Predsednik parlamenta, obstoj naroda in Sherlockov sindrom

Je postal predsednik parlamenta in samozavestni predsednik stranke Socialnih demokratov po novem nekakšen ultranacionalist?

Kako sicer drugače dešifrirati njegovo smelo stališče, da slovenski narod ogrožata nič manj kot globalizacija in internacionalizacija, za nameček pa še branje »tujih knjig«, torej najbrž knjig v tujem jeziku?

Stati inu obstati kot narod

Dvojni predsednik je oboje izrekel na XVIII. vseslovenskem srečanju v državnem zboru, posvečenem problematiki izseljevanja mladih iz Slovenije in njihovemu vračanju v matično domovino. Povedano povzemam po MMC RTV Slovenija in STA:

Predsednik DZ-ja Dejan Židan je dejal, da naroda ne definira genetski zapis, ampak predvsem »spomin, jezik, kultura in zavedanje, da smo del skupnosti. Po njegovem mnenju nas zdaj ogrožata globalizacija in internacionalizacija, »vsako branje tuje knjige, ko bi lahko prebiral knjigo, ki je v slovenščini, vsak pogovor, ko ne uporabiš pristne in klene slovenske besede, ogroža naš obstoj kot naroda«, je dodal.

Židanova diagnostika grožnje slovenstvu, izrečena v sumljivi slovenščini, je nekako stopnjevita: kakor da ni že po sebi groteskno s tem nakazano blutundbodensko dojemanje našosti »slovenske biti« skozi odrekanje inherentnemu tujstvu internacionalizacije in, bog pomagaj, globalizacije, za nameček je sporočilo nastalo ob apeliranju na mlade, da se iz te mizerne in nepotrebne internacionalne arene vendar končno povrnejo v svojo očetnjavo.

Židan večer obstoj

Agencijska vest STA v objavi Večera: ko se nič ne zgodi navzlic dramatičnemu nesmislu v naslovu

Klena domača špraha

Konkretizacija opisane grožnje skozi navajanje smrtonosnosti prebiranja »tujih knjig« namesto slovenskih ali rabo neslovenskega žlobudranja namesto klene domače šprahe še dodatno začini prepričanje predsednika parlamenta, ki očitno apelira k temu, da bi nas pred propadom rešilo, če bi govorili in brali le slovensko.

In kakor da to še ni dovolj nacionalistično zaplankano, sledi dramatični apel: ker beremo tuje knjige in v pogovoru (s tujci?) ne uporabljamo pristne slovenske besede, nehote ogrožamo lasten narod. Še huje, nekateri poliglotsko uporabljajoo več jezikov in berejo mednarodno časopisje. Kaj je to drugega, če ne neposredna veleizdaja? Ali pa morda tudi namig, da se nam obeta pospešena in obsežna politična podpora produkciji prevodov tujejezične literature?

Mentalni lapsus

Resnično bi težko sprejeli možnost, da je Židan zagrešil takšen ali drugačen jezikovni lapsus ali bil narobe razumljen. Poanta povedanega se ne spremeni skozi noben kontekst, zatorej je lapsus lahko kvečjemu mentalni. Sam si ga razlagam kot posledico njegovega pomanjkanja standardne družboslovne in humanistične izobrazbe, k čemur bi najbrž moral prišteti še ušiv talent za politično izražanje.

In če ne gre za nič od tega, niti za lapsus, ne neznanje ali nerodno politično retoriko, nam ostane samo še ena razlaga: da naš državni zbor vodi arbitrarni ultranacionalist, ki občasno obžaluje prebiranje knjig, ki niso v slovenščini, in globalno sporazumevanje v tujih jezikih. Če je s takim izhodiščem dokončno prepričal kakšnega izobraženca, da bo nemudoma prenehal ogrožati slovenski narod in se vrnil domov, nismo izvedeli.

Incidentalnost dvojnega magisterija

Ko smo že pri njegovi izobrazbi: v prispevku z naslovom Enigma Židanovega magisterija: tehnična napaka ali namerno zavajanje? sem podrobneje opisal, na kakšen način so se v uradnih parlamentarnih dokumentih in uradnih straneh vlade svoj čas pojavljale navedbe dvojnega magisterija, ki si ju menda lasti predsednik parlamenta. In tudi, kako je njegov magisterij iz ekonomije potem čudežno izginil iz zapisov. V kakšni meri je navedba bila stvar lažnega predstavljanja ali res nenavadne nerodnosti pri obveščanju javnosti, se novinarjem nikoli ni ljubilo raziskati.

Zato, ampak res ne zgolj zaradi tega, me ni prav nič presenetilo, ko se tudi pri novem Židanovem »lapsusu« mediji pogledali proč in zmogli le agencijsko reciklažo povedanega. Kakor da bi jih bilo sram namesto njega. V tekstu Ta čuden incident Pahorjevih psov čuvajev sem že podrobno definiral omenjeni fenomen, incident, ki se pogosto dogaja novinarjem, recimo v primeru stranke SD. Sploh pa pri Pahorju. Za kaj gre? Da medijski psi čuvaji pri nas velikokrat očitno obstajajo za to, da ne lajajo, ne da lajajo, česar smo se posredno naučili Doylove novele. Da je včasih tudi odsotnost dogodka (molk psa) pozitivni dogodek.

Imenujmo to za Sherlockov sindrom slovenskega in najbrž ne samo našega novinarstva: čudni »incidenti« nelajajočih psov so natankoma simptom tega, na kar nas želi usmeriti Holmes: pes je osebo, ki je vstopila v hišo, poznal. Zato ni zalajal. To je bil ta čuden incident, čuden dogodek. Ko bi vanjo vstopal Janša ali kakšen podoben politik, bi veselo renčali. Ko prepoznajo znano osebo, morda gospodarja, so tiho.

Predsednikova retorika prijateljstva: z nožem v srcu do medsebojnega spoštovanja

Ne, nihče ni bil posebej presenečen, ko se predsednik Pahor ni odzval na objavo zemljevida Velike Madžarske 4. junija letos in predlog sprememb zaščitnega zakona Slovencev v Italiji. Bodimo natančnejši: ko se ni odzval na pričakovan in za prvega državnika dostojen način.

Tudi nismo bili presenečeni, ko se v državi ni našel noben politik ali medij, ki bi opazil, da je z njegovo reakcijo, opisal jo bom v nadaljevanju, nekaj silovito narobe. Dejstvo, da nismo presenečeni, bi tudi moralo biti presenečenje, pa že dolgo več ni. Z argumentom, da predsednika itak nihče ne more več jemati resno, da nas ne more razočarati, ker je ultimativno razočaral že dolgo nazaj, da se ga ne prime nobena kritika in da ga je najbolje ne poslušati in ne gledati. Da si moramo, skratka, prikriti oči in nanj pozabiti.

Ne govorimo o nečem neznatnem in imamo odlično situacijo, v kateri lahko reakcije politikov primerjamo. Za največji kontrast med Pahorjevo držo in čvrstim političnim stališčem je poskrbel predsednik vlade Marjan Šarec, sam sprva nesojeni predsednik republike.

Šarčeva obsodba in nož v srce

Premier je namreč obujanje fašizma v soseščini obsodil, »več poslancev pa je opozorilo, da gre za ozemeljske težnje, ki jih mora Slovenija zavrniti.« Preden preidem k Pahorjevi reakciji, naj spomnim na izjemno ostro Šarčevo mnenje:

Vprašanje madžarskih in italijanskih zemljevidov ter predlogov za popise Slovencev je predvsem vprašanje za tisti del slovenske politike, ki je hitela sprejemati Tajanijevo ‘opravičilo’. Moje stališče je jasno. To ni ne evropsko, ne miroljubno. Je nož v srce Slovenije!

Še več, ob tem je dodal, da »ne moremo pa in ne smemo biti tiho, kadar se spet rojevajo takšne ideje. Kajti tisti, ki mislijo, da bi slovenski narod kar tako preživel, brez odpora, brez žrtev, so v veliki zablodi.«

In še: »Kajti, kdor sodeluje z okupatorjem, je zgolj orodje v rokah okupatorja. Okupator ga ne bo nikoli cenil, po uporabi ga bo vedno zavrgel. Kajti nikoli ne bo njegov«, je dodal v svojem govoru o rojevanju nacizma in fašizma v slovenski soseščini na spominski prireditvi ob dnevu izgnancev pri gradu Rajhenburg.

Pahor delo spoštovanje

Delov članek: obujanje fašizma in medsebojno spoštovanje

Pahorjev poziv k spoštovanju

Slišali smo torej dramatično težke opise ali besede: fašizem in nacizem pri sosedih, neposredno obsodbo zemljevidov, asociacijo na okupatorja, svarilo tistim, ki bi paktirali z njim, pa o nožu v našem srcu. Predsednik republike, večen flirter in populist, je ubral neko drugo taktiko. Taktiko neobsodbe, deplasirano retoriko »make love, not war« na ravnanja naših sosedov:

Pahor je ocenil, da je »razumljivo in prav, da objava zemljevidov, ki bi jih bilo mogoče razumeti kot izraz ozemeljskih zahtev, naleti na zaskrbljenost in zavračanje demokratične javnosti in politike«.

Kot vidimo, je njegova pozornost bolj usmerjena v pokroviteljsko »razumevanje« izražene zaskrbljenosti na slovenski strani, glede tega je povsem gotov. Na drugi strani je stopnja gotovosti in »razumevanja« do ozemeljskih zahtev le pogojna. Povedano drugače, predsednik se je izognil obsodbi in razpravo speljal v psihologizacijo, proč od skrbi o ozemeljskih zahtevah sosedov k debati, zakaj so Slovenci zaskrbljeni. Ali so upravičeno, se mu ni zdelo pomembno. Zato je kar nadaljeval s sklepom, ki je strogo vzeto absurden, moralno šokanten in politično nevzdržen:

Prav zaradi takih poskusov si moramo še bolj prizadevati za uveljavljanje dobrih praks spoštovanja in sodelovanja, tako znotraj nacionalnih okvirov kot med njimi.

Obsodbo je torej popolnoma, resnično v celoti nadomestila čisto drugačna logika politične interpretacije okoliščin, apel k spoštovanju in sodelovanju s tistim, ki je zasadil nož v hrbet, če citiramo premierja. Jupi, z nožem v srcu do nemudnega medsebojnega spoštovanja in prijateljstva!

Tokrat se je modreje izkazal celo sam Janša. Iz SDS pa so pač sporočili, da objave zemljevida velike Madžarske ne bodo komentirali. Nerodno je kritizirati svoj alter ego. In za nameček finančnega mecena. Naše ministrstvo za zunanje zadeve pa je obsodilo izbor zgodovinske slike, »ki ne spodbuja k krepitvi vrednot, na katerih je zrasla Evropska unija«.

Prijatelj Dolfi

Pahor je svoje stališče skoraj dobesedno ponovil v sicer nadvse mlačno vodenem enournem pogovoru z Dejanom Ladiko na TV Slovenija ob dnevu državnosti, v katerem novinar v ničemer ni drezal vanj, ravno nasprotno. Na poizvedbo, kako se na »na te grožnje odzvati«, je zato, dobro zavedajoč se drugačnosti svoje pozicije, najprej preventivno začel s stavkom, da bo »morda ta odgovor koga presenetil«, kajti on je »malce pobrskal po zgodovini« in ugotovil, da »to niso novi pojavi«.

Tisto, zaradi česar smo na te pojave danes bolj občutljivi, je kontekst, več nacionalizma v Evropi, zaradi katerega se »takih fenomenov« sploh zavedamo, sicer »ne bi ostro reagirali«.

pahor intervju ladika

Dva para zbližanih nožic: še en prijateljski intervju na TV Slovenija

In potem je previdno nakazal »nekaj, s čimer se vsi ne bodo strinjali«, da je namreč treba »toliko bolj potrebno poglobiti prijateljske, dobrososedske odnose, da prevlada partnerstvo, dobrososedstvo in medsebojno zaupanje.«

S tem je v intervjuju variiral svoje poprejšnje stališče na provokacije Madžarske in Italije. Ker je že brskal po zgodovini in je torej njegova pozicija strogo reflektirana in nenaključna, saj je kar dvakrat opozoril, da bo presenetil in da se z njim mnogi ne bodo strinjali, storimo podobno še sami in glede na asociacije z okupatorjem ponudimo analogijo.

Adolf Hitler je v svojem delu Moj boj (Mein Kampf) opisal nujnost aneksije sosednjih držav, da bi se s tem zagotovilo več življenjskega prostora za Nemce. Kasneje je svojo vizijo tudi uresničil. Predstavljajmo si torej zdaj našega Pahorja, ki v eni izmed svojih faz – s sreči ne moremo vedeti, kako dolgo bi vztrajal s svojimi apeli k prijateljstvu, spoštovanju in sodelovanju – ponuja povsem enako logiko politične interpretacije. Se pravi nekaj takega: nič hudega, če naš Dolfi govori o aneksiji sosednjih držav, kar »bi bilo mogoče razumeti kot izraz ozemeljskih zahtev«, prav je tudi, da smo zaskrbljeni. Toda končni sklep bi bil pri njem lahko le en: prizadevati si moramo za uveljavljanje dobrih praks prijateljstva, spoštovanja in sodelovanja z dragim Dolfijem.

Resnici na ljubo smo takšno spoštovanje v Sloveniji že videli, na primer, ko so se predvojne desne politične stranke, zaradi svoje neomajne ljubezni do italijanskega fašizma, v delegaciji odpravile na sprejem k Mussoliniju v Rim 8. junija 1941 in se poklonile novemu slovenskemu vladarju. V znak prijateljstva.

In po tem je, ne kakšna ironija, ampak že huronska komedija, na državni proslavi ob dnevu državnosti na Kongresnem trgu predsednik ponosno naznanil, da »končno imamo svojo državo« in seveda brez niansirane misli na zemljevid Velike Madžarske natanko šestkrat (!) ponosno izpostavil našo »suverenost«. Impresivno, če pomislimo, s kakšnim garaškim trudom si predstavlja njeno zagotavljanje!

Sajenje rožic kot retorično vodilo

Seveda drži, da zagovarjanje spoštovanja, partnerstva, dobrososedstva načeloma »deluje«, da z njim na zelo splošni politični in diplomatski ravni ni nič narobe. To je tudi stava, za katero se zna predsednik vedno znova odlično skriti. Kar držo naredi za groteskno zgrešeno in absurdno, je prav neustrezen kontekst, v katerem je uporabljena. Lahkotno govoričenje o prijateljstvu in spoštovanju je deplasirano in politično nevarno kolaborantstvo, za predsednika pa zgolj način sajenja rožic, postavljen kot ljudem všečno politično retorično vodilo – v katerem je vedno neizmerno briljiral. Čisto hipotetično bi me res zanimalo, katera je tista točka preloma v razvoju dogodkov, ko bi se mu bil pripravljen odpovedati. V praksi pa to pomeni lahko le samo še več trepljanja po ramenih z našimi italijanskimi in madžarskimi »prijatelji«. V čemer je tako dober.

In kakor da letošnji intenzivni paket njegovih medijskih nastopov ob dnevu državnosti že po sebi ne bi minil v znamenju dvojne tragikomičnosti, grotesknih predsednikov stališč in obenem tragične nesposobnosti in anemičnosti našega novinarstva, ki niti z eno besedo ni poskušalo izpostaviti Pahorjevih škandaloznosti, je včeraj v intervjuju za Planet TV kot vnet zagovornik privatizacije bank na koncu ob prodaji Abanke pojasnil še, da »ni potrebe, da bi imeli kot država v lasti banko, da bi z njenimi profiti služili.«

Seveda, kaj nam bo denar, ki bi ga lahko investirali v socialo in dobrobit državljanov, naj se z njim oplaja zasebni kapitalist ali špekulativni sklad. Tja spada. Oni rabijo denar, ne mi, zato prodajmo vse!

pahor abanka

Pahor o odvratnosti profita, ki ga dela državna banka

Norost, ki ni le v politično, temveč tudi v ekonomsko in gospodarsko škodo vseh. Ampak kaj bi, na koncu bo zmagala medijska in javnostna logika, ki sem jo omenil: Pahorja žal, navzlic podpori volivcev v dveh mandatih, vsebinsko nihče več ne jemlje resno, razen njegovih socialnih demokratov, in pod takšno pretvezo mu še bolj dovoljujemo, da lahko stori ali pove prav vse, brez posledic. Kar šteje, je le še njegova podoba na instagramu, česar se tudi najbolj zaveda – in ljudje si želijo samo tega.

Narcizem namesto obsodbe nacizma, narcizem kot pot v nacizem.

Sowhatism. Pa kaj, bo vlada pač padla.

Prodaja Abanke je pri stranki Levica naletela na velik odpor, zato je Luka Mesec napovedal, da ne vidi smisla v sodelovanju z vlado. Svet stranke naj bi o prekinitvi sodelovanja odločal julija, premier Marjan Šarec pa se je pokroviteljsko odzval z besedami: »Ni prvič, da se Levica pritožuje nad kakšno zadevo.« In hkrati nonšalantno sporočil:

»Če v parlamentu ne bo dovolj glasov, bo vlada pač padla, druge opcije ni.«

Zgolj pragmatizem, ki bi ga smeli razumeti? Nikakor. Recimo raje temu političnemu cinizmu »sowhatism« in za njegovega izvornega avtorja razglasimo našega predsednika Boruta Pahorja. Ta je v svoji osebni napihnjenosti, blanširani z umetničeno ameriško angleščino, rad vzklikajoče ponavljal »so what«, »so what«…

Vlada pač padla Šarec

Naslovni poudarek na 24ur.com: sowhatism

Šarec želi pokoriti Levico natankoma z manevrom »so what« – vlada bo pač padla in potem gremo veselo na volitve. Kakor da so predčasne volitve in menjave vlad nekaj skrajno samoumevnega, ker politična in ekonomska stabilnost ni nobena posebno zaželena okoliščina zrelih demokracij. Nič sekiranja kot mentalni modus operandi je pomembnejši od blagostanja državljanov.

Povsem upravičeni očitki Levice predsedniku vlade zaradi pasivnosti pri prodaji Abanke (in očitno zaigrane zaskrbljenosti zaradi nje, saj ne moreš hkrati biti tako zelo ciničen ob tem in tako zelo zaskrbljen, ker si jo dovolil prodati, a si imel v rokah škarje in platno, da prodajo preprečiš), zaradi kateri zdaj preti prekinitev sodelovanja z vlado, so povzročili Šarčevo reakcijo, ki že po sebi manifestira, da je ob prodaji banke zgolj spretno hlinil skrb, nič več. O čemer sem že pred tem očitno dovolj profetsko pisal v prispevku Tisti, ki ima premajhno plačo, da bi ustavil prodajo Abanke.

Če smo čisto natančni: Šarec tistega »so what« ni izrekel le kot reakcijo na Levico, izvorni »so what« bi moral biti namenjen že prodaji Abanke. Skratka: smo jo pač prodali. Kot Adrio Airways in še marsikaj. Sowhatism.

Tisti, ki ima premajhno plačo, da bi ustavil prodajo Abanke

Včeraj je predsednik vlade na očitke, da se vpleta v delo SDH – sploh po tistem, ko je tvitnil, da bi moral ta krepko razmisliti o prodaji Abanke vprašljivim skladom, zavrnil očitke o pritiskih. Na začetno tezo je odvrnil:

»Z moje strani zagotovo ni pritiskov. Nenazadnje imajo vsi nekajkrat večjo plačo od mene. Meni ostane 3300 evrov mesečno neto plače, medtem ko so bruto plače na SDH zagotovo 11.000 evrov. Verjamem, da so za to plačo sami sposobni sprejeti kakšno odločitev v tej državi, ne da je za vse na koncu odgovoren kdo drug.«

Očitek o pritiskih

Kaj, za božjo voljo, ima višina plače vodstva SDH z očitki o njegovih pritiskih? Šarčeva izpeljava je že na prvi pogled nenavadna. Pričakovali bi, da bo navedel argument ali dokaz, s katerim bo zavrnil, da pritiska na delo Slovenskega državnega holdinga, ki ga je ustanovila država, da prodaja državno premoženje in upravlja kapitalske naložbe države. V citirani repliki ne bomo našli smiselne povezave med začetno trditvijo in pojasnilom, da imajo šefi SDH nekajkrat večjo plačo od njega.

Šarec abanka sta

STA o plačah v SDH kot relevantnem faktorju za prodajo banke

V kakšnem oziru bi sploh mesečna plača bila relevanten podatek, s katerim bo pojasnil, da pritiskov ni bilo? Premier ga je navedel le zaradi neke druge svoje končne poante: kdor ima nekajkrat večjo plačo od njega, mora biti sam sposoben odgovorno sprejeti odločitev o prodaji. Vprašanje o pritiskih je torej spretno sprevrnil v neko čisto drugo dilemo: o sposobnosti sprejemanja odgovornosti za prodajo banke. In potem je takšno odgovornost nepričakovano, morda je želel biti hudomušen, koreliral z višino plače, vse v stilu »Kdor ima večjo plačo, ta mora imeti večjo sposobnost prejemanja odgovornosti«. Kakor da bi le zato, ker njegova plača bistveno manjša, bil izločen in manj poklican za odločanje o prodaji banke.

Manjša plača, manj odgovornosti

Šarec je izpeljal argumentacijski red herring: začetno trditev o pritiskih je popačil v razpravo o višinah plač, te pa spravil v korelacijo z odgovornostjo. Če bi pojasnilo združili z začetno obtožbo o pritiskih na SDH, se njegova intenca lahko bere le na ta absurden način: sam nisem mogel izvajati pritiskov, ker imam premajhno plačo. In ne samo to, ker imam premajhno plačo, sem o tej zadevi manj poklican odločati.

Red herring je v najboljšem primeru zašel v razpravo o neki drugi temi, odgovornosti za sprejete odločitve na podlagi višine plače. Od tod naprej lahko problematiziramo še to tezo samo, ki je groteskna, če jo vzamemo zares. Kajti brž bo sledilo še eno dramatično spoznanje: če Šarec misli resno in je odgovornost vezana na višino plače, pri njem torej skromnih 3300 neto, sposobnosti sprejemanja odgovornosti od njega ne smemo pričakovati niti v številnih drugih okoliščinah in primerih. Dokler mu je bistveno ne dvignejo.

Marsikdo utegne poreči, da premier vsega ni mislil resno, da je razprava o plači zgolj priložnostni dovtip, da je zgolj duhovičil. In če je, svojih besed ne ponuja kot resen argument. Vse to bo najbrž držalo.

šarec tvit abanka

Šarčev odmevni tvit po ogledu dokumentarca TV Slovenija o katastrofalni sanaciji bank

Vendar nas njegov humor ne more pomiriti. Skozi dovtip nam vendarle sporoča, da ne želi prevzeti odgovornosti za ustavitev prodaje – podobno kot je morda ne želi prevzeti niti skupščina SDH. Znašli smo se v pat položaju: Šarec se boji poseči v domnevno avtonomijo SDH, ki se mora odločiti sama, toda ker jo je ustanovila Republika Slovenija, ki je tudi edini delničar, se tudi ta malce boji postopati v drugačni smeri od pričakovanj, ki jih ležerno sporoča predsednik vlade v svojih tvitih. Posledica pa je, da sicer slednji banke ne bi prodal, ne bo pa ničesar storil, da bi ustavil prodajo.

Ne, tole res ni odgovorno od njega. In to celo v obeh smereh: če bi bil ali če ne bi bil naklonjen prodaji banke.

Reciklažni žlikrofi na krompirjevi novinarski peni

Kaj natančno je ostalo od pobude Tri morja, ki se je v vsem medijskem blišču odvijala v Sloveniji, novinarji pa so dogodek hiteli potencirati v vsem njegovem (ne)blišču?

Le zakaj nismo bili presenečeni, ker bo na rezultate, ugotavlja Aleš Gaube v Dnevniku, treba še počakati? Predsedniki sodelujočih držav članic so podprli ustanovitev posebnega sklada, iz katerega bi sofinancirali infrastrukturne projekte pobude, a bodo zaradi nesoglasij glede delovanja takšnega finančnega instrumenta do začetka delovanja sklada, tako pravijo, minilo še precej več časa.

Piranski brancin z redukcijo pomaranče

Večina uporabnic in uporabnikov medijev si bo zato dogodek zapomnila po trivialijah. Recimo po gledanju v krožnik. Tokrat so svojo javno funkcijo obveščanja mediji prepoznali v obsežnem navajanju vseh štirih hodov večerje, s katero so postregli predsednicam in predsednikom držav.

Slovenska tiskovna agencija, ki »opravlja javno službo stalnega, celovitega, točnega in objektivnega zagotavljanja informacij o dogodkih v Republiki Sloveniji in po svetu za potrebe javnosti v Republiki Sloveniji«, nam je servirala naslednji podatek o jedilniku:

Predsednikom bodo za predjed postregli mariniran file piranskega brancina z redukcijo pomaranče na grahovem pireju z izborom mladih solat s pinjolami in bazilično kremo s paradižniki, so za STA sporočili iz predsednikovega urada.

Sledila bo topla predjed – domači žlikrof na krompirjevi peni z zeliščnim oljem in omako staranega ovčjega sira.

Kuharski mojstri JGZ Brdo so za glavno jed pripravili medaljon telečje ribice z omako veolute na brokolijevem kuliju in jurčkov nadev v fillo testu s sotiranimi vršički belušev in romanesca z lešnikovim granulatom.

Visoki gostje se bodo na koncu posladkali z mandljevo pito z ribezom ter moussom z jagodnim polnilom ob pehtranovi kremi z jagodičevjem na sadni omaki.

Predsedniki bodo ob večerji nazdravili z izbranimi slovenskimi vini – chardonnayem, duetom in rumenim muškatom.

žlikrof sta

Žlikrofi in opis menijev na STA

Jurčkov nadev v fillo testu

Novico o »sladkanju z mandljevo pito z ribezom« so z veseljem povzemali številni drugi mediji. Učinek se groteskno podvoji, če ga poskušamo uvideti z vidika delovanja tiskovnih agencij in tega, čemur danes pravimo reciklažno novinarstvo. Torej ene od rakastih ran sodobnega novinarstva, kjer se funkcija njihovega delovanja zvede na prazno povzemanje sporočil za javnost in že pripravljenih novic tiskovnih agencij – v našem primeru predvsem STA.

Novico o medaljonu telečje ribice z omako veolute na brokolijevem kuliju in jurčkov nadev v fillo testu s sotiranimi vršički belušev in romanesca z lešnikovim granulatom so hiteli natančno povzemati na RTV Slovenija, POP TV, Večeru, Svetu24 in drugod.

Reciklažno novinarstvo, angleško churnalism, je najbrž eden najbolj prepoznavnih indicev, kako danes novinarji opravljajo svoj poklic in kako ga dejansko ne bi smeli. V praksi to pomeni, da pasivno predelujejo, reciklirajo, povzemajo in vnovič objavljajo prejeto besedilo, ki so ga prejeli od tiskovne agencije. V tem primeru o pehtranovi kremi z jagodičevjem na sadni omaki.

Zato je v dobi reciklažnega novinarstva postalo skrajno pomembno, kako delujejo in o čem pišejo tiskovne agencije – kar se znajde na njihovem repertoarju, bo obarvalo celotno medijsko poročanje. V majhni Sloveniji je to še bolj očitno, in to na dveh stopnjah: da bo o čem poročala STA, bo nadvse odločilno pri oblikovanju javnega mnenja. Nato pa še, kako bo poročala.

žlikrof mmc

Slovenska inovativnost in domača kuhinja na MMC RTV SLO

Firbcanje in servilnost novinarjev

Britanski novinar Nick Davies je v svoji knjigi Flat Earth News povzel študijo Univerze v Cardiffu, ki je pregledala 2000 medijskih novic v časopisih Times, Telegraph, Guardian, Independent in the Daily Mail. Ugotovili so, da je kar 80 odstotkov zgodb v britanskem kakovostnem tisku neizvirnih, torej posledica mehaničnih povzemanj tiskovnih agencij in piarovskih izjav, medtem ko so le 12 odstotkov zgodb ustvarili novinarji. Reciklažno novinarstvo nesporno prispeva k zatonu resnega novinarskega in njihovega poslanstva, zmanjšuje kakovost medijskih zgodb, odpira prostor za napake in potvorbe, končno pa tudi veča možnost politične instrumentalizacije, saj so take agencije največkrat finančno podprte s strani države.

Kaj nam potemtakem sporoča gurmanska novica o nazdravljanju z izbranimi slovenskimi vini, chardonnayem, duetom in rumenim muškatom? Da naši novinarji preveč gledajo v krožnike politikov. Da so preveč servilni, da služijo napačnemu namenu. Seveda ne le zaradi navedenega kuharskega primera, ampak znova nam pove, da je naše novinarstvo v krizi, ko slepo sledi povzetkom tiskovnih agencij, kar res ne more biti poglavitna naloga medijev v javni sferi. Sploh ne takrat, ko se približa firbcanju in koketiranju z državljani glede informiranja o dogodku, od katerega pa, kakšna ironija, res ne bo ostalo kaj veliko več od političnega sončenja in štirih hodov na večerji v predsedniški palači.

Ampak kaj bi to. Pomembno je znova, da so uredniki vzhičeno hvalijo z večjo branostjo svojih spletnih strani. Za ceno kakšnega novinarstva so to dosegli, pa raje previdno zamolčijo.

žlikrof aktualno24

Mastenje v dvoje na Aktualno24.si

Žlikrof večer

Kuharski meniji in dvojna razposajenost na straneh Večera

žlikrof 24ur

Dvomesečni dosežek na 24ur.com

 

 

»Znana tovarna laži«, lažne novice in hipokrizija

Se bo danes dr. Milan Brglez udeležil predvolilnega soočenja na Nova24TV, tisti Janševi televiziji, ki se financira tudi s pomočjo madžarskega denarja Viktorju Orbanu zvestih podanikov?

Vprašanje je intrigantno in zelo smiselno iz več razlogov. Prvi je, ker tako prebiramo v napovednikih omenjenega medija, v katerih je njegov nastop najavljen. Drugi zadeva nastop Tanje Fajon dober teden nazaj (10.05.2019) na TV soočenju na isti televiziji skupaj z dr. Milanom Zverom in Zmagom Jelinčičem.

Živi plakati in lažne novice

Nastop socialnih demokratov na Janševi televiziji torej ni nič neobičajnega. Ampak včeraj je prišlo do manjšega incidenta po tistem, ko so v Brglezovi in Fajonovi stranki izpeljali novo predvolilno marketinško kampanjo »živih plakatov« ob ljubljanski vpadnici – na njej so z rdečimi plakati v rokah zjutraj mimoidoče voznike pozdravljali prav Tanja Fajon, Milan Brglez, Matjaž Nemec in drugi s povabilom na volitve.

Na istem Janševem portalu so si nemudoma privoščili čistokrvni »fake news« in s fotomontažo spremenili napise; na plakatih je zdaj pisalo »Dobrodošli migranti, novi volivci« in »Hočemo polno malho«, temu ustrezno pa so potem priredili besedilo prispevka in se pretvarjali, da je sporočilo s fotomontaž resnično.

sd migranti fake news 1

Brglez in dobrodošlica migrantom: fotomontaža na Nova24TV

sd migranti fake news 2

Drugi del kasneje izbrisanega prispevka

Odziv Socialnih demokratov

Sledil je oster odziv Socialnih demokratov, ki jih je dobrodošlica migrantom zmotila:

[ODZIV SD] Medijski portal Nova24TV je znana tovarna laži, ki ogrožajo demokracijo. Za nas bo vedno nesprejemljiv način delovanja, ki z lažmi in sovraštvom ustvarja strah v službi nevarnih političnih ciljev stranke SDS. Zato javno pozivamo evropske poslance iz vrst SDS Milan Zver in Romana Tomc ter Patricija Šulin, da se do takšnih laži in manipulacij kot poglavitnega orodja tega trobila njihove stranke javno opredelijo. Hočete takšno Evropo?

Spletni portal Nova24TV je namreč objavila članek z zlonamernimi fotomontažami iz današnjega dogodka SD v Ljubljani, navidezno povzetega s strani lažnega profila na Facebooku. Po ostri reakciji SD so članek umaknili.

fajon soočenje nova

10. maj: Tanja Fajon nastopi na Nova24TV

Odziv Milana Brgleza

V stranki so se pohvalili, da so ob ostri reakciji dosegli umik prispevka. Na svojem Facebook profilu se je dodatno odzval Brglez in za nekoga, ki je pristal na soočenje na Nova24TV nocoj, zapisal presenetljivo neposredno:

Spoštovane državljanke in državljani,

veste, kako se stopnjuje samostalnik laž? Sam vem. Od danes dalje pa zares. Laž, ogromna laž, Nova24tv. Proti laži pa se borimo lahko le z resnico.

Spodnja slika je fotomontaža Nova24tv, ki je bila na zahtevo SD odstranjena.

Milan

Pri Janševi Novi24TV so, kot rečeno, odstranili svoj »fake news«, ki je razburila SD, podobno tudi na drugih satelitskih portalih, recimo na naslovu: http://moja-dolenjska.si/poglejte-kako-fajonova-in-nemec-vabita-migrante/.

V številnih zapisih na tej strani sem opozarjal, na kakšen način so, ob popolni toleranci ceha in široke strokovne javnosti, v zadnjih desetih letih v državi vzniknili neskrito strankarski mediji ali manjši satelitski portali in kaj pomeni tovrstna politizacija medijske krajine.

Domen Savič, oglaševanje in S.O.S.

Kako je SD uspelo doseči umik objave na »znani tovarni laži«, ne vemo. Morda z napovedano tožbo? Vprašanje ni povsem nesmiselno. Kajti če/ker jim je, se spet poraja zoprna dilema, zakaj živimo v državi, kjer lahko »fake news« preganjajo le »veliki« in tisti, ki imajo denar in moč. Ostali ne. Enigmatično je tudi, kdaj je »znana tovarna laži« postala zanje znana in kdaj je postala tovarna laži.

Ampak ravno zato je pod njihovo objavo v komentarju koalicijsko stranko pričakala še ena zadrega. Domen Savič jih je spomnil na svojo državljansko akcijo glede oglaševanja državnih podjetij, kot je Telekom, in to na istem mediju, ki ga po novem označujejo za »znano tovarno laži«, potem pa z njo nepričakovano nimajo težave, kadar gre za sončenje v času volitev v njihovih studiih:

Od septembra 2018 imate vse črno na belem. Zakaj državne firme še vedno oglašujejo na tem mediju?

Savičeva akcija, o čemer več v zapisu Telekom in njegovo oglaševanje v spornih medijih, se je končala z dramatičnim spoznanjem, ki ga je pobudnik strnil v stavek: »V šestih mesecih na to temo ni bilo niti enega poslanskega vprašanja, niti ene politične razprave, niti enega omembe vrednega dogodka oziroma poziva iz strani predstavnikov ljudstva. Kličemo: SOS. SOS. SOS.«

Udeležbo Fajonove, Brgleza in še koga iz koalicijskih strank na Janševi televiziji moramo motriti tudi v tej luči.

P.S. In ker so v SD ravnokar javili, da so se »zaradi včerajšnje zmanipulirane objave @Nova24TV odločili za bojkot njihovih soočenj in prošenj za sodelovanje«, se znova poraja čudenje, zakaj je njihova reakcija na »znano tovarno laži« tako močno selektivna, pa tudi zakasnela.

Sd brglez fajon nova soočenje

Iz napovednika “znane tovarne laži”: nastopi socialnih demokratov na njihovi TV

 

Evrovizijska nepolitičnost in lepodušniška slepota

Kaj točno nam sporočajo na MMC RTV Slovenija, ko z zvrhano mero samozadostnosti že v naslovu grajajo evrovizijski nastop Madonne kot politikantski, ker sta njuna plesalca imela na hrbet prilepljeno izraelsko in palestinsko zastavo?

Ter izpostavljajo, da je menda glasbena diva pod plazom kritik in zraven sugerirajo, da bi Izrael moral zahtevati denar nazaj, ker sta njena plesalca kršila pravila. Kazen bi torej bila pravična, recimo odvzem nemajhnega honorarja. Še huje, ob glasovanju so podoben eksces izpeljali še predstavniki Islandije.

In potem so na MMC zraven še dodali:

»Zdaj vem, zakaj je za prvo pesem izbrala tisto z naslovom Like A Prayer. Po tonaliteti sodeč bi kakšna molitev pa morda le pomagala.« Slovenski komentator Evrovizije Andrej Hofer še zdaleč ni bil edini, ki je kritiziral nastop Madonne.

islandija palestina mmc

Fotografija iz navedenega članka MMC: Islandci med glasovanjem

Kar bode v oči, je ravno retorična samoumevnost novinarskih komentatorjev RTV Slovenija, ki se odločno zgražajo nad Madonno in Islandci zato, ker so menda kršili pravila »nepolitičnega dogodka«, kakršna da je Evrovizija. Saj res, to je dogodek, kjer prihaja do izraza zgolj in izključno najbolj kvalitetna fantastična glasba, kar opažamo že vrst let …

»Nepolitična narava Evrovizije« torej nastopa kot argument, kot mera stvari, kot razlog zgražanja. A tudi kot simptom. Že mogoče, da so spisana nekakšna interna pravila EBU, ampak res si ne bi smeli domišljati, da obstaja »nepolitičnost« kot nekakšna od sveta odlepljena sfera, kjer se smemo ali celo moramo pretvarjati, da ta svet ni poln nasilja, vojn, pobojev civilistov in nedolžnih otrok…

In končno še to: mar »nepolitičnost« pomeni tudi, da se temu ustrezno cenzurirajo besedila pesmi nastopajočih? Kaj vsem ta koncept implicira in s čim ga je mogoče zajeziti?

Zato bo prej držalo, da »nepolitičnost« na opisani način ni del rešitve, temveč del problema. Je način zatiskanja oči v naši zasanjanosti v lepodušništvo, način bežanja pred realnostjo in metoda medijskega prepričevanja, da obstajata dva svetova: eden za »nas«, glasbene navdušence, in tisti drugi, tragičen in krvav, ki ni naš, v katerem teče kri in s katerim ne želimo imeti ničesar.

madonna evrovizija denar mmc

Začetek članka na MMC: Madonna naj vrne denar