Blut-und-Slowenien v Dnevnikovi rubriki

Kakšen bi moral biti novinarski cilj rubrike, ki jo že leta spremljamo na spletnih straneh Dnevnika? Isto vprašanje sem si že nekajkrat zastavil in ugotavljal, da tovrstno reciklažno oziroma »citatno« novinarstvo zgolj ustvarja brezplačni zvočnik politikom in stališčem, ki ne samo da niso vredna naše pozornosti, razen v svarilnem oziru, ampak so tudi zgrešena. O tem podrobneje v Eno sonce za male in velike ljudi: kaj početi s takimi izjavami?.

Volčje straže

Poglejmo današnji primer. Marjan Podobnik, predsednik SLS, na spletni strani PortalPlus.si pričakovano razpreda o nevarnostih, ki čakajo Slovence. Človek, ki ravnokar krvoločno poziva k jemanju pravice v svoje roke in obljublja strankarskih 500 evrov za vsakega ustreljenega volka, da bi se še bolj prikupil kmetom, tokrat neznosno piha na dušo nacionalističnih čustev. Seveda, z elementarnim populizmom svoje Blut-und-Slowenien ideologije in uvedbo »volčjih straž« se splača prigarati še kakšen odstotek večjo podporo volivcev. V Dnevniku so izbrali naslednji poudarek:

»Zaskrbljujoč je tudi odnos do slovenstva, slovenskega jezika, slovenske kulture. Če je na primer na razpisu za učitelja v Velenju pogoj znanje albanskega jezika, potem se je treba vprašati, ali smo izgubili kompas. Ljudje, ki pridejo k nam, se morajo pač prilagoditi našem načinu življenja in vsaj osnovno znanje slovenskega jezika bi moral biti minimalni pogoj.«

Ozvočiti se jim je zdelo vredno »dragoceno« misel o zaskrbljenosti za prihodnost naše kulture in naroda: nekje v Velenju se menda v učiteljskih razpisih že požvižgajo na slovenščino in jo nadomeščajo z albanščino. Poanta zastraševanja je takoj prepoznavna: klonili smo pred priseljenci, izrinjajo nas, ogrožen je naš jezik.

Konec je z nami

V kratkem komentarju (z ik v podpisu) časopis ni zavzel nobene distance do hujskaškega govora, poanta je celo intenzivirana s še kakšnim mestom iz intervjuja za Portalplus.si, vključno z zlizanimi vzorci izpeljave fear-mongering najbolj ultimativno nacionalističnega tipa, češ konec je z nami, ker nas počasi, zaradi pasivnih državljanov in pasivne politike, ne bo več:

»Marjan Podobnik je povedal, da Slovenija je lepa, nadpovprečno čista, nadpovprečno varna, z mnogo uspešnih podjetnikov, znanstvenikov, športnikov … Toda, neodgovorna pasivnost velikega dela državljanov in neodgovornost velikega dela vladajoče politike je tako velika, da se boji, da če bo šlo z vodenjem Slovenije tako naprej, Slovenije čez 20 let ne bo več. ik«

Cilj rubrike, če že artikulirano obstaja, s tem ni dosežen, prav nasprotno: če menimo, da je z njo vse v najlepšem redu, potem bi bilo res bolje, da jo ukinejo. Kajti ne samo, da zgolj promovirajo izjave, ki si tega ne zaslužijo, v danem primeru prozorno propagandni jezik političnih liderjev, z njo legitimirajo nacionalistični diskurz z nevarnimi primesmi ksenofobije.

Ozvočene laži

V našem primeru pa še več od tega: ne da bi sploh poskušali na to opozoriti, so ozvočili tudi laži. Mediji so že dovolj široko poročali, da se je v navedeni pogoj za delovno mesto profesorja slovenskega in angleškega jezika na Osnovni šoli Antona Aškerca v Velenju prikradla napaka: zahtevali so znanje angleškega, ne albanskega jezika. Obenem so tudi prepričljivo pojasnili, kako je prišlo do tipkarskega škrata.

Ker je od dneva medijskega »popravka« (9. julij 2019) do dneva intervjuja s Podobnikom (11. avgust 2019) minil cel mesec, se je znižala tudi verjetnost, da predsednik SLS demantija ne bi poznal – in vendar ga je manipulativno uporabil, Dnevnik pa brez rezerve povzel.

V analizi Kanglerjeve izjave v isti Dnevnikovi rubriki sem podrobneje razčlenil njeno spornost iz najmanj treh perspektiv: zaradi vprašanja smisla (kakšnemu namenu služi  rubrika?), nato vprašanja kriterija (po katerem kriteriju se novinarji odločajo za izbiro citatov?) in zaradi reprodukcije napačne vsebine (kaj se zgodi, ko navedek vsebuje lažne vsebine?).

Morda bi moral k tem trem kot samostojno dodati še četrto perspektivo: vprašanje reprodukcije nevarnih vsebin z elementi, kakršni so nacionalizem, ksenofobija, rasizem, nasilje, nestrpnost, sovražni govor.

Podobnik albanski jezik

Rubrika v Dnevniku z vsemi elementi: citat, predstavitev avtorja, komentar

 

»Spletna zvezda 2018«: Pahor končno s certifikatom

Vest, da je predsednik republike (šele) sredi tretjine drugega mandata postal »spletna zvezda«, izjemoma ni postala headline domač(ijsk)ih občil. Tistih, ki so sicer vsa ta leta trudoma prispevala k njegovemu bleščečemu zvezdniškemu statusu. Še manj so onemogli psi čuvaji zalajali proti.

No, predsednik Borut Pahor je ta teden osvojil omenjeni prestižni naslov: prejel je medijsko nagrado Žarometi v kategoriji »spletna zvezda«. V konfliktu medijskih lastnikov in igri njihove monopolizacije Slovenije jo trenutno podeljuje podjetje Media24, nasledila je bolj znane Viktorje – te je nekaj časa proti koncu podeljeval Večer, lastnik revije Stop, ki je to revijo kupil, vmes pa je sicer nastala revija Vklop, ki je izglasovala letošnje nominirance za medijske nagrade. Vem, komplicirano.

pahor žarometi

Facebook stran Žarometov: predsednik na prireditvi

Več o medijskih monopolijih okoli kloniranih revij sem pisal v Odlazkov medijski pepel in Zakaj so znamke Dela Revij bile prodane za štirikrat nižjo ceno?.

Pahor kot zmagovalec v svoji kategoriji kvintesenčno potrjuje vse tisto, kar trdim na tej strani vse od začetka njegovega mandata 2012. Naslednje: da je predsednik zelo uspešno in zvito skonstruiral neko drugo družbeno vlogo, ki ni več vloga predsednika republike, s pomočjo nje pa spretno žanje popularnost. Dalje, da je zdaj zasedeno in dobro eksploatirano mesto njegova nova vloga – medijskega populista, s katero pleni pozornost in simpatije najširših množic. In še, da niso pretiravali tisti mediji širom Evrope, ki so ga pred letom ali dvema razglasili za kralja instagrama: zdaj je končno spletni zvezdnik s certifikatom.

Kako so utemeljili nominacijo

Čeprav se mi ni uspelo dokopati do obrazložitve nagrade, sem našel kratek opis utemeljitve njegove nominacije:

Predsednik Slovenije je navdušen uporabnik družbenih omrežij, na katerih nam, državljanom, ponuja vpogled v svoje delo in življenje, z nami deli svoja razmišljanja in spomine na preteklost … Vse v iskrivi in zabavni maniri.

Ni dvoma, da bi zgornji opis lahko doletel marsikaterega uporabnika iz sveta socialnih omrežij, a je predsednik republike tukaj imel nesporno primerjalno prednost zaradi položaja, ki ga zaseda, ter množične promocije klasičnih medijev. In z njihovo hoteno ali nehoteno pomočjo je letos tudi zmagal. Prepozno? Morda ne zadnjič?

Opis nam hkrati nehoteno priznava, da Pahor družbenih omrežij ne uporablja za nič drugega kot samopromocijo, za ponujanje možnosti kukanja v svoje življenje, za deljenje spominov iz istega povoda, zabavljaštvo in štosiranje. Boljšega dokaza, da imamo pred sabo polnokrvnega medijskega populista, ki se na mehak način skozi politainment vzpostavlja kot »antipolitik«, kar mu omogoča distanciranje od politične odgovornosti, sedanje in pretekle, si ne bi mogli želeti.

Spletna zvezda leta 2018

Pahor kot »spletna zvezda leta 2018« je premagal naslednje protikandidatke in protikandidate, ki so bili: Cool Fotr (Jani Jugovic, vloger z nastopi očetovskem spopadanu s težavami in veseljem starševstva) Ciril Komotar, avtomobilski novinar, svoje znanje je prelil v video vloge oziroma dnevnike na temo avtomobilizma, Živa Časar Sluga, fotografinja, ki obožuje svojo družino, kaligrafijo in naravo, svoje dnevne utrinke deli s svojimi sledilci na družbenih omrežjih, Gaja Prestor, na družbenih omrežjih ponuja »nasvete in trikce, kako ustvariti čudovite make upe, negovati svojo kožo, se počutiti dobro v svoji koži« in tudi »delčke svojega glasbenega ustvarjanja« in Anja Susič (Suska), fitnes trenerka, ki preko svojih vlogov, online skupin in programov povezuje in motivira ženske ter z njimi deli svoje utrinke iz vsakodnevnega življenja, povezane s fitnesom, zdravjem, dobro hrano in zabavnimi avanturami.

Mlečnozobi nesrečnice in nesrečniki proti predsedniku pač niso imeli šans.

pahor žaromet spletna zvezda

Zmagovalec se ljubim sledilcem zahvali za dragoceno pomoč

Izziv: nagrada za najboljšega avtomehanika

Morda se motim, toda na fotografijah ob podelitvi predsednik ni videti najbolj zadovoljen. Vsekakor je videti srečen drugače kot radijski voditelj leta 2018 Denis Avdić, voditelj informativne TV-oddaje Igor E. Bergant, voditelj razvedrilne TV-oddaje Jure Godler ali igralka leta 2018 Maruša Majer.

Razlog bi lahko bil preprost: če zamenjaš politično vlogo za permanentni šov spletnega zvezdništva, podeljena nagrada verjetno zbudi podobne občutke, ki bi jih lahko bil potencialno deležen, če bi ti kakšna picerija, asfaltna služba, mesarija ali avtomehanična delavnica podelila nagrado za najboljšega picopeka, asfalterja, mesarja ali avtomehanika.

Če si predsednik države in na ta način flirtaš s slehernikom, je najbrž tovrstna nagrada ultimativna spoznavna točka, ko bi se moral vsakdo zamisliti, kako globoko je zabredel. No, se ni bati, da se bo zgodilo pri njem. Za osvojitev prestižne lovorike mu je treba čestitati. O tem, ali se je v svojem zahvalnem govoru zavezal, da se bo tudi v prihodnje trudil z nezmanjšano mero in ali bo morda naslednje leto naskakoval nagrado za najboljšega igralca leta, žal ni poročil.