Kako so mediji uokvirjali pismo intelektualcev o Pahorju

Pazite, če boste kdaj poskušali javnosti povedati, da si kakšen izmed politikov ne zasluži svojega mesta – doleti vas lahko medijska obravnava, ki vam bo pripisala vse sorte političnih in drugih pretenzij.

No, nič od tega me ni presenetilo, nasprotno, točno po napovedih in še huje se je dogajalo s spodaj objavljenim pismom 34 intelektualk in intelektualcev, ko sem ga v ponedeljek sam poslal medijem. Pismo in pobuda sta moja, zato sem se tudi kot prvi podpisal, kolegice in kolegi so dodali posamezne poudarke in na njihovo pripombo sem iz besedila vrgel del »disclaimerja«, ki svari pred zlorabami v delu domačega »političnega in medijskega močvirja«. Za nazaj je videti, da je bil poseg nepotreben, saj gre ravno zanj.

Skoraj odvečen demanti

Začelo se je z odvečnim povezovanjem besedila s pismom Janeza Janše dan poprej, 15. oktobra. Sledile so pričakovane asociacijske opreme tega dejanja z »levičarskimi« in »kučanovskimi« lobiji – in ker je ta povezan s kandidatom Marjanom Šarcem, se je vzpostavila še ta povezava. Vsi pomisleki nekaterih, da bo pismo, ki prinaša argumente, zakaj Pahor ni sprejemljiv na mestu predsednika republike, ker nam na to kaže petletna izkušnja, na koncu medijsko spolitizirano, so se pokazali za točne. Čeprav tega nisem želel, sem po vseh možnih požarnih spinih na Facebooku napisal kratek demanti:

TOLE JE SKORAJ ODVEČEN DEMANTI.

Ker se politične laži in piarovski spini že dolgo časa v teh krajih ljudi prijemajo bolj kot resnica, tudi demantiji postajajo nuja, zato zanikam:

prvič, da bi pismo 34 intelektualk in intelektualcev o neprimernosti Pahorja na mestu predsednika republike bilo kakorkoli povezano ali usklajeno z Milanom Kučanom. Pobuda je izključno moja, navedeni argumenti govorijo zase;

drugič, da bi se kakor koli izmikal vprašanjem novinarjev: name sta se obrnila le dva, oba sta prejela vse odgovore;

tretjič, da bi naše pismo bilo usklajeno z blodnjavim pismom Janeza Janše – teorija zarote na levici – kajti časovno sovpadanje obojega je čisto naključje, stvar povezovanja pa rezultat medijske fabrikacije in uokvirjanja obeh zgodb pod naslovom ‘napadov na Pahorja’ – žal na katastrofalno presojo in delovanje medijev v Sloveniji nimam nobenega vpliva.

Napad na Pahorja

Naj takoj povem, da je javna raba besede »intelektualci« v medijskih zapisih bila sugerirana z moje strani v spremnem dopisu k pismu, poslanem novinarjem. Zelo premišljeno, kajti beseda je iz javnega žargona praktično izginila, kar se mi zdi pomenljivo po sebi. Da se v naši družbi ne spodobi biti intelektualec z javno izraženim mnenjem o političnem dogajanju, je žalosten simptom časa in dozorelega spoznanja, da se vam ob odločilni pomoči medijev ne splača javno izpostavljati in misliti naše skupne usode. Ker boste popljuvani.

Že takoj po objavi so minuli ponedeljek množični mediji poenotili svojo terminologijo, začenši z RTV Slovenija, in pismo obravnavali v paketu skupaj z Janšo pod poenostavljeno sintagmo »napadov na Pahorja«.

Nenadoma je, skratka, seznam argumentov, zakaj se nam sedanji predsednik ne zdi primerna vnovična izbira za to funkcijo, začel figurirati kot dejanje napadalcev.

Janševa koalicija z levičarji

V naslednjem koraku so intelektualci so bili degradirani v politične vojščake. Najdlje je tukaj šel mariborski Večer, ki je skozi usta Andraža Zorka posegel po dveh stigmatizacijah. Po prvi, znani iz političnega žargona iz mandata Janeza Janše v letih 2004 in 2008, smo podpisani nenadoma postali »tako imenovani« – in hkrati smo avtomatično postali levi:

»Napad na Pahorja z obeh strani, torej najprej Janeza Janše v nedeljo, nato pa še s strani tako imenovanih levih intelektualcev v ponedeljek, utrjuje pozicijo in podobo aktualnega predsednika kot tistega, ki presega delitev na ‘leve’ in ‘desne’ oziroma ‘naše’ in ‘vaše’, ki je bila v tem prostoru gonilo političnih procesov in razpletov volitev zadnjih 25 let. Takšne akcije po mojem mnenju le še povečujejo verjetnost, da bo Pahor zmagal že v prvem krogu,« meni Zorko.

Še več, Večer je že v naslovu pismo neposredno povezal z Janševo agendo in trapasto sugeriral, da med podpisniki in prvim obstaja nič manj kot koalicija. Naslov prispevka pove vse o trudu novinarja Aleša Kocjana:

Janševa koalicija z levičarji voda na mlin Pahorju

Aleš Kocjan levičarji Pahor pismo

Večerov uokvirjanje zgodbe: Janševa koalicija

Medijsko močvirje

Da pri nas močvirje in rumenilo nista vezana le na politično instrumentalizirane medije, dokazuje impresivni seznam pomislekov, v kvalitativnem in kvantitativnem smislu, ki dopolnjuje tezo o »Janševi koaliciji z levičarji«. Ob tem ni pomagal niti »disclaimer« v pismu, čigar argumentov dejansko sploh nihče ni želel povsem povzeti. V njem smo poudarili, da se že vnaprej distanciramo od vseh poskusov osebnih sramotenj in asociacijskih teorij zarot, s katerimi utegne biti, po objavi tega stališča, napadena naša pravica do javno izraženega mnenja.

Tabloidizacija in neskončna strast dramatiziranega uokvirjanja se je namreč po potrebi nadaljevala z očitki, da je čas peticij že davno minil, da je nekaj narobe že s samim dejstvom, če nekdo poskuša izreči svoje mnenje na glas ali s tem, da je intelektualec (teh pa res ne rabimo), še bolj pa je sumljivo, če je takih več na kupu.

Spet drugi so nam servirali, da bi morali ponuditi svojega kandidata, kakor da bi se človek moral nujno opredeliti do drugih protikandidatov, če si izrekel dvome proti obstoječemu, ki ima praktično stoprocentne možnosti za izvolitev. Ne, to je preprosto non sequitur. Res se ti ni treba opredeliti za nekoga, če si se opredelil proti nekomu drugemu.

Omenjeno besedilo po moji pobudi nikoli ne bi nastalo, če bi se pred nami odvijala politična tekma, v kateri ima nekdo spodobne možnosti, da premaga Pahorja: izhajalo je iz prepričanja, da žal tega ni mogoče preprečiti, kar pa še ne pomeni, da nekdo ne bi smel javno artikulirati svojih pomislekov. Ravno nasprotno.

In potem trojni napad

Kakor da povezava z Janšo še ni dovolj, so mediji ihtavo iskali še daljši seznam »napadov na Pahorja« in potem presenečeno ugotavljali, da so ti menda omenjenemu v korist – kako tudi ne bi, saj nas elementarna psihologija uči, da se ljudje najhitreje identificirajo z žrtvijo. K temu so dodali še demanti Milana Kučana, ki se je javil na Pahorjev komentar našega pisma in povedal, da se je prvi predsednik republike aktiviral že v prejšnji kampanji. Mimogrede, ta demanti je bil uspešen in točen, Kučan je sedanjega predsednika ujel na laži, a tudi tega dejstva mediji niso želeli izpostaviti.

Tako je pri četrtkovem (19.10.) soočenju RTV Slovenija svoj zapis že opremila z novim opisom:

34 intelektualcev, Milan Kučan in Janez Janša v ločenih pismih z istim ciljem – preprečiti ponovno izvolitev zdajšnjega predsednika Boruta Pahorja.

Ne samo, da je nacionalka posplošila tri povsem različno motivirane zapise, na koncu jim je simplificirano pripisala še skupno težnjo – preprečitev izvolitve. Ponavljam: pismo intelektualcev si nikoli ni domišljalo ničesar takšnega, česa podobnega ni mogoče najti niti v Kučanovem demantiju.

Kako so se odzvali mediji

Meni kot prvodpodpisanemu pobudniku res ne more nihče očitati, da imam kakšne cilje: vseh svojih 70 kritik o tem, zakaj je Pahor neprimeren predsednik, sem ubesedil na tej strani v preteklih petih letih – in podobno že pred tem. No, 99 odstotno so bili 99 odstotkom novinarjev nezanimivi.

Dramatizacija in hipertrofirano uokvirjanje z vsemi popačitvami sta v tem dnevu pismo nato povzdignila med bolj navzoče na spletnih straneh medijev. Verjetno je bilo deležno več pozornosti, kot bi ga bilo sicer – a cena je bila visoka.

Za Reporter smo nenadoma postali »intelektualna baza Ivana Serpentinška«, medtem ko so v Janševi Novi24, kjer imajo težave že s štetjem, odkrivali »35 levičarskih doktoratov za pranje možganov«. Dalje ne bi našteval.

Pahor Reporter pismo Serpentinšek

Kako diskreditirati pismo in podpisnike: primer Reporter

Po drugi strani se klasični mediji niso odzvali: tisti, ki so novico objavili na spletu, je v tiskanih verzijah več niso: v Dnevniku bi jo iskali zaman, podobno v Mladini, Večer jo je porinil zgolj v Pisma bralcev in podpisal zgolj mene, v Delu pa so uspeli objaviti novico, ne da bi navedli ime katerega koli podpisnika.

STA se je slabše izkazala kot hrvaška agencija HINA – spet je niso zanimali podpisniki. Morda nekako v skladu z izjavo novinarjev iste hrvaške novinarske agencije, ki je nekoč pojasnila, da obstaja v Sloveniji »Pahorjev medijski servis«, ki sproti nevtralizira negativne zapise. No, v luči te ugotovitve je tudi opisano stanje razumljivejše.

Hina Pahor pismo

HINA izčrpneje o pismu od STA

Kaj je zmagalo

Medijska zahteva prekvalificirati skupino intelektualk in intelektualcev iz racionalnih in moralnih akterjev v politične, nas nenehno obravnavati v paketu z Janšo, govoriti o koaliciji z njim že v naslovju, prekvalificirati argumentiranje v »napad na Pahorja« in to frazo ponavljati kot osrednji opis same vsebine podpisa so na koncu bili osnovni elementi obravnave pisma. Najbolj prav so storili tisti, ki ga niso podpisali – če zaključim ironično. No, seveda mislim nasprotno in sem kolegicam in kolegom ob sebi hvaležen: kar se mene tiče, bom naslednjih pet let živel z nekaj pljunki po sebi, a zato z mirno vestjo. Filozofija vseenosti ni zame – četudi je za pretežno večino.

Več:

Nova24 Pahor pismo

Janševa Nova24TV o levičarskih doktoratih (?) za pranje možganov

 

Pismo javnosti

16.10.2017

Zakaj Borut Pahor ni primerna izbira za predsednika republike

Spodaj podpisani želimo izpolniti svojo državljansko in hkrati intelektualno dolžnost, zato javnosti pred predsedniškimi volitvami sporočamo naslednje: predsednik republike Borut Pahor si po našem globokem prepričanju ne zasluži ponovitve svojega mandata. S svojimi številnimi dejanji, opustitvami dejanj in besednimi zdrsi je namreč prepoznavno nakazal, da mu ni mar za spoštljivo, pošteno in dostojanstveno opravljanje te najvišje funkcije v državi. S tem je institut predsednika države močno degradiral, ga dejansko izpraznil smisla in pomena, pričakovanja do vloge predsednika republike pa v pičlih petih letih znižal na minimum. Ker je z nekaj zadnjimi izjavami dal vedeti, da takšnih praks tudi v prihodnje ne misli opustiti, se nam takšna izbira zdi celo škodljiva.

Podpisane in podpisani smo prepričani:

  • da si Slovenija za predsednico, predsednika zasluži osebo, ki svojega petletnega mandata ne bo v celoti posvetila permanentni volilni kampanji, kar je g. Pahor celo prostodušno in brez trohice sramu priznal;
  • da je ponavljajoče se nedržavniško in nespoštljivo ravnanje na mestu predsednika s krčenjem na samopromocijski populizem s primesmi seksizma škandalozno po sebi in vodi do nevarnih družbenih in političnih posledic;
  • da je povsem neokusno izmikanje dolžnostim, če predsednik odkrito priznava, da ne želi imeti mnenja o najtežjih notranjih ali mednarodnih političnih vprašanjih, in da ne bo komentiral dogodkov, ki med ljudmi porajajo različna mnenja in konflikt – za resnico se je pač treba boriti in ne oportuno umikati;
  • da je bila predsednikova abstinenca v primeru razpadanja Komisije za preprečevanje korupcije in končno odstopa namestnice predsednika nevzdržna potuha obstoječemu stanju, saj brezzoba ustanova koristi predvsem nenačelni in koruptivni politiki;
  • da so nekateri predsednikovi spodrsljaji v zadnjih petih letih, kakršen je bil tisti v intervjuju za televizijo Russia Today z napovedjo odločne obrambe Slovenije pred vojaškim napadom Rusije, objektivno politično in diplomatsko škodljivi ter načenjajo že itak majhen mednarodni ugled;
  • da na tem mestu državljani potrebujemo osebo, ki ne bo stala križem rok ob stiskah delavcev, revnih in obubožanih slojev, za nameček pa, četudi nevede, v sebične namene izkoriščala njihovo bedo, kot se je zgodilo v primeru njegovega »volonterskega« sodelovanja s podjetjem Marof Trade iz Loške doline;
  • da si ne moremo in ne želimo privoščiti izigravanj zgodovinskih resnic in spomenikov, molka ob sežiganju knjig, zlorab zamisli sprave in koketiranj s kolaborantstvom (domobranstvom, ustaštvom) le zato, ker g. Pahorju imenitno služijo pri načrtu osebne uveljavitve in hkratnem nabiranju točk med levimi in desnimi volilkami in volilci;
  • da bi moral predsednik pokazati sočutje in razumevanje do stisk beguncev ter nasprotovati postavitvi žice, naraščajoče primere nestrpnosti, ksenofobije, islamofobije in sovraštva pa nedvoumno obsoditi;
  • da se je popolnoma nezrelo in neodgovorno kot predsednik republike razglasiti za osebo, ki ne želi biti moralni zgled državljankam in državljanom: njegovo stališče je končno tudi v globokem protislovju s položajem in njegovim kampanjskim geslom »Skupaj«.

Na predsedniškem mestu pričakujemo osebo, ki ne bo instagram avtoriteta, ampak bo svoje naloge opravljala z intelektualno poštenostjo, s skrbjo za pravičnost in glede na ustavne dolžnosti zavzemanja za moralne vrednote, izoblikovanimi mnenji do najpomembnejših družbenih in političnih problemov, z jasnima odnosoma do resnice in zgodovine, ki se jima ne bo plehko izogibala z bežanjem v prazne populistične fraze.

Naš namen nikakor ni, da bi državljanke in državljane napotili h glasovanju za določenega kandidata ali kandidatko, ker nikogar te vrste nimamo v mislih, želimo pa po svoji najboljši vednosti in vesti opozoriti, kakšne učinke lahko povzroči vnovični glas za sedanjega predsednika. Ker se zavedamo take možnosti, se podpisani in podpisane že vnaprej distanciramo od vseh poskusov osebnih sramotenj in asociacijskih teorij zarot, s katerimi utegne biti, po objavi tega stališča, napadena naša pravica do javno izraženega mnenja.

Podpisi: Boris Vezjak, dr. Svetlana Slapšak, dr. Slavko Splichal, dr. Božo Repe, dr. Ivan Kristan, dr. Jože Pirjevec, ddr. Rudi Rizman, dr. Milica Antić Gaber, dr. Vlado Miheljak, dr. Božidar Debenjak, dr. Maca Jogan, dr. Savin Jogan, dr. Srečo Dragoš, dr. Darja Zaviršek, dr. Niko Toš, dr. Vesna Leskošek, dr. Jana Rošker, dr. Darko Štrajn, dr. Renata Šribar, dr. Gorazd Kovačič, dr. Marjan Šimenc, dr. Milena Mileva Blažić, dr. Luka Omladič, dr. Miha Fošnarič, dr. Božidar Flajšman, dr. Vesna Mikolič, dr. Mitja Sardoč, dr. Zdenko Kodelja, dr. Urša Opara Krašovec, dr. Rajko Muršič, dr. Rado Riha, dr. Peter Simonič, dr. Boštjan Nedoh, dr. Stane Saksida

P.S.

Kasneje je v Pismih bralcev Dela nekdo opozoril na zgoraj omenjeno okoliščino: pismo je bilo v tiskanih medijih, kot so Delo, Dnevnik, Večer, Mladina, odsotno ali potisnjeno ravno v pisma bralcev – objavljam spodaj.

Delo pismo intelektualcev 4.1.17

Delo, 4. november 2017

Nova medijska hiša, nova mimikrija

Je ustanovitev Janševega zasebnega medijskega imperija nekaj unikatnega v slovenskem prostoru? Nesporno, tudi širše. Kot zanimiv fenomen eksplicitno političnega konglomerata medijev, kar je očiten faux pas z vidika novinarske etike in standardov, poseben tudi z vidika medijske zakonodaje, bo njegov obstoj veljalo spremljati podrobneje.

Ena izmed potez, ki me je pri Janševi obravnavi medijev vedno najbolj pritegnila, ni zgolj psihopolitična percepcija dojemanja vloge medijev kot sovražnih, nepokorjenih, nenormalnih, temveč tudi čudovitih form zanikanja (die Verneinung), ki jih je ponujal ves čas glede sumov, da bi nad njimi vršil kakšen vpliv. Ob tem so mu izdatno pomagali ne samo njegovi politični krogi, temveč tudi pokorjeni medijski centri. Presenetljivo, kot smo lahko prebirali le nekaj dni nazaj, celo nekateri najbolj vpleteni novinarji v odpor proti cenzuri pod njegovim škornjem zdaj priznavajo, da novinarske hrbtenice niso nič posebnega in da so se v Večerovem bunkerju znašla tudi besedila ne iz cenzurnih vzgibov, temveč ker so bila kvalitetno slaba. No, dvojni Verneinung.

Janša medijska hiša politična ne strankarska

Ena od posebnih značilnosti takšnega zanikanja se je manifestirala skozi mimikrijo obstoječih vplivov (pretvarjanje, da jih ni) in tajitev vpletenosti. Kot sem zapisal ob prvih novicah o Janševem imperiju:

Naj spomnim: Janša je vedno tajil, da je Demokracija v lasti njegove stranke. Janša je vedno tajil, da je Reporter njegovo glasilo in pred tem Mag. Janša je vedno tajil, da sta bila njegova brezplačnika Slovenski tednik in Ekspres. Janša je vedno tajil vpliv na Planet Siol in Planet TV. Janša je vedno tajil, da bi kadarkoli imel vpliv na RTV Slovenija. Janša je vedno tajil, da bi kadarkoli prevzel STA. Janša je vedno tajil, da je prevzel Delo, Večer in Primorske novice. Po mnenju Mednarodne zveze novinarjev. Saj res, mar nismo našteli že skoraj vse pomembne medije v Sloveniji? Da nujno potrebujemo Janšev časnik in Janša TV, ker je »medijska struktura« v Sloveniji nenormalna in njemu v škodo, nas prepričuje nekdo, ki je vse to imel ali ima pod nadzorom? Ki je vojeval bitke z novinarji, ki si je dopisoval s predsedniki uprav o vojnah z mediji? Ki mu je pomagal Media Polis s skrivnostno damo Milojko Balevski, da je lahko z državnim denarjem nagrajeval pridne in kaznoval malopridne medije.

Obrat, ki sem ga ironično poimenoval kot obrat k transparentnosti s prvo napovedjo Janševe medijske hiše na srečanju seniorjev stranke v Šentilju, je seveda vreden približno toliko, kot če bi koga, ki je prej kradel skrivaj, malce pohvalili, ker je to začel delati neprikrito.

Strogo vzeto je vse skupaj napredek zgolj v smislu, da bi, če bo medijski projekt zaživel, odpadla vsa mimikrija in mučne zanikovalne prakse pri lociranju nosilcev te pobude in analizi njihovih novinarskih izdelkov.

SDS medijska hiša Dnevnik

Lastniška ali upravljalska transparentnost medijskega projekta, tudi če jo cinično pohvalimo, pa se je že znašla pod vprašajem. Ko so včeraj ustanovili podjetje Nova d.o.o., ki bo skrbelo za spletni portal in radio, ter delniško družbo Nova24TV, ki bo skrbela za nov televizijski program, nismo naleteli zgolj na zanimiva imena, na »coming out« lastnikov, urednikov in novinarjev (no, te šele bolj zbirajo), ki nimajo nobene težave sodelovati v medijskih strankarskih aktivnostih, ki jim praktično ni para v Evropi, ampak že na prve vnovične mimikretične geste.

Prva gesta mimikrije, ne ravno zanikovanja, se je glasila: ne gre za strankarski projekt, res pa gre za političen:

Ustanovni družbeniki so za direktorja Nove imenovali Tomašiča, Novo 24TV.SI pa vodi upravni odbor – izvršni direktor je postal Kregar, člani odbora pa so Aleš Hojs, Aleš Primc, Ivan Štuhec, Božo Predalič in Klavdija Snežič, piše STA. Po Tomašičevih besedah bo medijska hiša »politično profilirana, ne pa strankarska«.

Druga gesta mimikrije je odlična, tudi sam bi jo svetoval, če bi bil piarovski strateg: Janševa medijska hiša bo sledila vrednotam evropske desnice. Povedano drugače: res bo politična, ampak ne bo Janševa, ne bo strankarska, temveč evropska in zagovarjala bo desne vrednote.

Čudežna formula, izrečena na ustanovni skupščini, torej obeta povrnitev na stare pozicije, napredek v priznanju vpletenosti je zgolj na ravni politične in vrednotne usmerjenosti medija. Da bo tak imperij Janšev ali strankarski, pa se bo še naprej tajilo. Smo prehitri v sklepanju? Morda, ampak gledano iz izkušenj ne. Seveda je popolnoma predvidljivo, da se bo pri medijskem projektu sklicevalo na desne evropske vrednote, ampak te so že implicirane v večjem delu vrednot stranke SDS. Ko bomo podrobneje primerjali uredniške in novinarske poudarke na relaciji strankarsko vs. politično in slovensko vs. evropsko, bo čas tudi za potrditev ali zavržbo dosedanjih indukcij.

SDS medijska hiša Delo

Zadrega z novo strankarsko, politično, evropsko usmeritvijo Janševega medijskega imperija je še ena. Temeljna. Novinarji in javnost so očitno že čisto pozabili, da vojna z mediji 2.0 leta 2015, točno 10 let po eksplicitni vojni leta 2005 z začetka njegovega mandata 2004-2008, prinaša obrat proč od mimikrije k navidezni transparenci, obenem pa tudi obrat 2.0 glede dolgotrajnih stališč o medijih, ki so se zadnje desetletje glasila takole: več medijskega pluralizma, več uravnoteženosti, več sproščenosti. O posameznih pojmih, njihovih konotacijah in denotacijah sem pisal toliko, da se mi ne ljubi ponavljati.

V trenutku, ko ste za svoj medijski ideološki okvir vzeli v bran desne vrednote in del evropske ali domače politične orientacije, ste dezavuirali model novinarske ekvidistance in splošne objektivnosti pri poročanju, ki običajno temelji na kriterijih, kot so ločevanje dejstev od mnenja, veljavnost novinarskih trditev skozi sklicevanje na kompetentne vire in uravnoteženost prispevkov. Povedano drugače: zbor Janševih medijskih mislecev od Branka Grimsa naprej (še vedno avtorja veljavnega Zakona o RTV Slovenija) bo moral korigirati svoja pričakovanja glede medijske krajine in standarde medijske normalnosti, kakor temu pravi prvak stranke: da bi od novega medijskega imperija zahteval uravnoteženost in več pluralizma, je že v izhodišču nemogoča zahteva.

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2015/05/31/koncno-prava-medijska-hisa-janseva/

https://vezjak.wordpress.com/2015/06/04/makarovic-med-brezplacniki-in-novo-jansevo-transparentnostjo/

SDS medijska hiša Žurnal