Je Šarec ob odstavitvi sekretarja res kategorično obsodil politična lobiranja?

Je s tem, ko je Marjan Šarec žrtvoval generalnega sekretarja svoje stranke, dejansko tudi obžaloval prakso političnih pritiskov in kadrovanj?

Če ne bi odstavil svojega generalnega sekretarja, ker je ta »rihtal« službo Igorju Šoltesu, bi s tem pokazal, da ima super dvojna merila. Zakaj? Ker je od svojega poslanca Darija Krajčiča zahteval, da odstopi s položaja, ko je v neučakanosti in jezi odšel iz trgovine s sendvičem, v otipljivi korupcijski zgodbi pa ni teh visokih moralnih standardov ponovil ob svojem tesnem sodelavcu.

Dva koraka

Imamo dobre razloge dvomiti, da je to na današnji tiskovni konferenci storil kategorično. A ni tako enostavno. Distanciranje je Šarec izpeljal v dveh korakih. Prvi je nesporno obsodba »neprimernosti« in »nepravilnosti« telefonskega klica nadzornici Uradnega lista in sama napoved umika sekretarja, tega ni mogoče zanikati.

šarec kralj mmc

MMC o Šarčevi tiskovni konferenci o generalnem sekretarju LMŠ

Vendar ta ni bil edini in drugi je tisti, ki je bolj pomemben. Namreč tako kot drži, da je premier obsodil delovanje odstavljenega sekretarja, tudi ni bilo mogoče spregledati, da je poskušal njegovo dejanje zavijati v celofan širših praks in ga relativizirati. Kategoričnim obsodbam sicer vselej kategoričnega šefa vlade, ki se je podobno kot Miro Cerar zavezal visokim etičnim normam, pa to ne pritiče.

Bolj verjame Kralju

Relativizacijo je izpeljal z več manevri. Prvi je z izrekanjem naklonjenosti sekretarju, ki ga pozna in mu »bolj verjame« kot pa »raznoraznim drugim ljudem, ki pa ne bi prijavili, če bi poklical kdo prave sorte«. Kar pomeni, da je posredno obtožil tudi predsednico nadzornega sveta Uradnega lista Ireno Prijović, da bi morda v kakšnem drugem primeru (»klica prave sorte«) prijave KPK ne podala.

Še več, ne samo, da sekretarju menda močno zaupa, njemu je dal prednost, ko je interpretiral »brutalnost« telefonskega posredovanja, kjer je menda Kralj nastopil izjemno avtoritativno in samopašno. »Resnica je nekje vmes,« je premier podal končni seštevek teže takšnega klica, s katero je odščipnil polovičko nadzorničinemu pričevanju.

Poleg tega je njegovo ravnanje označil za »naivno«, za »spodrsljaj«, za »neizkušeno« in še enkrat ponovil frazo, da »če pa bi kdo prave sorte poklical, pa verjetno prijave ne bi bilo.«

Zimzelena metafora pometanja

Tokrat se je Šarec zapletel v zadrego konsistence z lastno retoriko poštenosti in »pometanja pred lastnim pragom« – njegove zimzelene metaforike, ki je skoraj ponarodela in ga je ujela  trenutku, ko je zaskrbljujoči kupček nastal pred njegovimi durmi.

Zato mu je bilo najbrž nerodno prisluhniti novinarski poizvedbi na tiskovki, če so to »ljudje iz njegovega kroga« naredili prvič in ali se je zgodilo mimo njega. Očitno nezadovoljen je potem poskušal dejanje nadzornice defenzivno pojasniti z namigom o škodoželjnosti drugih (»Prijava, nad katero vsi triumfirajo, naj ne triumfirajo preveč.«).

Nerodnost in filozofija, ki jo razkriva nerodne argumente

Četudi je znova uporabil ulični zdravopametni slogan o nefilozofiranju (»Tukaj nimamo kaj filozofirati, saj je zadeva popolnoma jasna«), bi počasi lahko spoznal, da mu prav ta povzroča največje preglavice. Zakaj? Zato, ker bi ravno s pomočjo filozofiranja lahko spoznal, da se je modro izogniti poceni argumentacijskim trikom, če želi res ostati verodostojen. Naj navedem primer. Na svoji tiskovki je Šarec citiral časopis Večer. Povedal je:

»Naš sekretar je bil toliko neroden, da je poklical. To smo brali mislim da v Večeru.«

Lepo je bilo videti, predsednik vlade pozorno in sproti prebira medije. A poglejmo si, na kakšen način je pri tem manipuliral. Uroš Esih je v svojem časopisu dejansko napisal naslednje:

Modus operandi političnega kadrovanja v prejšnjih vladah je bil takšen, da so vedno potekala na štiri oči v živo, brez telefonov. Kralj pa si je celo privoščil, da je predsednico nadzornega sveta Uradnega lista Ireno Prijović poklical po telefonu.

Šarčevi »boysi«

Intenca novinarja ni bila, da izpostavi »nerodnost« sekretarja LMŠ, ampak je njegovo dejanje neposredno grajal in ga tudi označil kot nekaj, kar si je Kralj predrzno »privoščil«. Popačitev smisla novinarjevih besed je hitro razumljiva: da bi ga zaščitniško predstavil kot nerodnega, je Šarec moral predpostaviti, da na podoben način kadrujejo vsi (argument iz sklicevanja na splošno prakso), vendar manj nerodno in bolj izkušeno, skratka bolj premeteno in pazljivo. Zato je sekretar zgolj žrtev lastne nepazljivosti.

Nepričakovano je tudi, da si je predsednik vlade tako močno zapomnil Večerov članek kot nekaj, kar lahko uporabi sebi v podporo, saj je v njem novinar zapisal nekaj precej zoprnega zanj:

Slišati je tudi, da se je med Šarčevimi »boysi« v zadnjem času razpasla samozavest in mentaliteta »nihče nam nič ne more«, zato zdrs, kot ga je uprizoril Kralj, ni bil presenečenje.

Nerodno zanj, vendar v nekem drugačnem in bolj fatalnem smislu.

Vse za javno podobo

S tem, ko je reinterpretiral Večerovo besedilo, je predsednik vlade v še eni variaciji manifestiral svojo veliko željo, da zagovarja ne zgolj Kralja, ampak posredno tudi njegovo početje.

Iz vsega naštetega lahko izpeljemo, da je bil njegov sekretar žrtvovan za potrebe gladitve javne podobe in pritiskov, ki bi se pojavili, če tega ne bi storil, obsodbe tovrstnih praks pa je bilo v nastopu predsednika vlade le za vzorec in jih ne moremo šteti za kategorične.

Slabši vtis od njega je danes pustil samo še predsednik KPK Boris Štefanec, ki je začutil soj žarometov na svoji že dodobra scefrani podobi neverodostojneža in v patetičnem nastopu s prstom pokazal na odrešilne medije. Njegova ustanova naj bi se ukvarjala s primerom vpliva na nadzornico urgentno in bo kmalu sprejela odločitev, je naznanil, vendar »zakon po njegovih besedah v takšnih primerih ne predvideva sankcij«.

Kaj potem sploh lahko stori institucija, ki se bori za preprečevanje korupcije, razen podajanja načelnih moraličnih mnenj brez sankcij? Njegovo pojasnilo se bo uvrstilo v anale:

»Sankcija ste mediji in javne objave ugotovitev komisije (KPK-ja, op. a.),« je še pristavil predsednik KPK-ja.

Bolj čudaške in vase usmerjene razlage že dolgo nismo slišali: če je funkcija ustanove, ki jo vodi, tako prazna, da perpetuira le javne ugotovitve, po možnosti na tiskovnih konferencah predsednika KPK, potem včasih služi zgolj njegovi samopromociji.

Več:

Sendvič morala in politično čistunstvo

»There is no free sandwich« ali zakaj je Krajčič moral oditi

Ničelna stopnja tolerance do filozofiranja: Šarec kot vratar v Platonovi Državi

Marjan proti Marjanu: kako politika ujeti na laži

Kaj se mora zgoditi, da bi se neka medijska zgodba lahko osredinila okoli možnosti politika ujeti na laži?

Seveda je vse odvisno od njene teže in okoliščin, v katerih je nastopila. V običajnih razmerah profesionalne in demokratizirane skupnosti bi si novinarji ob tem obliznili vse prste, kajti v njej se kompletira vse, kar želijo doseči v svojem poklicu: učinkovito nadziranje oblasti in širše politične sfere v imenu javnosti, profesionalni izziv novinarskega preiskovanja in dokazovanja, da je lagal, privrženost moralnim in etičnim standardom. Kot vemo, ameriški mediji laži svojega predsednika celo preštevajo in imajo resnično polne roke dela.

Skrivnostni sel iz vlade in stava za malico

Blizu temu je tudi domači primer Marjana Podobnika, razpisovalca strankarskih denarnih nagrad za vsakega ubitega volka – njegova morebitna laž visi v zraku in predstavlja novinarski izziv. Res je takšne narave, da je verjetno na koncu ne bo mogoče neposredno dokazati in zanjo velja situacija »besede proti besedi«. Govorim o sumljivi zgodbi o sestanku s skrivnostnim vladnim pogajalcem. Tatjana Pihlar piše v Dnevniku o skrivnostnem vladnem slu, ki naj bi v zadnjem hipu zadovoljil pričakovanja prvaka SLS, zaradi česar se je tik pred zdajci odločil protest svoje stranke na kmetijskem sejmu odpovedati:

»Jutri zjutraj si bo Marjan nekaj izmislil in bo protest odpovedal. Za eno malico upam staviti, da se bo to zgodilo. Zelo dobro ga poznam in vem, kako deluje. Me pa prav zanima, kakšen izgovor bo tokrat potegnil iz klobuka,« nam je dan pred odprtjem sejma Agra v Gornji Radgoni dejal ustanovni član Slovenske ljudske stranke (SLS) in podpredsednik Sindikata kmetov Slovenije Roman Žveglič.«

Podobnik Pihlar dnevnik

Iz Dnevnikovega članka: skrivnostni pogajalec, ki ga nihče ne pozna

»Prinašalec dobrih novic«

In res se je zgodilo nekaj, kar spominja na omenjeno prognozo; nekdo bi lahko v stavi dobil najmanj malico. Podobnik je le dobro uro pred uradnim odprtjem 57. kmetijsko-živilskega sejma sporočil: »Z velikim veseljem sporočam, da smo ponoči preko prinašalca dobrih novic s strani slovenske vlade dobili izraz polne pripravljenosti, da se v celoti realizirata obe zahtevi Slovenske ljudske stranke. Imamo zagotovila, da bosta pristojni ministrstvi izpeljali spremembo ureditve, ki v tem trenutku še vedno omogoča zgolj odstrel osmih konkretnih volkov in v primeru, da je odstreljen neki drug volk, grozi lovcem in njihovim lovskim družinam visoka kazen. Prav tako je obljubljeno denarno nadomestilo kmetom v tistih okoljih, ki so obremenjena z napadi volkov, medvedov in šakalov.«

Marjan proti Marjanu: larifari!

Omenjena noč je očitno bila zelo dolga, pogovori pa zelo intenzivni. Neki drugi Marjan, predsednik vlade, je potem čez nekaj ur kar na sejmu v svojem govoru ostro demantiral obstoj prinašalca dobrih novic. Podobnikovo hvalisanje je označil za »larifari«, potem pa pred mednarodnim občinstvom močno udaril po njegovi trenutni in pretekli politični karieri. V včerajšnjem demantiju pod naslovom »V SLS obžalujemo napade predsednika vlade Marjana Šarca na kmete in slovenske osamosvojitelje« so v stranki seveda morali reagirati na ostre in za slovenske razmere nepričakovano nezadržane obtožbe.

Za potrebe naše detekcije, ali je Podobnik lagal ali ne okoli tihih dogovorov z vlado, je v njem pomemben le stavek, da »v SLS obžalujemo včerajšnje grobe in žaljive napade predsednika vlade g. Marjana Šarca na SLS in še posebno na predsednika Marjana Podobnika. V zgodovini radgonskega sejma se verjetno še ni zgodilo, da bi se katerikoli predsednik vlade tako spozabil pred visokimi domačimi in tujimi gosti ter javnostjo. V SLS ne želimo ugibati, ali je bil napad posledica živčnosti ob dejstvu, da se je vlada očitno ustrašila protestnega shoda, pristala na zahteve SLS, opogumljena po preklicu shoda pa besedo požrla in dogovor zanikala.«

Sprotno prirejanje scenarija?

Čeprav se Podobnikovi niso prav posebej trudili pojasnjevati realnega stanja, temu so se v bistvu na veliko izognili, je majhna referenca vendarle pomembna: z njo so znova pritrdili pogovoru s skrivnostnim vladnim predstavnikom. Šarčev napad so razglasili za izraz njegove psihične razbesnelosti, nato pa v njem že istočasno ugledali potrditev, da si je vlada premislila glede uresničitve podanih zahtev SLS in ne le zanikala pogovore z vladnim predstavnikom, ampak na že doseženi nočni dogovor takoj pozabila.

V SLS so torej sklepali zelo na hitro in zelo implicitno – čeprav je marsikdo pomislil, da si preprosto izmišljujejo in prirejajo scenarije sproti, glede na razplet dogodkov, kot jim paše. Iz tega, da jih je Šarec močno grajal, pač strogo vzeto še ne sledi, da obljube vladnega kurirja ne držijo več. So se pa najbrž marsikomu ob temu še poglobili sumi, saj prvak SLS že v drugo ni ponudil nobenega močnejšega dokazila, da res ne izvaja »larifari«, kot se je glasil očitek.

Kaj bi lahko storili novinarji?

Pri Podobnikovih, če o takšnih akcijah na koncu ne odloča zgolj sam predsednik, kot je namignil Franc Bogovič in s tem javnosti zaupal več, kot bi smel, bi po plazu hudih obtožb na svoj račun prejkone imeli precejšno moralno zavezo, da svoje trditve alibizirajo s podatkom, s kom iz vlade so se tistega večera pred otvoritvijo sejma pogovarjali. Žal tega niso storili in zato tudi ne zvečali verodostojnosti svojih besed v situaciji, ko jim ne verjamejo niti njihovi ustanovni člani.

Prvak SLS pa ima še en dober razlog za molk: nihče od novinarjev od njega takšnega podatka niti ni dovolj vztrajno zahteval. Sum, da je lagal, torej sploh niso poskušali do konca raziskati. Že mogoče in verjetno, da bi se naslovljeni temu izmikal, vendar bi lahko iz njega vsaj poskušali izvabiti podrobnejše pojasnilo. Vendar posebne vztrajnosti nisem zaznal: novinarka Dnevnika je pri tem prišla še najdlje. Če bi že poskušali, si ne znam predstavljati, da o tem ne bi potem brali.

Končno namreč politika še kako krvavo potrebuje medije in si svojega obstoja brez njim sploh ni mogoče predstavljati. Zlahka si predstavljam, kaj znajo novinarji storiti politiku, ki ga imajo na sumu, da debelo laže. Za začetek pa bodo morali storiti prvi korak.

Avstrijci, ki v temi prosjačijo za elektriko: argument, ki bi še vola ubil

Predsednik Marjan Šarec je nedavno na lastno pest, brez posebnega soglasja v vladi, podprl izgradnjo drugega bloka Nuklearne elektrarne Krško (NEK).

Ob tem je brž poskočil del avstrijske politike, na primer Michael Schickhofer iz stranke SPÖ, namestnik štajerskega deželnega glavarja; v ostrem protestu mu je sledil tudi vodja koroških svobodnjakov Gernot Darmann in napovedal »množično nasprotovanje« projektu ob zahtevi Sloveniji, da se naša nuklearka izklopi že danes, ne jutri, kaj šele, da bi jo širili.

Naš predsednik je nato ob nagovoru zbranim podpornikom svoje stranke v Arboretumu Volčji Potok ostro repliciral in zavrnil takšne ostre očitke:

»Ko bo Avstrija potrebovala električno energijo in ko bodo v temi, se ne bodo vprašali, od kod je prišla, ampak bodo veseli, da jo imajo,« pa se je odzval na prve kritične odzive severne sosede.

Šarčeva retorika

Poglejmo si za trenutek, koliko je v argumentacijskem oziru tehtna njegova replika – ob tem moramo, kot vselej, abstrahirati od okoliščin in kajpak tudi od privrženosti takemu ali drugačnemu pogledu na reševanje naše energetske prihodnosti. Skratka, nadaljevanje ni namenjeno opredeljevanju glede omenjene podpore izgradnji drugega bloka, temveč preverbi, kako uspešen je bil v formalnem smislu njegov argument.

Avstrija Šarec elektrika

Šarec o Avstriji v temi: prispevek MMC RTV SLO

Šarčevo intenco, odeto v njemu lastno zabeljeno in sočno retoriko, hitro prepoznamo po hipokritičnem momentu, s katerim je zbodel naše sosede: Avstrijci bi nasprotovali našemu načinu proizvodnje električne energije, a če jo bodo kdaj potrebovali, ne bodo dlakocepili pri njeni izbiri. Premier je uporabi logični trik tu quoque (»tudi ti«), v katerem je dvolična narava argumenta ali nasprotnika velikokrat izpostavljena. Prav zato ga veliko strokovnjakov za neformalno logiko uvršča v družino ad hominem argumentov.

Pri svoji poanti je sledil klasični argumentacijski shemi »tu quoque«, ki je naslednja:

(1) Oseba A zagovarja stališče X.

(2) Oseba B pove, da so dejanja osebe A v sedanjosti ali preteklosti nezdružljiva z resničnostjo stališča X.

(3) Zato je X napačen oziroma neveljaven.

Tudi on laže!

Primerov navedene zmote (ali prevare) v javnem diskurzu mrgoli, celo več, argumentacija »tu quoque« je sploh v političnem prostoru zaradi svoje udarnosti strahovito popularna in močno razširjena, v populističnem je njena domačnost še večja. Recimo: če politik A pove, da ne smemo prisluhniti politiku B, ker je lažnivec, potem bomo zelo hitro naleteli na repliko tipa »Poglejte, kdo to pravi, saj je vendar tudi A lažnivec!«. Parlamenti, ne zgolj naš, so polni verbalnih ilustracij, ko se več sogovorcev obklada z očitki, kdo je večji lopov in ko ena stran drugi očita prav to, da sama vendar počne isto.

Zmota »tu quoque« črpa iz nesporazuma oziroma še večkrat iz zavestne namere, da v razpravo vpeljemo nerelevantno povezavo z moralnim značajem nekoga ali njegovimi dejanji; če Janez pove, da je Ivan lagal v zadevi X, ta pa odvrne, da je lažnivec tudi Janez, se očitno ne želi ukvarjati s presojo v zadevi X in je debato namesto osredotočenosti ad rem speljal proč v sfero ad personam s tem, da je diskreditiral sogovorca Ivana. Takšen manever je za razpravo usoden celo, če ima v svoji trditvi prav.

Nekaj podobnega počne premier: seveda okoljska, energetska, naravovarstvena ali še kakšna drugačna ustreznost projekta NEK 2 ni v ničemer odvisna od najbrž majhne možnosti, da bi si Avstrija nekoč od Slovenije sposojala ali kupovala električno energijo. Manever je služil le temu, da bi blamiral tistega, ki izreka pomisleke.

Hipotetičnost v »tu quoque«

Predsednikova izpeljava vsebuje manjšo spremembo. Takoj opazimo, da Šarec (oseba B) ni cinično kritiziral stališče Avstrijcev (oseba A) z vidika pretekle ali sedanje, temveč prihodnje nezdružljivosti stališča X z njihovim ravnanjem. Avstrijsko željo po nakupu naše elektrike je skratka močno hipotetiziral: pravite, da ste proti naši nuklearki, ampak naša elektrika vam bo dišala, ko jo boste potrebovali in boste živeli v temi. Drugo premiso je zato modificiral na neznaten način:

(2) Oseba B pove, da so dejanja osebe A v prihodnosti lahko nezdružljiva z resničnostjo stališča X.

Pri čemer pod »nezdružljivostjo« merim na očitek B-ja (Šarca), da bi oseba A (Avstrija) v svojih dejanjih konsistentno sledila svojemu stališču X (o neprimernosti izgradnje nuklearke) in v skladu z njim tudi ravnala: če hipotetično uporablja ali šele nekoč bo uporabila našo elektriko, potem njeni izgradnji ne more nasprotovati. Jasno je, da je takšen indikativni manever izpeljal le zato, da bi potvoril možne ugovore in jih lažje ovrgel.

Ko torej premier razlaga, da je slovenska investicija v NEK 2 upravičena, ker bodo Avstrijci nekoč jamrali, ko bodo v temi, uporabi izjemno šibko podporo argumentu in se pri tem požvižga na vse možne okoljske, energetske ali politične pomisleke. Z njim bi zlahka utemeljil tudi novo investicijo v TEŠ 7 ali katerokoli še bolj sporno, najbrž pa se v SDS in SD sedaj tolčejo po glavi, da podobnega niso uporabili že pri zagovarjanju TEŠ 6.

Skratka, če uporabimo Šarčevo zdravopametno retoriko metafor: to so argumenti, da bi še vola ubili. Sicer pa so mu množični mediji izjavo brez zadržkov z veseljem požegnali. Kot običajno ne bomo vedeli, ali zaradi spontanega provladnega refleksa ali nesposobnosti, da bi povedano mislili.

Bodo tožilci sploh sledili sodbi Vrhovnega sodišča? Nič ne kaže na to.

Na Vrhovno državno tožilstvo in Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani, Generalno policijsko upravo in Policijsko postajo Ljubljana Center sem 18. julija 2019 naslovil kazensko ovadbo zoper poslanca Dušana Šiška, ki je v državnem zboru, kot je znano, v razpravi o begunski problematiki predlagal »šus v glavo« begunca.

Verbalni »incident« je bil dokaj hitro pozabljen, kar pa, glede na splošno mizerno duhovno stanje in politično klimo v državi, nikogar več ne preseneča. V zapisu »Šus v glavo«, premalo konkreten za pregon: zakaj ne preganjamo sovražnega govora sem podrobneje razčlenil, zakaj bi takšne besede morali obravnavati kot primer sovražnega govora. Kazensko ovadbo sem podal, ker je Vrhovno državno tožilstvo na novinarsko poizvedbo povedalo, da niso prejeli nobene tovrstne ovadbe – žalostno že samo po sebi, da tega ni storil nihče, razen tega pa tudi, da pregona ni sprožilo po uradni dolžnosti kar samo.

Tožilstvo ovadbo zavrnilo

Do danes nisem prejel nobenega odgovora tožilstva, včeraj pa sta me na domu nepričakovano obiskala dva policista, ki sta želela preveriti, zakaj sem jo spisal. Razlog in namen obiska mi ni povsem razumljiv, sta pa takoj na začetku pojasnila, da je tožilstvo mojo ovadbo zavrnilo, ker menda ni dovolj konkretizirana možnost, da bi storilec (poslanec) res kršil javni red in mir – povedano na kratko in posplošeno to pomeni, da ni bil dovolj konkretiziran pogoj iz 297. člena Kazenskega zakonika o obstoju dovolj velike verjetnosti, da se je res namenil begunca ustreliti.

Ker sem na tej strani že velikokrat podajal hermenevtiko omenjenega člena, se ne nameravam ponavljati. S strani policistov prebrana zelo kratka utemeljitev me ni v ničemer presenetila. Svojih dokumentov mi nista želela pokazati ali izročiti. Bila sta povsem korektna, z ničemer glede njunega postopka nimam težave, tudi poskušam (s težavo) sprejeti, da sta želela preveriti še, ali je morda pri poslančevem dejanju prišlo do prekrška po Zakonu o varstvu javnega reda in miru (6. člen) in ga zato želim osebno preganjati, ker se počutim ogroženega s strani imenovanega poslanca, kar je seveda popoln nesmisel.

Policista sem spomnil na novo interpretacijo 297. člena v sodbi VS RS I Ips 65803/2012, sprejeti 4. julija 2019, a seveda ni njuna naloga, da bi jo poznala. In je nista. Sodba nosi žig, iz katerega je razvidno, da jo je sprejelo Vrhovno državno tožilstvo 19. julija letos, torej en dan po moji podani kazenski ovadbi.

Dne 8. avgusta 2019 je potem Vrhovno sodišče objavilo še javno sporočilo o pomenu sankcioniranja ravnanj z znaki sovražnega govora in v kratkem razložilo svojo odločitev v zadevi spletnega komentarja, kjer se je anonimnež spravil nad Rome in omenjal eksploziv.  Več kot očitno je kritiziralo dosedanjo splošno prakso branja 297. člena in dalo prav Okrajnemu sodišču, ki je spletnega komentatorja obsodilo, čemur je potem sledila oprostilna sodba Višjega sodišča.

sodba vs

Iz sodbe Vrhovnega sodišča

V sporočilu sodniki ugotavljajo, da »ni treba, da bi zaradi takega storilčevega ravnanja prišlo tudi do potencialnega ogrožanja javnega reda in miru« oziroma da je treba »besedno zvezo, ki se nanaša na način storitve, s katerim se lahko ogrozi ali moti javni red in mir, razlagati tako, da ni nujno, da bi zaradi storilčevega ravnanja do neposredne ogrozitve javnega reda in miru dejansko tudi prišlo, ampak je dovolj, da je dejanje sposobno povzročiti konkretno nevarnost, ki se kaže v ogrozitvi varovane dobrine.«

Primer sem podrobneje komentiral v prispevku Stališče Vrhovnega sodišča v primeru sovražnega govora: dramatična zaušnica tožilcem. Priznati moram, da je sodba šokantno »liberalna« glede branja 297. člena, kakor koli že se z njeno intenco strinjam, zato velja za popolnoma drugačno interpretacijo opozoriti na komentar dr. Mateja Avblja v Financah, v katerem jo je raztrgal in bil pri tem izjemno prepričljiv, če odštejemo njegovo sicer težko skrito (ali skrivano) politično in ideološko motiviranost pri pisanju.

Tožilci (še) ne sprejemamo sodbe

Pristojno tožilstvo je, navzlic sodnim počitnicam, ob presojanju moje ovadbe zoper poslanca že moralo poznati sodbo Vrhovnega sodišča. Na novinarska vprašanja, kako jo komentirajo, so namreč 7. avgusta med drugim za Dnevnik komentirali tole: »Na vrhovnem tožilstvu so nam včeraj pojasnili, da so s sodbo že seznanjeni, vendar jo še preučujejo.« Več kot očitno je, da je niso želeli upoštevati.

Na posvetu o sovražnem govoru na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti decembra 2015 in kasneje v zborniku iste institucije (v članku »Interpretacije 297. člena Kazenskega zakonika, opredelitev in pregonljivost sovražnega govora«) sem vpričo očitno preozkega tožilskega razumevanja edinega člena, po katerem lahko sovražni govor preganjamo, predlagal njegovo spremembo. Kajti druge rešitve nisem videl: če slovenski tožilci menijo celo, da po naši zakonodaji sovražni govor ni kaznivo dejanje (!), kar je po sebi škandalozna izjava, in zanj zahtevajo bolj ali manj konkretizirano možnost, da je storilec kršil javni red in mir (kar v praksi vedno npr. pomeni, da bi se moral nekdo že pripravljati na to, da bo dejansko telesno ali kako drugače ogrozil pripadnika ranljive in z zakonom zaščitene skupine ljudi, naštete v tem členu), skoraj nikoli ali celo nikoli ne bo nastopila možnost, da je nekdo takšno kaznivo dejanje res storil. In tudi vse dosedanje obsodilne sodbe so bile krivične, storilce pa bi morali nemudoma oprostiti.

Povedano drugače: izjave tipa »Ubijmo Jude«, »Pedre na vrbe«, »Zaplinimo begunce«, »Rome v koncentracijski logor«, »Kastrirajmo tožilce« in »Zakoljimo sodnike« so, ob pogoju seveda, da bi se tožilci in sodniki sploh uvrstili v kategorijo zaščitenih skupin, popolnoma nepregonljive. Izrekati takšne in podobne stavke je v Sloveniji docela varno, tudi za poslance in politike najvišjega formata.

Šele tedaj, ko bi se nekdo spravil usposabljati koncentracijski logor, očistil svojo puško ali nož, se že odpravil na pot in bi mu sledilo (ne)določeno število oseb (ja, še to so uspeli tožilci zapisati v svoji razlagi zadeve Erlah!), bi nenadoma bili pripravljeni, kakšen absurd, takšne besede obravnavati kot kaznive znotraj omenjenega člena.

Zavrnitev moje kazenske ovadbe zoper poslanca Šiška zato dokazuje oboje: da tožilci evidentno še ne nameravajo slediti novemu branju tega člena v skladu s citirano sodbo Vrhovnega sodišča. In drugič, vsaj meni daje prav v razumevanju, da je sprememba 297. člena, v smeri omejitve pogoja o kršitvi javnega reda in miru, še kako nujna in obenem edina možnost, da bi sovražni govor v polnem pomenu res postal pregonljiv.

Do nadaljnjega zato ostajamo pri praznih obljubah iz programa aktualnega generalnega državnega tožilca Draga Škete, da se bo v svojem mandatu posebej posvetil prav njegovemu pregonu.

Več:

Ovadba zoper poslanca Dušana Šiška zaradi suma storitve kaznivega dejanja javnega spodbujanja ali razpihovanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti

»Šus v glavo«, premalo konkreten za pregon: zakaj ne preganjamo sovražnega govora

Stališče Vrhovnega sodišča v primeru sovražnega govora: dramatična zaušnica tožilcem

Nazaj v Platonovo votlino: deepfake, globinsko ponarejanje in življenje v laži

Ni več posebnega dvoma, s hitrimi koraki prihaja čas, v katerem bo razprava o pasteh fake news, ki v svojem bistvu, če jo uzremo širše, ni posebna medijska inovacija zadnjega desetletja, postala nedolžna preteklost. Če kje, potem se utegne pokazati, da bodo prave pasti za široko javnost in množične medije, sploh takrat, ko so ti neposredno v rokah politične propagande in strankarskih interesov, povezane z oblikami brutalnejšega manipuliranja z resničnostjo.

Propagandizem, dezinformiranje, načrtno širjenje laži, konspiracizmi in paranoja so že zdaj zelo uspešne psihopolitične tehnike delovanja v rokah strankarskih in oblastniških klik. Njihove nove inačice, šele v prihodu, imajo bolj smele cilje: medijske konstrukcije realnosti izpopolniti do perfekcije na način, da resničnosti ne bomo več razlikovali od zmanipulirane realnosti. Povedano malce patetično: vsega še nismo videli, sedanje laži utegnejo postati otročje v primerjavi s tistimi, ki prihajajo.

Deepfake in tehnike ponarejanja

Postavil bom drzno hipotezo: fenomen lažnih novic nas ni dohitel kot nekaj novega, kar nas je zares presenetilo, je bila njihova uspešnost. Za to pa so odgovorni drugačni družbeni in politični časi, pripravljenost ljudi, da jim prisluhnejo in jih vzamejo za svoje. Mar ni paradigmatski uspeh Donalda Trumpa srhljiv ravno zaradi takega momenta, naveličanosti ljudi, da bi jih morala zanimati resnica, ker so laži vendar bolj simpatične?

Lep zgled strašljivih posledic hitrega tehnološkega in predvsem računalniškega razvoja je deepfake, »globinsko ponarejanje« s pomočjo video editiranja. Svetovne medije so letos preplavila svarila, skorajda na meji moralne panike – dramatično nam rišejo neustavljivo nevarnost, pred katero se morda že kmalu ne bo mogoče ubraniti.

Predstavljajmo si video posnetke, sploh ne nujno oglasne narave, temveč spretno lansirane in z veščinami umetne inteligence zmanipulirane do te mere, da ponujajo napačen vtis, informacijo ali slutnjo tega, kar se je res dejansko zgodilo. Deepfake s pomočjo fiktivne sinhronizacije, za katero stoji napredna programska oprema za ti. globinsko učenje, ustvarja zvok in sliko, kjer lahko osebi in dogajanju poljubno dodamo povsem izmišljene besede in zmanipulirano podobo, s tem pa prepričljivo in realistično ustvarjamo povsem novo, drugačno resničnost, kjer je zlaganost in lažnost posnetka mogoče odkriti zgolj s posebnim programskimi orodji vrhunskega strokovnjaka.

Toda ko so podatki enkrat spuščeni v javnost, bodo, četudi potvorjeni, v povprečju že dosegli večino svojega želenega učinka, navzlic hitremu razkritju o njihovi izmišljeni naravi, ki bi sledilo. In velikokrat ne bo.

Črna prihodnost lažnih novic

Spopad z globinskim ponarejanjem bistveno presega dosedanje nivoje boja proti lažnim novicam, za katere se je že pokazalo, da so precej jalovi; v številnih svarilnih komentarjih ga opisujejo kot »prihodnost lažnih novic«, njihovo progresivno stopnjo. Če nam že upiranje slednjim ne gre najbolje od rok, si težko predstavljamo, da bomo z deepfake opravili kaj bolje. Prav nič nas ne potolaži okoliščina, da je ta nastal znotraj zabavne industrije, deloma v porno industriji z dodajanjem obrazov znanih osebnosti, ali z bistveno bolj nedolžno poanto iskanja pozornosti med uporabniki, ki si želijo razvedrila in čudenja.

Znameniti posnetek z začetka lanskega leta, v katerem bivši ameriški predsednik Barack Obama svojega naslednika označi za idiota (»total and complete dipshit«), je zgled omenjenega posnetka. V dobesednem smislu, kajti nastal je s pedagoškim namenom opozorila, kam nas lahko tovrstna tehnologija ponarejanja realnosti pripelje. Čeprav je trenutno izdelava ponaredkov še v rokah izbrancev, bo opisana spretnost že kaj kmalu morda postala dostopna širokim množicam, s čimer se bo možnost dostopa do manipulacije drastično povečala.

Zlahka si lahko predstavljamo zaporedje reakcij javnosti na tovrstne ponaredbe: po tistem, ko bo žrtev (ali kdo drug) ugotovila in razkrila zmanipuliranost v tehniki deepfake, npr. da ji nekdo položil v usta besede, ki jih ni izrekla, v trenutku, ko sicer ni ničesar dejala, ampak je v posnetku storila dejanje, ki ga ni bilo (npr. izpeljala določeno zanjo neprijetno ali nerodno gesto z rokami in telesom), bo posnetek s pomočjo medijev že dosegel javnost in splet, zato noben demanti ne bo povsem ustavil povzročene škode. Razen tega bo po inerciji velik del uporabnikov navzlic zanikanju še vedno pripravljen verjeti, da se je zgodilo tisto, čemur pač želi verjeti. In ker sumničava javnost po definiciji ne zaupa nikomur, najbrž niti mukotrpno zbrana dokazila, da gre za ponaredek, ne bodo zalegla. Če bo temu sledil še niz političnih ali drugih reakcij, se bo v kompleksni medijski naraciji tega, kar se je pripetilo, začetna ponaredba relativizirala še hitreje.

Odločanje na volitvah

Predstavljajmo si za hip posnetek, v katerem Marjan Šarec izreka sovražne besede o Janezu Janši, ki so bolj grozljive tistih, ki jih zna na tviterju spisati njegov svetovalec Damir Črnčec. Ali opazke o naši sosedi v mejnem sporu, ki lahko pripeljejo do resnega mednarodnega škandala. Temu bi sledile vse vrste ogorčenih reakcij, politični in medijski spini, pozivi k odstopu in vse ostalo, kar je del običajne folklore. Potem bi na sceno stopili računalniški in drugi forenziki in s pomočjo zapletene programske opreme (trenutno jih ponujata podjetji Faculty in Amber) ugotovili, ali so posnetki pristni. Javna razprava, ki bi jo intonirali mediji, bi se verjetno le v enem delu osredotočala na vprašanja pristnosti, resničnosti in lažnosti, naročniki in avtorji manipulacije pa bi se v tišini najbrž na široko hihitali in merili obseg pričakovanih učinkov in posledic.

Težko si predstavljamo, da škoda ne bi bila povzročena in da bi bila majhna. Še huje, ob nedavnem razkritju videa, na katerem je ameriška političarka Nancy Pelosi, predsednica predstavniškega doma kongresa in članica demokratske stranke, videti pijana, je že sprožil številna ugibanja o prihodnjih ameriških predsedniških volitvah 2020 in možnosti, da utegnejo tehnike globinskega ponarejanja v tej kampanji odigrati vidno vlogo. Povedano drugače: deepfake utegne odločati na volitvah ali celo odločiti. Če upoštevamo res enormne količine dokazanih laži, ki jih je v času prvega mandata izustil Donald Trump, in popolno ravnodušnost, ki ga do njih kaže volilno telo, ni prav verjetno, da bi se tisti, ki jim je tehnika ponarejanja namenjena, odzvali z ustrezno veliko in intenzivno zaskrbljenostjo. In prav v tem je morda tudi največja past vseh sedanjih in prihodnjih tehnologij laži: ne v njihovi učinkovitosti, ampak še prej v popolni indolenci in pasivnosti ljudi, ki so jih pripravljeni brez zadržkov sprejeti.

Osrednja vloga medijev

Ni si zapleteno predstavljati, kako pomembna in osrednja postaja vloga množičnih medijev v časih, ko prihajajo v ospredje velikanske propagandne vojne, ne nujno le na političnih tleh. Nič manjša ne bi smela biti niti naloga humanistov in družboslovcev, da postrežejo z analizo ustroja družbenih mehanizmov dovzetnosti za laži in posameznikovega kognitivnega sistema prepričanj, ujetega v samoprevaro na poti prostovoljno izbranega izgubljenega stika z realnostjo in resnico.

Nepričakovano in celo pohvalno se je dosedanja razprava o deepfake velikokrat sprožila predvsem iz potrebe po vnaprejšnjih opozorilih glede krute politične in medijske prihodnosti, ki trkata na naša vrata. Pred časom je belgijska socialistična stranka objavila lažen videoposnetek, v katerem Donald Trump poziva Belgijce, da se odpovejo pariškemu podnebnemu sporazumu. Dejanje sicer ni imelo neposredne pedagoške poante, stranka je z njim želela dvigniti stopnjo ozaveščenosti državljanov in apelirati k podpisu peticije o podnebnih politikah.

Opozorila so več kot na mestu in odpirajo dileme medijske pismenosti, deloma tudi digitalne in tehnološke razvitosti okolja. Domnevamo lahko, da bodo v okoljih z nizko stopnjo pismenosti in razvitosti pojavi globinskega ponarejanja delovali močneje in prepričljivejše. Učinki bodo odvisni tudi od stopenj demokratizacije družbe.

V državah z več nadzora in manjšo medijsko svobodo si lahko obetamo njihovo večjo uspešnost – in morda tudi večje stopnje njenih rab in zlorab. Končno bo boj proti razmahu globinskega ponarejanja odvisen tudi od razvitosti programske opreme, ki je sposobna razlikovati pristne video in zvokovne vsebine od nepristnih, izvedbe izobraževalnih programov in tudi volje oblasti, da zaustavlja trende, ki v svojem temelju rušijo osnovne prvine demokracije in omogočajo vladavino manipulantov. Toda če bodo na vrhu oblastniške piramide takšni, ki so ravnokar zaužili vse prednosti in blagodati propagandizmov, njihova navdušenost nad pregonom ni zelo verjetna.

Demokracija v Platonovi votlini

Življenje v dobi ponaredkov, izboljšanih tehnoloških zmožnosti in vedno večje vere v laži, alternativne resnice in poresničnost, lahko najbolj trivialno ponazorimo s ponarejanjem denarja: predstavljajmo si, kaj bi za svetovno ekonomijo in gospodarstvo pomenilo, če bi se tehnike goljufov izpopolnile do te mere, da bi ponarejevalci postali uspešni v tiskanju navidezno povsem pristnih bankovcev, ki jih ni mogoče ločiti od originala, pri tem pa bi njihov končni izdelek bil imun za vse potencialne sisteme zaščite in varovanja?

Na epistemološki ravni nas takšna doba globinskega ponarejanja spomni na Platonovo prispodobo o življenju v votlini: sence na stenah, ki jih že po sebi jemljemo za edinole resnične, bi zaradi še večje zmožnosti imitacije in občutka avtentičnosti še manj dopuščale, da se uzremo k izhodu iz votline, k izvoru svetlobe in resnice, kamor nas že itak posebej ne vleče. Grški filozof je že nakazal vse težave, ki iz tega izvirajo: zgrešenost in slepoto življenja v mnenju in prepričanju, namesto da bi sledili resnici, dejstvom in resničnemu znanju. K temu prištejmo še smrtonosno medijsko dimenzijo, tendenco k tabloidnosti, senzaciji in varanju, posledično pa tudi izgubljeno zaupanje ljudi v medije ali politiko. V seštevku vseh negativnih dejavnikov zato res ni pričakovati, ob vseh navedenih zadržkih glede neupravičene moralne panike, da bi se lahko korenito spopadli z različnimi oblikami vedno bolj izpopolnjenih goljufivih vsebin, ki prepričljivo posnemajo realnost.

Lepe duše v globokem dreku

In potem je tukaj še neozdravljiva brezbrižnost ljudi, ki jih resnica ne zanima ali jih vedno manj, njihovo lepodušništvo in kompenzirajoča prepričanja, da imajo vedno prav in so nezmotljivi, deintelektualizacija javnega prostora, kjer refleksija ni dovoljena, kultura selfijev in nečimrnosti, ki jo nadomešča, zavestne odločitve urednikov medijev, da zmanjšujejo prostor argumentirani razpravi in medse vabijo le še populiste, lobiste in bleferje. Le od kod optimisti med nami črpajo svoje upanje, da bo naš boj proti manipulacijam na koncu uspešen in da bodo ob tem novinarji viteško opravili z njimi?

V mentalnem dispozitivu, ki ga je kot kulturni fenomen že pred desetletji filozof Harry Frankfurt opisal kot dobo bulšitanja, produkcije nenehnega sranja, ki je v končni fazi nič drugega kot načrtna odpoved temu, da bi nas resnica sploh kakorkoli zanimala, smo lahko glede uspešnosti deepfake in podobnih manipulativnih tehnik prejkone res zgolj črnogledi.

V tem smislu se je avtor zgoraj omenjenega ponaredka z Obamo motil: Trump je bil v manipulaciji ozmerjan z izrazom »dipshit«, ampak deepfake nas prej popelje v bližino »deep shit« in neverjetne radosti lepih ljudskih duš, ki se v njem rade svaljkajo.

Obama deepfake

Dipshit in deep shit: Obama v ponarejenem posnetku

Psihopolitika manipulantov

Posebno poglavje in začarani krog predstavljata konspiracizem in gojenje občutkov paranoje. Politični akterji, ki se propagandnih tehnik že zdaj brez zadržkov radi poslužujejo, jih radi kombinirajo s svojimi orodji psihopolitike, utemeljenih na popularnih teorijah zarot in konspiracizmu kot dominantnem miselnem dispozitivu kot takšnemu. Izgubljeno vero v karkoli, v družbo, državo, politiko, medije ali znanost, že zdaj uspešno instrumentalizirajo za doseganje svojih ozkih ciljev. Nezanimanje za dejstva in resničnost sta njihova aduta, brezvoljni državljan je pravo testo, ki ga najraje gnetejo in upodabljajo po svoji meri.

Ob naraščajoči apatiji, pasivnosti in indolenci javnosti so vsakič navdušeni, ker se zavedajo, da so voda, v bistvu že kar hudournik, na njihov mlin. Bolj se ljudje čutijo prevarane, in dejansko se najbolj tedaj, ko so res prevarani, bolj so nezaupljivi, paranoidni, prestrašeni in zmedeni, s tem pa imenitno manipulativni in natančno takšni, kot si jih novodobni ponarejevalci želijo. Manipulantski akterji, sploh politični, bodo s tem v vsakem primeru dosegli svoj cilj zase, tudi ob razkritju svojih nečednih namer, generalna politična izguba pa bo velika: po volitvah nas bo čakalo življenje v laži po izbiri avtokratov, ob izgubi osnovnih demokratičnih vrednot pa se bomo vrnili v nekakšno krizno predpolitično družbeno stanje brez prave rešitve.

Zato je utopično pričakovati, da nas bo vsega rešila večja medijska pismenost in izboljšani programi, s katerimi bomo razkrinkali nove oblike ponarejanja resničnosti. Dokler si ne bo večina želela živeti v resnici, bo vse zaman.

Podnebni skeptiki, zmagovalci v medijski pozornosti

Slovenska tiskovna agencija v današnjem članku povzema ugotovitve iz revije Nature Communications, še zdaleč ne nepričakovane, ki bi morale spodbuditi razmislek širše javnosti, sploh pa vseh tistih, ki poklicno delujejo v medijih. Novica je povzeta po francoski tiskovni agenciji AFP.

sta zanikovalci sprememb

Zanikovalci sprememb v novici STA

Poanta vesti je enostavna, vsebovana že v naslovu: zanikovalci podnebnih sprememb so bolj zastopani v medijih kot znanstveniki, kar je pokazala študija z izračunanimi statistikami med letoma 2000 in 2016. Še več, raziskovalci so prišli do ugotovitve, da so si vsi, ki gojijo skeptična prepričanja (akademiki, politiki, poslovneži) in dvomijo v dejansko zviševanje temperatur in podnebnih sprememb, »prislužili« 50 odstotkov več objav, gledano v celoti.

Skratka, njihova prepričanja so bila znotraj seštevka vseh, ki jih ponujajo mediji, bistveno bolj navzoča in s tem najbrž tudi uspešna. Iz navedenega so izpeljali sklep, da takšno razmerje »bega javnost in upočasnjuje odgovor na izzive globalnega segrevanja«.

Medijska prevlada podnebnih skeptikov

Da bi situacija bila še hujša, so podnebni skeptiki bili bolj navzoči tudi v medijih, ki sicer slovijo po višjih standardih glede navajanja dokazov, obenem pa pokrivajo predvsem angleško govoreča področja: takšni so New York Times, The Guardian, Wall Street Journal in Daily Telegraph. Če smem takoj pripomniti: koliko slabša je situacija šele pri manj kvalitetnih medijih!

Najbrž ob teh spoznanjih nihče ni res dramatično presenečen, povprečen uporabnik medijev bo v njih takoj dešifriral še eno znamenje »usodnosti« medijskih epistemskih konstrukcij realnosti. No, tokrat predvsem neposredne nevarnosti, ki je tale: kako naj se kot skupnost in civilizacija učinkovito borimo proti podnebnim spremembam, če nam množični mediji dominantno servirajo dvome v posledice rabe fosilnih goriv, resne grožnje civilizaciji in življenju na planetu pa predstavljajo kot kakšen Branko Grims, ki vidi v izumrtju črnega panterja (!) kronski dokaz, da se ozračje zemlje ohlaja, ne segreva, zato prave nevarnosti zaradi dviga temperature in ekstremnih vremenskih pojavov enostavno sploh ni?

Kako intenzivna in vplivna je tovrstna »medijska epistemologija« podnebnih sprememb in mar ni približno enako nevarna kot spremembe same? Zelo indikativno za naracijsko neutečenost vesti, ki jo objavlja STA, je že njena umestitev v rubriko »Gospodarstvo«. Daleč od tega, da bi podnebne spremembe imele vpliv samo nanj, še kako intrigantna bi morala biti vest za najširšo javnost. Ena izmed spletnih strani, ki je novico STA danes že povzela, jo je uvrstila v kategorijo »Lifestyle«  oziroma »Zanimivosti«.

Čemu mediji dajejo prednost

Pisanje o podnebnih spremembah lahko vzamemo zgolj za enega od simptomov trendov vsesplošnega poplitvenja, tabloidizacije in komercializacije medijev, prepoznavnih znakov odpovedi vsemu, kar bi moralo predstavljati njihovo poslanstvo sredi krize sodobnega sveta, ko potreba po resnem in odgovornem novinarstvu še nikoli ni bila večja.

Problem je kajpak bistveno širši in hitro zaznaven tudi v domačem prostoru: danes intelektualni šarlatani in zabavljači po izbiri neresnih urednikov žanjejo neskončno prednost pred akademiki, pop kolumnisti pred pretehtanimi, trapaste in čudaške izjave vseh vrst pred argumentiranimi, lažne novice pred resničnimi, zmote in čustveni apeli pred dokazljivimi in utemeljenimi spoznanji, šokantne novice pred res pomembnimi, manipulacije pred verodostojnimi informacijami, propagandizmi pred obveščanjem, senzacionalizmi pred poglobljenostjo, rumeno novinarstvo pred preiskovalnim, ksenofobni in nestrpni politiki pred dostojanstvenimi. Vse to je pričakovana in hitro zaznavna tragična podoba medijev, kot jih dnevno prebiramo.

Nesorazmernost predstavitev argumentov

Da bi sploh lahko izpeljali ukrepe in zajezili negativne posledice globalnega segrevanja, ki si jih lahko obetamo in so vsak dan bolj otipljive, tako ali drugače potrebujemo spremembo v miselnosti in obnašanjskih vzorcih množic. Na njih pa imajo prav mediji odločilni vpliv. V navedeni novici eden od avtorjev raziskave opozarja na zgrešeno»distribucijo strokovnih spoznanj«:

»Tisti, ki zanikajo podnebne spremembe, so si izborili močan glas v politiki in znanstveni skupnosti,« so opozorili avtorji študije, na čelu katerih je Alexander Petersen s kalifornijske univerze v Mercedu. »Tako nesorazmerno medijsko pokrivanje argumentov in deležnikov napačno distribuira strokovna spoznanja,« so opozorili. »Prav tako podcenjuje verodostojnost avtoritet kariernih podnebnih znanstvenikov in krepi trend prevlade tistih, ki zanikajo podnebne spremembe, nad javno znanstveno razpravo,« so dodali.

Na koncu zapisa je zaskrbljenost nekoliko omiljena; v zadnjem letu naj bi se močno povečala, sploh po oktobrskem poročilu Združenih narodov. Ironično so medijska naracija, uokvirjanje in prednostno tematiziranje, skratka našteti in vsi preostali faktorji selekcije in obravnave dogodkov, ki legitimirajo javno razpravo, danes odvisni predvsem od ustvarjenega profita, zato se utegne zgoditi, da bodo apokaliptične novice počasi nevtralizirale škodo, ki jo povzroča javni prostor, posvečene opisani nebrzdani promociji skeptikom.

Vendar bo takšno ustavljanje, ki ga ni mogoče kar brez zadržka pozdraviti, saj je znova lahko sporno v smeri pretiravanja, morda nekaj, kar bo prišlo prepozno.

Blut-und-Slowenien v Dnevnikovi rubriki

Kakšen bi moral biti novinarski cilj rubrike, ki jo že leta spremljamo na spletnih straneh Dnevnika? Isto vprašanje sem si že nekajkrat zastavil in ugotavljal, da tovrstno reciklažno oziroma »citatno« novinarstvo zgolj ustvarja brezplačni zvočnik politikom in stališčem, ki ne samo da niso vredna naše pozornosti, razen v svarilnem oziru, ampak so tudi zgrešena. O tem podrobneje v Eno sonce za male in velike ljudi: kaj početi s takimi izjavami?.

Volčje straže

Poglejmo današnji primer. Marjan Podobnik, predsednik SLS, na spletni strani PortalPlus.si pričakovano razpreda o nevarnostih, ki čakajo Slovence. Človek, ki ravnokar krvoločno poziva k jemanju pravice v svoje roke in obljublja strankarskih 500 evrov za vsakega ustreljenega volka, da bi se še bolj prikupil kmetom, tokrat neznosno piha na dušo nacionalističnih čustev. Seveda, z elementarnim populizmom svoje Blut-und-Slowenien ideologije in uvedbo »volčjih straž« se splača prigarati še kakšen odstotek večjo podporo volivcev. V Dnevniku so izbrali naslednji poudarek:

»Zaskrbljujoč je tudi odnos do slovenstva, slovenskega jezika, slovenske kulture. Če je na primer na razpisu za učitelja v Velenju pogoj znanje albanskega jezika, potem se je treba vprašati, ali smo izgubili kompas. Ljudje, ki pridejo k nam, se morajo pač prilagoditi našem načinu življenja in vsaj osnovno znanje slovenskega jezika bi moral biti minimalni pogoj.«

Ozvočiti se jim je zdelo vredno »dragoceno« misel o zaskrbljenosti za prihodnost naše kulture in naroda: nekje v Velenju se menda v učiteljskih razpisih že požvižgajo na slovenščino in jo nadomeščajo z albanščino. Poanta zastraševanja je takoj prepoznavna: klonili smo pred priseljenci, izrinjajo nas, ogrožen je naš jezik.

Konec je z nami

V kratkem komentarju (z ik v podpisu) časopis ni zavzel nobene distance do hujskaškega govora, poanta je celo intenzivirana s še kakšnim mestom iz intervjuja za Portalplus.si, vključno z zlizanimi vzorci izpeljave fear-mongering najbolj ultimativno nacionalističnega tipa, češ konec je z nami, ker nas počasi, zaradi pasivnih državljanov in pasivne politike, ne bo več:

»Marjan Podobnik je povedal, da Slovenija je lepa, nadpovprečno čista, nadpovprečno varna, z mnogo uspešnih podjetnikov, znanstvenikov, športnikov … Toda, neodgovorna pasivnost velikega dela državljanov in neodgovornost velikega dela vladajoče politike je tako velika, da se boji, da če bo šlo z vodenjem Slovenije tako naprej, Slovenije čez 20 let ne bo več. ik«

Cilj rubrike, če že artikulirano obstaja, s tem ni dosežen, prav nasprotno: če menimo, da je z njo vse v najlepšem redu, potem bi bilo res bolje, da jo ukinejo. Kajti ne samo, da zgolj promovirajo izjave, ki si tega ne zaslužijo, v danem primeru prozorno propagandni jezik političnih liderjev, z njo legitimirajo nacionalistični diskurz z nevarnimi primesmi ksenofobije.

Ozvočene laži

V našem primeru pa še več od tega: ne da bi sploh poskušali na to opozoriti, so ozvočili tudi laži. Mediji so že dovolj široko poročali, da se je v navedeni pogoj za delovno mesto profesorja slovenskega in angleškega jezika na Osnovni šoli Antona Aškerca v Velenju prikradla napaka: zahtevali so znanje angleškega, ne albanskega jezika. Obenem so tudi prepričljivo pojasnili, kako je prišlo do tipkarskega škrata.

Ker je od dneva medijskega »popravka« (9. julij 2019) do dneva intervjuja s Podobnikom (11. avgust 2019) minil cel mesec, se je znižala tudi verjetnost, da predsednik SLS demantija ne bi poznal – in vendar ga je manipulativno uporabil, Dnevnik pa brez rezerve povzel.

V analizi Kanglerjeve izjave v isti Dnevnikovi rubriki sem podrobneje razčlenil njeno spornost iz najmanj treh perspektiv: zaradi vprašanja smisla (kakšnemu namenu služi  rubrika?), nato vprašanja kriterija (po katerem kriteriju se novinarji odločajo za izbiro citatov?) in zaradi reprodukcije napačne vsebine (kaj se zgodi, ko navedek vsebuje lažne vsebine?).

Morda bi moral k tem trem kot samostojno dodati še četrto perspektivo: vprašanje reprodukcije nevarnih vsebin z elementi, kakršni so nacionalizem, ksenofobija, rasizem, nasilje, nestrpnost, sovražni govor.

Podobnik albanski jezik

Rubrika v Dnevniku z vsemi elementi: citat, predstavitev avtorja, komentar