Premier Šarec bi, a še ni razrešil Štefaneca

Svet24.si je objavil zgodbo o tem, kako je ostal brez pogovora s šefom protikorupcijske komisije Borisom Štefanecem. Ta je že pristal na intervju za časopis, potem prosil, da mu vprašanja pošljejo vnaprej, ko so mu ustregli, pa je brez pojasnila preklical dogovor za intervju.

Štefanec Svet vprašanja prestrašila

Svet24 in članek o tem, kako se Štefanec izmika medijem

Pustimo ob strani tabloidno napihovanje zapleta. V zgodbi je vendarle precejšnje zrno resnice: da se Štefanec očitno občasno izogiba podajanju izjav za medije in nastopanju pred novinarji. Zbode predvsem predsednikova samovolja v obliki pričakovanja, kdaj bi lahko pred novinarji nastopil. KPK je namreč mediju sporočil, da bi lahko nastopil šele konec maja letošnjega leta:

S Štefanecem smo zato želeli opraviti pogovor predvsem o stanju korupcije v državi, na kar je predsednik komisije sprva pristal. Zaradi neljube izkušnje, ko je Štefanec pred časom nastopil v oddaji ene izmed televizij, ki je bila bolj namenjena napadu nanj kot predstavitvi stanja v državi, so nas zaprosili, da vprašanja pošljemo vnaprej. Prav zaradi njegove neljube izkušnje s televizijskim nastopom smo na to izjemoma pristali in komisiji posredovali okvirna vprašanja, a to še vedno ni bilo dovolj. Želeli so imeti konkretna vprašanja in ta smo prav tako posredovali.

Po prejemu vprašanj bi nam v skladu z dogovorom morali poslati termin za intervju, vendar se je protikorupcijska komisija zavila v molk. Šele ob našem vnovičnem poizvedovanju so nam sporočili, da si je Štefanec premislil. Prek zadolženih za odnose z javnostjo je sporočil, da bi bil primernejši čas za pogovor nekje konec maja, ko bo protikorupcijska komisija pripravila letno poročilo.

Volja po medijskem nastopanju, ki je izginila

Doslej nismo opazili, da bi imel Štefanec voljo do medijskih nastopov le ob pripravi letnih poročil, ravno nasprotno. KPK je državni organ in Zakon o medijih zavezancem, tudi KPK, nalaga dolžnost, da se na pisno vprašanje medija odzovejo do konca naslednjega delovnega dne od prejema vprašanja pisno obvestijo medij, če zavrnejo ali delno zavrnejo odgovor na vprašanje. Oziroma da v sedmih delovnih dneh od prejema vprašanja mediju posredujejo odgovor na vprašanje.

Težko rečemo, da ima zgornji primer status zavrnitve medija v čisti obliki. Pri Svetu24 so namreč svoje povabilo na pogovor kombinirali s pošiljanjem vprašanj, ki so jih naknadno dostavili na željo predsednika KPK. Zato je nastal vtis, da se izogiba odgovoru nanje in to prelaga na konec maja, a dejansko je šlo za njegovo sugestijo mediju, da bi raje nastopil šele takrat. In zato nekaj težje rečemo, da na tej točki neposredno krši zakonodajo, kakorkoli zveni njegova zavrnitev sumljivo in predvsem nenavadno »izbirčno« za državni organ.

Nihče mu nič noče

A moja poanta bo druge vrste. Napako bi storili, če bi mislili, da Štefanec ne ve, kaj počne. Izhajajmo raje iz nasprotnega spoznanja, da se še kako zaveda svoje samovolje in tega, da mu v tej državi nihče nič ne more. Pardon, nihče nič ne hoče. Vključno s pasivnimi mediji.

Namreč bolj intrigantno za analizo je njegovo že dolgo nazaj napovedano obnašanje in ravnanje: ob odhodu namestnice KPK, Alme Sedlar, smo vsi v en glas ugotavljali, da je Štefanec porinil boj proti korupciji na čisti rob nedogajanja in da vsem političnim stranem, ki so pri tem aktivno sodelovale, obglavljeni organ maksimalno ustreza. Da nanje deluje kot kamilični čaj, da jih pomirja. Naj spomnim, zgodbo je zakuhal in je v nobeni točki ni želel razrešiti predsednik republike, Borut Pahor. Ne le, da je anemični predsednik na čelu anemične institucije po volji vseh politik, očitno je po volji tudi tistih, ki vodijo institucijo.

Na hitro bi dejal, po analizi strankarskega odnosa do Štefaneca, da sta ga pri življenju vzdrževali predvsem dve stranki: Cerarjeva SMC in Janševa SDS. Ne le zato, ker sta bili zadnja leta politično najmočnejši, predvsem zato, ker sta mu vselej dejansko priskočili na pomoč.

Politika bi ga morala razrešiti

Zdaj, ko imamo na oblasti nadvse popularnega Marjana Šarca in njegove obljube o boju proti korupciji, pa je prišel čas, da ga spomnimo, kaj vse je o vlogi KPK in njegovem predsedniku že povedal. Naj spomnim na prvo Šarčevo izjavo:

Tako kot vsak državljan sem lahko preko medijev spremljal pozive gospe Sedlar, da se nekaj stori glede slabega delovanja KPK in izgube zaupanja v javnosti. Zgodilo se ni nič. Gospa je imela dosti in je odstopila. Vse skupaj kaže na nevzdržno stanje v senatu KPK, ki bi ga morala aktualna politika razrešiti, če ima resen namen v boju proti korupciji.

Predsednik LMŠ je zaprisegel kot novi predsednik vlade 17. avgusta 2018. Ni videti, da bi se kaj zgodilo od takrat. Pa poglejmo, kakšen poseg je Šarec predlagal:

Brez državnega zbora ne bo šlo. Zato bi bilo potrebno pozvati državni zbor, da začne postopek razrešitve predsednika KPK v skladu z zakonom ter razrešitev tudi temeljito argumentirati. Je pa res, da v treh letih od imenovanja komisije ne predsednik republike, ne vlada, niti državni zbor niso pokazali resne pripravljenosti, da se o razrešitvi odloča, čeprav vsi govorijo o slabem delu komisije.
Druga možnost je sprememba zakona. Na način, da lahko predsednik republike predlaga državnemu zboru razrešitev celotnega senata KPK ali samo posameznega člana. Seveda mora predlog vsebovati tudi zelo tehtne razloge za razrešitev.

Stanje, ki ne koristi državi, ljudem in našemu ugledu

No, omenjene predloge je podajal kot kandidat za predsednika republike. S tem je želel povedati tudi, kaj bi po njegovem moral storiti Pahor, pa tega ne stori. V istem odgovoru je pojasnil, da nikakor ne bi pristal na scenarij čakanja do konca Štefanečevega mandata (31. marca 2020), kajti »stanje, kot smo mu priča na KPK, ne koristi državi, ljudem in našemu ugledu v tujini.« V nadaljevanju je še povedal, da bi v kratkem času sklical posvet vodji poslanskih skupin parlamentarnih strank in utemeljil, zakaj predsednik senata ni več primeren za funkcijo, ki jo opravlja.

In zdaj nestrpno čakamo na Šarčeva dejanja, na njegovo prislovično odločnost, zaradi katere mu raste popularnost, in moč verodostojnosti njegovih besed – sicer v funkciji predsednika vlade.

Več:

Štefanec, KPK in problem možnih glivic SDS

Pravljičnost boja proti korupciji: Štefanec na poti v otroški vrtec

Spori na KPK in medijska politika ekvidistance

Štefanec o Štefanecu: znano je, da je 22 let odvetnik

Feniks Štefanec in medijski pepel

Trije pahorizmi* in en Štefanec

Glavni šolski inšpektor, ki ga minister nenadoma več ne hvali

Minister za izobraževanje Jernej Pikalo se je odločil predlagati zamenjavo glavnega šolskega inšpektorja Tomaža Rozmana. Nekaj zadnjih kritičnih in javno odmevnih primerov (zadeva kengurujčki z maltretiranjem otrok, zadeva Merc s spolnimi napadi na učenke in zadeva Steklasa s pritožbo na oceno in inšpektorjem Alenom Kofolom) mu je očitno odprlo oči in ga navdihnilo z opažanjem, da »na inšpektoratu že dolgo tli«, zaradi česar se je končno odločil za razrešitev. In ker pač vse tli, je tudi odločitev »v njem tlela že nekaj let«. Kar bi dalo slutiti, da je tega še več.

Delo Pikalo Rozman

Minister Pikalo in njegov predlog: zapis v Delu

Koliko let? Vprašanje ni minorno. Rozmana je v svojem prvem mandatu na mesto glavnega inšpektorja postavil isti minister, kar so včeraj in danes opazili nekateri mediji. Česar niso, je tudi, da ga je tudi leta 2015 vehementno zagovarjal ob novem imenovanju.

Tistega leta je med novinarji zaokrožila kazenska ovadba proti Rozmanu, ki jo je evidentno spisala zelo poučena »notranja« oseba z inšpektorata. Ovadba, ki se lahko bere tudi kot anonimka, glavnemu inšpektorju očita, da je vse od leta 2006 naprej, ko je neposredno ali pa vsaj posredno vodil Inšpektorat RS za šolstvo in šport, z različnimi manipulacijami, korupcijo, zlorabljanjem položaja, goljufijami, tudi pri zaposlovanju in napredovanju »svojih« kadrov, diskriminacijo in mobingom nad zaposlenimi, finančnimi malverzacijami, okoriščanjem in drugimi kaznivimi dejanji oškodoval proračunska sredstva za nezanemarljive vsote, istočasno pa je s koruptivnim kadrovanjem po prijateljskih in strankarskih zvezah, mimo zakonsko določenih pogojev za zasedbo delovnih mest ter z neprestanim podkupovanjem »svojih« kadrov z različnimi denarnimi dodatki in drugimi ugodnostmi, popolnoma uničil vso strokovnost, verodostojnost in renome inšpektorata.

Pikalo, ki hvali Rozmana

Pikalo je poznal vse očitke, a je imel tudi ob novem mandatu leta 2015 o Rozmanu povedati veliko pohvalnega, zato ga je podprl raje kot protikandidata in prepričal tedanjo ministrico:

Vendar se Setnikar-Cankarjeva, ki sodi v kvoto ministrov SMC, ni dala. Na četrtkovi seji vlade je spet predlagala Rozmanovo imenovanje. V razpravi je po naših informacijah povedala, da gre za dobrega kandidata, ki mu podporo izreka večina zaposlenih, pohvalno naj bi se o njem izrazil tudi njen predhodnik na čelu šolskega ministrstva Jernej Pikalo, ki je sodil v kvoto ministrov SD.

Kaj nam to pove o sociološkem profilu stranke SD? Da je leta 2015 niso ganile navedbe iz ovadbe o korupciji, zlorabah položaja, goljufijah, diskriminaciji in šikaniranju zaposlenih, finančnih malverzacij, okoriščanji, ponarejanju in uničevanju listin, tudi ne številna druga pričevanja in opozorila. Niti o tem, da je Rozman domnevno zaposloval kandidate, ki večinoma niso imeli nobenih ustreznih delovnih izkušenj, ali da je svojo pozicijo uporabljal pri zaposlovanju odsluženih strankarskih kolegov, ki jim je prenehala funkcija na vodilnih delovnih mestih na ministrstvu in bi bili ali pa so bili brezposelni.

Mimogrede, zanimivo je, da je Rozman ves čas bil in veljal za odkritega pripadnika Janševe SDS, kar je tudi potrdil v intervjuju za Žurnal, kjer se je s tem odkrilo pohvalil, da bi se obranil pred govoricami:

Če kdo misli, da je nekdo vplival name, naj prinese dokaze. Sicer pa je javno znano, na kateri strani sem (SDS, op. n.), zato je to smešno.

Rozman SDS pohvali se

Intervju v Žurnalu: Rozman se pohvali, da je javno znano, čigav je

Kako je na inšpektoratu tlelo

Če bi očitki iz kazenske ovadbe držali, bi se smeli vprašati, »čigavi« strankarski  kolegi so prišli na vrsto. Kot vemo, so pri strankah zelo prepleteni. Ovadba mu očita, da je za svoje prijatelje in strankarske tovariše poskrbel tudi tako, da jim sploh ni bilo potrebno opravljati zahtevnega strokovnega izpita za inšpektorja za šolstvo, da je dodeljeval dodatke, skrbel za njihovo izredno napredovanje, da je na sedež inšpektorata prihajal le občasno, za par ur, večinoma ga menda sploh ni bilo. Pa tudi, da je uredil fiktivne posle in poskrbel za pranje denarja pri obnovi prostorov, da je službeni avto uporabljal v zasebne namene, čeprav seveda do tega ni bil upravičen niti kot generalni sekretar niti kot glavni inšpektor – vse stroške, vključno z gorivom, pa je vsa leta plačeval inšpektorat.

Za vse to, da »na inšpektoratu že dolgo tli«, so skupaj z novinarji pri socialnih demokratih zelo dobro vedeli, tudi to, kot piše Dnevnik, da je kot šolski inšpektor za svoja predavanja šolam zaračunal visoke honorarje. A so ga, po besedah kasneje odstople ministrice, raje hvalili. Zato je Pikalu kot bivšemu ministru pač prisluhnila.

Zmagovita strankarska trgovina

Resnici na ljubo so takrat pri SD javno priznavali, da imajo nekaj pomislekov. Ampak ne dovolj velikih. Zmagala je, kot slikovito opiše Meta Roglič, strankarska trgovina. Do ut des, quid pro quo, staro rimljansko religijsko in očitno tudi trgovsko pravilo: dam, če daš. Po domače, skratka: če boste vi za našega, bomo mi za vašega:

Nekateri naši sogovorniki iz koalicijskih vrst to »pomiritev« SD povezujejo s še enim kadrovskim dogajanjem na četrtkovi seji vlade. Na njej je bil namreč na dnevni red uvrščen tudi predlog ministrice za delo iz vrst SD Anje Kopač Mrak, da se za generalno direktorico zavoda za zaposlovanje imenuje Mavricijo Batič. Tudi o delu dozdajšnje vršilke dolžnosti generalne direktorice zavoda so krožile anonimke in kritične pripombe.

Po naših informacijah je premier Miro Cerar na omenjeni četrtkovi seji vlade ocenil, da tako glede Rozmana kot glede Batičeve obstajajo pomisleki, na katere še ni bilo v celoti odgovorjeno, in napovedal, da se bo zato s predstavniki obeh ministrstev še pogovoril. Z dnevnega reda sta bili tako umaknjeni obe imenovanji. Očitno so predstavniki ministrstev za izobraževanje in delo premierja uspeli prepričati, da sta njihova kadrovska predloga dovolj dobra: na včerajšnji dopisni seji vlade sta bila imenovana tako Rozman kot Batičeva.

Zamenjava, ki ne bo dovolj

Zanimivo je gledati,  kako si zdaj minister rešuje svojo kožo. Motiti se je menda človeško in recimo, da je nekam pozno, ob vsej evidenci, spregledal svojo pomoto glede človeka, ki ga je podpiral in hvalil. Ob tem se celo strinja s kritiki, da zgolj zamenjava ne bo dovolj. Seveda ne – ob opisanem stanju, če so navedbe iz ovadbe vsaj v grobem točne. Na tej točki se postavi tudi vprašanje njegove odgovornosti, namreč ministrove. Še zlasti, ker Pikalo na zadnje afere ni želel imeti komentarja. Včeraj smo v poročilih lahko slišali, kakšen je njegov kronski argument ob tem: da bi s svojim komentiranjem lahko »okužil« postopek, zato se mora vzdržati sleherne sodbe. Le pri Mercu je potem storil izjemo, ker se je ta primer sodno zaključil.

Minister, ki ničesar ne komentira

Sklicevanje, da je ministrstvo drugostopenjski pritožbeni organ v postopku, zato mora minister molčati, ne vzdrži resne presoje. V praksi bi to pomenilo, da ministri ne bi smeli komentirati nobenega žgočega problema, ki je odprt na sodišču in spada pod njihov resor. V resnici drži le to, da ne smejo komentirati vsega, kar bi morda ogrozilo interese ministrstva. Mimogrede, iz istega razloga tudi Rozmana ne bi smeli predlagati v razrešitev, če postopki proti njemu še tečejo.

Če bi se na ta, očitno inventivno pahorjanski način, ko se predsednik republike ne želi vpletati v državne zadeve in komentirati ravnanja vlade, kar je izrecno pojasnil, vedli vsi ministri, bi njihovi štiriletni ali še daljši mandati minevali v izrazitem lagodju: o ničemer glede navadno najbolj ključnih težav v zadevah svojega resorja, ki so znašle v sodnih postopkih in so običajno v maksimalnem javnem interesu, ne bi smeli in rabili podati javnega mnenja. Zdaj razumemo, zakaj politikom takšnega kova ostane le še Instagram.

Po drugi strani je, ob tolikšnem molku in hvali, ko ta ni potrebna, zdaj končno le razumljivo: če je šolski inšpektorat v razsulu in ne deluje, so za takšno stanje nedvoumno nadvse soodgovorni politiki, takoj za njimi pa uspavani mediji. Imena smo ravnokar našteli.

P.S.

Dne 22. decembra, po dobrih desetih dnevih čakanja, lahko mirno pripišem: v »ambrožičlamprehtslokarurbaslesjakštrukeljstepišnikovskem« svetu domače medijske odgovornosti, če naštejem sedem najpomembnejših medijev, je minister Pikalo obveljal za povsem nedolžnega, brez ene žal besede.

En problemček

Rektor mariborske univerze je demonstriral, kaj točno je zmotno »sklicevanje na hujše težave«: za afero Logožar, kjer ima v rokah škarje in platno, je v intervjuju za Večer (3.10.205) dejal, da je ta zgodba »problemček«, če ga primerjamo z drugimi v družbi:

Tičar en problemček Logožar Večer

Seveda ga novinarka ni uspela ali želela povprašati o njegovih pristojnostih – ves čas je dopuščala, da rektor igra veliko zaskrbljenost za nižanje moralnih standardov na univerzi in širše, kot da proti temu – in seveda dekanu Logožarju – ne more storiti ničesar, razen jadikovati in moralizirati. V situaciji, ko se mediji, akademska in najširša javnost že od konca julija sprašujejo, kdaj bo ta razrešen – in ne, kdaj bo kar sam odstopil.

Sklicevanje na večje (oziroma hujše) probleme ali težave je tu ilustrativno in paradigmatsko – manjšalnica ali pomanjševalnica »problemček« že neposredno referira na isti objekt – te in druge probleme.

»Appeal to worse problems« ima hitro prepoznavno obliko: njegov namen je popačiti sogovorčevo trditev X na način, da kaže na relativen pomen X v primerjavi z Y (ali skupino drugih Y), ki ima ali imajo bistveno večjo težo.

V tem je »sklicevanje na hujše težave« nekoliko podobno zmoti relativnega pomanjkanja.