Kako so mediji uokvirjali pismo intelektualcev o Pahorju

Pazite, če boste kdaj poskušali javnosti povedati, da si kakšen izmed politikov ne zasluži svojega mesta – doleti vas lahko medijska obravnava, ki vam bo pripisala vse sorte političnih in drugih pretenzij.

No, nič od tega me ni presenetilo, nasprotno, točno po napovedih in še huje se je dogajalo s spodaj objavljenim pismom 34 intelektualk in intelektualcev, ko sem ga v ponedeljek sam poslal medijem. Pismo in pobuda sta moja, zato sem se tudi kot prvi podpisal, kolegice in kolegi so dodali posamezne poudarke in na njihovo pripombo sem iz besedila vrgel del »disclaimerja«, ki svari pred zlorabami v delu domačega »političnega in medijskega močvirja«. Za nazaj je videti, da je bil poseg nepotreben, saj gre ravno zanj.

Skoraj odvečen demanti

Začelo se je z odvečnim povezovanjem besedila s pismom Janeza Janše dan poprej, 15. oktobra. Sledile so pričakovane asociacijske opreme tega dejanja z »levičarskimi« in »kučanovskimi« lobiji – in ker je ta povezan s kandidatom Marjanom Šarcem, se je vzpostavila še ta povezava. Vsi pomisleki nekaterih, da bo pismo, ki prinaša argumente, zakaj Pahor ni sprejemljiv na mestu predsednika republike, ker nam na to kaže petletna izkušnja, na koncu medijsko spolitizirano, so se pokazali za točne. Čeprav tega nisem želel, sem po vseh možnih požarnih spinih na Facebooku napisal kratek demanti:

TOLE JE SKORAJ ODVEČEN DEMANTI.

Ker se politične laži in piarovski spini že dolgo časa v teh krajih ljudi prijemajo bolj kot resnica, tudi demantiji postajajo nuja, zato zanikam:

prvič, da bi pismo 34 intelektualk in intelektualcev o neprimernosti Pahorja na mestu predsednika republike bilo kakorkoli povezano ali usklajeno z Milanom Kučanom. Pobuda je izključno moja, navedeni argumenti govorijo zase;

drugič, da bi se kakor koli izmikal vprašanjem novinarjev: name sta se obrnila le dva, oba sta prejela vse odgovore;

tretjič, da bi naše pismo bilo usklajeno z blodnjavim pismom Janeza Janše – teorija zarote na levici – kajti časovno sovpadanje obojega je čisto naključje, stvar povezovanja pa rezultat medijske fabrikacije in uokvirjanja obeh zgodb pod naslovom ‘napadov na Pahorja’ – žal na katastrofalno presojo in delovanje medijev v Sloveniji nimam nobenega vpliva.

Napad na Pahorja

Naj takoj povem, da je javna raba besede »intelektualci« v medijskih zapisih bila sugerirana z moje strani v spremnem dopisu k pismu, poslanem novinarjem. Zelo premišljeno, kajti beseda je iz javnega žargona praktično izginila, kar se mi zdi pomenljivo po sebi. Da se v naši družbi ne spodobi biti intelektualec z javno izraženim mnenjem o političnem dogajanju, je žalosten simptom časa in dozorelega spoznanja, da se vam ob odločilni pomoči medijev ne splača javno izpostavljati in misliti naše skupne usode. Ker boste popljuvani.

Že takoj po objavi so minuli ponedeljek množični mediji poenotili svojo terminologijo, začenši z RTV Slovenija, in pismo obravnavali v paketu skupaj z Janšo pod poenostavljeno sintagmo »napadov na Pahorja«.

Nenadoma je, skratka, seznam argumentov, zakaj se nam sedanji predsednik ne zdi primerna vnovična izbira za to funkcijo, začel figurirati kot dejanje napadalcev.

Janševa koalicija z levičarji

V naslednjem koraku so intelektualci so bili degradirani v politične vojščake. Najdlje je tukaj šel mariborski Večer, ki je skozi usta Andraža Zorka posegel po dveh stigmatizacijah. Po prvi, znani iz političnega žargona iz mandata Janeza Janše v letih 2004 in 2008, smo podpisani nenadoma postali »tako imenovani« – in hkrati smo avtomatično postali levi:

»Napad na Pahorja z obeh strani, torej najprej Janeza Janše v nedeljo, nato pa še s strani tako imenovanih levih intelektualcev v ponedeljek, utrjuje pozicijo in podobo aktualnega predsednika kot tistega, ki presega delitev na ‘leve’ in ‘desne’ oziroma ‘naše’ in ‘vaše’, ki je bila v tem prostoru gonilo političnih procesov in razpletov volitev zadnjih 25 let. Takšne akcije po mojem mnenju le še povečujejo verjetnost, da bo Pahor zmagal že v prvem krogu,« meni Zorko.

Še več, Večer je že v naslovu pismo neposredno povezal z Janševo agendo in trapasto sugeriral, da med podpisniki in prvim obstaja nič manj kot koalicija. Naslov prispevka pove vse o trudu novinarja Aleša Kocjana:

Janševa koalicija z levičarji voda na mlin Pahorju

Aleš Kocjan levičarji Pahor pismo

Večerov uokvirjanje zgodbe: Janševa koalicija

Medijsko močvirje

Da pri nas močvirje in rumenilo nista vezana le na politično instrumentalizirane medije, dokazuje impresivni seznam pomislekov, v kvalitativnem in kvantitativnem smislu, ki dopolnjuje tezo o »Janševi koaliciji z levičarji«. Ob tem ni pomagal niti »disclaimer« v pismu, čigar argumentov dejansko sploh nihče ni želel povsem povzeti. V njem smo poudarili, da se že vnaprej distanciramo od vseh poskusov osebnih sramotenj in asociacijskih teorij zarot, s katerimi utegne biti, po objavi tega stališča, napadena naša pravica do javno izraženega mnenja.

Tabloidizacija in neskončna strast dramatiziranega uokvirjanja se je namreč po potrebi nadaljevala z očitki, da je čas peticij že davno minil, da je nekaj narobe že s samim dejstvom, če nekdo poskuša izreči svoje mnenje na glas ali s tem, da je intelektualec (teh pa res ne rabimo), še bolj pa je sumljivo, če je takih več na kupu.

Spet drugi so nam servirali, da bi morali ponuditi svojega kandidata, kakor da bi se človek moral nujno opredeliti do drugih protikandidatov, če si izrekel dvome proti obstoječemu, ki ima praktično stoprocentne možnosti za izvolitev. Ne, to je preprosto non sequitur. Res se ti ni treba opredeliti za nekoga, če si se opredelil proti nekomu drugemu.

Omenjeno besedilo po moji pobudi nikoli ne bi nastalo, če bi se pred nami odvijala politična tekma, v kateri ima nekdo spodobne možnosti, da premaga Pahorja: izhajalo je iz prepričanja, da žal tega ni mogoče preprečiti, kar pa še ne pomeni, da nekdo ne bi smel javno artikulirati svojih pomislekov. Ravno nasprotno.

In potem trojni napad

Kakor da povezava z Janšo še ni dovolj, so mediji ihtavo iskali še daljši seznam »napadov na Pahorja« in potem presenečeno ugotavljali, da so ti menda omenjenemu v korist – kako tudi ne bi, saj nas elementarna psihologija uči, da se ljudje najhitreje identificirajo z žrtvijo. K temu so dodali še demanti Milana Kučana, ki se je javil na Pahorjev komentar našega pisma in povedal, da se je prvi predsednik republike aktiviral že v prejšnji kampanji. Mimogrede, ta demanti je bil uspešen in točen, Kučan je sedanjega predsednika ujel na laži, a tudi tega dejstva mediji niso želeli izpostaviti.

Tako je pri četrtkovem (19.10.) soočenju RTV Slovenija svoj zapis že opremila z novim opisom:

34 intelektualcev, Milan Kučan in Janez Janša v ločenih pismih z istim ciljem – preprečiti ponovno izvolitev zdajšnjega predsednika Boruta Pahorja.

Ne samo, da je nacionalka posplošila tri povsem različno motivirane zapise, na koncu jim je simplificirano pripisala še skupno težnjo – preprečitev izvolitve. Ponavljam: pismo intelektualcev si nikoli ni domišljalo ničesar takšnega, česa podobnega ni mogoče najti niti v Kučanovem demantiju.

Kako so se odzvali mediji

Meni kot prvodpodpisanemu pobudniku res ne more nihče očitati, da imam kakšne cilje: vseh svojih 70 kritik o tem, zakaj je Pahor neprimeren predsednik, sem ubesedil na tej strani v preteklih petih letih – in podobno že pred tem. No, 99 odstotno so bili 99 odstotkom novinarjev nezanimivi.

Dramatizacija in hipertrofirano uokvirjanje z vsemi popačitvami sta v tem dnevu pismo nato povzdignila med bolj navzoče na spletnih straneh medijev. Verjetno je bilo deležno več pozornosti, kot bi ga bilo sicer – a cena je bila visoka.

Za Reporter smo nenadoma postali »intelektualna baza Ivana Serpentinška«, medtem ko so v Janševi Novi24, kjer imajo težave že s štetjem, odkrivali »35 levičarskih doktoratov za pranje možganov«. Dalje ne bi našteval.

Pahor Reporter pismo Serpentinšek

Kako diskreditirati pismo in podpisnike: primer Reporter

Po drugi strani se klasični mediji niso odzvali: tisti, ki so novico objavili na spletu, je v tiskanih verzijah več niso: v Dnevniku bi jo iskali zaman, podobno v Mladini, Večer jo je porinil zgolj v Pisma bralcev in podpisal zgolj mene, v Delu pa so uspeli objaviti novico, ne da bi navedli ime katerega koli podpisnika.

STA se je slabše izkazala kot hrvaška agencija HINA – spet je niso zanimali podpisniki. Morda nekako v skladu z izjavo novinarjev iste hrvaške novinarske agencije, ki je nekoč pojasnila, da obstaja v Sloveniji »Pahorjev medijski servis«, ki sproti nevtralizira negativne zapise. No, v luči te ugotovitve je tudi opisano stanje razumljivejše.

Hina Pahor pismo

HINA izčrpneje o pismu od STA

Kaj je zmagalo

Medijska zahteva prekvalificirati skupino intelektualk in intelektualcev iz racionalnih in moralnih akterjev v politične, nas nenehno obravnavati v paketu z Janšo, govoriti o koaliciji z njim že v naslovju, prekvalificirati argumentiranje v »napad na Pahorja« in to frazo ponavljati kot osrednji opis same vsebine podpisa so na koncu bili osnovni elementi obravnave pisma. Najbolj prav so storili tisti, ki ga niso podpisali – če zaključim ironično. No, seveda mislim nasprotno in sem kolegicam in kolegom ob sebi hvaležen: kar se mene tiče, bom naslednjih pet let živel z nekaj pljunki po sebi, a zato z mirno vestjo. Filozofija vseenosti ni zame – četudi je za pretežno večino.

Več:

Nova24 Pahor pismo

Janševa Nova24TV o levičarskih doktoratih (?) za pranje možganov

 

Pismo javnosti

16.10.2017

Zakaj Borut Pahor ni primerna izbira za predsednika republike

Spodaj podpisani želimo izpolniti svojo državljansko in hkrati intelektualno dolžnost, zato javnosti pred predsedniškimi volitvami sporočamo naslednje: predsednik republike Borut Pahor si po našem globokem prepričanju ne zasluži ponovitve svojega mandata. S svojimi številnimi dejanji, opustitvami dejanj in besednimi zdrsi je namreč prepoznavno nakazal, da mu ni mar za spoštljivo, pošteno in dostojanstveno opravljanje te najvišje funkcije v državi. S tem je institut predsednika države močno degradiral, ga dejansko izpraznil smisla in pomena, pričakovanja do vloge predsednika republike pa v pičlih petih letih znižal na minimum. Ker je z nekaj zadnjimi izjavami dal vedeti, da takšnih praks tudi v prihodnje ne misli opustiti, se nam takšna izbira zdi celo škodljiva.

Podpisane in podpisani smo prepričani:

  • da si Slovenija za predsednico, predsednika zasluži osebo, ki svojega petletnega mandata ne bo v celoti posvetila permanentni volilni kampanji, kar je g. Pahor celo prostodušno in brez trohice sramu priznal;
  • da je ponavljajoče se nedržavniško in nespoštljivo ravnanje na mestu predsednika s krčenjem na samopromocijski populizem s primesmi seksizma škandalozno po sebi in vodi do nevarnih družbenih in političnih posledic;
  • da je povsem neokusno izmikanje dolžnostim, če predsednik odkrito priznava, da ne želi imeti mnenja o najtežjih notranjih ali mednarodnih političnih vprašanjih, in da ne bo komentiral dogodkov, ki med ljudmi porajajo različna mnenja in konflikt – za resnico se je pač treba boriti in ne oportuno umikati;
  • da je bila predsednikova abstinenca v primeru razpadanja Komisije za preprečevanje korupcije in končno odstopa namestnice predsednika nevzdržna potuha obstoječemu stanju, saj brezzoba ustanova koristi predvsem nenačelni in koruptivni politiki;
  • da so nekateri predsednikovi spodrsljaji v zadnjih petih letih, kakršen je bil tisti v intervjuju za televizijo Russia Today z napovedjo odločne obrambe Slovenije pred vojaškim napadom Rusije, objektivno politično in diplomatsko škodljivi ter načenjajo že itak majhen mednarodni ugled;
  • da na tem mestu državljani potrebujemo osebo, ki ne bo stala križem rok ob stiskah delavcev, revnih in obubožanih slojev, za nameček pa, četudi nevede, v sebične namene izkoriščala njihovo bedo, kot se je zgodilo v primeru njegovega »volonterskega« sodelovanja s podjetjem Marof Trade iz Loške doline;
  • da si ne moremo in ne želimo privoščiti izigravanj zgodovinskih resnic in spomenikov, molka ob sežiganju knjig, zlorab zamisli sprave in koketiranj s kolaborantstvom (domobranstvom, ustaštvom) le zato, ker g. Pahorju imenitno služijo pri načrtu osebne uveljavitve in hkratnem nabiranju točk med levimi in desnimi volilkami in volilci;
  • da bi moral predsednik pokazati sočutje in razumevanje do stisk beguncev ter nasprotovati postavitvi žice, naraščajoče primere nestrpnosti, ksenofobije, islamofobije in sovraštva pa nedvoumno obsoditi;
  • da se je popolnoma nezrelo in neodgovorno kot predsednik republike razglasiti za osebo, ki ne želi biti moralni zgled državljankam in državljanom: njegovo stališče je končno tudi v globokem protislovju s položajem in njegovim kampanjskim geslom »Skupaj«.

Na predsedniškem mestu pričakujemo osebo, ki ne bo instagram avtoriteta, ampak bo svoje naloge opravljala z intelektualno poštenostjo, s skrbjo za pravičnost in glede na ustavne dolžnosti zavzemanja za moralne vrednote, izoblikovanimi mnenji do najpomembnejših družbenih in političnih problemov, z jasnima odnosoma do resnice in zgodovine, ki se jima ne bo plehko izogibala z bežanjem v prazne populistične fraze.

Naš namen nikakor ni, da bi državljanke in državljane napotili h glasovanju za določenega kandidata ali kandidatko, ker nikogar te vrste nimamo v mislih, želimo pa po svoji najboljši vednosti in vesti opozoriti, kakšne učinke lahko povzroči vnovični glas za sedanjega predsednika. Ker se zavedamo take možnosti, se podpisani in podpisane že vnaprej distanciramo od vseh poskusov osebnih sramotenj in asociacijskih teorij zarot, s katerimi utegne biti, po objavi tega stališča, napadena naša pravica do javno izraženega mnenja.

Podpisi: Boris Vezjak, dr. Svetlana Slapšak, dr. Slavko Splichal, dr. Božo Repe, dr. Ivan Kristan, dr. Jože Pirjevec, ddr. Rudi Rizman, dr. Milica Antić Gaber, dr. Vlado Miheljak, dr. Božidar Debenjak, dr. Maca Jogan, dr. Savin Jogan, dr. Srečo Dragoš, dr. Darja Zaviršek, dr. Niko Toš, dr. Vesna Leskošek, dr. Jana Rošker, dr. Darko Štrajn, dr. Renata Šribar, dr. Gorazd Kovačič, dr. Marjan Šimenc, dr. Milena Mileva Blažić, dr. Luka Omladič, dr. Miha Fošnarič, dr. Božidar Flajšman, dr. Vesna Mikolič, dr. Mitja Sardoč, dr. Zdenko Kodelja, dr. Urša Opara Krašovec, dr. Rajko Muršič, dr. Rado Riha, dr. Peter Simonič, dr. Boštjan Nedoh, dr. Stane Saksida

P.S.

Kasneje je v Pismih bralcev Dela nekdo opozoril na zgoraj omenjeno okoliščino: pismo je bilo v tiskanih medijih, kot so Delo, Dnevnik, Večer, Mladina, odsotno ali potisnjeno ravno v pisma bralcev – objavljam spodaj.

Delo pismo intelektualcev 4.1.17

Delo, 4. november 2017

Večerov Trump kot naslovni »good guy«

Na dan, ko se je v Hamburgu končal vrh G20, skupine razvitih in hitro razvijajočih se držav, na katerem je paradiral Donald Trump s svojo hčerko in je med drugim navrgel neotipljivo obžalovanje umika ZDA iz pariškega sporazuma, so v sobotni prilogi Večera objavili bizarno kolumno v podporo Donaldu Trumpu. Ne, ne gre za overstatement, dobesedno smo bili deležni zapisa neženirane hvale. Kot takšen si zasluži omembo.

Seveda ima intelektualistični dodatek Večera, ki izhaja ob sobotah in je namenjen zahtevnejši publiki, pravico objavljati stališča vseh političnih in ideoloških prepričanj. Razumem tudi, da želi postreči s paleto različnih in da so lahko med njimi tudi politični občudovalci, ne analitiki. Vprašanje je zato bolj, na kakšnem kvalitativnem nivoju to počne in v kakšnih upravičljivih kontekstih. V tem primeru ne najdem nobenih.

Miselno izrazito klavrn in prostodušen zapis nosi sumljiv reklamni naslov, zaradi katerega mi je tudi padel v oči: »Donald J. Trump – The Good Guy« (8.7.2017). Avtor kolumne je magister Tadej Ian, ki so ga podpisali kot »strokovnjaka za politologijo-ameriške študije, FDV«.

Tadej Ian Trump good guy

Večerovski dobri ljudje: začetek kolumne

Dobri človek, ne iz Negove

Priznam, za pisca še nisem slišal. Ko sem se pozanimal pri kolegih s FDV, so ugotavljali podobno. Bilo bi zanimivo vedeti, če ga poznajo na omenjeni fakulteti in zaradi česa točno so ga večerovci povzdignili v strokovnjaka za navedeno področje. Da ravno to slovenski uredniki radi počnejo z dr. Bogomilom Ferfilom, še enim neskritim navdušencem nad Trumpom, sicer že vemo.

Toda privzemimo, ne bodimo neprijazni, da navedeno drži. Njegova avtorska kolumna je objavljena ob zapisu novinarja Vojislava Bercka, ki brezbarvno piše o Trumpovih tviteraških strasteh: drži, že velikokrat obdelana topika. Ianov zapis v ničemer posebej ne dopolnjuje prvega – prej je nekakšen neobvezni privesek.

Čemu torej tolikšna naslovna navijaškost razprave o »dobrem možu«, kot so pod črto prevedli angleško frazo? Tokrat ne o dobrem človeku iz Negove, temveč iz Trumpovega stolpa in Bele hiše? Če je kakšen zaneseni sledilec ameriškega predsednika in njegove prve dame ob naslovu morda vzdrgetal ob pričakovanju, pri branju potem res ni mogel biti razočaran. Naslov je izbran ustrezno. Kajti zapis se resnično prebira kot kakšen poenostavljeni republikanski pamflet iz časov najbolj razburkane in vroče predsedniške volilne kampanje. Ki je že kar nekaj časa nazaj minila.

Večerov kolumnist večino svojih stališč napiše zelo naravnost: Trump je zmagal, ker so ga razočarane množice in gospodarske elite vzele za prinašalca sprememb. Seveda, to je bil tudi Žižkov argument, zakaj je bilo treba voliti zanj. Ian nato brezkompromisno pride do vrednostnega zaključka:

»Vse je bolje kot ta strašni status quo, ki ga Trump ruši in ga še bo. Zato je v bistvu “good guy”.«

Dobrota, tj. presoja, kaj tvori dobro v človeku ali njegovem političnem položaju, je s tem kot etična dimenzija definirana že na podlagi obljube spremembe. Če je vse slabo, potem je glasnik novega že po sebi lahko le dobra oseba. Res globoko!

Nepremagljiv, tako ali drugače

Naj v začetno ilustracijo teh za koga morda grobih ocen navedem kar avtorjevo finalno navduševanje, do katerega se dokoplje po nizu afirmativnih stališč, ki nam ves čas dajejo vedeti, kakšna imenitna sreča se nam je zgodila 8. novembra lanskega leta. Američanom sploh. V nekaj lapidarnih stavkih je na zgoščeni ravni izrečeno skoraj vse bistveno, kar velja vedeti:

Trump se poskuša držati svojih predvolilnih obljub, kolikor se jih pač največ lahko. Pa ne zato, ker bi bil dobrosrčen, ampak ker je poslovnež. Pri tem sploh ni pomembno, ali mu s programom uspe. Pomembno je, da da vse od sebe. Če mu kaj ne bo uspelo, pa bodo ceno na prihodnjih volitvah plačali tisti, ki mu tako ali drugače pod noge mečejo polena. In bo v Beli hiši pač še štiri leta.

Prostodušna in po psihološkem vtisu skoraj otroška vera, s katero nas Večerov strokovnjak prepričuje v odličnost Trumpovega političnega udejstvovanja, je vsekakor frapantna že zato, ker povsem povozi empirično evidenco (denimo stališče, da predsednik izpolnjuje volilne obljube), nato navija za nekakšno poslovno kulturo, ki v predsednikovo delovanje menda vnaša superiorno etično odličnost, v istem hipu pa lahkotno zanika načelo politične učinkovitosti, kajti nad njim, npr. izpolnjevanjem programa, je nek abstrakten in večvreden »dati vse od sebe«. Tak napor, in človek se pač zelo napreza, edini šteje. Se pravi, nekakšna značajska trdnost, ki jo očitno občuduje bolj od realizacije programa. Avtorjevo malikovanje Trumpa, ki ga je razvil skozi zapis, se nato prelije v nekaj neverjetno fascinantnega, kar že po sebi vsebuje fascinacijo: v prepričanje, da je Trump vobče nepremagljiv.

Norris ali Übermensch?

Zadnji stavek kolumne si velja podrobneje razložiti, ker je dejansko orgazmičen: Trumpa ni mogoče poraziti.  Intenzivnost te misli verjetno meji na vero in je že skoraj sofistična – če mu uspeva, potem mu uspeva in v to niti ne dvomimo. Toda če mu kaj ne bo uspelo, ker ga pri tem ovirajo, mu bo spet uspelo, kajti dejansko zanj ni ovir, ker ni premagljiv. Gorje tistim, ki bi se mu preveč upirali, nam poskuša dopovedati ta bizarna, dobesedno nepremagljiva logična izpeljava; taki naj si kar sami pripišejo, saj bo ameriški poslovnež in milijarder zaradi njihovega cepetanja še lažje ponovil mandat. Po domače: kdor se upira Trumpu, je gotof.

Težko se odločim, ali Večerov komentator s svojo ludistično izpeljavo – no, izpeljana je s skrajno resnobnostjo – bolj rine v enačenjem ameriškega heroja z neuničljivim Chuckom Norrisom ali nietzschejansko figuro, imenovano Übermensch. Ki bo s svojo neomajno voljo in prevrednotenjem vseh vrednot presegla nihilizem političnih elit in gospodarskih klik, ki so ugrabile ZDA.

Trump in socialna demokracija

Radovedno brskanje po spletu me je pripeljalo do odkritja, da je Trumpov zagovornik iz Večera dejansko zelo aktiven član Občinskega odbora Socialnih demokratov v Cerknici:

V imenu organizatorja, občinskega odbora Socialnih demokratov Cerknica, je Tadej Ian je povedal, da je smisel politike služba ljudem oziroma pomoč tistim, ki jo najbolj potrebujejo. Prireditev je sklenil z besedami, da je bistvo svetovne ideje socialne demokracije stremljenje k družbeni pravičnosti, kar pomeni, da je treba pomagati tistim, ki to najbolj potrebujejo.

Ima še kdo cmok v grlu? Res je nenavadno videti, ko avtor navijaško zapiše stavek »Trump je poslovnež brez milosti, kot se za uspešne ameriške poslovneže spodobi. Edini cilj je zmaga ne glede na posledice.«, nato pa ugotavlja, da ni levice v politiki, zaradi česar da ni socialnega usmiljenja. Njegov osupljivi sklep? Tole: »Prav zato so se tudi tisti Američani, ki v socialnem smislu dihajo na škrge, oprijeli Trumpa, ker so vedeli, da v primeru zmage Clintonove ne bo ničesar pametnega.« Ne, to ni zgolj hermenevtika volitev, njemu se to zdi odlična rešitev!

O neki sorodnosti

Navdušenje domačih socialnih demokratov velikokrat jemljem za možni simptom izpraznjenosti njihove politične agende. In ne le tega, morda del njihovega članstva nima nobenih težav s predsednikom Borutom Pahorjem na povsem analogen način, kot jih nima s Trumpom. Že res, da pretežno zaradi njegove pretekle politične pripadnosti. Ampak kaj nam to pove o načelnosti podpornikov? V nekem zapisu sem že primerjal populizem prvega in drugega ter pokazal, da je k podpori drugega zavezan tisti, ki bi zagovarjal prvega. Kakor da bi bila na delu maksima »On je nepremagljiv, zato je nujno, da ima prav. Kdor zmaguje, pa je dober človek«. Skratka: če zmaguješ, je to znamenje naklonjenosti volivcev. In če so ti naklonjeni, imaš nujno prav v svojem X. Kaj je ta X, je v naslednjem koraku razpuščeno: lahko je program, lahko je karakter, lahko je fizična karizma. Karkoli. Šteje le priljubljenost, ki vodo do zmage, zmaga pa je po sebi jamstvo ustreznosti in pravilnosti naših izbir. Malce se celo bojim, da se na neki točki vera v (mitične) heroje obrne in postane tole: »Kdor je dober človek, je nepremagljiv. Zato je nujno, da ima prav.«

Kerber in medijsko čuvajstvo

Ko Večerov strokovnjak za ameriške študije prvoosebno opisuje svoje lansko pričakovanje, da bo Trump zmagal, se mora obregniti ob pse čuvaje. Ti so menda bili Trumpu izrazito krivično nenaklonjeni:

Še posebej zato, ker ameriški mediji čuvajo vhod v Belo hišo, kot je v starogrški mitologiji troglavi pes Kerber čuval Had, da se ja ne bi kakšen tak tič, kot je Trump, pretihotapil v Ovalno pisarno. Ameriški mediji so kreativno ustvarjali vzdušje, da bo zmagala Hillary, in ji tako poskušali mrzlično pomagati. In prav tako zdaj intenzivno malodane smešijo in kritizirajo Trumpa ter mu pripisujejo neuspehe, ker se še kar mehanično, kot da bi bili na avtopilotu, držijo omenjenih nepisanih pravil.

Teza o odvečni medijski kritiki zveni znano tudi za domače razmere. Še čudno, da po zgornji analogiji avtor ni izpeljal istega zaključka: bolj ga boste mediji napadali, prej bo znova zmagal. Zdaj pa kar nadaljujte! Mimogrede, morda v nekaj takega, v nekakšno tezo o neuničljivosti, verjame tudi sam predsednik. Kakor da bi računal s tem, da odkrito zastraševanje, zasmehovanje in disciplinizacija medijev štejeta za spektakel, ki mu ne more škodovati pri javnomnenjski podpori, zato jih lahko po mili volji izvaja.

Res, če bi Donald Trump vedel, da ima v slovenskih medijih tudi nadvse vnete privržence, kot sta Ian in Ferfila, bi verjetno tudi njegova arogantna vročična vojna proti domačim novinarjem in medijskim hišam vsaj malo popustila. Kajti kaj bi se bolj prileglo neskončnemu egu kot laskanje o lastni neuničljivi pomembnosti? Res se ne spomnim, da bi julija 2017, po izkušnji vseh nesposobnosti in peripetij na političnem parketu, kdo tako sistematično Trumpovo nečimrnost zamenjeval za hvalevredno odločnost, njegov prezir za značajsko trdnost, spretnosti poslovnega barantanja za politično veščino, samozaljubljenost za izjemno osebno vrlino in grajo novinarjev za gesto pravičnika.

Več:

Popularnost in populizem: v čem je Pahor podoben Trumpu in obratno

Tadej Ian Trump Večer

Izsek iz sobotne priloge Večera, 8. julij 2017

Tris s predsednikom

Da pridete v tri novice časopisa v enem dnevu, v bistvu kar v pol dneva, morate biti bodisi lastnik tega časopisa ali Borut Pahor. Več v grafiki spodaj.

No, Večeru je danes uspelo brez lastnikov. Itak je predsednik te dni zvezda zaradi arbitražnega sporazuma. In zato bi ga vsi imeli. Toda če temu prištejemo še njegovo samopromocijskost, dobesedno samopovabilo v Madrid h kraljevemu paru in dan pred tem k Real Madridu in Luki Dončiču, potem tak vabljiv obisk za tabloidnosti željne medije pač ne bo ostal brez pokritosti. Predsednik seveda to zelo dobro ve. Še več, v letu volitev ve še bolje in stvari natančno načrtuje.

Podobno velja za Boba Geldofa. Treba se je usesti za mizo sredi Maribora na glavnem trgu in res ni šans, da mimoidoči novinarji ne bodo opazili samonastavljajoče se atrakcije.

Obe zgodbi ustrezati flirtanju v nizu kategorij, ki sem jih navedel v poprejšnjih zapisih: koketiranju, namenjenemu športnikom in tistemu, namenjenemu celebrities.

Od treh torej preostane le en resen, menda državniški obraz predsednika. Kakor so ga uvedli. Uroš Esih podpisuje kombinacijo svojega zapisa in povzetka STA. Suspenz je strahovit in vsebovan že v podnaslovu:

Slovenski predsednik Pahor je v petek, torej po odločitvi arbitražnega sodišča, povabljen na dubrovniški forum. Ali bo tja potoval in kdaj, se v političnem vrhu še odločajo. Kocka bo padla najkasneje nocoj.

Napeto, res.

Več:

Vsi Pahorjevi obrazi: če je lahko on vsak, je vsak lahko predsednik

Pahor Dončič Večer

Pahor in Luka Dončič v Madridu

 

Pahor Geldof Večer

Predsednik z rock legendo sredi Maribora

Pahor Dubrovnik Večer

Suspenz političnega: ali bo Pahor odšel na dubrovški forum, bo znano danes do polnoči

Kongres SDS in medijski “amor fati”

Danes je velik dan za Maribor, menijo v SDS. No, predvsem za tiste, ki nosijo Slovenijo v srcu. Na koncu Vrbanske bodo imeli svoj kongres, so se pohvalili, in to s posebnim častnim govorcem:

Danes bo v Zavodu Antona Martina Slomška v Mariboru potekal 11. kongres Slovenske demokratske stranke (SDS), na katerem bo največja opozicijska stranka predstavila načrt za razvoj države v prihodnjem mandatu in tudi začrtala svojo pot za naslednja leta, ko se bo potegovala za zmago na parlamentarnih volitvah, pred katerimi ji, sodeč na javnomnenjske raziskave, kaže iz dneva v dan bolje. Kongresa se bo udeležilo skoraj 1000 delegatov in gostov iz vse Slovenije, zamejstva in tujine, častni govorec pa bo tudi madžarski predsednik vlade Viktor Orban, ki se je odzval povabilu predsednika SDS Janeza Janše. Kongres bo volil predsednika stranke, izvršilni in nadzorni odbor za obdobje 2017 – 2021, delegati pa bodo odločali tudi o spremembi statuta stranke, saj je statutarna komisija na podlagi razprave pripravila več zanimivih dopolnil.

Pustimo ob strani dejstvo, da Maribor res nima sreče. Komaj se je znebil nacionalista Thompsona, že je dobil naslednjega, Viktorja Orbana. Tistega, za katerega številni menijo, da uvaja »post-fašizem«. Oba bi morala v Maribor prispeti na isti dan kongresa.

Je hudo naključje, da je bil ta organiziran na dan Thompsonovega koncerta? Morda. S tem podatkom je malo verjetnejša tudi ocena, da se je Janša z družino res želel udeležiti skandiranja ob pesmi Čavoglave. Toda Mariboru bo ostala sramota. Ne zato, ker bodo očitno že desetič izvolili istega predsednika: Janeza Janšo. To je pač najprej strankarska stvar. Bolj zato, ker se nikakor ne more znebiti navala nacionalistov. Ali protagonistov post-fašizma, kot pravi Gáspár Miklós Tamás.

SDS kongres Demokracija

Janševa Demokracija s svojo napovedjo današnjega kongresa: Slovenija v srcu

Usodna Vrbanska 30

Dovolj sramotno je tudi, da bo kongres SDS v vzgojno-izobraževalnem zavodu Antona Martina Slomška na koncu Vrbanske. Njegov direktor je tesen podpornik SDS in njenega večnega predsednika – moralni teolog dr. Ivan Štuhec. Očitno je strankarska politika tudi na ta način pokazala, da vstopa v šolski sistem.

Na spletni predstavitvi zavoda piše »dr. Janez Štuhec, strokovni direktor«, v zavihku Kontakti pa nato »dr. Ivan Janez Štuhec, strokovni direktor«. Z Janšo si torej ne delita več kot očitno vsa politična in ideološka prepričanja, temveč isti lastni imeni. Glede na zgodovino sodelovanja, kot bom pojasnil, je bila izbira lokacije kongresa, kjer sta, med drugim, Škofijska gimnazija in vrtec, zato zelo pričakovana.

23. januarja 2013 je na isti lokaciji sredi mariborskih vstaj Štuhec organiziral okroglo mizo pod naslovom »Kdo nam je v resnici ukradel državo? Za odstranitev Janeza Janše so spet dovoljena vsa sredstva«, na kateri so ob njem nastopili Matej Lahovnik, Bernard Brščič in Aleš Maver, moderirala je Alenka Šverc. Zunaj je potekal protest, na katerem je pisalo »Štuhec, vrni 800 milijonov in nobenemu slovenskemu otroku ne bo treba na Karitas«.

Dogodek so presenetljivo oglaševali kot dejanje »mariborskega Zbora za republiko«, nanj pa so vabili tudi z naslednjim SMS-om:

Ali bomo dopustili, da nas s sklonjeno glavo peljejo v Barbarin rov ? Dovolj je bilo. Ob 17 uri ste vabljeni na tribuno Zbora za Republiko na Vrbanski cesti 30. SDS

Vrbanska Zbor za republiko

Vabilo SDS na konec Vrbanske sredi mariborskih vstaj, ki vodijo v Barbara rov

Vrbanska 30 je bila, o čemer sem že pisal, vselej posvečena lokacija. Ne le pogovorov z Janšo ali Zverovih božičnih daril, je tudi sveti šolski kraj, kjer so se odvijale molitve za domovino in osvoboditev Janeza Janše:

Janša molitev Vrbanska RKC zapor

Kapelica zavoda Antona Martina Slomška in njeno vabilo

Skratka: konec Vrbanske je res pričakovano mesto stranke SDS. Tudi takrat, ko mediji tega ne problematizirajo.

Večerov komentar kongresa

Mariborski Večer je danes v svojem celostranskem prispevku o prihajajočem kongresu SDS dal prostor le enemu komentatorju. Dejanu Steinbuchu, trenutno odgovornemu uredniku Portala Plus, včasih lobistu. V luči pričakovanj si še pred volitvami na kongresu splača ogledati, kaj je zapisal o možnostih protikandidatov.

Vselej je zanimivo, ko se kakšen medij odloči promovirati novinarja ali urednika drugega medija. V tem primeru je odločitev Aleša Kocjana še povednejša. Steinbuch je bil namreč povprašan po komentiranju ravnanja SDS in možnostih nove izvolitve Janše za predsednika, čeprav gre za avtorja in prvodpodpisanega pod ti. novinarsko antipeticijo iz leta 2007, ki je pljunila čez peticijo 571 novinarjev – tisto, ki je Janšo obtožila političnih pritiskov in cenzure nad mediji.

Še več, Steinbuch je bil nekoč odgovorni urednik Janševe Demokracije. Že mogoče, da danes ni več politično uglašen, ampak tak podatek verjetno pomaga pri presoji tega, kar je povedal v Večeru, še več pa o uredniških izbirah:

Toda pogled od znotraj pokaže precej drugačno sliko: Janez Janša je alfa in omega SDS, stranka brez njega v trenutku izgubi smisel, identiteto in cilj. In ker se Janša v vseh teh letih ni dosti ukvarjal s svojimi nasledniki, konkurentov za predsedniški stolček ni.

Bipolarna motnja

Vidimo, da se avtor popolnoma omeji na benigno in nenevarno stališče, ki poudarja Janševo nezamenljivost. On je začetek in konec vsega, stranka bi ostala brez identitete – kar seveda lahko opišete kot nevtralno oceno, a z vidika kritičnosti bo tudi predsednik SDS lahko z njo zadovoljen. Podobno velja za nadaljevanje, v katerem opozarja na škodljive posledice za tistega, ki bi se odločil protikandidirati:

Kdor bi se postavil proti novemu staremu predsedniku, bi sicer dobil neverjetno medijsko pozornost, a bi hkrati nase obrnil tudi gnev strankinega vodstva, organov in aktivne baze. Prav ta moment je po mojem ključen za status quo, saj proti Janši verjetno ne bo kandidiral nihče.

Se pravi: seveda ti opisi niso sporni, a pomembna je njihova dvojna narava. Do Janše dejansko niso kritični in marsikdo bo rekel, da presoje političnih analitikov ne rabijo biti nujno takšne. Če upoštevamo Steinbuchovo predzgodovino, so stvari razumljivejše. In v naslednjem pasusu pripeljejo do pričakovane popolne resignacije, amor fati, neizbežnosti dejstva, da Janša pač mora ostati na čelu SDS:

Po njegovi oceni je tudi težko napovedati, kakšne bi bile posledice njegove politične upokojitve. “Medijem bi se bržkone od dolgočasja začelo mešati, politična klima bi izgubila precejšen del bipolarne motnje, vsekakor pa bi se Janša v tem primeru čutil preveč ranljivega in izpostavljenega, da bi tvegal ta korak, čeprav ima verjetno kdaj pa kdaj vsega dovolj.” Situacija je torej po besedah sogovornika paradoksalna: “SDS nima druge alternative kot kontinuiteto Janše, ta pa nima druge izbire, kot da še vztraja na položaju in upa na volilni čudež, ki bi ga pripeljal nazaj na oblast.”

Steinbuch ošvrkne medije, ki bodo menda znoreli, če bi Janšo izgubili – kar je seveda rima, ki jo širi sam Janša s svojimi nenehnimi napadi na medije in novinarje. Pravi izziv bi bil namreč nasproten: kdo bo dobil bipolarno motnjo, če bi Janši bilo onemogočeno licitirati medijske prostitutke in udbomafijska glasila? Končni fatalizem o tem, da SDS »nima druge alternative kot kontinuiteto Janše«, je s tem potrjen.

Steinbuch Večer Janša.PNG

Članek v današnjem Večeru: Aleš Kocjan in Dejan Steinbuch o bipolarni motnji

Janša Steinbuchu: ne grizi roke, ki te hrani

Večerove komentatorske izbire na dan kongresa v Mariboru se splača podkrepiti z izjavo publicistke Ane Jud leta 2008 – ko je očitno sodelovala s Steinbuchom v boju proti 571 nesramnim novinarjem. Takrat se je sklicevala na komunikacijo med Steinbuchom in Janšo:

Ko je bil Dejan Steinbuch še urednik Demokracije, se je nekoč sprl z Janšo in tedaj mu je Janša po telefonu dejal – ne grizi roke, ki te hrani! Avtokratska izjava, ki pove vse in nedvomno velja tudi danes. Ne grizi roke, ki te hrani, kajti če jo boš grizel, boš ostal lačen. Večina noče biti lačna in ne grize – tistih rok, ki jih pač hranijo. Rok, ki hranijo novinarje, je več. So roke, ki hranijo leve novinarje, so roke, ki hranijo desne novinarje, v glavnem pa ni rok, ki bi hranile neodvisne, katerih itak v glavnem ni. No, tako tudi takšne roke niso nevemkako zelo potrebne; ko smo s Steinbuchom in Radom Pezdirjem napravili Etični poziv k profesionalizmu, je Janša z njim lani pozimi mahal v parlamentu, se branil pred 572-glavo množico.

Pošten je vsak devetnajsti

Ker prav letos obeležujemo deset let omenjene satanizirane in zasmehovane peticije, glede katere je pri nekaterih boječih novinarjih Janši celo uspelo prebuditi nekakšen občutek slabe vesti, velja spomniti tudi na Janševo sklicevanje na Steinbuchovo antipeticijo. Takrat je kot predsednik vlade z  njo res mahal v parlamentu in se zapičil v nesorazmerja: če sta Blaž Zgaga in Matej Šurc nabrala 571 podpisnikov, jih je Steinbuch le 30. In kaj je Janša izpeljal iz tega disproporca? Ponavljam svoj komentar iz tistega leta s točnim navedkom komentarja tedanjega premierja:

Janšev obračun z mediji (rekel je celo »vojna z mediji«) ima tisoč obrazov, tu je še en poudarek iz njegovega včerajšnjega nastopa ob fingiranem iskanju zaupnice vladi: »Na to peticijo, ki je šla v tujino in ki je Slovenijo obtožila, da predstavlja grožnjo za sedanjost in prihodnost Evropske unije, se je odzvalo kakšnih 30 stanovskih kolegov teh podpisnikov in so se zavzeli za profesionalnost. Razmerje je približno takšno, 570 proti 30. Ne delam si iluzij, da se bo čez noč spremenilo. Tukaj ni možno zmagati, vsaj ne kratkoročno. Sedaj bodo (nerazumljivo) obrnjene. Vendar sem se kljub temu odločil, da o teh stvareh spregovorim. Na eni točki je naša dolžnost, da ne popustimo.« Janša je povedal preveč. Kot prvo je priznal, da podpira 30 novinarjev pod Steinbuchovo peticijo in da jih ima za profesionalce, medtem ko 570 novinarjev pod peticijo predstavlja nasprotje tega epiteta. Kot drugo je to po njegovem izraz trenutnih proporcev glede novinarske profesionalnosti v Sloveniji. Povedano po domače: pošten je vsak 19. novinar, oziroma 5 odstotkov vseh novinarjev.

Če zaključim: mislim, da bi morali začeti hvaležno odklanjati komentarje, ki iz možnega dejstva, da Janša danes ne bo še enkrat več izvoljen za predsednika stranke, izpeljujejo tisti »medijem bi se bržkone od dolgočasja začelo mešati«, možno politično klimo pa opišejo skozi pričakovanje strahu pred bipolarno motnjo. Žal se to bere kot domislica kakšnega Branka Grimsa.

Ljubezen do neizbežne usode, amor fati, ki ga generira takšno komentiranje in dojemanje politične stvarnosti, je dejansko postalo še komentatorski in medijski amor fati. Tudi če odštejemo vse roke, ki koga hranijo, in poskušamo pri tem spregledati Janševo.

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

KONGRES ESDEES, sonet

Ubogi MB! Kar je res, je res,
da danes čaka ga naporen dan!
Namesto Thompsona prihaja tja Orbán,
pa stranke SDS je še kongres,

kjer šef že pred volitvami je znan,
ker spet en sam bo kandidat za vodjo
(če nov pojavi se, ga brž pohod’jo)!
Dosmrtno kakor Tito! Tak je plan!

Da nad dogajanjem bedí sam bog,
kongres gostí moralni teolog
z zavoda šolskega na konc’ Vrbanske

(kdor ‘ma bogá, ne rabi knjiž’ce članske),
pripêljal vse do srečnega bo konca.
(Le vreme bo viharno in brez sonca.)

V Mariboru vse poti vodijo v Rim

Si je mariborski župan s svojo ugrabiteljsko ekipo čisto zares zamislil še svoj skoraj zasebni medij? Je stopil na pot Janševega razumevanja razmerja med politiko in mediji, po katerem si je treba, če o tebi ne poročajo dovolj naklonjeno, s silo in mečem izboriti svojo medijsko resnico? Kar lahko, ker se pač resnica ne ravna po tebi, pomeni le to, da si podrejaš že obstoječe in ustanavljaš svoje?

Fištravcu so nekateri portali in lokalne televizije že vidno naklonjeni. Ni jih težko razbrati: to so tisti, ki jih njegova ekipa venomer cirkulira na svojih socialnih profilih. Trn v peti ostaja predvsem kritičen Večer. In prav ta časopis je danes poročal o možnosti, da se župan preko svojega paradnega (trojanskega?) konja, prvega nadzornika občine Borisa Bobka, podaja na takšno pot. Srečko Klapš je namignil:

Drugi pa opozarjajo, da bi lahko iz studia sredi mesta, če bo v rokah kitajskih vlagateljev, ki so tako in drugače prepleteni s Fištravčevo ekipo, nastal medij, naklonjen aktualni mestni oblasti.

Čudežna firma, ki stoji za trenutnim nakupom lokalnega medijskega velikana Tele 59 z blagovno znamko RTS, ki je v stečaju, sliši na ime »Rim projekt«. Direktor tega podjetja je Boris Bobek, ki si bo letošnje leto dobro zapomnil kot silno uspešno: ne samo, da je očitno v tesni navezi z župansko garnituro kot prvi nadzornik občine, letos je postal tudi direktor Aerodroma Maribor. Zdaj se poteguje, da bo s pomočjo azijskih lastnikov v ozadju morda kupil še omenjeno lokalno televizijo.

RTS nakup Bobek Večer

Klapšev članek v Večeru o novi azijski investiciji – tokrat v televizijo

Kitajski investitorji, ki izginjajo v noč

Očitno je, da župan s svojimi pribočniki iz vstajniških vrst, ki dejansko vodijo občino, spretno gradi oblake visokih pričakovanj na podlagi kitajskih investitorjev, katerih dejanski projekti nikakor ne zaživijo. Še več, večkrat se zdi, da služijo kot dimne piarovske zavese, kakršna je bila obljuba, še vedno neizpolnjena in nikoli do konca pokopana, da bo Maribor dobil tovarno baterij. In glej ga zlomka, isti Chen Yinshen, ki je svečano pred kamerami obljubil 300 novih zaposlitev in v Večeru objavil prosta delovna mesta zanjo, je zdaj po poročanju Večera nenadoma skrenil z začrtane poti – zanima se za nakup televizije. V Klapšovem članku beremo, da si je skupaj z Bobkom že ogledoval prostore in televizijsko opremo.

Inscenacija, kako se azijski investitorji motovilijo po Mariboru in se odločajo zdaj za prvo, potem drugo in naposled tretjo investicijo, ne da bi resnično začeli z njo, postaja iz dneva v dan vedno bolj tragikomična. Edino logično vprašanje je, kakšnega izvora je tistega nekaj denarja, ki ga uspejo ti investitorji vendarle nameniti za kakšen neposrečen projekt; Tele 59 naj bi sicer pred tedni že bil kupljen s strani televizije TV3 v višini 1,118.466 evrov, a se po domnevah Večera obeta končno lastništvo azijskim vlagateljem.

Vojna proti Večeru

Lanskega decembra sem pisal o posebnih preventivnih metodah, ki si jih je privoščil mariborski župan ob selektivnih vabilih na tiskovno konferenco o prodaji Aerodroma Maribor:

Mariborski župan Andrej Fištravec vse bolj stopa po poti svojega predhodnika Franca Kanglerja. Kar zadeva odnos do medijev, med njima ni več nobene razlike. Oba sta zavihtela svoje bojne sekire in jih zarinila proti njim. Konkretno: oba sta napovedala vojno proti Večeru. Za Janševega varovanca se ni dobro končala – in tudi obeti, da se bo za aktualnega župana, niso dobri. Iz preprostega razloga: ker političnih vojn proti medijem ni mogoče dobivati.

Zgodba je preprosta: župan se je s svojimi piarovskimi pribočniki, ki jih mastno plačuje in celo najema v oddaljenem Londonu ali v krogih Spema, odločil selektivno vabiti novinarje na svojo tiskovno konferenco, posvečeno velikemu razkritju o prodaji Aerodroma Maribor tujemu »strateškemu lastniku« iz davčnih oaz. Izkazalo se je, da nekateri enostavno niso zaželeni.

Časnik Večer je dan pred to konferenco objavil obsežen članek o prodaji, v katerem je podvomil v njeno transparentnost: tudi zaradi vpletenosti podjetja, ki ga vodi prvi nadzornik Mestne občine Maribor, gospod Boris Bobek, pa zaradi nenavadne razlike med nakazano kupnino Delavski hranilnici v višini sedem milijonov evrov in dejansko kupnino, ki jo je plačal investitor in je tri milijone višja. Ugibanja, kam je izginilo tri milijone menda deponiranih evrov, so na tiskovni konferenci vsi razlagali po svoje: ali pa celo niso imeli odgovora.

Mariborski leteči cirkus

Kmalu utegnemo videti, ali se za napovedano megalomansko investicijo v mariborsko letališče skriva nateg kolosalnih dimenzij. Zaenkrat kaže slabo, direktor družbe SHS Aviation iz Hongkonga je že za konec marca najavil prihod dveh airbusov 320, ki ju kar ni, letos naj bi iz Maribora leteli na 11 rednih linijah, novi lastniki pa želijo na letališču pustiti za več kot 300 milijonov evrov investicij in odpreti 3000 delovnih mest. Stroka je že povedala, da takim pravljicam ne verjame.

Že skoraj obskurno je, da je župan s svojo ekipo ob zadnjem uradnem obisku Kitajske teden nazaj lobiral za letalsko linijo pri obisku Xiana, devetmilijonskega mesta v provinci Shaanxi. Takšno povezavo omenjajo namreč novi lastniki letališča. A ob prihodu domov Fištravec ni znal povedati prav nič konkretnega o možnem dogovoru.

Vsak dan bolj se zdi verjetno, da smo priča bizarnemu »mariborskemu letečemu cirkusu«, čudnim lastniškim in hobotniškim povezavam, kakršne smo že videli, le da pod Kanglerjem kapital ni prihajal od drugod, v danem primeru pa prihaja skoraj izključno iz tujine. Zaenkrat sta otipljiva le dva učinka: prvi je, da ni učinkov, da ni uspešnih investicij, da je zgodovina investicij v njegovih dveh mandatih prejkone seštevek polomij. Drugi je v tem, da mariborski župan paradira naokoli, išče točke popularnosti zase za umetniški vtis in govori o velikih projektih, vmes pa se samorazgaljajoče pohvali, kako so piarovski učinki 20 potovanj na Kitajsko že po sebi več vredni od realnega stroška poti.

Za to namreč v resnici gre: za ustvarjanje javnega videza, da je uspešen in da se močno trudi. A je prej videti kot poskus preslepitve občank in občanov. Težava se bliža z nezadržno hitrostjo in sorazmerno z bližino volitev: tako goste megle ne bo mogel neskončno dolgo prodajati niti v primeru, če bo kupil deset televizij zase.

Več:

Večerova ekskluziva in županske igrice z mediji

BMZ: groza pred žensko in polmoški prededipalci

Večer se je z Vanesso Čokl odločil malce promovirati avtorja starih seksizmov, dr. Boštjana M. Zupančiča, najbrž iz čiste fascinacije nad njimi.

Kaj šteje za seksizem in na kaj merimo z njimi, ni treba posebej pojasnjevati. Zadostuje že dejstvo, da jih pocitiramo iz knjig, na katere se v istem Večeru avtor znova sklicuje. Zupančič med drugim verjame:

»V vsej zgodovini človeške rase ni bilo ene resnično velike znanstvenice, pisateljice, komponistke, slikarke, kiparke, izumiteljice.«

»Če je prej grobi slovenski pregovor navajal, da ženske mislijo z zadnjico, potem to ni bilo iz trte izvito.«

»Če mene kdo vpraša, ali bi šel k ženski zobozdravnici, potem je moj odgovor, da bi šel, ampak samo za rutinska dela.«

»Ko je konec leta 1999 v Franciji prišlo do hudega neurja, je glavna meteorologinja javno priznala, da jim je ameriški računalniški program nakazal, da bi do hudih vetrov lahko prišlo. Da pa temu ni verjela. Ker gospa temu ni verjela, je bilo v Franciji skoraj sto mrtvih. O njeni značilni jin napaki pa nihče ni črhnil niti besede. Seveda odkrito trdim, da ta življenja ne bi bila zapravljena, če bi meteorologiji načeloval odgovoren moški.«

»Moški so tisti, ki imajo pravno domišljijo, pravno razsodnost, ideje, ki v pravni diskurz vnašajo nekaj novega. Prispevek žensk je v tem pogledu ne le minimalen, ampak pogosto, zlasti če imajo ambicijo preseči svoj okvir, izrazito moteč.«

»Prislovični »pravi dec« je bil v Sloveniji zvečine velika redkost. Zdaj pa ga praktično ni več.«

Stara praksa, novi privrženci

Ni prvič, da daje mariborski časopis prostor seksistom; pot do zrelejše družbe in spoštovanja žensk bo očitno pri nas še dolga. Nenazadnje je bil ne tako dolgo nazaj njihov kolumnist tudi mag. Roman Vodeb. Po drugi strani je Boštjan M. Zupančič, na kratko BMZ, v slovenskem prostoru zanimiv fenomen.

BMZ intervju Večer začetek

Začetek Večerovega članka in naslovni nasvet sodnika

Ne samo, da ga imajo mediji in novinarji radi – sploh je zaskrbljujoče, ko gre za novinarke – odzivi v feministični in znanstveni skupnosti so pretežno medli, če do njih sploh pride, ali pa celo končajo s kakšnim dobronamernim svarilom v podporo avtorju. Da častnih doktoratov njemu v čast ne omenjamo.

Pomenljiva je bila lanska polemika v Delu, v katerem se je oglasila dr. Veronika Fikfak in opisala svojo izkušnjo. O tem sem pisal v tekstu z naslovom O neizvirnosti regrutiranih pravnic. A je ostalo le pri tem. Niti novinarji Dela se niso opogumili, da bi o evropskem sodniku povedali kaj bolj določnega. Kako bi tudi, če pa so nekateri, kot sem že pred leti opozoril, sodelovali kot avtorji v njegovih knjigah in najbrž delijo mnenje z njim. Skratka, po malem smo narod, ki ljubi seksizme in njegove profete.

Psevdoznanstvena mineštra

Večerov intervju je repeticija že znanega. BMZ opleta s svojo staro tezo o katastrofalni demaskulinizaciji norih dimenzij, ki je zajela svet, sploh to zaznava za Slovenijo, zaradi katere smo vsi po vrsti poženščeni – no, seveda moški. Vsega so bolj ali manj krivi hormonski motilci – v čigar škodljive posledice sicer nihče ne dvomi. A kaj, ko iz njih avtor izpelje številne obskurne družbene, psihološke in psihoanalitične zaključke.

Groza poženščenosti je sploh Leitmotiv njegovega kvaziznanstvenega konspirativnega tolmačenja in se lepo ujema z vsemi stereotipi in spolno diskriminacijo, po kateri hitro pridemo do njegove citirane ugotovitve, da ženske mislijo z zadnjico. Sploh je hudo v pravu in sodstvu, kjer jih je preveč in ustvarjajo velikansko škodo. Mentalna igra utemeljevanja predsodkov in spolnih vlog z globokim zaničevanjem do ženske je osnovana na več nivojih njegove teorije, ki jo ob BMZju zagovarjata še vsaj biolog in etnolog dr. Gorazd Pretnar ter okoljevarstvenik in publicist Anton Komat.

Če je prav razumeti, se hormonski motilci v predvsem pesticidih nato spravijo na možgane zarodkov, ki se posledično nepopolno razvijejo, zato je preprečena njihova maskulinizacija. Ker BMZ v svoje štorije rad vplete Freuda in Junga, je posledica vidna nemudoma: moški ne znajo razrešiti Ojdipovega kompleksa, zato temu psihološkemu stanju sam pravi nastop prededipalcev – ker so ti ostali na ravni »pred Ojdipom«.

V besedilu z naslovom Alfa samci, jang princip in Pahorjevo pokroviteljstvo sem analiziral njegov nedavni nastop v Odmevih, kjer je zmago Donalda Trumpa označil za dominacijo alfa samca in za končno politično ravnovesje, v katerem je moški jang princip prišel do svoje veljave.

Ena od posledic demaskulinizacije možganov je nato še katastrofična »globalna pandemija patološkega narcizma« – ni treba posebej pojasniti, da BMZ vidi v politiki in na najodločilnejših mestih v družbi le še nevarne psihopate. Ta čudovita psevdoznanstvena mineštra ima en skupen imenovalec, ki se glasi: groza pred žensko. Groza pred jinom.

Feminizirane države, kot so Ruanda in Slovenija

Novinarka Vanessa Čokl je bila pričakovano servilna. Na kratko se bom dotaknil nekaj kontekstov. Njeno vprašanje največkrat želi izzvati »pravilen« seksističen odgovor. Na njen  »Povprečnost. Po vašem je tudi to grenki sadež feminizacije. Pa ima spol res kaj s tem?« je lahko zato BMZ gladko prikimal:

Očitno gre za feminizacijo. Slovenija je osma najbolj feminizirana država na svetu. Za Ruando, ki je sedma. Zakaj je do tega prišlo?

Zanimalo me je, kakšne statistike ima avtor v mislih, zato sem se potrudil poiskati, na kaj referira izraz »feminizirana država«. In sem našel jedro, ki ga v Večeru reklamirajo: gre za lestvico Svetovnega gospodarskega foruma, s katerim vsako leto merijo napredek obravnave ženske in spolno enakost v 144 državah širom sveta. V poročilu »Global Gender Gap report«, kjer se zadnji dve leti Slovenija in Ruanda uvrščata zelo visoko. Poročilo ocenjuje napredek v oceni ženske delovne sile na podlagi ekonomskih, izobraževalnih, zdravstvenih in političnih kazalcev, torej analizira kakovost življenja žensk. Mediji so širom sveta za zadnja leta navajali, kakšno prijetno presenečenje je Ruanda, tudi Slovenija.

BMZ enakost ženske svetovni forum

Zadnji indeks Svetovnega gospodarskega foruma

Pih, očitno tega BMZ ne ceni, nad takšno »feminizacijo« družbe je ogorčen. Napredek v kvaliteti življenja žensk je čista groza, ki nas poriva v bližino nerazvite Ruande… Lahko za tem premislekom stoji kaj drugega kot mizoginično sovraštvo, pri katerem se sodniku za človekove pravice zatakne v grlu vsakič, ko naleti na indikatorje o enakosti in enakopravnosti žensk?

Polmoški in jokavi Trudeau

Najbrž se mu zdi ta svet krivičen, kajti on je že dolgo nazaj vse »na dolgo in široko razložil v Prvi in Drugi od suhih krav«. Mehanizmi demaskulinizacije so posledica učinka hormonskih motilcev. In ja, »po Fukušimi že govorijo tudi o maskulinizaciji žensk«. Nihče ni več varen. Ni več ravnotežja med moškim in ženskim principom, ki je porušeno. In posledica je jokcanje politikov, omeni v intervjuju:

Zato namesto normalne moške reakcije vidimo empatičnega in jokavega Trudeauja. Vloge so se zamenjale, kolikor je to sploh mogoče…

V milejši obliki se to zdaj dogaja v Evropi. Po drugi strani pa se je pokazala masovna demaskulinizacija. Polmoški, kot je na primer kanadski feminist Justin Trudeau, so navdušeno glasovali za Hillary. V Franciji je za take volilce idealen kandidat Macron.

Nekoliko si lahko oddahnemo: prislovični »pravi dec« ni velika redkost le v Sloveniji, polmoški s solzami v očeh se pojavljajo tudi drugod.

BMZ Večer odlomek.PNG

Izsek iz intervjuja: nostalgija po normalni moški reakciji

Prededipalni Macron in prestara žena

Ne samo, da se dogaja strašljivi vzpon feminista Trudeauja, polmoškega,  to nam pojasni, zakaj je navdušeno podprl Hillary. In zdaj se lahko bojimo še uspeha Macrona, kajti velikansko škodo so demaskulizirani možgani naredili tudi v glavah volivcev. O francoskem kandidatu svareče pojasni BMZ tole:

Če bo predsednik Macron, bo to katastrofa. Da je z njim nekaj narobe, se vidi že po tem, da je njegova žena 24 let starejša od njega. Če bo prededipalni Macron predsednik, sledi še pet let razpadanja francoske države.

Prededipalci na oblasti z demaskuliniziranimi možgani pomenijo pretečo nevarnost. A še huje je, kot vidimo, da je Macron poročen z nekom, ki je od njega 24 let starejši. Kako perverzno drugače je to od alfa samca kakšnega Trumpa! Za pogled intervjuvanca je najbrž večja od groze pred žensko lahko le še groza pred starejšo žensko. Sploh, če si z njo, kar je sicer sploh nepojmljivo, še poročen. Najbrž čisti antipod Trumpovemu svetlemu zgledu, ki mu velja slediti.

Nedotakljivi teritoriji

Od seksizma je bržkone huje le še to, da se ga trudiš znanstveno utemeljiti. A bodi dovolj o tem. V Večerovem intervjuju bi znova veljalo opozoriti tudi na nedopustnost, s katero BMZ opleta na svojem področju. Pravosodni minister Goran Klemenčič, njegov tesen kolega, ga je zaposlil kot strokovnjaka in dolgoletnega sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v svojem kabinetu. Zakaj? Tam naj bi se ukvarjal predvsem s sistemskim spremljanjem uresničevanja sodb ESČP in prizadevanjem Republike Slovenije za izboljšanje uveljavljanja in izvajanja sodb ESČP.

Slovenija je pred nekaj dnevi sramotno deportirala tričlansko družino Korba-Soliman nazaj na Hrvaško. Poskus protestnikov pred azilnim domom na Viču, da bi policiji deportacijo preprečili, ni bil uspešen. Članica te družine je napovedala, da bo iskala svojo pravico tudi na ESČP. Kaj je BMZ povedal na istem mestu o zakonu o tujcih in razmerju med interesi države in človekovimi pravicami? Tole:

Kaj pa je drugega naredila Avstrija? Kaj je naredila Francija? Zaprli sta meje. Makedonija je zaprla mejo, ustavila je pritok migrantov in zato dobila nemire, ki jih je financiral Soros. Zanetil je požar, ki ga zdaj gledamo. Za kazen je destabiliziral Makedonijo. Zakon o tujcih ni problem. Popolnoma jasno je, da je suverenost države nad njenim teritorijem nedotakljiva.

Odrezav odgovor nam pojasni, s čim se ukvarja BMZ na ministrstvu. Človekove pravice so se nekam izgubile do te mere, da se več niti ne omenjajo. Kar je ostalo od nasvetov, je le še legitimacija zapiranja mej in razprava o nekakšni suvereni pravici države. Kršitve človekovih pravic zaradi odrekanja pravice do učinkovitega in poštenega azilnega postopka, prepoved kolektivnih izgonov in prisilnih vračanj (pushbacks), načelo nevračanja (non-refoulement), pravica do učinkovitega pravnega sredstva več niso nobena težava. Tudi ne opozorila mednarodne skupnosti. Vsega je kriv le Soros.

Nista govorila o tem

Na koncu sledi presenečenje. Minister Klemenčič je pred tedni na trenutke vsaj malo poskušal dajati vtis, da spornemu zakonu o tujcih nasprotuje. Na ključnih točkah je sicer klecnil. A pričakovali bi, da je s svojim zaposlenim strokovnjakom debatiral o tem. Ni se zgodilo, lahko preberemo: »Nisva govorila o tem in ne pustim si vzeti svojega mnenja.«

Če bo kdaj družina Korba-Soliman prišla na ESČP iskat svojo pravico, pa bi vsaj stališče enega (bivšega) sodnika bilo znano. Škoda le, da nam ista oseba že v naslovu intervjuja svetuje: »Ne iščite pravice po sodiščih!«.

Ah, to so torej ti nasveti, ki jih plačuje minister. Če upoštevamo njegovo dolgoletno participacijo v njih in naša pričakovanja do sodnikov, ima BMZ najbrž popolnoma prav.

Več:

O neizvirnosti ‘regrutiranih’ pravnic

Alfa samci, jang princip in Pahorjevo pokroviteljstvo

Seksizem Boštjana M. Zupančiča in njegove sledi na RTV Slovenija

Spontana ideologija seksizma in njeni častilci

Večer in Delo o Jakliču: od neskritega navdušenja do racionalizacije

Zdaj, ko je Slovenija dobila štiri nove ustavne sodnike, so predvsem ob imenovanju dr. Klemna Jakliča številni novinarji pokazali vidno zadovoljstvo.

O »luksuzni« napovedi uspeha novinarke Večere Vanesse Čokl sem že pisal. A kaj bi to, v kolumni z naslovom »Sedi, pet!« je novinarka za pravilno odločitev poslancev le-tem podelila čisto petico. Ko zmagujejo pravi, potem nekateri novinarji pač verjamejo, da je treba politikom ploskati. Povedno po sebi.

Čokl pet za Jakliča

Kolumna novinarke Večera z značilnim naslovom

V nadaljevanju sem bo na kratko dotaknil dveh zapisov, ki ne skrivata zadovoljstva nad izvolitvijo Klemna Jakliča – ob omenjenem se bom dotaknil še današnjega portreta Alija Žerdina v Delu. Poskušal bom dokazati, da je takšna očaranost selektivno dokazovana, neupravičena in novinarsko sporna. Ob tem se bom opiral tudi na svoj včerajšnji zapis o tem oziroma bralca napotujem tudi nanj.

V čem ni spornosti?

Nobenega dvoma ni, da je Klemen Jaklič dober kandidat, ko gre za klasične strokovne reference. Vsaj velik del njih, če ne čisto vse. Ima dva pravna doktorata dveh prestižnih univerz, izdal je monografijo pri ugledni založbi (»Constitutional Pluralism in the EU«, Oxford Studies in European Law), skupaj z drugimi je pisal komentarje k Ustavi Republike Slovenije.

Tudi pogoji za mesto so smešno minimalni in hitro izpolnjivi: da bi postali ustavni sodnik za devetletni mandat, morate izpolniti le tri: biti državljan Republike Slovenije, biti »pravni strokovnjak« in stari najmanj 40 let. Ni dvoma, da jih Jaklič izpolnjuje. Izpolnjuje jih pač marsikdo.

Kaj je pri Jakliču sporno?

Tudi v tem, da ima Jaklič politična stališča, ne tiči poseben problem. Res je sicer, da se večina slovenskih pravnikov takšnih stališč vedno vzdrži. Jaklič jih nikoli ni skrival: svoje privrženosti Janezu Janši ni zanikal, svojega antikomunizma tudi ne. Njegovo etiketiranje političnih nasprotnikov s »komiji, ki ubijajo«, je le vrh ledene gore.

Resnična težava nastopi, ko se ustavni pravnik, kandidat za ustavnega sodnika, trudi spremeniti svoj pogled na pravosodni sistem v državi s pomočjo teh stališč. Ko je njegovo strokovno mnenje politično pregneteno – in to s strankarsko politiko. Ko verjame, ker tako verjamejo njegovi politični in zgodovinski idoli – v tem primeru je to dobesedno Janez Janša – da živimo v krivosodju. Ko svoje strokovno znanje unovči le tam, kjer ga vsi pričakujemo: za dobrobiti svojih političnih sopotnikov, nikoli drugje. Ko svoj kredo o pravosodju v Sloveniji strne v svoj tvit, ki se glasi: »Nimamo demokracije, imamo aferaško krivosodno demokraturo.« Ko novopečeni sodnik ne želi skrivati, da ne zaupa v sistem, čigar del je želel postati in je tudi postal.

Jaklič o Janši kot največji osebnosti takoj po odhodu v zapor

Jaklič o svojih idolih – malo nerodno, če jih je nato z brisanjem zatajil

Ne, vse to so politikantske ocene – ko jih prevzame ustavni sodnik za svoje, ne moremo biti zadovoljni. Argumenta »Saj bo sistem lahko spreminjal od znotraj« ali »Potrebujemo uravnoteženo sestavo ustavnega sodišča tudi po politični plati« preprosto nista več dobra.

Če k temu prištejemo še to, o čemer sem pisal včeraj, Jakličevo nenehno koketiranje s strankarsko politiko in njenim žargonom, postane situacija še bolj nevzdržna. Če k temu prištejemo okoli 100 njegovih objav, v katerih se Jaklič hvali, kako je treba skandirati pred sodišči, ker lahko samo »vztrajniki« prinesejo spremembo, tudi.

Še bolj postane situacija nevzdržna, ko vidimo, da je Jaklič te dni v zaslišanjih zanikal, da bi imel kakšna posebna znanstva med politiki. In še bolj, ko je poskušal docirati, da mora sodnik ustvarjati videz nepristranskosti – in je vendar on tisti, ki med prvimi krši to pravilo!

Sedi, odlično!

Vanessa Čokl tradicionalno v Jakliču ni videla nobene težave. Nasprotno, zanjo je izbira Jakliča čista poezija, popravljena krivica. Seveda, če je tako dejal celo dr. Boštjan M. Zupančič:

Borut Pahor ni slabo sestavil. Klemen Jaklič, dvojni ameriški doktor, je bil poslancem predlagan prvič pred letom in pol, za sodnika iz Slovenije na Evropskem sodišču za človekove pravice. Državni zbor ga ni odobril, pokurili so z letala razvidno najboljšega kandidata, se je takrat oglasil prejšnji slovenski sodnik v Strasbourgu dr. Boštjan M. Zupančič in to oklical za mednarodni škandal. Jasno je bilo, da Jaklič ni zadnjič na kadrovski listi.

Skratka: če tako pravi BMZ, potem bo že držalo. Če bo mednarodni škandal, pa sploh. »Jaklič je najboljši kandidat z aviona« je najbrž velika zaušnica za vse protikandidate in ljudi, ki mislijo s trezno glavo, ampak kdo bi kaj mogel proti takšni novinarski argumentacijski progresivi. In potem pride še sklicevanje na Jakličevo neizpodbitno strokovnost:

Seveda jih večina ni prebrala niti ene od Jakličevih znanstvenih 200 objav. Znajo pa na pamet njegove tvite. Ko je na primer kot pravno visokoizobraženi državljan K. J. klical k pravnosti in zakonitosti postopka Patria.

Jakličeva politična stališča iz tvitov je treba pač minimizirati. Komiji sicer ubijajo, ampak kaj bi s tem. Štejejo znanstvene objave. Pa  ravno danes, ko to pišem, se v časopisu Dnevnik sprašujejo, kje so te objave. Večer jih je naštel 200. In ugotavljajo, seveda v Dnevniku, da predsednik Pahor in sodnik Jaklič nista uspela posredovati bibliografije. Najbrž nista utegnila – seznam teh 200 objav bi pač lahko objavil Večer, ker ga očitno ima.

Zaključek, ki ga prinaša Čoklova, je zato pričakovan in šteje tudi za novega državnega tožilca Draga Šketo: »Štirje ustavni sodniki plus generalni državni tožilec. Za parlamentom ni slab dan.« Seveda ni, če je odličen, za petico.

Žerdin o Jakliču

Današnji portret v Delu je za nekaj centimetrov manj vzhičen od Večerovega zapisa. Ali Žerdin se trudi navesti nekakšne razloge, zakaj je bila Jakličeva izbira smiselna in dobra. V svoji znani maniri takrat, ko je treba kaj kritizirati, svoje očitke največkrat absurdno minimizira. Tako je Jaklič na koncu kriv le tega, da je pri njem zaznati nekaj manj samokritike, nič drugega.

Žerdin Delo Jaklič portret

Začetek Žerdinovega zapisa v današnjem Delu

Tako kot Čoklova tudi on ni uspel podvomiti v predlagatelja, predsednika Pahorja, in njegovo igro političnega slalomiranja med levico in desnico. Oziroma: koketiranja z vsemi po vrsti.

Žerdinu se zdi silno pomembno secirati priporočilno pismo štiri znanih svetovnih pravnikov, ki je očitno v novinarskem imaginariju odigralo zelo veliko vlogo. Ampak tole bi lahko že označili za argument iz avtoritete – ker je pomemben profesor podprl Jakliča, potem pač mora biti ustrezen kandidat. Pod kakšnimi pogoji nastajajo priporočilna pisma, se ne spodobi razpravljati, Žerdinu se je zdelo vredno omeniti tole:

Zdi se malo verjetno, da bi profesor emeritus Michelman podpisal priporočilno pismo za Klemena Jakliča, naslovljeno na predsednika republike, če bi se pri teh vprašanjih razhajal s svojim varovancem. Ugledni akademiki namreč ne pišejo priporočil zaradi uslug, pač pa po tehtnem premisleku.

Domnevni levičar

Delov urednik je zdaj skrenil v zanimivo smer, s čudnimi dokazi se je nameril pokazati, kako Jaklič menda ni tako sporen, kot se zdi večini, ker dejansko ni toliko desni, ampak celo levo-liberalni kandidat. Nekaj, kar je sam poudaril v predstavitvi nekaj dni nazaj. Se pravi, prosto po Žerdinu: ker se je podpisnik priporočilnega pisma veliko ukvarjal z vprašanji družbene neenakosti in socialnim temami, velja pa bolj za levo-liberalnega levičarja, iz tega menda sledi, da je tudi Jaklič, ki mu je napisal priporočilo, vsaj malo levo usmerjen.

Ker je, očitki o njegovi desničarski provenienci niso na mestu. Žal je tole non sequitur – sklep ne sledi, videti je močno domišljijski. Zakaj ne bi mogel profesor napisati priporočila tudi nekomu z desno usmerjenimi prepričanji? Zakaj je ta razprava o levo-desno sploh za novinarja merodajna? Zakaj napačno predpostavlja, da je Jaklič sporen le zato, ker je desničar?

Bilo bi na mestu, če bi kdo kakšna Jakličeva stališča v Sloveniji posredoval njegovim prominentnim mentorjem iz tujine: vsekakor imamo občutek, da z vsemi niso seznanjeni.

Brezplačnost je levičarstvo

Naslednje skakanje k nenavadnim zaključkom je kaj hitro sledilo. Žerdin pove, da je Jaklič sodelavec zavoda, ki se ukvarja z brezplačno pravno pomočjo, kar pomeni, da se ukvarja z odnosi družbene neenakosti. Spet menda dokaz, da je ustavni sodnik, ki ga portretira, bolj levičar kot desničar:

Če bi Jakliča na silo tlačili v koordinate med levico in desnico, ne gre spregledati, da sodeluje z leta 2012 ustanovljenim Zavodom za brezplačno pravno pomoč. Ironično – zavod ima sedež v pogosto demoniziranem ljubljanskem predmestju Murgle, poslanstvo zavoda pa je uresničevanje »ustavne pravice enako dostopnega pravnega varstva za vsakogar«. Zavod za brezplačno pravno pomoč si jemlje za vzor dobre prakse, uveljavljene v pro bono centrih, ki so povezani z univerzama Harvard ali Oxford, piše na spletni strani zavoda. Če še drži, da je odnos do družbene neenakosti prvi kriterij za razvrščanje ljudi na »leve« in »desne«, je dvojni doktor pravnih znanosti s pro bono pravnim delovanjem umeščen kar precej levo od centra.

Zanikanje evidence

Žerdin se je torej nameril obraniti Jakliča pred očitki, da je desni kandidat (kakor da bi bil v tem problem!) in ob tem, če poenostavimo, ponuditi še en neverjeten non sequitur: »Kdor sodeluje z Zavodom za brezplačno pravno pomoč, je lahko nazorsko le levo od centra.« Hudo, bi rekel. V nadaljevanju se nato vpraša, zakaj Jaklič, če je očitno tako levi kandidat, sploh velja za desnega. Ta nenavaden obrat je nato izpeljal z neverjetnim sprenevedanjem glede evidence. Povedano drugače, navedena je selektivno:

Od kod torej trditev, da je Jaklič kandidat slovenske desnice? Prvič, Jakliča je desnica­ izrecno in na trenutke goreče podprla. Drugič: Jaklič je ustavno pravico do mirnega zbiranja in do javnih zborovanj v času sojenja v zadevi Patria izvajal pred ljubljanskim sodiščem.

Teh dejstev pač ni mogel zanikati. A tako značilno se Delov urednik ni vprašal, kakšen status ima Jakličevo skandiranje pred slovenskimi sodišči, kako spodobno je bilo širiti vero v ulični obračun z domačimi tožilci in sodišči, ki je danes ustavni sodnik? Ne, to očitno zanj ni merodajna dilema. Čeprav je včasih bila; pred nekaj leti je Žerdin odgovarjal na vprašanje novinarke in pri tem povedal, da sojenja, in to ravno v aferi Patria (!), ne smejo biti medijski spektakel:

Žerdin meni, da je to, kar se je v sodni dvorani dogajalo do zdaj, pravzaprav ogrevanje pred dejanskim začetkom. Proceduralni zapleti so bili glede na pomen sojenja po njegovem mnenju pričakovani, kljub temu pa ima slab občutek, “ker bi bilo narobe, če se sojenje spremeni v medijski spektakel”. “Za sodno vejo oblasti nikakor ni primerno, če se sodna dvorana spremeni v areno spektakla.”

Res nimamo dobrih razlogov verjeti, da je zanj dogajanje pred sodiščem lahko kaj manj arena spektakla kot sodna dvorana. Ampak zdaj, ko gre za Jakliča, ki je na svojem tviter računu objavil skorajda 100 tvitov v podporo »vztrajnikom« z zelo obskurnimi napadi na sodišča, nenadoma za novinarja to ni več težava. Vsaj problematizira je ne nikjer.

Jakličevi tviti postanejo nepomembni

Podobno kot Vanessa Čokl je tudi Delov avtor zaznal veliko nepomembnost vsega, kar je Jaklič na socialnih omrežjih povedal v preteklosti. Njegov zahvalni govor in njegovo antikomunistično politizacijo sta seveda preslišala, kot vsi ostali. Vsa njegova politikantska stališča do tožilstva, sodišč, demokracije, politikov in vsega, kar ni usklajeno z agendo SDS, s katero se na tviterju in sicer tako rad strinja, pa so ostala zamolčana.

Žerdin je storil še korak več: Jakličeve čivke je označil za nepomembne, ker je tiste, ki so bili preveč ostri, avtor izbrisal. Se pravi: če jih še kdo uporablja, ravna neetično, ker ne upošteva avtorjeve volje:

Ker pa na slovenski politični levici že nekako od leta 2000, ko je služboval v kabinetu predsednika vlade, velja za »perspektiven kader« nasprotnega političnega bloka, so njegovi kritiki pikre Jakličeve »čivke«, ki so začeli nastajati leta 2011, ko se je pridružil omrežnim razpravam, arhivirali. Zdaj živijo svoje življenje, ki je neodvisno od avtorjeve volje.

Trditev je nenavadna že na ravni principa: če bi kakšen sodnik zapisal, da je treba golazen X (vstavi po potrebi) pobiti, nato pa bi tvit zbrisal, bi sleherna omemba zapisa bila po Žerdinu res majhen moralni prekršek…

Sam sem si danes šele prvič ogledal Jakličevo tviteraško produkcijo. In opazil, kako rad ustavni sodnik vihti svoj meč tudi proti domačim medijem. RTV Slovenija je zanj Hanzi TV, posamični novinarji so plačanci, na enem izmed nezbrisanih tvitov pa se je znašel tudi Ali Žerdin v družbi z Milanom Kučanom. Novopečeni ustavni sodnik je v njem leta 2014 retvital svojega političnega in zgodovinskega idola, Janeza Janšo, ki pravi tole:

»Dovolj je bilo vaših laži!«

Jaklič Žerdin novinarji

Jakličev (nezbrisani) retvit o lažnivcih na Delu, Dnevniku in Večeru

Če bi Jaklič vedel, kako prijazen bo Žerdin zapis, bi bil verjetno manj osoren do njega in Vanesse Čokl oziroma obeh časopisov. Ker pa ni brisanja, zanj velja, da Delo in Večer lažeta.

Redukcija na samokritiko kot značilnost levičarja

Največ, kar je Žerdin naštel kot njegovo napako – že skoraj presenetljivo – je pomanjkanje osebne samokritike. Kot da bi pri opravljanju ustavnosodniške funkcije to bila kakšna hiba, ki bo sploh kdaj prišla do izraza. V korespondenci z Matevžem Krivicem namreč neke svoje napake ni priznal. In v tem je, edinole malce drugačen od klasičnih levičarjev, od katerih »se razlikuje po odnosu do samokritike«:

Ali vehementno uveljavljanje stališč in izvajanje ustavne pravice do udeleževanja na javnih zborovanjih pritiče akademskemu pravniku, ki je bil v času polemike o zadevi Patria star 38 let? To se ne zdi tako nemogoče. A če smo v uvodnem delu opozorili na Jakličevo večplastnost in poudarili nekatere lastnosti, ki bi ga lahko uvrstile tudi na levo-liberalni del političnega spektra, velja omeniti, da se od klasičnih levičarjev – tudi Matevža Krivica – razlikuje po odnosu do »samokritike«. Ne zgodi se pogosto, a ko kdo Krivicu dokaže, da se moti, to prizna. Jaklič napake ni priznal.

Se pravi, če že najdemo kakšno hibo, jo bomo le v tem. Minimizacija problematičnosti Jakliča je s tem pri novinarju končana: tako rekoč nihče mu ne more očitati, da mu česa ni tudi očital. In res, kdo bi si mislil, kakšno značajsko pomanjkljivost bo uspel izvrtati.

Sklep

Odzivi na Jakličevo imenovanje so, kot smo videli, slabo novinarsko podprti in argumentirani. Kakšni so šele v Janševem naboru medijev, ni treba ugibati. Večerov in Delov zapis nihata od čistega navijaštva do prisilnega racionaliziranja, zakaj je treba Jakličevo imenovanje pozdraviti ali vsaj ne problematizirati. Zelo značilno ne omenjata Pahorjevega koketiranja z levico in desnico, niti očitka opozicije, da je pri iskanju podpore prišlo do vezane trgovine med strankama SMC in SDS. Kako bi tudi, oboje bi omajalo navdušenje in podporo.

Ker je funkcija ustavnega sodnika ena najbolj odgovornih v našem pravosodju in z zelo dolgim mandatom, bomo pač kmalu videli, kako odgovorne so bile besede novinarjev v perspektivi sodb Ustavnega sodišča in v kakšni meri so v sozvočju s strankarskimi agendami. Ali pa tudi ne nujno, kajti nekateri mediji radi ponavljajo refren, da v presojo ustavnih sodnikov pač ne gre dvomiti. S čimer bo zgodba zaprta.
Več:

Jaklič kot Tito: kako novi ustavni sodnik politizira celo v svoji zahvali