Moški kot ogrožena vrsta: seksizmi in zarota na nacionalki

No, pa smo preživeli še en čudaški enourni zvarek mizoginije, seksizma, mačizma, homofobije, antifeminizma, ksenofobije v laboratorijih psevdoznanosti, kot sta nam ga servirala dr. Andrej Perko in dr. Jože Možina. Bilo je nepozabno in prejkone simptom nekega političnega in ideološkega trenutka, ki ga živimo v Sloveniji, paralelno pa ga intenzivno diha tudi nacionalka.  Še zdaleč ne prvič, o javnem servisu v primežu gurujev spolnega konspiracizma sem, med drugim, pisal v Seksizem Boštjana M. Zupančiča in njegove sledi na RTV Slovenija in Spontana ideologija seksizma in njeni častilci.

perko možina 1

Psevdoznanstveni diskurz na nacionalki: Perko in Možina o pomanjkanju pravih dedcev

Pretežno je šlo mimo odziva slovenske akademske skupnosti, feminističnih združenj in civilne družbe, kar pač pomeni, da smo vredni različnih Perkov, kakršne nam servirajo množični (nacionalni) mediji.

O dragocenem uvidu v seksizme

O tem, kako postajamo neobčutljivi na znanstveno resnico, kako nas na vseh koncih dohitevata politična in novinarska nekorektnost, tokrat ne bom. Festival homofobije, seksizma, antifeminizma, ksenofobije in sovraštva, katere osnovni motiv je bila katastrofična ogroženost moškega spola v sodobni družbi, so z vsemi slovničnimi napakami vred na javni radioteleviziji oglaševali takole:

V pogovoru, ki ga vodi Jože Možina bo priznani psiholog in psihoterapevt Andrej Perko spregovoril o svojem zgledu boja z alkoholno zasvojenostjo. Ob metodi dr. Ruglja se ni le fizično ozdravil odvisnosti, vzpostavil se je kot njegov naslednik, ki že več kot 20 let rešuje ljudi v stiski. Gre za najtežjo a tudi najuspešnejšo metodo, kot pravi. Njen končni rezultat je vsesplošni intelektualni in duhovni dvig človeka in višja raven zavedanja. K njemu ne prihajajo le alkoholiki, teh je le 15 odstotkov, ampak ljudje, ki bi radi izboljšali kakovost svojega življenja. Posebej izpostavlja primer uspešnih samskih ženski, ki si težko dobijo moškega partnerja. Ob tem se naveže na sodobno zahodno družbo, ki, kot pravi, moške potiska iz družbenega in celo družinskega življenja. Gre za »kulturno kastracijo moških« o čemer je pisala že dr. Vesna Vuk Godina. Dr. Perko meni, da je šla feminizacija družbe predaleč in da vsi, posebej ženske, pogrešajo »prave moške«. Ti pa izginjajo, dodaja dr. Perko, ker ob izločanju moških ni več vertikalne avtoritete, ki je nujno potrebna za vzgojo: »Fante je treba vzgajat, pripravit na realno življenje. Mama je vedno ljubeča, oče pa ne, mora pripravit svoje otroke, zlasti fante, da bodo lahko v tem življenju, ki je kruto, napredovali«. Dr. Perko meni, da gre po njegovem pri »kriminalizaciji moških« za zaroto kapitala, ki v družbi brez avtoritete lažje uveljavlja svoje interese. Ustvarja se »množica, ki je pripravljena molčati«, kar ustreza tudi politiki. Za razliko od drugih kultur po svetu, ki imajo naboj in energijo je zahodna družba po njegovem v upadu ali celo zapisna na »kulturi smrti«. Ena od stran poti, ki je po njegovem je sedaj pogosto favorizirana teorija spolov, ki je za dr. Perka v nasprotju z naravnimi zakoni.  Dr. Andrej Perko je po lastni izkušnji in izkušnjah svojih skupin prepričan, da je predpogoj za uspešno soočanje s težavami disciplina in pripravljenost za napor tako fizični kot tudi intelektualni in duhovni. Pogovor s priznanim in uspešnim psihologom in psihoterapevtom nam ponuja drugačen pogled na številne aktualne pojave. Njegov uvid je pogosto nasproten z »glavnim tokom« ter zato še toliko bolj zanimiv in dragocen.

Komični odtenki konspiracizma

V oddaji izrečena nepozabna domislica o slepem črevesu feminizma, ker da feministke same sebi pljuvajo v skledo, saj ostajajo nepotešene in so posledično do moških napadalne, ni bila vredna le RTV, saj je v naboru stalnih ubesedovalcev mizoginih domislic o kriminalizaciji moškega v celi seriji slovenskih medijev od Večera (povedati antifeministični bob?!) do Dela že stalna praksa, edino presenečenje enournega pogovora se, vsaj zame, skriva drugje.

Namreč v komičnih odtenkih učinka konspiracizma, v katerega se ulovita dva relativno heterogena motiva navedene kvaziteorije, tako kompatibilne z desničarskimi agendami – kajti misel, ko jo zagovarja Perko s svojim intelektualnimi avtoritetami, je dejansko takšna. Kako združljivi sta namreč obe naraciji prva, povsem mizogina, o prevladi žensk, tudi z elementi homofobije, ter tista druga, ksenofobna, o ogrožujočem prihodu migrantov?

Goran Klemenčič je dec

Iz teze, da je zahodna družba pomehkužena in do kraja feminizirana, da moški niso več moški, da smo sredi dekadence, kjer moških ni več in zato ne odigrajo svoje vloge, kot sta se močno strinjala voditelj in gost, zdaj nenadoma preti še nova nevarnost: k nam v Slovenijo in Evropo prihajajo milijoni »pravih moških«. No, ni čisto res, da ni več »pravih dedcev«, kot je večkrat dejal Perkova referenca, dr. Boštjan M. Zupančič, saj se vendar, sicer izjemno redko, še najdejo. Pri tem je imel v mislih, zelo dobesedno, na primer svojega začasnega delodajalca, o čemer piše v članku Seksizem in mizoginija skozi psevdoznanstveni diskurz: medijski konteksti obravnave »napačnega spola«:

 »Goran Klemenčič je dec. Problem je to, da takih, kot je on, ni več. Če bi bili, potem bi bilo vzpostavljeno drugačno razmerje med jinom in jangom, ravnotežje. Prestavljajte si, kakšna bi bila Slovenija, če ne bi bila tukaj en Goran Klemenčič, ampak bi jih bilo tisoč, bila bi res pravna država.«

Z maternico osvajajo Evropo

»Vse dam,  tudi svojo kariero, za korektnega dedca,« je odobravajoče navedel eno možnih rešitev iz ust svoje pacientke. Perko, ki nenehno citira Zupančiča, govori tudi o migrantih, ki »nas bodo preplavili« in je nekje celo slišal turškega predsednika Erdogana reči tole: »Pojdite v Evropo, plodite se in z maternico bomo osvojili Evropo«.

Povedano drugače, migrantski moški včasih celo po zaukazanem diktatu domnevno neusmiljeno ogroža avtohtonega »našega« moškega. Močan moški šibkega. Begunci se sicer nikoli ne bodo »asimilirali v našo družbo«, ker je to »nemogoče«, pravi psiholog, a poglavitna težava je v tem, da ima prihajajoče trume moških ravno tisto, kar Perko in Možina pri domačih pogrešata.

Komični učinek je torej tale: register psevdoznanstvenega diskurza o moških in ženskah se z registrom ksenofobije ne ujame, postane nekoherenten in nesmiseln, kajti po njem bi zahodna dekadentnost kulture smrti bila rešena zanesljivega propada, če bi vrata odprli vzhodu, ki je menda poln energije, prekipeva od življenja in prinaša pravo maskulinost. Ali kot je zapisala Ranka Ivelja v svojem komentarju:

Zahodna družba je zato na robu prepada, preplavili nas bodo migranti, med katerimi je še dovolj pravilno vzgojenih »pravih moških«, ki seksajo, ne pa prijateljujejo z ženskami. Sveta Marija pomagavka, reši nas!

Edina točka, na kateri se ti registri ujamejo, je občutek ogroženosti. Po Perku je naša poglavitna težava pač protimoška zahodna družba, kajti »jaz pravim, da gre za zaroto, kako moškega izložiti iz družbenega življenja. Ne samo družbenega, družinskega.« In potem je tukaj še neuničljivi feministični in gejevski lobi, ki »nam vsak dan nosita na pladnju, kako moramo razmišljati«, nakar si neupravičeno homofob, sta se potožila sogovorca, če v to ne verjameš. Ali kot je prikimavajoče povedal Možina: »To je popolnoma nesprejemljivo!«

Trije nasprotniki moškega in dve urednici

Ko se dve zaroti, sovraštva do žensk, ki itak v svoji inferiornosti »mislijo z zadnjico« (Zupančič), in potem še sovraštva do migrantov, na koncu srečata, postaneta v sferi racionalnega nekompatibilni. Iz druge bi morala slediti nekakšna ksenofilija, vsaj v primeru beguncev z Vzhoda, a dejansko sledi nova bojazen z vsemi pretnjami, da si bodo prilastili naša dekleta, naše žene. Neutemeljeni blodnjavi strah, ki stoji v njenem ozadju, zdaj nenadoma podvoji izvorni občutek moške ogroženosti, s čimer je osnovna teza dobila kar tri nevarne nasprotnike: žensko, ki se manifestira v seksizmu in mizoginiji ter napihuje v mačizmu, istospolno usmerjenega moškega ali žensko, ki se kaže v homofobiji, in končno begunca, ki se potem prelije v ksenofobna in islamofobna prepričanja.

Najbrž mora biti kar posebne vrste spolni mazohizem, da nam nacionalka takšne oddaje omogoča po zaslugi dveh žensk, urednice oddaje Lidije Hren in odgovorne urednice Manice Janežič Ambrožič.

Več:

Spontana ideologija seksizma in njeni častilci

Novinarske legitimacije seksizmov: Zupančič vs. Rugelj

BMZ: groza pred žensko in polmoški prededipalci

BMZ in njegovi ekscesi: o naši neobčutljivosti za razprave »ad feminam«

Pahorjev Russell in domoljubje v Odmevih

V Odmevih so se spomnili na 30. obletnico ustanovitve Slovenske kmečke zveze z dobrih štirinajst minut dolgim prispevkom, v katerega je Slavko Bobovnik uvedel tudi kratki pogovor med Jožetom Možino in slavnostnim povabljencem Borisom Pahorjem.

Slavnostna akademija v organizaciji SLS z novostarim predsednikom Marjanom Podobnikom, kasneje Bobovnikovim gostom v studiu, je poskrbela za nekaj nepozabnih scen, kjer se je na trenutke zazdelo, da se vse vrtinči okoli Pahorja točno na način, ki spominja na eno samo politično zlorabo človeka pri 104 letih častitljive starosti.

Zato ni bilo niti posebno presenečenje, ko je Možina svojega intervjuvanca nagovoril s stavkom »V čast nam je, da vas gostimo tukaj v Ljubljani v Unionski dvorani, na kraju zgodovinskega dogodka pred 30. leti, ko se je tu osnovala prva demokratična stranka, kar je bil uvod v padec komunizma« in pri tem pozabil, da tam ni v imenu organizacijskega odbora, temveč kot novinar javnega servisa.

Boris Pahor Možina.PNG

Pahor v pogovoru z Možino

Kar je hitro sledilo, je bilo potem majhno presenečenje v obliki distanciranja: kakor da bi se Pahor zavedal novinarskih limanic, je sprva izrazito dvakrat poudaril, da se ima za socialdemokrata, da ni za levico ali desnico, temveč sledi le vrednosti in pomenu krščanskega socialnega gibanja.

Možina je nato vanj rinil z novim vprašanjem, kjer je kar dobro vedel, kakšen bo odgovor: o izgubi identitete in domoljubja v slovenskem patriotizmu, ki ga je nadgradil z namigom, da naj pred slovenskimi šolami naj ne bi več visele slovenske zastave, ki so menda nekaterim moteče. Sledila je Pahorjeva pričakovana ekspertiza o nacionalizmu – točno na način, ki si ga je novinar obetal. Limanice so uspele.

Russell o ljubezni do domovine

V nadaljevanju želim predvsem problematizirati odgovor povabljenca:

Bertrand Russell, ki je spisal zgodovino filozofije zahodne Evrope, nekje v svoji knjigi pravi: »Ljubezen do svojega jezika, do svoje domovine, do svoje tradicije, do svoje zgodovine, literature in tako dalje ne more na noben način biti nacionalizem.«

Pahorjeva izjava ima eno veliko težavo: Russell v omenjeni knjigi (»A History of Western Philosophy«, slovenski prevod »Modrost zahoda«) ničesar temu podobnega ni zapisal. Še več, ne verjamem, da je kaj podobnega sploh kjerkoli izjavil ali mislil.

Na pregled njegovih stališč o nacionalizmu in domoljubju me je navedlo prav neznatno poznavanje prepričanj tega filozofa – da bi nadvse »razsvetljenski«, kozmopolitski in racionalni mislec, znan po odločnem nasprotovanju vojnam, totalitarizmom in jedrskim poskusom kaj takšnega izjavil, pa še to v knjigi, ki ni prvoosebna, temveč je posvečena orisu zgodovine zahodne filozofije in s tem prikazu številnih filozofov, bi me nadvse presenetilo.

Namesto tega, kar trdi Pahor, sem našel vrsto takemu prepričanju nasprotnih sodb o domoljubju in nacionalizmu, ki pred dokazujejo, da bi bil Russell nad pripisom pisca Nekropole naravnost ogorčen. Naj jih nekaj naštejem:

»Domoljubi vedno govorijo o umiranju za svojo državo in nikoli o ubijanju za svojo državo.« Bertrand Russell (1962). »Has Man a Future?«.

»Domoljubje je pripravljenost ubijati in biti ubit iz nepomembnih razlogov.« Bertrand Russell (2004). »Sceptical Essays«.

»Neomejeni nacionalizem je na dolgi rok nezdružljiv s svetovnim mirom.« Bertrand Russell (2004). »Sceptical Essays«.

»Seveda je jasno, da si mora država z veliko tujo populacijo s svojimi šolami prizadevati za asimilacijo otrok priseljencev. Vendar je res pomilovanja vredno, če bi moral velik del tega procesa biti pod vplivom precej kričavega nacionalizma.« Bertrand Russell (2004). »In Praise of Idleness and Other Essays«.

»Nacionalizem je v bistvu kolektivno samopoveličevanje v prepričanju, da je pravilno slediti interesom lastnega naroda, ne glede na to, v kakšni meri bodo ti v nasprotju z interesi drugih. Precej čudno je, če se poudarjanje zaslug lastnega naroda obravnava kot vrlino. Kajti kaj naj si mislimo o posamezniku, ki je izjavil: ‘Moralno in intelektualno sem večvreden vsem ostalim posameznikom, in zaradi te večvrednosti imam pravico, da ne upoštevam vseh interesov, razen svojega”? Nedvomno je veliko ljudi, ki čutijo na tak način, a če preveč odkrito razglašajo svoje občutke in se preveč vsiljivo odzivajo, si o njih ne mislimo nič dobrega.’« Bertrand Russell (2001). »Common Sense and Nuclear Warfare«.

Pahorjev črni župan

Od Russllove ljubezni do domovine in svojega jezika ne ostane ravno veliko. Po drugi strani iz preteklosti vemo, da Pahorja njegov nacionalizem rad zanese zelo daleč. Nič manj kot do rasizma, o čemer sem pisal v prispevku Borisa Pahorja rasistična izjava. Njegovo stališče do temnopoltega župana Pirana si ne zasluži kakšne milejše karakterizacije:

»Toliko smo dali za tisti košček zemlje, zdaj pa imaš črnega župana. Moj bog, kje je tu narodna zavest? Nič nimam proti temu, da je temnopolt. A če so že izvolili Neslovenca, bi kvečjemu morali izvoliti člana italijanske skupnosti, ki tam živi. To, da daš tujca za župana, je slab znak.«

Žal nisem med tistimi, ki bi sicer še danes intelektualno čilega avtorja raje obravnavali po nekih drugih, milejših vatlih, zaradi njegovih literarnih in drugih zaslug, ali preprosto zaradi starosti. Na kar je namigoval Borut Pahor v neki svoji repliki, ko so ga še kot predsednika vlade spraševali o tem. Seveda tudi ne mislim, da je njegovo književno ustvarjanje zaradi političnih stališč, s katerimi se ne strinjam, kaj manj vredno. Prepričan pa se, da zgrešenih prepričanj in trditev nismo upravičeni kar spregledati in zamolčati, kot to nenehno počno domači množični mediji.

Podobnik in Bobovnik

Podobnik in Bobovnik med oranjem ledine demokracije

Ali generalni direktor RTV ščiti Možino?

Generalni direktor RTV Slovenija se je odzval na odprto pismo predsednika ZZB NOB, protestirajočega proti navedbam dr. Jožeta Dežmana v intervjuju z dr. Jožetom Možino.

O spornosti tega intervjuja sem že na kratko pisal in o njem je mogoče razpravljati na več nivojih: ob vprašanju novinarske objektivnosti ob načrtnih poskusih zgodovinske revizije na javni radioteleviziji, uzurpacije posameznih oddaj s prepoznavno politično-ideološko agendo s strani novinarjev, dilemah »uravnoteženega« pristopa – če uporabim dikcijo Poklicnih meril javnega servisa in peti člen Grimsovega Zakona o RTV Slovenija, in podobno.

Kadun ZZB NOB

Začetek odgovora predsedniku ZZB NOB v časopisu Dnevnik

Brez konkretne opredelitve o oddaji, Možini ali gostu

Igor Kadunc je bil neposredno izzvan, v svojem odgovoru pa je nanizal kar nekaj nadvse ohlapnih in neoprijemljivih stališč. Recimo o tem, da je Možina kot »drugi zaposleni na RTV Slovenija zavezan Poklicnim merilom in načelom novinarske etike ter Programskim standardom RTV Slovenija« in da »od naših novinarjev, še posebej tistih z dolgoletnimi izkušnjami tudi na uredniških položajih, pričakujemo, da so pri svojem delu odgovorni, premišljeni, načelni in zato tudi v pretežni meri samostojni.«

Kadunc se, kot vidimo, izmika jasni opredelitvi do omenjenega intervjuja, samostojnega voditelja ali njegovega gosta. Kakor da želi povedati, naj nihče ne krivi njega. Ob tem dovolj abstraktno zgolj izreka svoja pričakovanja (»Sam od zaposlenih pričakujem strokovnost ter predanost resnici.«) ali pričakovanja javnosti (»Javnost od nas pričakuje objektivnost in verodostojnost.«), po drugi strani prelaga strokovno presojo oddaje na nedoločeno prihodnost (»To so strokovne dileme, ki se jim na RTV Slovenija posvečamo in jih rešujemo po najboljših močeh. Oddajo bomo ocenili tudi s tega vidika.«) z nobeno posebno obvezo, kdaj ali kako bi se to zgodilo. Obljuba o oceni, če sploh ima ta status, je le principialna, brez konkretne opredelitve ali analize oddaje, kot recimo v stavku: »Morebitne uredniške ali novinarske spodrsljaje ali napake bomo ustrezno obravnavali«.

Podobno velja za poudarek različnih mnenjih v javnosti o določenih temah, kar bi pomenilo, da je potem vseeno, če RTV dopušča neresnice in potvarjanje zgodovine, saj del javnosti vedno zadovolji. Na podoben način se izmakne splošni odgovornosti za besede in mnenja, ki jih je izrekel intervjuvanec, saj po Kaduncu za to »nosi odgovornost sam, posredno oziroma po zakonodaji pa seveda tudi RTV, ker je to predvajala.« Potem nadvse nonšalantno vpelje še možen scenarij tožbe proti Dežmanu: »Ali se bodo v oddaji izpostavljeni posamezniki oziroma organizacije odločili za tožbo ali ne, je njihova odločitev.«

Brezupna patologija kruhoborcev

Gost v oddaji ni izrekel le zgodovinsko spornih in netočnih podatkov ali dejstev, ampak je bil tudi osebno žaljiv in nesramen. Psihiatrinja Polona Jamnik je v Pismih bralcev v Dnevniku že dovolj plastično opisala njegovo strupeno retoriko:

Najprej me je presenetilo dejstvo, da obstajajo »obrtno, in sicer rahlo zaplankani« zgodovinarji, oprostite, »kruhoborci«. »Kolegi Repe, Pirjevec in drugi še vedno tiščijo glavo v pesek in živijo v starih časih. To je brezupna patologija,« nam Dežman neskromno in netaktno deli svoj prav. Domnevam, da bi se omenjeni zgodovinarji morali obrniti k Cerkvi, tako kot se je on.

Nato me je osupnila resnica (Dežmanova, da ne bo pomote): »Slaboumne izjave o kolaboraciji z okupatorjem so odveč, saj se niso strinjali z njegovimi cilji. (Prisegli so mu verjetno kar tako, op. a.) Za orožje so prijeli samo v skrajni sili, da so se zaščitili pred rdečo nevarnostjo.« Občudovanja vredna objektivnost, se strinjate? Pri partizanih je bila kolaboracija z boljševizmom večji problem. Ubili pa so več Slovencev kot okupatorjev, več neoboroženih kot oboroženih ljudi in več po vojni kot med njo. Presodite, kdo je (po Dežmanovo) v naši bližnji zgodovini zločinec. In kdo nam hoče čisto izničiti naš ponos, narodnoosvobodilni boj.

In kaj pravijo Poklicna merila in načela novinarske etike?

Mlačnost odziva generalnega direktorja lahko bolj kot ne razumemo v smeri podpore svojemu novinarju, ne nepričakovano. Ta morda res ni formulirana brezpogojno, ampak skrita v zgoraj opisano abstraktno načelnost in nedoločenost, a se ne spušča v konkretni primer. Še več, namiguje, kot rečeno, da se s tem ukvarja sodišče.

Nedavno sem že kritiziral odziv vodstva RTV Slovenija, usmerjen v pravico do svobode izražanja njihovih zaposlenih, kadar svoja mnenja izražajo zasebno, še zlasti na družbenih omrežjih. Trdil sem, da omenjeno vodstvo napak interpretira posamične pasuse Poklicnih meril, na katera se generalni direktor sedaj znova sklicuje.

Ni dvoma, da so ta močno zastarel dokument, tudi ali predvsem z vidika razvoja tehnologij, medijev in tudi novinarskega dela ter z njim povezanih etičnih dilem. A so še v veljavi. Ko se Kadunc sprašuje, ali so morda v intervjuju z Dežmanom bila prekoračena načela novinarske etike in napoveduje oceno o tem, bi rad spomnil na točko 5.6, ki govori o formi intervjuja. Tam piše naslednje:

Kadar se uredniki odločijo, da v posameznih oddajah intervjuvajo osebo ali osebe, ki izražajo skrajna stališča o določenih vprašanjih, so dolžni v naslednjo enako oddajo povabiti k intervjuju tudi osebo ali osebe, ki izražajo nasprotna stališča.

Če kaj, potem je mogoče reči, da je Možina opravil intervju z gostom, ne prvim, ki izraža skrajna stališča glede zgodovinskih dejstev. Kar potem pomeni, da bi v oddajah tipa Pričevalci in Intervju smeli pričakovati, da se bodo v naslednji enaki oddaji znašle osebe z nasprotnim mnenjem.

Več:

Kolaboracija ni bila zločin. Pravijo na RTV.

Pismo vodstva RTV Slovenija: kam je šla pravica do svobode izražanja?

Pionirsko delo dr. Jožeta Možine in novinarska presoja

O Dnevnikovi rubriki »Izjava dneva« in njenem ne tako samoumevnem smislu, tudi smislu širše, sem se pred meseci že zelo natančno spraševal. Rubrika je, naj ponovim, namenjena reprodukciji izjav iz drugih medijev – pri tem poudarjeno in prepoznavno ne dela razlik na relaciji »rumeno« ali »resno« medijsko sfero oziroma »levo« ali »desno«.

Nič posebnega, niso edini časopis, ki to počne, informira svoje bralstvo s pomočjo tega, kar lahko bere bralstvo pri drugih.

Dileme navidez nedolžnih rubrik

V današnji »Izjavi  dneva«V današnji »Izjavi  dneva«, ki citira Demokracijo in intervju z dr. Jožetom Možino, dobro znanim ustvarjalcem Televizije Slovenija, se dobesedno ponovijo vse zadrege, taksativno naštete v poprejšnjem zapisu.

Se pravi: vprašanje smisla (kakšen je pravi smisel takšnega obveščanja in v čem ga utemeljiti, ne da bi zapadli v reciklažo osnovnih političnih in družbenih razmerij?), vprašanje kriterija (katero merilo je bilo uporabljeno pri izbiri avtorja in medija, v kakšni meri se pri tem sledi principu uravnoteženosti, kako se ustavlja učinke dekontekstualizacije?) in vprašanje reprodukcije napačne vsebine (kaj storiti z netočnimi informacijami, žaljivim, diskreditacijskim ali manipulativnim diskurzom?).

Potencialni obrambni refleks, po katerem se lahko uredniki branijo, češ da zgolj informirajo, se hipoma izkaže za prekratkega ali kar neprepričljivega. Naj navedem dokaz.

mozina-kocbek-dnevnik

Kot primer sem že navedel Kanglerjevo zlorabo koncepta »malega človeka«, njegovo preureditev v luči začetnega smisla, ki mu ga je, konceptu namreč, pripisal predsednik vlade Miro Cerar in je v Dnevnikovi reciklaži zaradi same narave rubrike izostal.

V današnjem primeru z dr. Možino se situacija ponovi; v zgoščeni obliki je pedagoško priročno navzoča le v eni točki, ki jo želim posebej izpostaviti, namreč podane vrednostne ocene, ki jo je »levi« Dnevnik hote ali nehote reproduciral po Demokraciji. Naj navedem celoten zapis:

»Ravnanje komunističnega vodstva kaže, da je bila bolj kot uspešna in enotna osvobodilna vojna zanje pomembna revolucija. Pri tem izvirnem grehu netenja nacionalnega razkola je sodeloval tudi Edvard Kocbek, kolikor je pač takrat koristil vodilnim partijcem, ki so vse skupaj diktirali.«

***

Novinar, publicist, režiser, nekdanji direktor TV Slovenija Jože Možina v reviji Demokracija, o komunistično- Kocbekovi revoluciji

***

Jože Možina je nedavno na Filozofski fakulteti v Ljubljani doktoriral s pionirsko študijo o začetkih slovenskega medvojnega razkola z naslovom Začetki oboroženih oddelkov protirevolucionarnega tabora v Ljubljanski pokrajini. Možina je povedal, da gre za eno od velikih tem, in da je njegova naloga v mnogočem manjkajoči člen v razumevanju medvojnega dogajanja, ki razpihuje staro ideološko meglo, še vedno prisotno na tem področju. Teza, ki jo je predstavil, pa sloni na novo odkritih dokumentih in podatkih o smrtnih žrtvah med vojno, ki so sploh prvič v tem smislu predstavljeni in interpretirani.

Trojna struktura rubrike

Znova lahko vidimo, da je izjava vsakič sestavljena iz treh enakih elementov, med sabo grafično ločenih s tremi zvezdicami: začetne krajše izjave, dolge nekaj stavkov, ki pritegne urednikovo pozornost in bo deležen osvetlitve, kratke osebne predstavitve avtorice ali avtorja izjave v kombinaciji z medijskim virom, od koder je citat povzet, nato pa še nekakšnega uredniškega pojasnila.

V zgornjem primeru najbolj pade v oči omenjena vrednostna ocena: Jože Možina je nedavno »doktoriral s pionirsko študijo«, ki se uredniku zapiše dvakrat: citirani stavek se namreč podvoji še v podnaslovu, kar sem zgoraj poudaril z rumeno barvo.

Vrednostna ocena je v tem primeru znanstvena: da nekaj šteje za pionirsko študijo, ne more biti kar rezultat novinarske presoje nekaj dni po zagovoru disertacije  – v tem primeru pa se je zgodilo prav to. Se pravi: novinar Demokracije je Možinov doktorat pri dr. Mitji Ferencu ocenil za takšnega (stavek »Nedavno je na Filozofski fakulteti v Ljubljani doktoriral s pionirsko študijo o začetkih slovenskega medvojnega razkola« je zapisan v Demokraciji), Dnevnikov urednik pa je oceno dvakrat nekritično in zelo dobesedno povzel. S tem jo je neposredno reproduciral in hote ali nehote naredil za verodostojno.

Da ne bo pomote: Možinov doktorat je čisto mogoče res pionirsko delo. Vendar ga bo za takšno lahko nekoč naredila le stroka in ne hitra novinarska presoja v mediju, ki je za nameček politično in ideološko izjemno naklonjen njegovemu avtorju.

Če bi še dalje vztrajali pri kritični analizi rubrike, bi lahko metodološki pristop členili po njenih elementih: lahko je sporen njen prvi element, lahko predstavitev avtorja, lahko pridodani komentar. In k temu dodali še npr. začetno vprašanje, ki ne zadeva nobenega med njimi: cui bono, s kakšno intenco, s kakšnim smislom?

Več:

Eno sonce za male in velike ljudi: kaj početi s takimi izjavami?