko ne uporabiš pristne in klene slovenske besede, ogroža naš obstoj kot naroda«, je dodal.

Židanova diagnostika grožnje slovenstvu, izrečena v sumljivi slovenščini, je nekako stopnjevita: kakor da ni že po sebi groteskno s tem nakazano blutundbodensko dojemanje našosti »slovenske biti« skozi odrekanje inherentnemu tujstvu internacionalizacije in, bog pomagaj, globalizacije, za nameček je sporočilo nastalo ob apeliranju na mlade, da se iz te mizerne in nepotrebne internacionalne arene vendar končno povrnejo v svojo očetnjavo.

Židan večer obstoj

Agencijska vest STA v objavi Večera: ko se nič ne zgodi navzlic dramatičnemu nesmislu v naslovu

Klena domača špraha

Konkretizacija opisane grožnje skozi navajanje smrtonosnosti prebiranja »tujih knjig« namesto slovenskih ali rabo neslovenskega žlobudranja namesto klene domače šprahe še dodatno začini prepričanje predsednika parlamenta, ki očitno apelira k temu, da bi nas pred propadom rešilo, če bi govorili in brali le slovensko.

In kakor da to še ni dovolj nacionalistično zaplankano, sledi dramatični apel: ker beremo tuje knjige in v pogovoru (s tujci?) ne uporabljamo pristne slovenske besede, nehote ogrožamo lasten narod. Še huje, nekateri poliglotsko uporabljajoo več jezikov in berejo mednarodno časopisje. Kaj je to drugega, če ne neposredna veleizdaja? Ali pa morda tudi namig, da se nam obeta pospešena in obsežna politična podpora produkciji prevodov tujejezične literature?

Mentalni lapsus

Resnično bi težko sprejeli možnost, da je Židan zagrešil takšen ali drugačen jezikovni lapsus ali bil narobe razumljen. Poanta povedanega se ne spremeni skozi noben kontekst, zatorej je lapsus lahko kvečjemu mentalni. Sam si ga razlagam kot posledico njegovega pomanjkanja standardne družboslovne in humanistične izobrazbe, k čemur bi najbrž moral prišteti še ušiv talent za politično izražanje.

In če ne gre za nič od tega, niti za lapsus, ne neznanje ali nerodno politično retoriko, nam ostane samo še ena razlaga: da naš državni zbor vodi arbitrarni ultranacionalist, ki občasno obžaluje prebiranje knjig, ki niso v slovenščini, in globalno sporazumevanje v tujih jezikih. Če je s takim izhodiščem dokončno prepričal kakšnega izobraženca, da bo nemudoma prenehal ogrožati slovenski narod in se vrnil domov, nismo izvedeli.

Incidentalnost dvojnega magisterija

Ko smo že pri njegovi izobrazbi: v prispevku z naslovom Enigma Židanovega magisterija: tehnična napaka ali namerno zavajanje? sem podrobneje opisal, na kakšen način so se v uradnih parlamentarnih dokumentih in uradnih straneh vlade svoj čas pojavljale navedbe dvojnega magisterija, ki si ju menda lasti predsednik parlamenta. In tudi, kako je njegov magisterij iz ekonomije potem čudežno izginil iz zapisov. V kakšni meri je navedba bila stvar lažnega predstavljanja ali res nenavadne nerodnosti pri obveščanju javnosti, se novinarjem nikoli ni ljubilo raziskati.

Zato, ampak res ne zgolj zaradi tega, me ni prav nič presenetilo, ko se tudi pri novem Židanovem »lapsusu« mediji pogledali proč in zmogli le agencijsko reciklažo povedanega. Kakor da bi jih bilo sram namesto njega. V tekstu Ta čuden incident Pahorjevih psov čuvajev sem že podrobno definiral omenjeni fenomen, incident, ki se pogosto dogaja novinarjem, recimo v primeru stranke SD. Sploh pa pri Pahorju. Za kaj gre? Da medijski psi čuvaji pri nas velikokrat očitno obstajajo za to, da ne lajajo, ne da lajajo, česar smo se posredno naučili Doylove novele. Da je včasih tudi odsotnost dogodka (molk psa) pozitivni dogodek.

Imenujmo to za Sherlockov sindrom slovenskega in najbrž ne samo našega novinarstva: čudni »incidenti« nelajajočih psov so natankoma simptom tega, na kar nas želi usmeriti Holmes: pes je osebo, ki je vstopila v hišo, poznal. Zato ni zalajal. To je bil ta čuden incident, čuden dogodek. Ko bi vanjo vstopal Janša ali kakšen podoben politik, bi veselo renčali. Ko prepoznajo znano osebo, morda gospodarja, so tiho.

Predsednikova retorika prijateljstva: z nožem v srcu do medsebojnega spoštovanja

Ne, nihče ni bil posebej presenečen, ko se predsednik Pahor ni odzval na objavo zemljevida Velike Madžarske 4. junija letos in predlog sprememb zaščitnega zakona Slovencev v Italiji. Bodimo natančnejši: ko se ni odzval na pričakovan in za prvega državnika dostojen način.

Tudi nismo bili presenečeni, ko se v državi ni našel noben politik ali medij, ki bi opazil, da je z njegovo reakcijo, opisal jo bom v nadaljevanju, nekaj silovito narobe. Dejstvo, da nismo presenečeni, bi tudi moralo biti presenečenje, pa že dolgo več ni. Z argumentom, da predsednika itak nihče ne more več jemati resno, da nas ne more razočarati, ker je ultimativno razočaral že dolgo nazaj, da se ga ne prime nobena kritika in da ga je najbolje ne poslušati in ne gledati. Da si moramo, skratka, prikriti oči in nanj pozabiti.

Ne govorimo o nečem neznatnem in imamo odlično situacijo, v kateri lahko reakcije politikov primerjamo. Za največji kontrast med Pahorjevo držo in čvrstim političnim stališčem je poskrbel predsednik vlade Marjan Šarec, sam sprva nesojeni predsednik republike.

Šarčeva obsodba in nož v srce

Premier je namreč obujanje fašizma v soseščini obsodil, »več poslancev pa je opozorilo, da gre za ozemeljske težnje, ki jih mora Slovenija zavrniti.« Preden preidem k Pahorjevi reakciji, naj spomnim na izjemno ostro Šarčevo mnenje:

Vprašanje madžarskih in italijanskih zemljevidov ter predlogov za popise Slovencev je predvsem vprašanje za tisti del slovenske politike, ki je hitela sprejemati Tajanijevo ‘opravičilo’. Moje stališče je jasno. To ni ne evropsko, ne miroljubno. Je nož v srce Slovenije!

Še več, ob tem je dodal, da »ne moremo pa in ne smemo biti tiho, kadar se spet rojevajo takšne ideje. Kajti tisti, ki mislijo, da bi slovenski narod kar tako preživel, brez odpora, brez žrtev, so v veliki zablodi.«

In še: »Kajti, kdor sodeluje z okupatorjem, je zgolj orodje v rokah okupatorja. Okupator ga ne bo nikoli cenil, po uporabi ga bo vedno zavrgel. Kajti nikoli ne bo njegov«, je dodal v svojem govoru o rojevanju nacizma in fašizma v slovenski soseščini na spominski prireditvi ob dnevu izgnancev pri gradu Rajhenburg.

Pahor delo spoštovanje

Delov članek: obujanje fašizma in medsebojno spoštovanje

Pahorjev poziv k spoštovanju

Slišali smo torej dramatično težke opise ali besede: fašizem in nacizem pri sosedih, neposredno obsodbo zemljevidov, asociacijo na okupatorja, svarilo tistim, ki bi paktirali z njim, pa o nožu v našem srcu. Predsednik republike, večen flirter in populist, je ubral neko drugo taktiko. Taktiko neobsodbe, deplasirano retoriko »make love, not war« na ravnanja naših sosedov:

Pahor je ocenil, da je »razumljivo in prav, da objava zemljevidov, ki bi jih bilo mogoče razumeti kot izraz ozemeljskih zahtev, naleti na zaskrbljenost in zavračanje demokratične javnosti in politike«.

Kot vidimo, je njegova pozornost bolj usmerjena v pokroviteljsko »razumevanje« izražene zaskrbljenosti na slovenski strani, glede tega je povsem gotov. Na drugi strani je stopnja gotovosti in »razumevanja« do ozemeljskih zahtev le pogojna. Povedano drugače, predsednik se je izognil obsodbi in razpravo speljal v psihologizacijo, proč od skrbi o ozemeljskih zahtevah sosedov k debati, zakaj so Slovenci zaskrbljeni. Ali so upravičeno, se mu ni zdelo pomembno. Zato je kar nadaljeval s sklepom, ki je strogo vzeto absurden, moralno šokanten in politično nevzdržen:

Prav zaradi takih poskusov si moramo še bolj prizadevati za uveljavljanje dobrih praks spoštovanja in sodelovanja, tako znotraj nacionalnih okvirov kot med njimi.

Obsodbo je torej popolnoma, resnično v celoti nadomestila čisto drugačna logika politične interpretacije okoliščin, apel k spoštovanju in sodelovanju s tistim, ki je zasadil nož v hrbet, če citiramo premierja. Jupi, z nožem v srcu do nemudnega medsebojnega spoštovanja in prijateljstva!

Tokrat se je modreje izkazal celo sam Janša. Iz SDS pa so pač sporočili, da objave zemljevida velike Madžarske ne bodo komentirali. Nerodno je kritizirati svoj alter ego. In za nameček finančnega mecena. Naše ministrstvo za zunanje zadeve pa je obsodilo izbor zgodovinske slike, »ki ne spodbuja k krepitvi vrednot, na katerih je zrasla Evropska unija«.

Prijatelj Dolfi

Pahor je svoje stališče skoraj dobesedno ponovil v sicer nadvse mlačno vodenem enournem pogovoru z Dejanom Ladiko na TV Slovenija ob dnevu državnosti, v katerem novinar v ničemer ni drezal vanj, ravno nasprotno. Na poizvedbo, kako se na »na te grožnje odzvati«, je zato, dobro zavedajoč se drugačnosti svoje pozicije, najprej preventivno začel s stavkom, da bo »morda ta odgovor koga presenetil«, kajti on je »malce pobrskal po zgodovini« in ugotovil, da »to niso novi pojavi«.

Tisto, zaradi česar smo na te pojave danes bolj občutljivi, je kontekst, več nacionalizma v Evropi, zaradi katerega se »takih fenomenov« sploh zavedamo, sicer »ne bi ostro reagirali«.

pahor intervju ladika

Dva para zbližanih nožic: še en prijateljski intervju na TV Slovenija

In potem je previdno nakazal »nekaj, s čimer se vsi ne bodo strinjali«, da je namreč treba »toliko bolj potrebno poglobiti prijateljske, dobrososedske odnose, da prevlada partnerstvo, dobrososedstvo in medsebojno zaupanje.«

S tem je v intervjuju variiral svoje poprejšnje stališče na provokacije Madžarske in Italije. Ker je že brskal po zgodovini in je torej njegova pozicija strogo reflektirana in nenaključna, saj je kar dvakrat opozoril, da bo presenetil in da se z njim mnogi ne bodo strinjali, storimo podobno še sami in glede na asociacije z okupatorjem ponudimo analogijo.

Adolf Hitler je v svojem delu Moj boj (Mein Kampf) opisal nujnost aneksije sosednjih držav, da bi se s tem zagotovilo več življenjskega prostora za Nemce. Kasneje je svojo vizijo tudi uresničil. Predstavljajmo si torej zdaj našega Pahorja, ki v eni izmed svojih faz – s sreči ne moremo vedeti, kako dolgo bi vztrajal s svojimi apeli k prijateljstvu, spoštovanju in sodelovanju – ponuja povsem enako logiko politične interpretacije. Se pravi nekaj takega: nič hudega, če naš Dolfi govori o aneksiji sosednjih držav, kar »bi bilo mogoče razumeti kot izraz ozemeljskih zahtev«, prav je tudi, da smo zaskrbljeni. Toda končni sklep bi bil pri njem lahko le en: prizadevati si moramo za uveljavljanje dobrih praks prijateljstva, spoštovanja in sodelovanja z dragim Dolfijem.

Resnici na ljubo smo takšno spoštovanje v Sloveniji že videli, na primer, ko so se predvojne desne politične stranke, zaradi svoje neomajne ljubezni do italijanskega fašizma, v delegaciji odpravile na sprejem k Mussoliniju v Rim 8. junija 1941 in se poklonile novemu slovenskemu vladarju. V znak prijateljstva.

In po tem je, ne kakšna ironija, ampak že huronska komedija, na državni proslavi ob dnevu državnosti na Kongresnem trgu predsednik ponosno naznanil, da »končno imamo svojo državo« in seveda brez niansirane misli na zemljevid Velike Madžarske natanko šestkrat (!) ponosno izpostavil našo »suverenost«. Impresivno, če pomislimo, s kakšnim garaškim trudom si predstavlja njeno zagotavljanje!

Sajenje rožic kot retorično vodilo

Seveda drži, da zagovarjanje spoštovanja, partnerstva, dobrososedstva načeloma »deluje«, da z njim na zelo splošni politični in diplomatski ravni ni nič narobe. To je tudi stava, za katero se zna predsednik vedno znova odlično skriti. Kar držo naredi za groteskno zgrešeno in absurdno, je prav neustrezen kontekst, v katerem je uporabljena. Lahkotno govoričenje o prijateljstvu in spoštovanju je deplasirano in politično nevarno kolaborantstvo, za predsednika pa zgolj način sajenja rožic, postavljen kot ljudem všečno politično retorično vodilo – v katerem je vedno neizmerno briljiral. Čisto hipotetično bi me res zanimalo, katera je tista točka preloma v razvoju dogodkov, ko bi se mu bil pripravljen odpovedati. V praksi pa to pomeni lahko le samo še več trepljanja po ramenih z našimi italijanskimi in madžarskimi »prijatelji«. V čemer je tako dober.

In kakor da letošnji intenzivni paket njegovih medijskih nastopov ob dnevu državnosti že po sebi ne bi minil v znamenju dvojne tragikomičnosti, grotesknih predsednikov stališč in obenem tragične nesposobnosti in anemičnosti našega novinarstva, ki niti z eno besedo ni poskušalo izpostaviti Pahorjevih škandaloznosti, je včeraj v intervjuju za Planet TV kot vnet zagovornik privatizacije bank na koncu ob prodaji Abanke pojasnil še, da »ni potrebe, da bi imeli kot država v lasti banko, da bi z njenimi profiti služili.«

Seveda, kaj nam bo denar, ki bi ga lahko investirali v socialo in dobrobit državljanov, naj se z njim oplaja zasebni kapitalist ali špekulativni sklad. Tja spada. Oni rabijo denar, ne mi, zato prodajmo vse!

pahor abanka

Pahor o odvratnosti profita, ki ga dela državna banka

Norost, ki ni le v politično, temveč tudi v ekonomsko in gospodarsko škodo vseh. Ampak kaj bi, na koncu bo zmagala medijska in javnostna logika, ki sem jo omenil: Pahorja žal, navzlic podpori volivcev v dveh mandatih, vsebinsko nihče več ne jemlje resno, razen njegovih socialnih demokratov, in pod takšno pretvezo mu še bolj dovoljujemo, da lahko stori ali pove prav vse, brez posledic. Kar šteje, je le še njegova podoba na instagramu, česar se tudi najbolj zaveda – in ljudje si želijo samo tega.

Narcizem namesto obsodbe nacizma, narcizem kot pot v nacizem.