Kolumnistka kot »stara debela baba iz Srbije« in prisilnost uredniških izbir

Lepo, da se je Večer postavil za svojo kolumnistko dr. Svetlano Slapšak, ki je trenutno deležna huronskega gneva Janševih krogov zaradi kritičnih analiz njegovega političnega in medijskega delovanja. Ni prva žrtev in tudi ne zadnja, značilno pa je, da so ji takoj naprtili dva poglavitna greha: predvsem spol in narodnost.

Princip medijsko orkestriranih osebnih kompromitacij s političnim predznakom sicer poznamo že do obisti, a bi bil vreden podrobnejše elaboracije: še zdaleč ni več operativni cilj s sistematično govorico sovraštva, niza diskreditacij, žaljivk in »medijskih umorov« stigmatizirati, očrniti in razvrednotiti posameznike in posredno njihove ugotovitve, ampak takšen diskurz na vse pretege normalizirati in ga narediti za vsakodnevno mero, ker vodi do konkretnih blagodejnih učinkov v načrtovanem psihopolitičnem delovanju. Za tistega, ki ga izvaja. Dogajanje bi si morali predstavljati kot nekakšen mentalni politični monopoli, namenjen manipulaciji ljudstva: kdor bo uspel čim bolj radikalno zastrupiti mentaliteto naroda z jezo, sovraštvom, gnevom, paranojo in konspiracizmom, kdor bo čim bolj politično nekorekten, računajoč na dejstvo, da »druga stran«, recimo ji politična levica ali sredina, v svoji korektnosti ne bo niti poskušala stopati po tej poti, bo na koncu politično obvladal narodno substanco in si jo ukrojil po svoji meri. Lov je odprt, vprašanje je zdaj le še, kje se bodo zarisale nove meje nizkotnosti in kdo si bo upal s svojo nesramnostjo, žalitvami, mačizmi, cinizmom, norčevanjem in kompromitiranjem iti še dlje. Do novega dna. S tega vidika je tak diskurz, ki ga vodi zmagovita stranka, v zadnjih petih letih prepoznavno podivjal – ampak vedno gre še nižje.

Stepišnik Božidar Novak Slapšak

Božidar Novak o Stepišnik

Izmenjava mnenj med urednikom in kolumnistom o božonovakovskem in matijastepišnikovskem tipu vulgarnega primitivizma

Kolumnist proti kolumnistu

Sovraštveni in nizkotni napadi na Slapšakovo pa so v resnici doma že kar v samem Večeru: ko se je odgovorni urednik časopisa Matija Stepišnik potegnil za svojo kolumnistko, je moral ustavljati svojega drugega občasnega kolumnista, Božidarja Novaka, ko je ta na tviterju zapisal, da je Slapšakova »ena stara debela baba iz Srbije, ki je tam potne stroške kradla«.

Novaka na Večer, še zlasti pa recimo na RTV Slovenija in POP TV, dokaj redno vabijo kot strokovnjaka za politični marketing. Njegova kolumnistika v Večeru je sicer zadnja leta res usahnila, v letu 2015 je recimo objavil šest avtorskih kolumen, kar pa kompenzirajo z drugačnimi vabili.

Ko je Stepišnik kot dolgoletni urednik in novinar Večera stopil na stran Slapšakove, se je potemtakem moral opredeliti do ravnanja prvega svojega kolumnista v odnosu do drugega. Tega nam seveda niso povedali. Situacija ni nova: v zadnjem letu ali dveh jo spremljamo predvsem ob mesarskem klanju dveh novinarskih taborov revije Reporter – v prvem so Janševi lojalisti, ki skupaj udrihajo po svojih  kolegih, ker so ti menda političnega vodjo izdali. In za takšne, izdajalce, jih občasno razglaša sam vodja.

Opisana scena je malce drugačna in izvorno moralna. V časopisu, kjer jim v sedanjosti in ne tako davni preteklosti ni bilo nerodno gostiti tvorcev najbolj zanikrnih seksizmov pri nas, kot so Roman Vodeb ali Boštjan M. Zupančič, kjer redno gostijo kot komentatorje tvorce najhujših korupcijskih afer v državi in dežurne ksenofobe, Novakova prezenca ni v ničemer posebej izstopajoča.

V preteklih desetih letih sem večkrat opozoril na Večerovo neverodostojnost, ko se časopisu ni zdelo posebej vredno poročati o zadevah, povezanih s politično oglaševalsko trgovino, delovanjem Novakovega podjetja Media Polis, ki je v zgolj dveh letih in pol ustvarilo za več kot 60 milijonov oglaševalskega prometa v času Janševega režima 2004-2008. Se mu je pa zdelo smiselno v tistem času in kasneje Novaku dajati prostor za kolumnistiko in ga spraševati za politične ocene trenutnega stanja. Dobro, spomniti velja, da je v teh letih bil tudi Večer v Janševih rokah.

Etičnost ali/in nuja uredniških presoj

Uredniki imajo vso pravico v svoj medij vabiti osebe, za katere so presodili, da imajo znanja, kompetence in jim državljani želijo prisluhniti. In obratno: vratariti in zavračati tiste druge, tudi kritike na svoj račun. A v zadevi Novakovih žalitev na račun Slapšakove je dilema postala konkretizirano realna in s tem neznosna: prejkoslej so se morali ali se bodo morali odločiti za eno izbiro, ne dve. Končno pa za več iskrenosti, poštenosti in moralnosti, kajti bralcu najbrž ne morete v nedogled privoščiti legitimacije tega, da tvoj avtor nizkotno žali in hujska proti drugemu. Ampak morda se motim in bo presoja tudi v prihodnje, da lahko oba avtorja koeksistirata dalje.

Odločitev odgovornega urednika bo še bolj kompleksna, saj se bo moral intimno odločiti tudi za to, ali sprejema prijateljska javna povabila na šampanjec in jagode, ki ga čakajo tam nekje pri Arehu. Seveda je čisto njegova zasebna stvar, s kom prijateljuje, smuča in uživa v penini, toda k ugledu časopisa včasih kolumnisti, s katerimi prijateljuješ ali si prijateljeval, ravno pretirano ne prispevajo.

Novak Stepišnik jagode šampanjec

Šampanjec in jagode za odgovornega urednika Večera

Prisila, imenovana skrb za naklado

Zgoraj opisani kontekst je najbrž kar ključen, da bi razumeli globino večerovske solidarnosti s svojo kolumnistko. O fenomenu Milojke Balevski alias Božidar Novak sem pred časom pisal zato, ker sem bil sam diskreditiran in sem se moral braniti. Nihče drug me ne bi. Tudi kot kritik mariborske Evropske prestolnice kulture, za katero sem izčrpno dokazoval, v kakšni meri je njen uspeh rezultat Večerove logike medijskega zaščitništva, ki zavestno ubija sleherni dvom in kritiko – in pri kateri je v bližini Mitje Čandra in njegovega kroga igral ključno vlogo ravno Božidar Novak. Več o tem v besedilu Resnica mesta in mesto resnice.

Situacijo z denigracijo Slapšakove razumem tudi kot obliko zunanje prisile, morda niti ne etične, v kateri so uredniki primorani, želeli ali ne, reflektirati svoje izbire iz prej omenjene nuje zaščite svojega ugleda in recimo iz strahu pred padcem branosti. Neka korelacija med branostjo časopisov in etičnostjo izbir torej k sreči vendarle še obstaja – sicer zelo »utilitaristična« in ta je zadnje upanje. Po drugi plati nam perspektiva žalitev enega kolumnista na račun drugega razpre še eno novo dimenzijo razumevanje tega, čemu sem zgoraj rekel podivjani psihopolitični diskreditacijski diskurz. Ker nesporno kaže na to, da se kvantitativno in kvalitativno govorica sovraštva vedno bolj radikalizira in postaja neznosna celo znotraj nekega partikularnega medija.

Skratka: v tem, ko vse bolj tonemo, se večata odgovornost medijev in njih urednikov.

Več:

Ime česa je Milojka Balevski?

Media Polis, brezplačniki in moralna dilema, ki je ni bilo

Poročilo o brezplačnikih na dosegu miške – izvolite, vzemite

Milojka, posebnica s Pohorja

Gašpar Gašpar nič nič kriv

Avtoprovokativnost in EPK

EPK in kulinarična skrb za človekove pravice

P.S.

Novak Božidar Stepišnik prijatelj

Prijateljska varda: 26. september 2018

Odganjalec primitivizma: Cerar in njegova avtopercepcija

Veliki predvolilni intervju z Mirom Cerarjem v Delu prinaša že v svojem naslovu nekaj, kar se zdi simptomalno.

Kaj naj bi pomenila ocena, da se je s prihodom Mira Cerarja domača politika nenadoma spremenila na način, da je postala manj primitivna?

Cerar primitivnost Delo

Intervju v Delu z naslovnim poudarkom

Poglejmo si kontekst izjave. V njem premier cilja nase kot na nosilca napredka v domači »politični kulturi« in očitno »primitivizem« razume predvsem kot dimenzijo v njej, s katero je opravil on:

Kar je posebej pomembno: dokazali smo, da znamo dvigniti nivo politične kulture. Odkar smo na oblasti, je politika manj primitivna, četudi je primitivizem in sovražni govor še zaslediti. Bolj se ukvarjamo s prihodnostjo, razvojem.

Dve opazki, da ne rečem spoznanji, se mi pri tem porajata. Prvo zadeva popolno nesoglasje z dejstvi: meni se zdi, da je v domači politiki primitivizma, vulgarnosti, diskreditacij, cinizma, sovraštva in sovražnega govora vedno več. Neznosno več. In da pri tem nisem pristranski, da to mnenje deli večina. Kako je potem mogoče, da Cerar opaža ravno nasprotno?

No, s tem pridem do drugega spoznanja: da bodisi nekako blefira in prav dobro ve, da povedano ne drži, je pa všečno, ali pa da je zašel v pristranost selektivne evidence in vidi okoli sebe le tisto, kar želi videti. Zato, da bi učvrstil prijazen pogled na samega sebe – in pri tem sebe dojema kot tistega, ki prinaša odločilen dvig politične kulture. Na tej strani sem večkrat dokazoval, da pri tem ni preveč uspešen.

Ker Cerarja ne dojemam kot nekoga, ki bi lagal na prvo žogo in prej kot resnega zagovornika moralnosti, ki pa se mu zalomu ravno v samopercepciji, absolutno bolj verjamem v možnost pristranosti selektivne evidence kot prepričljivejšo razlago. K njej se mi zdi preprosto ves čas nagnjen.

S tem sem pri osnovni težavi: odhajajoči predsednik vlade, ki je ljudstvu prinašal etiko in moralo ter stavil na dvig politične kulture, je seveda vedno pozabil grajati sovražni ksenofobni govor – k njemu je s svojo retoriko varovanja naših mej in državljanov, na koncu pa s postavljanjem »tehničnih ovir«, v bistvu kar sam najbolj prispeval. To je le en primer.

Da bi dojeli njegovo pozicijo, si moramo predstavljati ravno to dimenzijo: Cerar dejansko najbrž ves čas verjame, da je moralni zgled, da Sloveniji prinaša svetlobo in jo vodi proč od primitivizma. Da je njen rešitelj. In ravno v tem je njegova tragika. Zdaj, ko mu ljudstvo pretežno več ne verjame, po anketah sodeč, prihaja zanj trpka izkušnja, ko bo moral korigirati bodisi stališče o sebi ali mnenje o volivcih.

Več:

Cerarjev apel proti sovražnemu govoru: kako iskren je?

Après Cerar le déluge: samo z njim bomo uspešna družba

Miro Cerar in obeti filozofije v politiki

Biti stoik, biti budist, biti kristjan, biti Cerar

Biti vernik, biti v SMC, biti na misiji

 

 

 

Jadrati z Gašparjem Gašparjem Mišičem: o morskem klepetu z novinarji

Gašpar Gašpar Mišič? Človek sedmih življenj in številnih ambicij. Najprej pa je pomorščak in lastnik ene največjih jadrnic pri nas. In z njo nas je zapeljal po širnem slovenskem morju.Z njima je jadral kolega Jaka Elikan, ki bo vsak ponedeljek zvečer obiral drugega sogovornika.

Takole so oglaševali nov televizijski prispevek in ciklus novinarja Jake Elikana na Facebooku. In ja, novinar Planeta se je povabil na jadrnico Gašparja Gašparja Mišiča. Napaka, bi dejali prvi. Spet drugi, da je to zgolj privlačen koncept oddaje na televiziji, ki sledi komercialnim zahtevam in z njimi povezani teletabloidnosti. Da z njim kot takšnim ni kaj prida narobe. Da se nekaj osebnega druženja s parapolitičnimi veljaki, onstran informiranja, prav prileže. Da nas vizualna stilizacija in ikonografija jadranja pač smeta fascinirati.

Mišič Elikan SIOL začetna

Začetek Planetove zgodbe na Siolu, ki povzema prispevek in ponuja video

Osnovno vprašanje je torej, kako zelo ustrezni so takšni pristopi novinarskim standardom. Vrhunsko novinarstvo takšen navidez frivolni »kramljajoči diskurz«, kot bi dejala dr. Breda Luthar, zanesljivo ni. Toda ali smemo reči, da je prestopil mejo profesionalno dopustnega? Mnenja bodo verjetno različna. Osebno mislim, da je ni, a da nas takšno dejstvo še ne odvezuje dvomov v prispevek.

Neobvezno pomenkovanje, s katerim je notorični Koprčan popeljal novinarja naokoli, pač učinkuje piarovsko: ko ste gost v hiši ali na ladji, se do gostitelja nujno obnašate bolj prijazno. Kako se je tega lotil Elikan?

Gumbi od gat

Na Siolu so oddajo pospremili z naslednjimi opisnimi poudarki:

Jaka Elikan se je z Gašparjem Mišičem, ki ga je njegov tesen zaveznik župan Boris Popovič postavil za prvega komunalca, pogovarjal z njegovimi aferami, od nepremičninskih poslov do priveza za njegovo plovilo. Pa tudi o krivdi za razmah korupcije v Sloveniji, o napovedih za parlamentarne volitve prihodnje leto, o svojem spogledovanju s politiko.

V besedilu Siola sledi udarni del iz intervjuja, ko je na poizvedovanje, ali bo Cerar ostal premier, navržen za sobesednika značilen pikantni odgovor: »Če se bo potrudil, bi lahko, sicer bo odletel kot gumb od gat.« Podlaga vprašanja, preko katerega sta prišla do tega, je dejansko nadvse pomenljiva: Mišič je bil namreč poprej izzvan, če morda razmišlja o tem, da bi postal predsednik vlade.

SIOL Mišič Elikan

Video utrinek z jadranja: klepet novinarja z Mišičem

Po objavljenem posnetku sodeč je jadrajoči novinar odigral vlogo sedečega statista. Po epohalnem laskanju v uvodu (»Z dvignjenimi jadri zapluje naravnost proti prvemu luškemu pomolu. V kakšnem drugem trenutku bi to bil incident. Danes pa pozdravlja žerjaviste, ključni člen Luke, in kuje nove načrte, kako pri pretovor povečal tja proti vrtoglavim 100 milijonom ton.«) je beseda prejkone pretežno prepuščena razvpitemu nepremičninarju, ki se spominja nekaterih svojih podjetniških zgodb. Povezovalnega besedila je malo, med njimi morda izstopa fraza »je pravcati magnet za afere«, ki se hitro izgubi v Mišičevem iznajdljivem žlobudranju. Ko se novinar dotakne same jadrnice, s katero rineta proti Luki, omeni afero poglobitve priveza zanjo, seveda na davkoplačevalske stroške, a tudi zanjo ima lastnik plovila pripravljeno banalno pojasnilo. Saj vemo: vse je zarota novinarjev in še zlasti novinarke TV Slovenija.

Mišičev povratek

Nekaj kontekstov prispevka aludira na Mišičevo vnovično vrnitev na čelo Luke Koper, ki si je očitno močno želi. Skupaj s koprskim županom. Novinar kar sam prijazno razloži, zakaj je želja legitimna:

»Sodišče je nedvomno pritrdilo, da njegova razrešitev ni bila pravilna.«

Vmes Elikan bolj mimogrede, pravzaprav kar dobesedno le našteje nekaj afer, v katere se je Mišič ujel. A ko že mislimo, da bo sledila podrobnejša disputacija po mamljivem uvodu s »Korupcija mu nikakor ni tuja. Okusil jo je na lastni koži.«, gledalec hitro izve, da je »za zapahe spravil človeka… ki je v Piranu odločal o gradbenih dovoljenjih.« Skratka, korupcija drugih, ne njegova!

Mišič Elikan SIOL mahanje

Prijazno slikani Mišič v trenutku, ko maha – menda žerjavistom

Rdeča nit in verjetni motiv pogovora je Siol skrčil v opis Mišičevega »proslavljanja«, če uporabim izraz iz podnaslova vesti:

Na petkovi skupščini Luke je Slovenski državni holding odstavil nadzornico Alenko Žnidaršič Kranjc, ki je pred leti pokazala vrata Gašparju Mišiču. Bi se ta glede na sodbo delovnega sodišča vrnil na mesto, ki ga vse od njegove razrešitve zaseda Dragomir Matić?

“Imajo ponudbo – ali vrnitev na položaj predsednika uprave ali izplačilo plač do konca mandata,” je za Planet TV dejal Gašpar Mišič. O denarju ne želi govoriti, nazaj pa želi priti, tako pravi, ker ga zavezuje pogodba in “da vidite, kako hitro se rešujejo nakopičene težave”.

Ob temi zmagovitega povratka so nekako zbledele tudi druge profanosti, kot je recimo Mišičev odnos do denarja. Elikan omeni, da z denarjem nima težav (»Saj imate milijone, saj v to noben ne dvomi«), a se sogovornik brani, češ da vozi le enega skromnega passata, medtem ko se drugi bahajo z boljšimi avtomobili. Impresivno, ko vam nekdo na ta način stoka na eni največjih jadrnic pri nas. Nato na sledi obubožanemu predsedniku Pahorju navrže, da s svojo plačo 2200 evri v Marjetici pač ne more preživeti, zato mora živeti od popoldanskega biznisa.

Oglaševanje in njegovi gnusni produkti

Če bi kdo pomislil, da je prispevek preveč piarovski in da je takšen že po nujnosti žanra, »domačega« pomenkovanja na terenu gosta, mu bo pri presoji lahko v pomoč novinarjevo stališče do oglaševanja. Kajti Elikan nastopa tudi na okroglih mizah o vlogi psov čuvajev. Na lanski v organizaciji Katedre za novinarstvo, Društva študentov novinarstva FEJS in Komunikološkega društva so se dotaknili »oglaševalskih in lastniških ovratnic«, kot pravi avtor besedila v Večeru. Na njej je slikovito pojasnil, kaj se mu gnusi:

Oglaševanje je nujno, saj se z njim mediji napajajo, se strinja novinar še ene komercialne televizije Planet TV Jaka Elikan, ki pa opozarja, da oglaševanje v medijih ne sme biti enačeno z oglaševanjem v novinarskih prispevkih. Takšne hibride, ki v obliki novinarskega prispevka oglašujejo nek produkt ali storitev Elikan z gnusom zavrača. Vendar so prisotni, tako v tisku kot na televiziji, zato opozarja: “Čim ima hiša ali novinar korist od tega, da nekaj konkretnega objavi, je to nesprejemljivo. To ni več novinarstvo, ampak marketing.” Meni, da ljudje to takoj opazijo.

Drži. Kaj točno so ljudje opazili v njegovem prispevku z Mišičem? Neznosno reklamiranje intervjuvanca ali zgolj nevtralen klepet s priložnostnim jadralcem? Posebnega novinarskega vrhunca gotovo ne.

Dve politični zadregi Milana Brgleza: populizem in človekove pravice

V silvestrskem pogovoru za Dnevnik je predsednik Državnega zbora moral odgovarjati tudi na vprašanja o nenadni vrnitvi 2. januarja med dela proste praznike. Ukrep, ki ga je dr. Milan Brglez pred tem zagovarjal kot nepopulistično poravnavo stare krivice – leto nazaj jo je zagrešila njegova SMC – je tokrat razlagal nekoliko drugače:

Vrnitev prostega dne ste sprejeli na vrat na nos. Več kot očitno je, da je želela največja vladna stranka zaradi težav pri pogajanjih s sindikatom zdravnikov Fides in z drugimi sindikati javnega sektorja ter zaradi problemov z zdravstveno reformo… ljudem ponuditi nekaj, s čimer bi se jim vsaj nekoliko prikupila.

Na neki način ste opisali razpoloženje poslancev SMC pred mesecem dni. Tudi zaradi tega jim je bil predlog o 2. januarju kot dela prostem dnevu zelo všeč.

Torej je bil ta predlog podan zato, da…

… da popravimo katero od napak, ki jih je v svojih odnosih z drugimi naredila druga veja oblasti.

Katero napako vlade imate v mislih? Podpis sporazuma s sindikatom Fides?

Glede na tip vlade zaporedje dogovarjanja s sindikati ni bilo ustrezno. Zdaj se je vse uredilo, kar je čudovito. Tedaj pa ni kazalo tako.

Ko je poslancem zelo všeč

Očitno se opis vrnitve 2. januarja med praznike, kar se zdi Brglezu obenem »poprava napake« in hkrati legitimno, »nenapačno« dejanje še leto nazaj, ko je njegova stranka prazniku nasprotovala, odkrito interpretira na način, ko jo razumemo, vrnitev namreč, za volivcem všečno dejanje. Prvič sem lahko prebral, da predsednik parlamenta prikima novinarki Meti Roglič v opisu, da se je želela vlada »nekoliko prikupiti« državljankam in državljanom. Še več, predlog je bil »zelo všeč« poslancem SMC ravno iz navedenega razloga. Všečnost je s tem pogojena, politikom je všeč, da bodo všečni.

S tem je dokončno padel scenarij bežanja pred očitki o populističnem dejanju, ki se jih je Brglez doslej vehementno otepal: dejansko je zgoraj populizmu pritrdil. Ravnanje, v katerem ravnaš politično iz potrebe po všečnosti z upanjem, da ti bodo tvoje geste prinesle dvig popularnosti, ustreza njegovi običajni razširjeni neideološki definiciji.

»Prikupiti se« in »biti všečen« sta dimenziji političnega delovanja, v katerih se dnevno mojstri predsednik Borut Pahor. Tisti, za katerega Brglez neposrečeno afektirano pravi, da bi se letos sicer rad spopadel z njim v predsedniški tekmi, toda kaj, ko ima druge skrbe: »Se vam zdim šleva oziroma človek, ki beži pred izzivi? Prej obratno. Rad se spopadam z njimi.«

brglez-sleva-ce-ne-bo-kandidiral-za-predsednika-republike

Citirani intervju za Dnevnik: Brglez pravi, da ni šleva, ker ne bo kandidiral za predsednika republike

Zatajeni bonbončki populizma

Naj spomnim, glede populizma ob uvedbi praznika je podpredsednik SMC in SMC sredi decembra v parlamentu zagovarjal nekaj čisto drugega:

Kot je v imenu predlagateljev, poslancev SMC-ja, uvodoma poudaril Milan Brglez, je bila odločitev za to, da se 2. januar ponovno razglasi za dela prost dan, sprejeta, “da se ljudem vrne tisto, kar jim je bilo krivično odvzeto”. Kritike o populizmu in bombončkih za volivce je zavrnil z besedami: “Če delaš v korist ljudi, je težko govoriti o populizmu.”

Takoj prepoznamo, da je sicer ostal lojalen svojemu mimikretičnemu argumentu o popravi krivice, o vrnitvi krivično odvzetega: mimikriji zato, ker še danes v isti sapi zagovarja, da v takratnih političnih in gospodarskih razmerah menda ni bilo druge izbire. In če je ni bilo, krivice v pravem pomenu ni.

Demanti populizma zveni skrajno neprepričljivo vpričo manipulativnega opisa ravnanja, v skladu s katerim naj bi veljala trditev »Če delaš v korist ljudi, je težko govoriti o populizmu«. Ravno to ne drži: v njegovi definiciji pač ne obstaja element, ki bi opisal ravnanje v prid ljudem; kar ga ustvarja, je nasprotno ravno primarna koristnost v prid politiki ali stranki.

Logični kvadrati in manipuliranje

Če bi kombinirali oba navzoča elementa – »primarno koristnost v prid politiki« in »primarno koristnost v prid ljudem«, bi lahko dobili klasičen »logični kvadrat« možnosti: (a) dejanja, ki so enako v prid obojim, ljudem in politikom, (b) dejanja, ki so primarno v prid ljudem, a ne politikom, (c) dejanja, ki niso primarno v prid ljudem, ampak politikom, in (d) dejanja, ki niso v prid nikomur, ljudem in politikom. Če menimo, da so populistične geste nujno primarno v prid politikom, potem ostaneta le dve možnosti: (a) in (c).

Brglez bi torej še vedno lahko zagovarjal, da je vrnitev 2. januarja med praznike in dela proste dni nekaj, kar ustreza (a) in je enako v prid obojim, kajti (c) je kot možnost izločena, saj je po njegovem praznik nesporno primarno v prid ljudem. Je to tista elegantna rešitev, iz katere se lahko izvije pred pomisleki, da ravna nekonsistentno in sčasoma menjuje alibije?

Moj odgovor je znova: ta možnost ni dana, možnost (a) je prirejena. Apolitičnemu in neideološkemu populizmu (z njima merim na vse definicije, ki ne uvajajo diade »elita vs. ljudstvo«) tak element ni lasten: všečnost populizma enostavno izključuje element enake oziroma enakovrstne koristi za oboje: meniti, da je nek politični ukrep nekakšna win-win situacija, enako dober za ljudi kot zate kot politika, že po sebi zveni kot sumljivo varanje. Korist za politika je tukaj še vedno opisana kot korist v obliki ratingov, nič drugega ali več od tega.

Zato je edina avtentična pozicija populizma tista pod (c), Brglezovo stališče »Če delaš v korist ljudi, je težko govoriti o populizmu« pa je, kot pokazano, bolj lahkotno manipuliranje s koncepti: je način, kako »prikupiti se« in »biti všeč« opišeš kot istorodno korist, ki si jo prinesel ljudstvu. Točno po tej prirejeni definiciji vzajemne koristi, znotraj katere pozabiš omeniti, da je populistično ravnanje koristno zate le zaradi všečnosti, populist največkrat ravno deluje.

brglez-populizem

Iz citiranega članka na MMC: če delaš v podporo ljudi, nisi populist

Človekove pravice in akademski sram

Naslednji zanimiv Brglezov obrat zadeva njegovo nasprotovanje notranji ministrici in zastavek, ki ga pri tem ponuja. Slednji je intriganten in dokaj neobičajen, vezan na njegovo akademsko digniteto in dejstvo, da bi ga omejevanje človekovih pravic, ki ga prinašajo zakoni, pripravljeni v režiji njegove kolegice, delegitimiralo pri izvajanju predmetov, pri katerih pravzaprav na fakulteti predava o človekovih pravicah.

V Dnevnikovem članku je bistvo povzeto že v podnaslovu in prvem stavku:

Ko je želela notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar skozi parlamentarno proceduro spraviti zakon o mednarodni zaščiti, ki bi bil v nasprotju z mednarodnimi konvencijami in slovensko ustavo, se ji je predsednik državnega zbora Milan Brglez odločno postavil po robu. Če ne bi naredil vsega, da je bil zakon usklajen z mednarodnim pravom, ne bi več mogel predavati o evropskem varstvu človekovih pravic, pravi.

Leto dni kasneje je pred vladno obravnavo spet predlog, s katerim bi Slovenija zaprla meje pred begunci, tokrat s spremembo zakona o tujcih. Pred nami so skrajni ukrepi, kot pravi sama ministrica – v razen STA s strani medijev povsem cenzurirani izjavi Alternativne akademije preberemo, da je zadrega radikalizacije pripravljenih ukrepov protislovna še zlasti v luči nasprotnega stališča predsednika Boruta Pahorja, ki po drugi strani zagovarja odstranitev žične ograje na južni meji, češ da begunskega vala ni pričakovati. Kaj torej: potrebujemo še bolj skrajne ukrepe ali morda začnemo odstranjevati žico? V Dnevniku zapišejo:

Brglez napoveduje, da tudi tokrat ne bo mižal: če bo v parlament prišel zakon, ki ne bo skladen z ustavo in mednarodnim pravnim redom, bo storil vse, da bo tak postal. Če mu to ne bo uspelo, bo pritisnil tipko proti, še prej pa bo javno pojasnil svoj glas. Ko gre za človekove pravice, se ne smemo spraševati, ali je nekaj popularno ali ne, poudarja.

Pred nami torej stoji mož visokega moralnega profila: še dobro, da predava človekove pravice in je na takšni politični poziciji, kajti sicer bi vladajoča stranka, katere podpredsednik je, sprejemala zakone v nasprotju z njimi.

Pustimo ob strani pikantno vprašanje, kaj točno počne v takšni stranki, kjer se ima zgolj svojemu akademskemu interesu, skupaj z nami, zahvaliti za oponiranje nečloveškim zakonom, kje se, kot pravi, ne smemo spraševati o všečnosti, »popularnosti« – za razliko od vrnitve 2. januarja ljudstvu.

Še bolj bi bralce Dnevnika zanimala hipotetična dilema, ali bi morda za takšne zakone glasoval, če bi v življenju pred vstopom v politiko opravljal kakšno drugo delo. In ne samo to, Brglez ne želi ubežati vtisu, da je svoje politično delo vezal na akademsko. Celo sam navaja kot zgled takšnega moralnega imperativa svoja prihodnja predavanja, že omenjena v podnaslovu:

Vsekakor poskušam narediti vse, da bom lahko še naprej predaval o evropskem varstvu človekovih pravic. Naj ponazorim. Prvo predavanje v lanskem študijskem letu sem imel dan po tem, ko smo v državnem zboru sprejemali zakon o mednarodni zaščiti. Ker je bilo besedilo, ki smo ga sprejeli, skladno z ustavo in mednarodnim pravom, sem lahko še naprej predaval ta predmet. V nasprotnem primeru me ne bi bilo v predavalnico.

Naša in njegova sreča

Novinarka ga zatem izzove z moralnim zastavkom – ceno, ki jo je pripravljen plačati, ko tehta, ali naj nek zakon podpre ali ne. Na vztrajanje, ali bi se potemtakem po sprejemu besedila zakona njegove strankarske kolegice, notranje ministrice, v skladu s katerim begunci v Sloveniji praktično ne bi več mogli vlagati prošenj za azil, odrekel svojim predavanjem o evropskem varstvu človekovih pravic, je bil decidiran:

Če ne bi naredil vsega, da je bil sprejeti zakon o mednarodni zaščiti usklajen z mednarodnim pravom, tega predmeta ne bi več mogel predavati. Na vso srečo je bila takrat ta uskladitev uspešna.

Sreča ga je torej obdržala v akademskih vodah. A potem sledi razočaranje. Če je podpredsednik SMC v prvem zakonu še vztrajal pri odpovedi akademski karieri zaradi moralnega čuta, zaradi katerega mu politično delovanje postavlja nepremostljivo oviro pri univerzitetnem zagovoru človekovih pravic, je ob novinarkinem vrtanju klonil. O novem predlogu drugega zakona o tujcih se je zastavek v napovedi že čez nekaj vrstic drastično zmanjšal. Namesto »Če bo sprejet zakon X, ne bom več mogel v predavalnico«, je zastavek postal le še »Če bo glasoval za zakon X, ne bom več mogel v predalnico«:

V kratkem naj bi prišel v proceduro predlog zakona o tujcih, ki prav tako ni v skladu z ustavo in mednarodnim pravnim redom.

Če ne bo skladen z njima, bom storil vse, da bo tak postal. Če mi to ne bo uspelo, bom glasoval proti zakonu.

In če bo ta vendarle sprejet, ne boste šli v predavalnico?

V predavalnico ne bi smel iti, če bi glasoval za sporen zakon.

Dva etična zastavka: od ostrejšega k blažjemu

Brglez bi nam torej zdaj moral pojasniti svoje nihanje. Že res, da je tudi v primeru prvega zakona na dva različna načina opisal moralno konsekvenco zase: od ostrejše stave »Ker je bilo besedilo sprejetega zakona skladno z ustavo in mednarodnim pravom, bom še naprej predaval ta predmet« in z milejšo verzijo »Če ne bi naredil vsega, da je sprejeti zakon usklajen z mednarodnim pravom, tega predmeta ne bi več mogel predavati«, od katerih je slednja podobna tisti glede zakona o tujcih.

A če upoštevamo prvo, je razlika v stavi pač očitna: v novejši in bolj blagi se sklicuje le še na svoje osebno glasovanje in dokaj neotipljivi pogoj »Če ne bi storil vsega«. Presenetljivo pa Brglez pri tem pritrdi Rogličevi, ko ga sprašuje, ali res drži, da besedilo novega predloga zakona o tujcih prinaša najbolj radikalne protibegunske ukrepe, kakršnih ne pozna nobena druga država Evropske unije. Njegov odgovor je: »Osnutki, ki sem jih videl doslej, so zelo blizu tem navedbam.«

Odkritost, s katero streže, je tudi v tem primeru na bolj trhlih nogah. Če se je v primeru današnjega 2. januarja kot praznika izkazalo, da pojasnila, kako ne gre za populistično dejanje, niso prepričljiva, se tudi njegove akademske stave odvijajo bolj mimogrede. Po svoje so znamenje hude razdvojenosti podpredsednika stranke, po drugi pa stališče »Ne bo mogel predavati o človekovih pravicah, če bom glasoval za sporen zakon« prinašajo tako minimalno etično zavezo, da od začetne praktično ni ostalo popolnoma nič.

Ustrahuj in vladaj: Slovenija kot protibegunski Guantanamo

Včeraj je Slovenijo pretresla vest, da vlada hiti nameščati ograje po nekaterih mejnih prehodih, denimo Gruškovju, hkrati pa niti malo ne zanika namere, da bo te mejne prehode tudi zaprla. No, nisem prepričan, da smo res pretreseni ali šokirani. Še manj, da se zavedamo situacije ali da vodljivo ljudstvo res čuti kakšno posebno zadrego ob tem. Rad bi se dotaknil prav tega dejstva, samoumevnosti nepretresenosti, v katero smo se ujeli.

Če smo dolga desetletja gojili radovednost, čemu Slovenci nismo zgradili preostalih 13 kilometrov priključka avtoceste do tega izrazito zabasanega turističnega prehoda, edinega še manjkajočega odseka Pyhrnske avtoceste na območju Slovenije, praktično edinega kosa brez avtocestne poti od Hamburga do hrvaške obale, smo ob lanski novici, da bo ta del avtoceste počasi le zgrajen, bili končno pomirjeni. In res, letos so zabrneli stroji in bagri, pot od Dražencev do Gruškovja je postala delovišče. Toda ne, turistična sezona je mimo, ta osrednji mejni prehod s Hrvaško utegnemo ob prihodu beguncev zapreti!

gruskovje-ograja-zurnal24

Začetek članka o zapiranju mejnega prehoda na Žurnal24

Biti sočuten, biti solidaren

Od začudenja nad to napovedjo je lahko intenzivnejše le še čudenje ob medijskem in siceršnjem molku: v novice so se zaenkrat prebile vesti o novih panelnih in žičnatih ograjah, toda ne več od tega. Za verodostojnejšo ceno bo treba še počakati, čeprav nas izkušnja uči, da bomo to počeli zaman. Se Slovenija pospešeno spreminja v nekakšen sodobni Guantanamo, bomo samozapiranje države z vsemi posledicami vred sprejeli z indiferenco, celo s pomirjenostjo?

Še lani poleti je Cerar obljubljal veliko solidarnosti v odnosu do beguncev. »Zagotovo pa bomo solidarni« je večkrat ponovil. Premier, ki je prišel na čelo vlade in politike z obljubami o več politične kulture in senzibilnosti, z namigi o novih etičnih standardih ob predpostavki, da je politika ravno to, kar misli večina, stara kurba, zato potrebuje čistega in poštenega voditelja, je samo nekaj dni nazaj in še pred informacijo o zapiranju mejnih prehodov znova stregel z moralnimi poduki o pomenu solidarnosti in sočutja za ljudi. Resda ob neki drugi priložnosti, kar ne spremeni poante.

Vprašati bi se morali, zelo nujno, kako lahko hkrati eksistirata oba diskurza, ne da bi mu kaj posebej škodovala: na eni strani izredni etični poudarki o sočutju do soljudi, na drugi poudarki o širini in višini varovalne ograje pred tistimi, ki sočutje potrebujejo?

cerar-socutje

Članek o Cerarjevem nastopu na 24ur.com: vse je že v naslovu prispevka

Sem za begunce, ampak…

Tukaj je eno možno branje. Cerarjeva solidarnost in sočutnost se iztečeta v prazno retorično gesto, fetišizirani ‘ampak’, ki je onstran mannonijevskega ‘ampaka’ tipa »Saj vem, da so Judje čisto takšni kot mi, ampak vseeno jih ne bi imel za sosede.«

V tem ‘ampaku’ se zadržuje Viktor Orban, medtem ko ga je Cerar ob isti madžarski kvaliteti žice nadgradil v polnini nekonsistence: »Saj vem, da begunci potrebujemo solidarnost in so takšni kot mi, ampak vseeno moramo poskrbeti za varnost naših ljudi«. Oziroma: »Saj vem, da begunci potrebujemo solidarnost in so takšni kot mi, ampak vseeno jih ne bomo spustili prek Gruškovja.«

V Črnomlju so svoj lokalnospecifični ‘ampak’ nadgradili v eno najbolj bizarnih perverzij, ki jih zmore človekova iracionalna plat duše: »Saj vem, da so begunci takšni kot mi, ampak vseeno ne bomo dovolili, da nam tacajo po poligonu, ki smo ga zgradili za naše pse.«

Empatija skozi žico

Se pravi: če se orbanovsko zanikanje ne spreneveda oziroma to počne zelo redko, je Cerarjevo na hipokriziji utemeljeno: »Mi smo solidarni, ampak najprej potrebujemo našo varnost.« Čeprav pravih razlogov za občutek ogroženosti ni. Ker v praksi možnost prakticiranj solidarnih ravnanj v pravem pomenu ne more nastopiti, to lahko pomeni le, da smo solidarni v domišljiji, na daljavo, skozi pogled v žici in – skozi predpisane evropske kvote. Empatični smo le, kolikor je tisti, do katerega bi morali gojiti pathos, daleč stran – stran pa je zato, ker smo mu preprečili vstop v razmere, ki bi sploh omogočile solidarnost, dostop do samega sebe. Cerarjeva solidarnost je zato dobesedno varna solidarnost; je način, kako bomo vedno varni, da nam ne bo treba biti solidaren.

V zadnjem letu in pol sem pozorno spremljal vse Cerarjeve izrečene in zapisane besede o beguncih. Misli in razprav o beguncih kot ljudeh, njihovi tragediji in potrebi po sočutju z njimi nisem nikjer zasledil. Vse, kar je predsednik zmogel, je bila vedno ravno ta izjemno abstraktna raven diskurza o solidarnosti, omejena izključno na izrekanje in uporabo tega pojma, a zmerom specificiranega v smislu pogleda skozi opazovalno nišo v bunkerju. Skozi gosto prepredeno žico. Če Orban pač ne govori o solidarnosti, jo je naš predsednik dopušča le v zavetju svojih tehničnih ovir.

Ustrahuj in vladaj!

Da bi etični Cerar nekoliko omilil splošni vtis, se je odločil žičnato rezilno ograjo, ki so jo nabavljali iz tovarn madžarskih zapornikov, ponekod zamenjati s panelno. S tem smo dobili dva obraza gospoda predsednika: bolj humanega, manj humanega. V resnici ista obraza. Prehod od žiletnih rezil k panelnim ograjam ne pomaga, zanikan je celo dobesedno. Kdor si je dobro ogledal mejni prehod Gruškovje in druge, je lahko videl, da gre v resnici za kombinacijo obojega: na določeni višini panelno ograjo vedno obdajo še s »krono«, nevarnih žičnatim in rezilnim okraskom.

Čemu oblastniki to počnejo? Iz strahu, očitno. In velike želje, da med državljane naselijo strah – ne verjamem več, da za tem ni politične računice, politične tehnike. Kajti kdor širi strah, ta bo vladal. Divide et impera, so dejali stari. Deli in vladaj. To geslo danes zamenjuje geslo »Širi strah in vladaj«. Ograje in žico postavljajo na nekaterih ključnih območjih, na katerih bi lahko glede na lanskoletne izkušnje, tako pravijo uradno, prišlo do poskusov množičnega prihajanja na ozemlje naše države. In dodajo, da gre za nujen in začasen ukrep, ki bo policiji omogočal učinkovito varovanje zunanje schengenske meje v primeru ponovitve množičnih migracij. Tako kot na Kolpi se zapiranje dogaja v popolni odsotnosti beguncev, ki bi res pritiskali na našo mejo.

Stranka moderno centriranih preprek

Ne samo, da je SMC postala stranka moderno centriranih ograj, po tem si bomo namreč njihov mandat bržkone najbolj zapomnili, njeno ravnanje je očitno dobro kamuflirana sramotna gesta ponižujočega klanjanja tujim gospodarjem, obenem pa, žal, že odlična marketinška poteza za dvig političnih rejtingov in svoje všečnosti: ljudske množice potihem že odobravajo ali celo obožujejo ograjo. Časi, ko je niso, so minili. Zakaj jo rade volje sprejemajo? Ker je občutek ksenofobije in ogroženosti refleksno že prevladal, v širjenju strahu je Cerarju in pomoči desne politike in medijev končno žal uspelo. S tem je SMC prvaku opozicije iz rok iztrgala njegovo orožje in pokazala, da med obema liderjema v tem ni nobene razlike.

cerar-obljuba-solidarnost-primorske-novice

Obljubljena solidarnost do beguncev iz Primorskih novic lani. Danes zapiramo meje

Je ne suis pas un migrant

Znašli smo se znotraj oblaka medijske in siceršnje desenzibilizacije za človeka v neposredni razsežnosti skrbi zanj. Kot vemo že nekaj časa, se po eni strani predsednik republike Borut Pahor hudičevo izogiba sleherni razpravi o beguncih, njegova agenda je pač holivudska priljubljenost pri vseh slojih volivcev za vsako ceno. Bognedaj imeti načela! Pahorjev amoralizem vsebinsko lepo dopolnjuje Cerarjev. Če sem se lani čudil »moralnim presežkom« številnih, ki so ob terorističnem napadu na Charlie Hebdo svarili pred prazno gesto solidarnosti na način, da so se razglašali za tistega, ki ni Je suis Charlie, kar so konvertirali v odkriti in deklarativni Je ne suis pas Charlie, če so drugi ponovili vajo ob primeru terorističnega masakra v Parizu, se na načelni ravni pred nami dogaja perfidna substancializacija istega: namesto Je suis un migrant smo na prikriti ravni deležni politične legitimacije geste Je ne suis pa un migrant. Sporočilo, ki je enostavčna resnica Cerarjeve solidarnostne politike.

je-suis-un-migrant-1024x598-1430321621

Fotografija je iz članka Letizie Pascale na Euronews.it

Konec turistične sezone

Turistična sezona je za letos očitno končana, Nemci, Čehi, Poljaki, Skandinavci in drugi na poti od Šentilja proti Zagrebu in hrvaškim destinacijam se bodo krepko ušteli, če bodo kupili slovensko vinjeto. Kajti na mejnem prehodu, ki ga utegnejo zapreti, kot obljublja Cerar, se bodo zaleteli v žičnato prepreko. Ja, biti Guantanamo ni ravno atraktivna turistična izbira, celo tranzitna ne.

Več:

Strah pred sočutjem in pariški masaker

»Je ne suis pas Charlie«

Pieteta in kri v novinarstvu

Ljubljana – Pred natančno tremi tedni smo v uredništvu Delovih Ozadij začeli preverjati informacije o domnevno spornem delovanju v Kemijskem inštitutu. Zgodbo smo želeli objaviti v ponedeljek, a jo, zaradi poskusa uboja direktorja in nekaterih drugih dogodkov v zadnjih dneh, ki niso nujno povezani, v skrajšani različici objavljamo danes.

Ukvarjali smo se z domnevnim konfliktom interesa predsednika upravnega odbora Kemijskega inštituta Janeza Levca ter izplačevanjem nagrad direktorju Janku Jamniku in nekaterim zaposlenim. Odgovore na dodatna vprašanja naj bi prejeli do danes, jutri pa naj bi se še srečali z vodstvom inštituta. A zgodila se je tragedija.

Je časopis Delo ravnal senzacionalistično in pogojno tudi nepietetno s tem, ko je objavil prispevek, ki nakazuje možne razloge poskusa uboja (ali umora) direktorja Kemijskega inštituta v času, ko se je ta boril za življenje?

Delo Jamnik Kemijski inštitut Ozadja

Najprej nekaj kronologije: v ponedeljek, 15. decembra letos, želijo po zgornjem opisu sodeč Delova Ozadja objaviti zgodbo o »spornem delovanju v Kemijskem inštitutu«. Naslednji dan, v torek 16. decembra, mediji poročajo o streljanju na Viču in hudo ranjeni osebi, nekateri mediji takoj navedejo, da gre za direktorja Kemijskega inštituta. V sredo, 17. decembra, je v javnosti ustreljena oseba identificirana in objavljena z imenom in priimkom. Novinarji Dela se odločijo, da v številki naslednjega dne, v četrtek, na drugi strani objavijo zgornji članek, temi je posvečena že naslovnica – vmes se Jamnik bori za življenje. 18. decembra torej izide citirani članek. Naslednji dan, v petek popoldne, Jamnik umre, o čemer mediji poročajo, časopis Delo pa na isti drugi strani objavi poročilo o Javnih zavezah, ki so jih ravno prejšnji dan svečano podpisali novinarji, pod naslovom »Dobri novinarji hodijo po robu, a odgovorno«.

Zaveze novinarjev Delo članek 19.12.

Naj takoj povem, da nisem povsem odločen trditi, da je bilo ravnanje Delovih novinarjev pregnantno nedopustno. Za kaj takšnega bi moral navesti prepoznavno kršitev novinarskega kodeksa. Zdi pa se mi precej sporno in vsaj malo neokusno in senzacionalistično – zato se nagibam k temu, da bi moralo Delo z objavo počakali. Stvar dodano zaplete dejstvo, da je navedek nelogičen – tudi zaradi tega sem podal zgornjo kronologijo. Če so se namreč novinarji Delovih Ozadij odločali, da besedila ne objavijo v ponedeljek, »a jo zaradi poskusa uboja… objavljamo danes«, potem navedeni razlog jasno implicira, da je bil poskus uboja tisti, ki jih je zadržal pri začetni objavi – in redakcija za ponedeljkovo izdajo se zaključuje najkasneje v nedeljo zvečer. Težava je v tem, da je do streljanja prišlo šele v torek zvečer in navedeni razlog ne more biti pravi.

In tudi če razlog zadržanja prispevka ne more biti pravi, nastopi ista težava še pri objavi prispevka: zakaj bi prispevek, ki so ga menda zadržali zaradi streljanja (kar ni logično) nenadoma postal zrel za objavo v četrtek, ko se je Jamnik zaradi strelnih ran še vedno boril za življenje? Kaj se je spremenilo od ponedeljka do četrtka? Če so želeli novinarji pomagati policiji pri preiskavi, so to lahko storili na neposreden način.

Ampak ker celo sami uvedejo »disclaimer«, češ zgodba ni nujno povezana z zadnjimi dogodki (streljanjem in očitnim poskusom uboja, ki se je končal s smrtjo), odločitev za objavo učinkuje insinuacijsko in z nekaj vonja po krvi.

Članek za nameček ni niti nepodpisan, po vsem sodeč pa niso pridobili niti odgovorov nasprotne strani, torej Jamnika in Levca – in objaviti članek, ko se oseba ne more braniti, saj se bori za življenje in naslednji dan bitko tudi izgubi, je bolj kot ne profesionalni spodrsljaj.

Hoja po robu odgovornosti se ni dobro iztekla.

Delo Jamnik umrl

Umetnost kot higienična pralnica denarja

Flisar:

Evald Flisar, urednik revije Sodobnost, dodaja: »Vsak umetnik ima moralno pravico zavrniti nagrado (tudi v celoti, ne samo njen denarni del). To je pač (in mora ostati) stvar osebne odločitve, ne glede na razloge, ki so lahko razumni ali pa tudi ne. A tudi če razlogi po splošnem mnenju niso razumni, ne moremo umetniku, ki se je odločil za takšno potezo, ničesar očitati, saj je vsak od nas upravičen do lastnega pogleda na svet in umetnik se s takšno potezo etično opredeli.

Se pa kljub temu ne moremo izogniti vprašanju doslednosti. Ali naj se prejemniki Nobelove nagrade odpovejo denarnemu delu nagrade, ker prihaja denar (vsaj posredno) iz zaslužkov za dinamit, ki je pobil na milijone ljudi? Ali naj bi Michelangelo zavrnil radodarno pomoč članov družine Medici, ki so s sponzoriranjem umetnosti ‘čistili’ denar, ki so ga posojali za umazano visoke obresti?

Ali niso, navsezadnje, tudi Prešernove nagrade finančno vprašljive, saj država pobira davke tudi od večjih ali manjših lopovov? Ali se umazano pridobljeni denar pri selitvi iz zasebnega žepa v državno blagajno očisti? Takole bi rekel: denar sam po sebi ni umazan; takšen je lahko le način, kako do njega pridemo. In celo umazano pridobljeni denar se očisti, če ga lastnik v kakršni koli obliki nameni umetnosti.

Zgodovina mecenstva je stara tri tisoč let. Še več: predlagal bi, da se vsaj polovica premoženja, zaseženega pravnomočno obsojenim lopovom, preusmeri na transakcijski račun Javne agencije za knjigo. Lepše oblike pranja denarja si ne bi mogel zamisliti.«

Eden bolj zanimivih moralnih disputov v zadnjem času, vsaj njegov potencialni zametek, vse po načelu Vespazijanovega »pecunia non olet«. Smrdi denar ali ne, ter čigav? Sprožila ga je Jenkova nagrajenka Anja Golob, ker ni želela sprejeti denarnega dela nagrade iz načelnih razlogov higiene, na katere se je sklicevala. Sledil je moral(istič)ni pogrom, na vagi sta se znašla dva moralna principa, oba zgrožena eden nad drugim.

Po Flisarju noben denar ne smrdi, nikoli in nikdar, če le pride v roke umetniku, po Bratožu je plaha ptica in nič drugega kot oblika zaupanja, po Golobovi definitivno vedno smrdi, čeprav dopušča mejo. In ta meja ni Jenkova nagrada. Ja, vse so praktično citati, ne parafraza. Njih komentiram.

Dopuščanje etičnosti se je nekje izgubilo, pesnica pa, obtožena lepodušništva in krivde za izgubo mecenskega denarja za prihodnje nagrajence, na tnalu javnega linča, skoraj povsem osamljena. Njen greh? Umetniki so v finančni stiski, njeno dejanje preponosno lepodušniško, velik trud iskanja mecenov se bo moral začeti znova. Zato je zavračanje denarne nagrade tako zelo neodgovorno, pravijo.

In res je vse odvisno od začetnega moralnega principa: smrdi denar ali ne, tako zelo, da ga niti kriminalni izvor ne more umazati?

Flisarjev primer o zaplembi denarja je deplasiran na dveh točkah in ne ustreza dilemi Jenkove nagrajenke: zlahka si predstavljamo, da bi s strani države zaplenjeni denar kriminalcev za umetniške duše, za katere pač predpostavljamo, da sledijo visoki pesmi morale, ne bil več sporen in bi ga z lahkoto sprejele. Ker ga je nekako očistila sama država. Vendar to ni ta primer – nagrajenka omenja, da ne sprejema denarja zasebnega izvora, ne državnega. Razen tega je v začetni praznini namiga bilo mogoče tudi razbrati, da ne zaupa v čistost konkretnega mecena, bodisi glede izvora denarja bodi njegovih povezav z ruskimi oligarhi. (Mimogrede, tudi Barbara Korun je v nedavnem pismu zanikala, da bi v javnem pismu DSP leto nazaj spregovorila o takšni insinuaciji, tako da se res zdi, da sta nagrajenka in Korunova svoja trda stališča vmes umaknili; s to razliko, da je Korunova bila takrat precej eksplicitna, Golobova pa je previdno omenjala le zelo abstraktne »razloge osebne higiene« kot razlog zavrnitve denarne nagrade, iz česar res ne moremo sklepati veliko, če sploh kaj.)

Isti primer je deplasiran tudi z vidika moralnih kontekstov zaplenjenega denarja: predstavljajmo si, da so denar zaplenili pedofilu ali trgovcu z ljudmi ter za pridobitvijo tega denarja stojijo grozljive osebne zgodbe. Zlahka si predstavljamo, da bi lahko kdo preprosto imel velike moralne težave sprejeti denar tovrstnega izvora, če bi poznal okoliščine, zato bi njegov ugovor vendarle morali sprejeti in upoštevati. Denar bi torej le lahko obveljal za umazanega v tem posredovanem, ne nujno le psihološko občutenem smislu, četudi državni, dotik sterilizirano čistega umetniškega prsta bi ga ne naredil za brezmadežnega.

Moje simpatije gredo vsekakor pesnici. Zato ker sem na strani njene pravice, da zavrne (denarno) nagrado iz kateregakoli razloga. Vendar njeno ravnanje vendarle ni bilo perfektno, čeprav je perfektno razgalilo licemerje lepega dela umetnikov in njihovih stanovskih krogov, njihovo plehkost in lahkotnost stigmatiziranja. Preveč in predolgo je ostala v coni namiga o »higieni«, ne da bi ga dodatno pojasnila, s čimer je dopustila insinuacije na račun mecena. (Kaj je z njim, do katere mere je njegovo mecensko ravnanje problematično, sem tu pustil ob strani, ker mi manjka podatkov za presojo. Po njegovi užaljeni zavrnitvi doniranja pa ga v argumentaciji nihče več niti ne omenja, izpadel je iz vseh presoj.)

Tudi vse očitke o blokadi stanovskega reševanja težkega materialnega življenja slovenskih umetnikov, ki jih je morala poznati, bi lahko elegantno in pravično preprečila, če bi ob zavrnitvi nagrade denimo naznanila, da jo prepušča prihodnjim nagrajencem ali donira komu tretjemu, kar bi najbrž razumel tudi mecen. Iz istih moralnih razlogov, ki jih navaja na koncu – ker je (zasebni) denar zanjo vselej umazan.

Bratož:

Ob zadnjih turbulencah v Društvu slovenskih pisateljev, ki jih je sprožila nepodelitev stanovske Jenkove nagrade za najboljšo pesniško zbirko zadnjih dveh let, se mi zdi tako rekoč neizogibno, naravno prišla na misel znana sentenca bankirja, direktorja Združenja bank Slovenije in nekdanjega guvernerja Banke Slovenije Franceta Arharja o tem, da je denar plaha ptica in da ta papir pravzaprav ni nič drugega kot ena od oblik zaupanja.

Povedano v enem stavku: javnosti je bila postrežena novica, da letošnja nagrajenka Jenkovo nagrado sicer sprejema in se je veseli, celo v čast ji je, iz nerazloženih načelnih razlogov in občutka nekakšne osnovne higiene pa zavrača pripadajoče denarce, ki jih je pisateljskemu društvu priskrbel uspešen slovenski poslovnež. In že v naslednjem hipu je ptica, kot smo lahko prebrali v poslovneževem pismu, jadrno odplahutala drugam. Klasična podalpska, šentflorjanska zgodba. Pa še o velikih denarjih ne govorimo.

Stvar se je kuhala od lanskega leta, ko je predsednik pisateljskega društva ob standardni zagati z denarci za nagrado naletel na poslovneža, ki ima poleg tega, da je našel odlično tržno nišo, tiskanje ekskluzivnih knjig, med katerimi je tudi v Guinnessovo knjigo rekordov uvrščena največja in najdražja knjiga na svetu, tudi izrazit občutek za nekatere neposlovne zadeve. Za tri leta je bil pripravljen, kot je prostodušno elegantno povedal, preprosto podpreti kulturni projekt, brez želje po promociji (ki je s svojimi izdelki tu tako ali tako ne potrebuje, slovenskih kupcev njegovih knjig pač ni videti), brez zasebnih interesov, najprej je celo razmišljal, da njegovega imena ob nagradi sploh ne bi razkrili.

In takemu človeku gredo očitati poslovanje s Putinom, Medvedjevom in ruskimi oligarhi? Gospodu, ki je pripravljen razlagati o fascinaciji nad meceni iz časa da Vincija, Mozarta, Michelangela? Poslovnežu, ki je govoril o tem, kako bi lahko tlakoval pot slovenskim avtorjem na tujem? Se dame, občutljivejše kot najbolj natančen seizmometer, zavedajo, kaj in komu sploh očitajo, ko govorijo o nekakšni osnovni higieni in blebetajo o gnezdu podpornikov globalizacijskega neoliberalističnega kapitala in vrednotah, ki da so v diametralnem nasprotju z vrednotami avtonomnega umetniškega polja? Imajo za to, da je po njihovem mnenju nekaj narobe s poslovneževim denarjem, zasluženim s fascinantnimi, umetelno narejenimi knjigami, kak dokaz? Ni ga bilo videti. Brati je bilo mogoče le visokoletečo načelnost in bistroumna svarila pred uklanjanjem tujim oligarhom. Frenetična čuječnost takih kritikov je selektivna, ko gre za subvencije, štipendije in podobno, morda niti ne pomislijo, da je proračunski denar, davkoplačevalski denar, s katerim so običajno plačane te zadeve, morda res in čisto drugače smrdljiv kot poslovnežev. Nateče se iz žepov tako kaznovanih in nekaznovanih tajkunov kot socialno ogroženih in tistih, ki jih je čas potisnil pod črto revščine. Kje je tu osnovno spoštovanje drugega? Občutek za dostojnost? In kako poimenovati nagrajenkino idejo, da se ji listina o nagradi pošlje po pošti? Neotesanost?

Golob:

Po mojem prepričanju stanovske nagrade za dosežke na področju kulture ne morejo biti financirane iz zasebnih sredstev. Ni denarja? Čast mi je dovolj. Gre za širši problem koncepta kulture kot nečesa, kar je prepuščeno benevolenci privatnih sponzorjev.

Seveda je umazan ves denar. Je pa treba nekje potegniti mejo. Moja se tiče mojega vrednostnega sistema in je moja stvar, govora je namreč o nagradi, podeljeni moji knjigi. To sem mislila z »razlogi po mojem mnenju osnovne higiene«.

Za epizodo predloga pošiljanja plakete po pošti stoji očitek o moji nespoštljivosti do nagrade. To ni res, iztrgano je iz konteksta in je ob nespoštljivosti do mene kot nagrajenke tudi popolnoma deplasirano. Izjavila sem, da sem nagrade vesela in da mi je v čast.

Po povratku v Ljubljano se nameravam z DSP kakopak dogovoriti o prevzemu plakete. Nagrajena je bila knjiga pesmi. O njej se sploh ne govori, poezija sama ne zanima nikogar. Zasenčil jo je »škandal«, kot kaže, pomembnejši od vsega.

Kot posameznico se me z lahkoto blati in se dela iz mene dežurnega krivca. Kaže, da se pričakuje, da mora umetnik ne glede na vir in kontekst denar vselej vzeti – če ga ne, je označen za etično spornega, za čistunsko lepo dušo. Ta logika je napačna, kratkovidna in po mojem pogubna.

Če pustimo svoje misli in sebe zreducirati predvsem na premislek o denarju, umetnost kot taka ne bo več obstajala. Nočem živeti v svetu, kjer celo umetniki sami pristajajo na to redukcijo in jo podžigajo.

Jenkove nagrade kot take nisem zavrnila, ker spoštujem njeno simbolno vrednost. Moj svet je svet, kjer je poezija edino, kar zares šteje. Edino, kar je dejansko vredno jemati zares, zares.

Anja Golob

Bratož lepa duša Golob Delo