Janšev posvojeni diskreditacijski teror

Janša Pašek NKBM

Janša Tomić tvitKaj Janša retvita, ni nepomembno. Logika retvitanja je logika sprejemanja tujih stališč in s tem tudi odgovornosti zanje. Izgovori, da retvitanje nima nič opraviti s prevzemanjem stališč, njihovim sopodpisovanjem, ne morejo biti uspešni. Ko gre za nekaj, kar bi lahko imenovali že diskreditacijski teror, ne zgolj diskurz, vpričo njegove uspešnosti, načrtnosti in premišljenosti v političnem delovanju velja omenjeno toliko bolj.

Janševa alternativna medijska hiša

Janšev izrečeni vnovnični medijski sen po razveljavitvi sodbe v zadevi Patria na shodu Odbora 2014, po tistem, ko mu je v mandatu 2004-2008 skoraj uspelo podrediti dolgo ogrlico medijev (Delo, Večer, STA, RTV, Primorske novice, itd.). Vedno znova poslušamo o tem, kako je krivica, bodisi politična bodisi sodna, rezultat in proizvod manipulacij novinarjev, kako je resnica bistveno mediatizirana – zato na shodu resnice razprava predvsem o medijski resnici. Ivan Crnkovič je v dolgem ekspozeju govoril prav o tem, o novinarjih kot prascih, Janša o takih, ki bi morali biti vratarji, in alternativni medijski hiši, ki bo potrebna, da Slovenija postane normalna:

Sodbo je prebral na letališču, ko se je vračal iz Ukrajine, in si po njegovih besedah mislil: “Morda pa vendarle le. Potegnimo črto pod vsem skupaj.” A danes smo videli, da se sodišča niti med sabo ne spoštujejo, temveč se skušajo pregovarjati z ustavnim sodiščem, je komentiral današnje odzive vrhovnega in okrajnega sodišča, potem pa zopet kritiziral slovenske medije: “Nacionalni mediji poročajo, da bo primer Patria najverjetneje zastaral ter da to pomeni, da mi najverjetneje ne bomo mogli dokazati svoje nedolžnosti. Če bi takšno neumnost izustil novinar kjerkoli na zahodu, bi pri tisti medijski hiši delal le še kot vratar.”

“Včeraj sem verjel, da bo danes morda začetek nove dobe ter da si bomo odpustili na človeški ravni, se zazrli v prihodnosti in poskušali popraviti narejeno škodo. Kar se tiče mene in stranke, ki jo vodim, s tem nimam težav. Čeprav bo po današnjih reakcijah očitno na to treba še počakati, jaz verjamem, da bo prišlo do menjav ter do reform v sodstvu. A dokler večina SLO javnosti ne bo poznala resnice, ni nobene garancije, da tudi če pride napredka, se to ne pokvari. Moč propagande je velika. Ne delam si iluzij, da bodo mediji in ljudje, ki so krojili to zgodbo, začeli delovati drugače. Slovenija bo postala normalna, ko bo ta država dobila neko alternativno medijsko hišo, kjer bodo zaposleni sledili samo profesionalnosti in resnici,” je nadaljeval Janša, preden je ob glasnih vzklikih podpore zaključil: “Danes je dan, ko ste dobili vsaj malo zadoščenja za vztrajanje. Danes pa je tudi dan, ko vemo bolj natančno, kot kdajkoli prej, kaj storiti v prihodnje.”

Planet alternativna medijska hiša Janša

Janša shod novinarji prasci

Habemus novega predsednika vlade?

Vrhovno sodišče je odpravilo poročilo Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) o premoženjskem stanju predsednikov političnih strank v delu, ki se nanaša na predsednika SDS Janeza Janšo.

Kako so se odzvali pri Delu? Svoj tedenski video pogovor z dvema uglednima peresoma, Alijem Žerdinom in Janezom Markešem, so opremili z naslovom

Je Janša spet predsednik vlade?

Delo JJ predsednik vlade odločitev VS

Zakaj bi dve leti kasneje, pod vladavino Mira Cerarja, zdaj Janša nenadoma bil ali morda lahko postal predsednik vlade? Kot razberemo iz spremnega dopisa k video komentarju, so tuhtali v taki smeri:

Vrhovno sodišče je odpravilo akt Komisije za preprečevanje korupcije, ki je pred dvema letoma ugotavljala, da je v poročilu premoženjskega stanja takratnega predsednika vlade Janeza Janše nekaj premoženjskih nedoslednosti.

Je Janez Janša spet predsednik vlade?

Zaradi poročila KPK mu je razpadla vladajoča koalicija, sam pa se je moral predčasno posloviti z mesta predsednika vlade. Delova politična komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš menita, da je koalicija sicer razpadla zaradi vsebine poročila in ne zaradi same proceduralne napake, kar je ugotovilo vrhovno sodišče; kršena mu je bila namreč ustavna pravica do pripomb.

A nekaj drži. Janši se je v očeh prava zgodila krivica. Saj je proceduralna pravičnost v pravu enako pomembna kot vsebina.

Medtem ko se je Janša spretno znova zatekel v ultimativno teorijo zarote (Klemenčičev pamflet je bil nič manj kot del državnega udara, je dejal) in so mu mediji znova pridno jedli z rokava, je Delova logika izvenserijska. Očitno so novinarji sklepali takole:

(1) Zaradi poročila KPK je pred dvema letoma razpadla Janševa vladajoča koalicija, saj so ga zapustili partnerji. S tem se je moral Janša predčasno posloviti z mesta predsednika vlade.

(2) Toda zdaj je Vrhovno sodišče pokazalo, da so bile pri poročilu KPK storjene proceduralne napake, o vsebinskih pa sicer ni razpravljalo.

(3) Ker se je razlog v obliki poročila, zaradi katerega je Janša prenehal biti predsednik vlade, izkazal za takšnega, da vsebuje proceduralno napako in je s tem poročilo odpravljeno, je Janša (morda) spet predsednik vlade.

Delo JJ predsednik vlade vsebina

Čeprav je Janša danes na vse pretege vpil, da so posledice poročila KPK nepopravljive in zahteval odstop ministra Gorana Klemenčiča, očitno pri Delu mislijo, da niso. Razen če premislek, da bo Janša morda spet predsednik vlade, absolviramo kot bizaren in neresen dovtip, potem preprosto ni pametnega pojasnila, kako so uspeli iz (1) in (2) izpeljati (3). Kajti vmes so se zgodile volitve, dobili smo novega predsednika vlade, živimo v parlamentarni demokraciji, ne monarhiji, in preprosto je Janša ob izkazani nezaupnici tudi sam odstopil.

Najlažje si takšen novinarski non sequitur razložimo z opažanji, ki jih pripisujemo Davidu Humu, tistemu filozofu, ki je v pogovoru večkrat opažal, kako ljudje iz deskriptivnega modusa preskakujejo v normativni oziroma preskriptivni. Namesto da bi razpravljali o zadevah, kakršne so, si dajejo duška za namigi o tem, kakršne bi morale biti. Pristop je znan kot ti. is-ought problem. Novinarji Dela so skratka na podlagi opisa »Pokazalo se je, da se je Janši zgodila krivica s tem, ko je moral odstopiti kot predsednik vlade zaradi poročila« prebrali in naivno interpretirali kot »Ker se je zgodila krivica in je poročilo odpravljeno, bi moral biti znova predsednik vlade«. Ob tem pa sem, skratka, naslovni »Je Janez Janša spet predsednik vlade?« razumel na preskriptiven način, ki je še najbolj smiseln v vsej siceršnji opisani nesmiselnosti, skratka kot »Bi Janez Janša moral biti spet predsednik vlade?«

Delo o bruni v očesu hinavca

Niti ne vemo, koga bi obvestili: Mossad, Cio, gasilce ali Radio Ognjišče, morda celo Ciciban? Skratka, strokovni tim strogo anonimnih psihologov meni, da je Janezu Janši lepo v družbi novinarja Erika Valenčiča, ki ga, kdo bi vedel, zakaj, zdaj blati.

Biblija pravi, ne mi novinarji in novinarke, da ne bo pomote:

»Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata.«

Janša potencialni terorist Delo ciciban

Med Delove »Zanimivosti« se nestandardno prebijajo nekakšne smešnice, satirični žanr. Po potrebi pač in kar dve v dveh dnevih na isto temo. Verjetno je čisto legitimno briti norce iz politikov, sploh takrat, ko politiki brijejo norce iz novinarjev, toda kontekst razprav o »zlorabi javne besede« dodaja k vsemu trpek priokus.

Prej bi rekel, da je smešnica tu element tabloidnosti, razprava o zlorabi javne besede pa priročen izgovor zanjo. Doslej smo bili takih reakcijskih pristopov vajeni v Janševih medijih, ne v Delu.

Delo Zanimivosti Janša Valenčič

STA o Črtomirjevi učni uri o parklju iz Murgel

Lep primerek, kako sta se psihopolitika paranoje in paranoidizacija medijev ujeli v isti točki, celo v naslovu prispevka, vse za ceno enega žetona:

Parkelj Murgle Janša STA

No, ujeli sta v načeloma »resni« Slovenski tiskovni agenciji. Lahko bi dejali, da se novinarsko dojetje in posledična prezentacija novice, očitno uredniško skrita za nekakšno poročilo o »zanimivem poudarku« iz intervjuja za Reporter, odvija na ravni dveh nivojev nečesa, kar figurira kot čisti understatement v slovenski novinarski praksi.

Dve trditvi

Izhajam namreč iz dveh trditev, ki ju zagovarjam v svoji knjigi iz leta 2010, ilustrirani na številnih primerih tudi na tej strani; v sumarični in neizgrajeni obliki sta naslednji:

(1) Slovenska politika je bistveno demonizirana, odvija se na ravni psihopolitike teorij zarote in paranoje, s katero je obsežno determinirana, temu pa sledita tudi politični diskurz in mišljenje.

(2) Slovenski medij so bistveno paranoidizirani, nekritično reproducirajo in producirajo politične obrazce in diskurz, s tem pa so hote ali nehote instrumentalizirani za potrebe psihopolitike iz prve točke.

Preberimo zdaj znova naslov in poudarek iz celo dvojne novice STA, saj so tam celo objavili popravek in celotno vest kar dvakrat:

POPRAVEK: Reporter: Črtomirju sem povedal resnico, zakaj sem bil v zaporu. Zato, ker je parkelj iz Murgel organiziral veliki pok (29. 12.)

ime intervjuvanca v naslovu

Naslov vesti se pravilno glasi: Janša za Reporter: Črtomirju sem povedal resnico, zakaj sem bil v zaporu. Zato, ker je parkelj iz Murgel organiziral veliki pok (29. 12.). Popravljeno vest objavljamo v celoti.

Janša za Reporter: Črtomirju sem povedal resnico, zakaj sem bil v zaporu. Zato, ker je parkelj iz Murgel organiziral veliki pok (29. 12.)

Iz nepojasnjenih razlogov so torej pri STA presodili, da morajo slovensko in novinarsko javnost obvestiti o tem, kaj je Janša povedal svojemu otroku Črtomirju o parklju v Murglah in velikem poku. Reči priceless ob tem bi bil že understatement.

Kaj je psihopolitika paranoje?

Demonizacijski diskurz, ki je že dolgo tega zavil v svojstveno folkoristično in bajeslovno diskreditacijsko govorico in ki mu mediji jedo iz roke, bi seveda nujno potreboval kakšen zajeten slovar s prevodi (denimo za naključnega presenečenega prišleka v Slovenijo, ki se prvič sooča z domačimi šegami), če označevalci iz njega (»veliki pok«, »Murgle«, »škrati«, »strici«, itd.) že ne bi poprej postali del utečene familiarne jezikovne rabe na Slovenskem, torej nadvse etablirani, razumljivi in samoumevni. Za takšne pa so jih naredili predvsem prav mediji, ki so si seveda zaslužili svoj slovar.

In ker iz meni neznanih razlogov niti slovenski novinarji in še manj medijska ali kakšna družboslovna stroka nikakor ne sprejemajo ne prve ali druge trditve (torej o dominaciji psihopolitike teorij zarot in paranoje ter paranoidni sestavini v slovenskih medijih), kar seveda pomeni, da sem v svojih ocenah zelo osamljen, postane tudi lažje razumljivo, od kod odsotnost kritike tovrstnih medijskih praks. Kako bi le mogli kaj kritično presojati, če sploh nismo ugotovili, da bi z njimi bilo kaj narobe!

Nepodpora mojim trditvam lahko pomeni le, da sem prisiljen verjeti, da za večino te ocene niso točne, zaradi česar se je tudi nesmiselno čuditi, zakaj nihče ne pretresa njihovih posledic. Naj znova opozorim, da moji tezi ne govorita o tem, da je za Janšo značilen paranoiden slog mišljenja, govorita o nečem bistveno širšem: o učinkih takšnega sloga, ki ni le Janšev, o ustvarjanju politike z njegovo pomočjo, mentalnem dispozitivu v ljudstvu in instrumentalni vlogi medijev pri tem.

Janša Črtomir Svet24 parkelj

Za površni, zanikovalni pristop glede trditve (1) in (2) bo zato značilna zamenjava s pavšalno samozadostno presojo: navedena naslov in tematizacija vesti na STA se bosta večini zdela zgolj neumna in trapasta, početje urednikov in novinarjev pa zgolj rumeno. In to v najboljšem primeru: v običajnem nihče ničesar ne bo niti opazil, kaj šele problematiziral. Zadovoljili se bodo torej z banalizacijo svoje ocene, posredno tudi normalizacijo, brez vpogleda v vzroke in ozadja, ki so omogočili vznik in prakso tovrstnega mišljenja in diskurza.

Redukcija na rumenost in bizarnost

Konstituiranje paranoje skozi medijska sporočila se bo analogno stopilo v splošni oceni o tabloidnosti in rumenosti, čeprav predstavlja njen poseben samostojen del – rumenost se velikokrat in vedno bolj napaja iz paranoidne in konspirativne snovi. Morda bo kdo celo poskušal reči, da izpuščeni Janša niti ne more misliti resno, saj vendar svojemu sinu pripoveduje nekakšno pravljico. No, to je šele zmota.

En del komentatorjev se bo verjetno zadovoljil npr. z duhovičenjem, češ Janša svojo vero v spletke pridno prenaša na mlajši rod, proizvaja jo v mit in pravljico. A z vidika resne analize nam tukaj takšen humor ne bo v posebno pomoč, če nam je že v duhovno olajšanje – skupaj z njim samim!

In tako se bomo – najbrž, ker takšna je dosedanja moja izkušnja – ob opazovanju medijskih fenomenov znova zavrteli v krogu praznine in odsotnosti osmislitve. Če kaj, potem ravno ta odsotnost, nerefleksijska drža vedno znova omogoča, da se paranoidni stil mišljenja normalizira, postaja del vsakodnevne široke recepcije in je lahko tudi vedno bolj bizaren. Pojavlja se okrašen v vedno nove označevalce, proste asociacije, namišljene povezave in domislice. Ko se čudimo njegovi bizarnosti, mu delamo krivico: bolj bi se morali čuditi naši lastni nereflektiranosti, ki ga šele omogoča.

In ker je ni na spregled, lahko Janša, kar je potem res videti kot medijski mazohizem, strogo projekcijsko ob parkljih uvede še golobe in spregovori o propagandni poškodovanosti domačih volivcev, kakor beremo v istem prispevku STA:

»Del slovenskega volilnega telesa je s propagandnimi prijemi tako poškodovan, da se ga da vedno znova prinesti naokrog s kakim golobom iz Murgel.«

Medijska asistenca je torej potrebna, da ne bi namesto o parkljih preveč govorili o golobih. Nenavadno, da nihče ne ugane, da bi bilo enako narobe, če bi o slednjih. Že ko smo zajadrali v ta diskurz, smo izgubili. Hvala ti, STA.

Ustavno sodišče in težko popravljive posledice, če Janša ne bo oproščen

Janez Janša bo danes spal doma. Ustavni sodniki so ga začasno izpustili, dokler ne sprejmejo dokončne odločitve o njegovi ustavni pritožbi zoper obsodbo v zadevi Patria. In sicer ne zgolj zato, ker bi bil kot zapornik po nepotrebnem zaprt v primeru, da sodbo razveljavijo. Ampak zato, ker je politik.

Z ustavnega sodišča so namreč poslali pojasnilo, da Janša ni kar nek zapornik, pač pa predsednik največje opozicijske stranke in poslanec najvišjega predstavniškega telesa v državi in še: »V primeru, da bi pritožnik na koncu uspel z ustavno pritožbo, bi torej na eni strani lahko nastale težko popravljive posledice za dobro in učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote. Na drugi pa bi morebitna zavrnitev ustavne pritožbe pomenila le ponovno vzpostavitev sedaj obstoječega stanja, torej nadaljevanje prestajanja zaporne kazni.«

Ustavno sodišče torej Janše (začasno) ni izpustilo na prostost zato, ker bi zanj nastale nepopravljive posledice, če bi ugotovili, da je bil zaprt v nasprotju z veljavnimi standardi varovanja človekovih pravic. Pač pa zato, ker naj bi, v primeru, da je protizakonito zaprt, po mnenju ustavnih sodnikov nastale nepopravljive posledice za državo, za veljavni parlamentarni politični sistem, za demokracijo …

Začasno zadržanje izvršitve sodbe ustavnih sodnikov lahko izpeljemo v skladu za sledečim sklepanjem:

  1. Če je Janša nedolžen, potem bi lahko nastale težko popravljive posledice za dobro in učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote.
  2. Težko popravljive posledice pa učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote pa so slabe in nezaželene, celo nedopustne.
  3. Torej je treba ravnati, kot da je Janša nedolžen.

Če pa je po pravici obsojen in ni nedolžen (in bomo mi kot ustavni sodniki v nadaljevanju zavrnili ustavno pritožbo), bo prišlo le do ponovne vzpostavitve sedaj obstoječega stanja in s tem nadaljevanja prestajanja zaporne kazni, kar pomeni le, da bo ugodeno brez posebnih neželenih posledic pravičnosti sodbe.

MMC US Janša zapustil Dob

Argumentacija spominja na sklicevanje na (slabe ali dobre) posledice: če bi Ustavno sodišče izpeljalo, da iz (1) in (2) sledi, da je Janša obsojen po krivici, bi lahko govorili o tej vrsti zmoti. Shema argumenta ad consequentiam je namreč:

  1. Če je A resničen, potem to implicira ali povzroči B.
  2. B je objektivno ali subjektivno slab, nemoralen in nezaželen.
  3. Torej je A neresničen.

In vendar Ustavno sodišče v svoji izpeljavi ni sledilo takšni izpeljavi. Dejalo je zgolj, da je treba začasno ravnati, kot da je A resničen (in ne neresničen) in pri tem navedlo premiso (2). V obliki sheme, pri kateri velja, da A pomeni »Janša je po krivici obsojen«, torej lahko situacijo predstavimo takole:

  1. Če je A resničen, potem to implicira ali povzroči B.
  2. B je objektivno ali subjektivno slab, nemoralen in nezaželen.
  3. Torej je treba ravnati, kot da je A resničen.

Toda še vedno imamo močan občutek, da je s sklicevanjem na politične posledice nekaj hudo narobe, vendar na ravni forme tega ne moremo prikazati. Smo kaj spregledali? Že na prvi pogled se zdi sumljivo, da bi do (3) smeli priti s sklicevanjem na (2) in s tem ravnati, »kot da« (als ob) je Janša nedolžen, že na podlagi neke subjektivne presoje o škodljivih posledicah.

Najmanj, kar smo spregledali, je narava posledice: ustavni sodniki bi morali dodatno utemeljiti, kakšne so te slabe politične posledice in ali do njih res lahko (ali že) prihaja. Nadalje bi morali utemeljiti ali se vsaj sklicevati na neko že obstoječo utemeljitev, v skladu s katero je tovrstna politična posledica pomembnejša od kakšne druge vrste posledice v podobnem primeru: npr. če bi obsojenec v zaporu trpel za hudo boleznijo, če bi njegovo življenje v neki zakonski skupnosti bilo nepogrešljivo za preživetje otrok in družine, in podobno. Zdaj pa smo primorani verjeti, da je »učinkovito delovanje parlamenta in oblasti« tista okoliščina, ki (kot skorajda edina) omogoči pritožniku, da uspe s svojo pritožbo, da je lahko začasno izpuščen.

S tem so ustavni sodniki prejudicirali kar dve okoliščini.

Prvi prejudic se, kot rečeno, nanaša na naravo posledic, v tem primeru političnih posledic. Vnaprej so predpostavili, da so politične posledice ena tistih okoliščin, ki legitimira začasno izpustitev, ne da bi bilo jasno, kateri sklop konkretnih dogodkov ali stanj stvari lahko k temu pripomore in brez posebnega navedka, v čem naj bi se te kazale. V sodni praksi zdaj to v prihodnje pomeni, da bodo politiki v zaporu nujno uspešni v svojih pritožbah – ker ne obstaja meja, ki bi določala, kdaj je kakšen med njimi ne pogrešljiv za demokracijo, bodo takšni po nujnosti morali biti kar vsi. Če bi se ustavni sodniki poskušali izviti z izjemo, češ da je izjema predpisana le za politične predsednike ali vodje opozicij (ter še bolj vlade, najbrž), potem so po svoje legitimirali možno koruptivnost in kazniva dejanja politikov, za nameček pa se spustili na izrazito spolzek teren, kjer bo še bolj izstopalo spoznanje, da pred zakoni, oziroma vsaj sodišči, nismo vsi enaki.

Za nameček je Ustavno sodišče prejudiciralo še vprašanje o Janševem poslanskem mandatu:

Pritožnik je poslanec, ki je hkrati predsednik največje opozicijske stranke v Državnem zboru. Dobro delujoča opozicija vsakokratni izvršilni oblasti je eden od temeljev demokracije (1. člen Ustave). Nastajanje političnih napetosti in negotovosti, ki presegajo tiste, ki so same po sebi lastne parlamentarnemu delovanju, lahko negativno vpliva na delovanje parlamenta kot celote, ki mora učinkovito opravljati funkcije oblasti, zaupane na volitvah, tako zakonodajno kot nadzorne funkcije. Učinkovito delovanje zakonodajne oblasti je hkrati temelj učinkovitega delovanja izvršilne oblasti in s tem državne oblasti kot celote.

Ob tem je v preseku navedlo sicer obe politični funkciji (biti poslanec; biti predsednik največje opozicijske stranke v DZ), kar bi lahko pomenilo, da se verjetno, tudi če Janša ne bi imel spornega poslanskega mandata, morda lahko sklicevalo na njegovo funkcijo opozicijske vodje. Pa vendar zaradi tega že zaradi navedbe poslanske funkcije to enostavno pomeni, da Ustavno sodišče nehote predpostavlja sporen mandat (ali celo: predpostavi nespornost mandata) in šele iz te premise izpeljuje svojo argumentacijo po začasni izpustitvi.

Če poskušamo sestaviti zgradbo premisleka ustavnih sodnikov še v luči njihove končne odločitve, pa dobimo naslednjo možno presojo, v katero se bodo ti nujno zapletli:

  1. Če je Janša nedolžen, potem bi lahko nastale težko popravljive posledice za dobro in učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote.
  2. Težko popravljive posledice za učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote pa so slabe in nezaželene, celo nedopustne.
  3. Torej je treba ravnati, kot da je Janša nedolžen.
  4. Če bo po pritožbi v nadaljevanju ugotovljeno, da Janša ni nedolžen (in bo pritožba zavrnjena), pa bo prišlo do ponovne vzpostavitve sedaj obstoječega stanja in s tem nadaljevanja prestajanja zaporne kazni,
  5. Če se bo zgodilo (4), bo s tem ugodeno brez posebnih neželenih posledic pravičnosti sodbe.
  6. Torej bo prišlo do težko popravljivih posledice za učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote, ki so slabe in nezaželene, celo nedopustne.
  7. Torej ni res (2), da so težko popravljive posledice za učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti lahko predpostavljene kot slabe in nezaželene, celo nedopustne, saj bo do posledic nujno prišlo, če Janša ostane v zaporu.

Povedano drugače, prav ima dr. Tone Jerovšek, ki pravi, da ta odločba že prejudicira končno stališče ustavnih sodnikov torej začasno zadržanje izvršitve sodbe nakazuje rezultat Janševe ustavne pritožbe.  Če bi namreč sodniki pritožbo zavrnili, bi zapadli (7), s tem pa zabredli v hudo protislovje – ker so predpostavili »težko popravljive posledice«, bi bila bodisi njihova prva odločitev napačna bodisi bi bila takšna njihova druga.

Če želijo biti konsistentni, bodo Janšo morali nujno oprostiti. Sicer bodo sledile težko popravljive logične posledice za njihovo odločitev.

Janša oprostitev Jerovšek SIOL

Politična kultura med Krivicem in Bobovnikom

Poslance državnega zbora je odločitev ustavnih sodnikov, da se Janezu Janši vrne poslanski mandat, spet razdelila. Zato je včeraj Slavko Bobovnik v Odmeve povabil dr. Rajka Pirnata in mag. Matevž Krivica, da odločitev pokomentirata.

 

Krivic Odmevi

Naj takoj čisto osebno povem, da je zame Matevž Krivic ena tistih zelo redkih javnih figur, ki v slovenskem prostoru izraža največjo možnost pripadnost argumentirani razpravi in privrženost resnici – ne glede na mnenje večine, celo svojih prijateljev in zaveznikov. Njegovo nepopustljivost sem izkusil nekajkrat tudi na lastni koži, ko sem si zasebno izmenjal na desetine strani stališč, ko sem, tako sicer še vedno neskromno menim, sicer imel pretežno prav, včasih pa vendarle priznal tudi kakšno napako. A vedno znova sem ugotavljal, da pri Krivicu ne gre le za poglobljeno pravniško znanje ali zavest v kombinaciji z moralno pokončnostjo in neizprosnostjo, temveč tudi za redko navzoči talent za argumentirano, zelo smiselno in logično razvito podajanje stališč, kjer sem ga enostavno moral občudovati, tudi če se z njim nikakor nisem strinjal.

Ko se je pojavil v studiu, mi je takoj bilo jasno dvoje: ne le, da me bo njegova simpatična možakarska figura pritegnila, temveč da najbrž v živo ne bo tako dober, kot je v pisanju (in res, velikokrat se je zatekel v svoj klasični izgovor, da ima na voljo premalo minut, poenostavljati pa ne želi) ter da bo znova žrtev demonizacije z leve politične strani, ker se tako vehementno postavlja za napačnega človeka – Janšo. In to on, kot kritik Janše in načeloma levičar. Ja, res težaven oreh za vse nenačelne politične navijače.

Pri Krivicu se torej lahko kdaj strinjamo, da se moti, toda nikoli ne moremo podvomiti v njegovo globoko iskrenost in dejstvo, da v stvari, ki jih govori, tudi resnično in brezpogojno verjame na način, da je pri tem pripravljen pozabiti na prav vse kontekste in možne zlorabe ali politične pragmatizme. Njegovo geslo je: tukaj in zdaj je resnica zgolj ena, želim ji biti privržen. V tem trenutku v Janševih medijih figurira tako rekoč kot eden izmed herojev, če ima kakšno stališče glede tega, pa je najbrž preprosto in obenem pre-prosto: ni mi všeč, toda na to ne morem vplivati.

Naj v ilustracijo njegove miselne strogosti navedem drobec iz Odmevov – detajl, ki ilustrira, da se v polemiki (ali pogovoru) z drugimi miselno zelo disciplinirano nikoli ne pusti zapeljati na polje, kjer bi neka trditev zbledela, bila reinterpretirana ali pa bi kazalo, da bi pogovor zašel nekam drugam. Sploh takrat, ko gre za njegovo. Takole je repliciral:

–Ti odmevi od politikov, vseh (…) je pa največja katastrofa, ki jo je ta nesrečni primer povzročil. Zdaj celotna politika, namesto da bi spodbujala spoštovanje in zaupanje v sodstvo ob kritiki njegovih napak, zdaj podpihuje na vse mogoče načine (…) nezaupanje v sodstvo. To je pa res sramota za pravno kulturo pri nas.

–Ja, ampak natanko takšne odločitve, takšne reakcije in takšni komentarji so bili pričakovani, g. Krivic. Saj vendar vemo, v kakšni državi živimo.

–Žal, žal pričakovani, saj zato pravim, da je to katastrofa.

V čem je lepota Krivičeve replike? V tem, da se ni spustil zmesti Bobovnikovi opazki, ki je nolens-volens nevtralizirala njegovo obsodbo domače sramotne pravne kulture iskanja (stolpov v Pisi) in jo poskušala preusmeriti v sprijaznitev s stanjem, s tem pa tudi v opustitev ne zgolj razprave, temveč tudi pravkar nakazane obsodbe.

Medtem ko Bobovnik vzpostavlja miselno linijo tipa »Želite govoriti, da je pri nas politična kultura na psu, ampak vse to je pričakovano, saj vemo, da je tako pač pri nas«, se Krivic ne da in nemudoma ustavi (najverjetnejšo) novinarjevo izpeljavo »Če je pričakovano, potem ni vredno omembe in nima smisla govoriti o tem (ali o katastrofi)« v ponovitev ocene, torej »Če je pričakovano, je to pač navzlic temu katastrofa in smemo vedno znova govoriti o njej«.

 

Krivic Bobovnik Odmevi

Domnevam, da bi se marsikateri drugi sogovornik pustil zapeljati voditeljevemu pozivu, da o znanih rečeh pač ne razpravljamo ali celo ne razpravljamo na kritičen način. V smislu »Ja, res je, gospod Bobovnik, v taki državi pač živimo«. Zapeljati torej v vdanost in fatalizem, kjer bi v končni instanci umanjkala negativna vrednostna ocena; smisel fatalističnih prepoznanj je prav v tem, da nas notranje pomirijo.

Toda ne pri Krivicu. S tem je Bobovnik spregledal kar dve, ne zgolj eno točko v svoji izpeljavi: da je retorično napačna in da ima pred sabo enega zadnjih ljudi v državi, ki bi takšni napaki nasedli.

Sodišče kot stolp v Pisi