Metamanipulacija in angleščina za novinarje

Za slovenske medije je že običajno, da ubogljivo pokleknejo pred političnimi pritiski, to je v njihovi naravi. Da pokleknejo pred političnimi očitki, da njihovi novinarji ne znajo angleško, pa je že vrhunska sramota in nepričakovano ponižanje. Prav to se je vsem na očeh in pred širno slovensko javnosti tudi zgodilo: ječali so, se skrivali, klečali pred očitkom, da niso dobro prevedli fraze »reasonable doubt«, kakor se je glasil očitek v primeru novic o oprostitvi obtoženih v zadevi Patria, ki se je odvila na Finskem. Govorim o novi manipulaciji Janeza Janše in vseh njegovih civilnodružbenih satelitov in medijev, začenši z Zborom za republiko. Pokazal bom, da so mediji pohiteli z opravičevanjem, ki je bilo odveč in se s tem predali pod pritiski: morda res ne znajo angleško in preverjati kontekstov do mere, da bi se lahko proti očitkom tudi borili, ampak v čisto drugi smeri.

Tomšičev kiks

Najbolj jedrnato je v svoji kolumni bistvo povedal dr. Matevž Tomšič danes na desničarsko obarvanem portalu Planet SIOL:

Po poročanju finskih medijev je namreč sodišče ob tej priložnosti povedalo, da “ostaja razumen dvom o tem, da so obtoženi dejanje storili”. (“However it said that a reasonable doubt remained that they were guilty of the alleged acts.”) Sintagmo “reasonable doubt” so torej prevedli kot “resen sum”, s čimer so popolnoma spreobrnili pomen povedanega. Gre za dvom o krivdi, ne pa za sum te.

Tomšič v zapisu na veliko kara domače medije, ker sodelujejo v gonji proti Janši do te mere, da sprva narobe prevajajo v njegovo škodo, nato pa niti ne objavljajo popravkov za sabo. Govori o medijskih manipulacijah in celo sredstvih množičnega dezinformiranja. Zgornje besede interpretira na način, kot da finsko sodišče razumno dvomi, da so obtoženi krivi. In ker izreka dvom, da so krivi, jih je tudi oprostilo.

Pokazal bom, da je Tomšič zajahal pogostega konja očitka o manipulacijah drugih, ki je sam po sebi manipulacija. Govori skratka s perspektive, s katere ustvarja metamanipulacijo – diskreditacijo o manipulaciji drugih, ki je sama manipulativna. Bomo »reasonable doubt« prevedli in razumeli kot »sum« ali kot »dvom«?

SIOL Tomšič prevod doubt

Sum ali dvom, to je zdaj vprašanje

Sprva razčistimo, v čem je razlika med izrazoma. Po moje je očitna, a beseda »doubt« lahko v slovenščini pokrije oba – nenazadnje sta oba prevedka tudi navedena v slovarjih. Primerjajmo dva stavka:

Dvomim, da me partner vara.

in

Sumim, da me partner vara.

V prvem primeru dvom ne govori o mojem prepričanju, da me partner vara, temveč o nasprotnem: da me ne. Dvom je tu nasprotje suma, je izraz precejšnje gotovosti o tem, da me ne vara.

V drugem primeru naš sum o varanju partnerja pomeni izraz našega prepričanja, da obstaja velika gotovost, da me res vara. Kje se potem zaplete? Seveda v primeru samostalniške rabe, ko primerjamo samostalnik »sum« in »dvom«: težko jezikovno smiselno rečem »Imam dvom, da me partner vara«, ker tak stavek v slovenščini ni smiseln. Dvom je tukaj namreč izraz suma. Če želimo ohraniti pomen stavka »Dvomim, da me partner vara« in uporabiti samostalnik »dvom«, lahko to storilo le z uporabo nikalnice: »Ni dvoma, da me partner ne vara« – kjer se vrine ekspletivni ne. Drugače to ne gre.

V slovenščini, skratka, nesporno obstaja ostra zareza med pomenoma »dvoma« in »suma«. Toda prevajalec iz angleščine je imel zelo dobre razloge »doubt« prevesti s »sum« in ne »dvom«, kot bom pokazal.

Kakor že citirano, so mediji povzemali in prevajali finsko nacionalko YLE. Stavek, ki so ga prevedli, moramo brati ob tistem pred njim in se je glasil:

The court said that there was insufficient proof that the defendants had taken part in promising or arranging bribes in a manner that meets the definition of the crime. However it said that a reasonable doubt remained that they were guilty of the alleged acts.

Juridična fraza »reasonable doubt«, ki resnično vedno pomeni »dvom«, v tem primeru nima tega pomena: kar želi avtor povedati, da po mnenju sodišča proti obtoženim ni bilo zadostnih dokazov, za čimer nato sledi prislov »however«, ki razlago Janševega Zbora za republiko popolna zruši: »however« nujno vpeljuje navajanje nasprotnih dejstev ali okoliščin. Avtor besedila želi povedati, da je navzlic nezadostnim dokazom ostal sum, da so obtoženi krivi očitanih dejanj. In ne tega, da je ostal dvom, da so nedolžni (ali krivi), kajti dokler govorimo o dvomu v eno ali drugo smer,  njegov sam obstoj nujno zahteva sledenje načelu »in dubio pro reo«, v dvomu v korist obtoženega.

Stavek »However it said that a reasonable doubt remained that they were guilty of the alleged acts« ni mogoče razumeti drugače kot na način, da »doubt« na tem mestu pomeni sum in ne dvom, saj sicer protidejstvenost, ki jo zahteva prislov »however«, povsem obvisi v zraku. S tem se Janša, Tomšič, Šturm in ostali močno motijo v svoji interpretaciji in še bolj v obsodbi medijev, ki naj bi poskrbeli za napačen prevod.

Da je temu tako, povsem pritrjuje še en citat iz drugega medija, ki govori o istem. Namreč niti Janševim varovancem se ni utrnilo, da omenjeni stavek morda sploh ne zrcali stališča sodišča, temveč gre le za besede in interpretacijo državnega tožilca, ki je bržkone moral govoriti v razočaranju.  A ta detajl za samo semantiko ni bistven. Poglejmo si še en medij, ki poroča o sodnem razpletu na Finskem:

State prosecutor Jukka Rappe said the SPO would decide shortly whether or not to appeal the ruling. “The court dismissed the charges because of a lack of evidence, but it did acknowledge that reasonable doubts existed to suggest that everything was not right with this defense deal with Slovenia,” Rappe said.

Stavek je po smislu povsem identičen zgornjemu. Sodišče je obtožene oprostilo obtožb zaradi pomanjkanja dokazov, toda hkrati je priznalo (»but it did acknowledge«) obstoj razumnih sumov (in ne dvomov), ki nakazujejo, da v poslu s Slovenijo ni bilo vse zakonito.

»Reasonable doubt« v tem stavku potrdi začetno branje: nemogoče ga je prevesti z »dvom« in razumeti kot klasičen terminus technicus; Rappe pač ni želel reči, da obstoja dvom v to, da vse v poslu s Slovenijo ni bilo zakonito, temveč nasprotno: da obstaja sum, da ni bilo. Kdorkoli je že odgovoren za neobičajno uporabo tehničnega termina z utečenim pomenom, to ni mogel biti slovenski prevajalec.

Kako so se novinarji opravičevali

In zgodilo se je prav to: Janševi so na vso moč zagnali vik in krik, terjali popravke v STA, Delu in drugih medijih ter jih, vsaj ponekod, tudi dosegli. V STA so klonili pred nesmiselnimi pritiski (resda »reasonable doubt« ni »resen« sum, je pa sum in ne dvom). Stranka SDS je dosegla popravek, ki so ga oblikovali takole in priznali svojo napako (ki je v resnici ni):

POPRAVEK: Sodišče na Finskem oprostilo predstavnike Patrie (dopolnjeno)

Ljubljana, 31. januarja (STA) – V zvezi z vsebino novice Sodišče na Finskem oprostilo predstavnike Patrie, ki je bila objavljena v servisu STA v četrtek, objavljamo popravek.

V novici z naslovom Sodišče na Finskem oprostilo predstavnike Patrie (dopolnjeno) z odzivom finskega tožilca je STA med drugim zapisala: “Sodišče je sicer dodalo še, da čeprav ni dovolj dokazov za obsodilno sodbo, pa ostaja resen sum, da je prišlo do podkupovanja, poročata tako STT kot finska televizija Yle.” Ta prevod ni točen, v zahtevi za objavo popravka navaja SDS. Poročanje finskih medijev se glasi: “Kljub vsemu, je dejalo (sodišče), ostaja razumen dvom o tem, da so obtoženi dejanje storili.” (“However it said that a reasonable doubt remained that they were guilty of the alleged acts.”).

Popravljeno vest objavljamo v celoti:

Za konec

Česa nas nauči ta zgodba? Da nikoli ni dopustno kloniti pred pritiski, da potrebujemo nekaj več kontekstualnega branja angleščine, da nekateri politiki in njihovi pribočniki radi uporabljajo metamanipulacije in na koncu še bistveno: da se vse to lahko odvija nekaznovano in neodkrito, ker se javnosti in medijem v glavnem za vse fučka. Vedno znova ugotavljam resignirano (in si grem na živce), da v javnem diskurzu zmaga tisti, ki dlje časa vpije in ne tisti, ki ima prav. V opisanem primeru je nekdo izkoristil dejstvo, da obstaja v pravu regula o dvomu (in dubio pro reo) in z njo povezana fraza »reasonable doubt«, ki govori o tem, da se obstoj dvoma vedno razume v korist obtoženca in da je takrat, ko zoper njega ni dokazov, treba ravnati po principu izključitve slehernega razumnega dvoma (»beyond reasonable doubt«), ki bi lahko obstajal glede tega, da obtoženec ni kriv. Prvotni slovenski prevod je ostal na tej točki smiselno točen; v resnici je manipulativen njegov popravek.

STA doubt dvom sum Patria

Zbor za republiko doubt dvom Šturm

Priloga: popravljena vest na STA v celoti.

POPRAVEK: Sodišče na Finskem oprostilo predstavnike Patrie (dopolnjeno)

Ljubljana, 31. januarja (STA) – V zvezi z vsebino novice Sodišče na Finskem oprostilo predstavnike Patrie, ki je bila objavljena v servisu STA v četrtek, objavljamo popravek.

V novici z naslovom Sodišče na Finskem oprostilo predstavnike Patrie (dopolnjeno) z odzivom finskega tožilca je STA med drugim zapisala: “Sodišče je sicer dodalo še, da čeprav ni dovolj dokazov za obsodilno sodbo, pa ostaja resen sum, da je prišlo do podkupovanja, poročata tako STT kot finska televizija Yle.” Ta prevod ni točen, v zahtevi za objavo popravka navaja SDS. Poročanje finskih medijev se glasi: “Kljub vsemu, je dejalo (sodišče), ostaja razumen dvom o tem, da so obtoženi dejanje storili.” (“However it said that a reasonable doubt remained that they were guilty of the alleged acts.”).

Popravljeno vest objavljamo v celoti:

Sodišče na Finskem oprostilo predstavnike Patrie

Finsko okrožno sodišče v kraju Hämeenlinna je predstavnike finske Patrie danes oprostilo vseh obtožb podkupovanja v primeru prodaje oklepnikov Sloveniji. Kot je odločilo, tožilstvu ni uspelo dokazati obtožb podkupovanja, državi pa je naložilo plačilo sodnih stroškov v višini 1,235 milijona evrov, poroča finska tiskovna agencija STT.

Sodišče je sicer dodalo še, da kljub vsemu ostaja razumen dvom o tem, da so obtoženi dejanje storili, poročata tako STT kot finska televizija Yle.

Glavni tožilec Jukka Rappe je s kolegom Timom Kokkomäkijem v sporočilu za javnost povedal, da razmišlja o pritožbi na višje sodišče v Turkuju in da bo odločitev o tem sprejel prihodnji teden. Tudi sicer naj bi imelo tožilstvo za pritožbo teden dni časa.

Na zatožni klopi je bila peterica nekdanjih visokih uslužbencev Patrie, nekdanji generalni direktor Patrie Jorma Wiitakorpi, nekdanji izvršni podpredsednik Patrie Vehicles Heikki Hulkkonen, zastopnik Patrie za Slovenijo Reijo Niittynen, direktor prodaje Tuomas Korpi ter glavni finančni direktor Kai Nurmio.

Obtoženi so bili podkupovanja slovenskih predstavnikov, da bi tako dosegli izbiro Patrie za nakup 135 oklepnikov za Slovensko vojsko. Leta 2006 je Patria s slovensko stranjo podpisala pogodbo v vrednosti 278 milijonov evrov.

Krivdo so zavračali in vztrajali, da s poslom ni bilo nič narobe. Sodišče v Hämeenlinni jim je danes pritrdilo in razsodilo, da tožilstvu ni uspelo dokazati obtožb o podkupovanju. V Patrii so že izrazili zadovoljstvo z razsodbo in jo ocenili za pričakovano.

“Sodba je po našem mnenju upravičena, tako pravno kot tudi v luči dokazov. Patria nima razloga, da bi se na to sodbo pritožila. Bomo jo sicer še podrobno pregledali,” je poudarila vodja Patriine odvetniške ekipe Sirpa-Helena Sormunen.

Wiitakorpi pa je za STT dejal, da “je vseskozi zaupal v finski pravosodni sistem, da bo ugotovil prava dejstva”. Izrazil je še pričakovanje, da se tožilstvo na sodbo ne bo pritožilo in da bo zanj zadeva končana.

Glavni tožilec Rappe je sicer za Wiitakorpija, Hulkkonena, Niittynena in Korpija zahteval dve leti zaporne kazni oz. eno leto pogojne zaporne kazni za Nurmija. Sprva je sicer za prve štiri zahteval še pol leta zapora več, a je nato zahteve znižal. Kot navaja STT, na Finskem manj kot dveletna zaporna kazen običajno pomeni pogojno kazen.

Rappe je zahteval tudi pol milijona evrov kazni za Patrio, ki je sicer v 73,2-odstotni lasti finske države. Tudi tu je znižal zahteve s prvotnih 600.000 evrov.

Med obtoženci je bil sprva tudi direktor trženja Jarmo Puputti, ki je bil obtožen industrijskega vohunjenja, a je tožilstvo sredi procesa obtožbe zaradi zastaranja umaknilo.

V prvem komentarju po današnji razsodbi je Rappe za slovenski tednik Mladina dejal, da ga “ne preseneča”, da želi prvostopenjsko sodišče zavreči obtožbe, ker gre “za težek primer, v katerem so prevladovali posredni dokazi”. Izpostavil pa je, da je sodišče kljub oprostilni sodbi poudarilo, da obstaja utemeljen sum podkupovanja.

V odzivu za Yle pa je Rappe še menil, da je na razsodbo sodišča vplivala tudi odločitev, da se ponovno loči slovenski primer od podobnega primera prodaje oklepnikov Hrvaški, kjer je med osumljenimi, da je prejel podkupnino, tudi bivši hrvaški predsednik Stipe Mesić. Sodišče je namreč procesa najprej združilo, po nenadni smrti glavnega sodnika novembra lani pa ju je ponovno ločilo.

Za STT je glede tega pojasnil, da bodo zdaj o primeru razsojali povsem novi sodniki, čeprav je tožilstvo načrtovalo proces, kot da bo šlo za enoten primer. Tako je na primer tožilstvo načrtovalo zaslišanje določenih prič, ki jih niso zaslišali med primerom za Slovenijo, med njimi tudi posrednika Patrie Hansa Wolfganga Riedla, je še povedal za STT.

Afera je pred tem doživela dve obsodilni sodbi na prvi stopnji na sodiščih na Dunaju in v Ljubljani. V Avstriji je bil na enoletno zaporno kazen obsojen posrednik Patrie Riedl, v Sloveniji pa tedanji slovenski premier Janez Janša, prvi mož Patriinega zastopnika v Sloveniji, podjetja Rotis, Ivan Črnkovič in brigadir Tone Krkovič. Obsojeni krivdo zavračajo in so se na sodbo tudi pritožili. Sodba tako še ni pravnomočna.

V Sloveniji sicer trenutno poteka še sojenje upokojenemu brigadirju Petru Zupanu in slikarju Juretu Cekuti v t. i. zadevi Patria II. Zupan naj bi Cekuti predal dokumente v zvezi s projektom bojnih vozil, Cekuta pa nato naprej Riedlu, za kar je na svoj avstrijski bančni račun prejel dobrih 460.000 evrov.

Kot je za STA povedala novinarka STT Merje Akerlind, ki je v Hämeenlinni spremljala objavo razsodbe finskega sodišča, je sodba spisana na nekaj več kot 80 straneh. Sodišče v njej med drugim tudi opozarja, da v finski zakonodaji ni kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in da četudi je morda do te prišlo v Sloveniji, na Finskem tega ne morejo kazensko preganjati.

Prav tako je sodišče izpostavilo, da četudi so bile v Avstriji in Sloveniji izrečene obsodilne sodbe, to še ne pomeni, da so bili predstavniki Patrie tisti, ki so storili kaznivo dejanje. Jasno pa je, da sta imela Riedl in Cekuta s Patrio pogodbo o sodelovanju in po mnenju sodišča je normalno, da sta zastopniku Patrie za Slovenijo Niitynenu dala določene informacije, je še povzela Akerlindova.

Ni pa povsem jasno, ali so Crnkovič, Zagožen, Cekuta ali Krkovič dejansko delovali kot posredniki do Janše ali stranke SDS in ali so Janša, Krkovič in Zupan vedeli za kake podkupnine oz. obljube o podkupninah, po navedbah Akerlindove še meni finsko sodišče.

Sodišče je izpostavilo tudi, da je v Sloveniji odločitev o nakupu oklepnikov sprejemala posebna komisija, nobenih dokazov pa ni, da so imeli slovenski akterji vpliv na to komisijo. Krkovič bi sicer lahko imel vpliv na seznam tehničnih zahtev v razpisu, a dokazi za sodišče niso dovolj trdni, je za STA še pojasnila finska novinarka.

On, Zevs

Janša tviter moj blog opankarski

Janez Janša je med prvimi opazil, da njegov opankarski žurnalizem ni najbolj posrečena označba. In je udaril nazaj. Po otročje, seveda, kot otroci v peskovniku z iteracijo TUDI TI SI OPANKAR. Ne zamerim, ima v hiši dva majhna pobiča.

Človek, ki je celo življenje preživel kot strošek davkoplačevalcev, bi drugemu očital prav to. Slepa pega, ki ga vselej in vedno znova razkriva: skozi afirmacijo Quod licet Iovi, non licet bovi. Seveda, on Zevs, jaz govedo.

Opankarski žurnalizem: kakšen priimek mora imeti novinar?

Tomaž Majer je bil zvezda komentiranja predčasnih volitev 2011. Takoj po zmagi Zorana Jankovića si je privoščil napad na profil volivca Pozitivne Slovenije in ga označil za trenirkarja. In potem je sledil duhovit tviteraško motiviran protest »trenirkarjev« na Prešernovem trgu.

Kasneje je na spletnih straneh SDS skrivnostni Majer poniknil. Danes poskuša prvak SDS biti znova zvezda pejorativnega, žaljivo sovražnega ali celo rasističnega diskurza. Janez Janša se ja na tviterju lotil opankarjev.

In če so trenirkarji prihajali iz »blokovskih volišč«, glasovali s tujim naglasom, s kemičnim svinčnikom napisanimi številkami na roki, ki jim je dala vedeti, koga obkrožiti na volilnem lističu, so v januarju 2014 opankarji žurnalisti. Se pravi »nepravi« novinarji.

Opankarski tviti Janša

Kaj jih dela za neprave? Ne njihovi morebitni profesionalni zdrsi, temveč priimki. Janez Janša z »opankarskim žurnalizmom« meri predvsem na Gordano Stojiljković, avtorico zapisov in novinarko Planet Siola. Ki je še nedavno tega slovel kot njemu zelo naklonjen medij. Opankarski je tu pejorativni izraz, ki nesporno indicira sovražen ksenofoben element, pravzaprav še bolj neposredno kot »trenirkarji«: cilja na tiste, ki prihajajo iz krajev bivše Jugoslavije. V spletni forumih se dandanes pridevnik opankarski največkrat pojavi kot žaljiva oznaka ravno na račun istega Jankovića, ki je »opankarski župan«. Nanaša se na »jugoviče«, neželene prišleke v Slovenijo, ki za sabo puščajo neko sled, recimo v priimku.

Gordana Stojiljković je torej opankarska žurnalistka.

Česa je kriva? Tega, da je Janšo razkrinkala kot dvoličneža, ki na sodne obravnave hodi takrat, ko toži druge (konkretno finskega novinarja Berglunda), a ne hodi takrat, ko je sam tožen (konkretno s strani Francija Perčiča). Še več, čeprav je sodišče pravočasno odpovedalo razpravo, je Janša vendarle prišel na obravnavo v primeru njegove tožbe proti Berglundu (no, njemu ni mogel reči opankarski žurnalist), verjetno da bi demonstrativno nakazal, kakšna žrtev da je. Ko je bil razgaljen, je v znak maščevanja novinarko kaznoval z navedenim označevalcem na svojem tviter računu. Njegovo dvolično izogibanje je s kar svetopisemskim rekom ilustriral dr. Rajko Pirnat:

»Pri nas velja svoboda govora, ki je gospodu Janši ne odrekam, bi pa rekel, da bi lahko upošteval svetopisemsko reklo o tem, da vidi iver v očesu soseda, ne vidi pa bruna (hlod, op. a.) v lastnem očesu,« je pisanje Janeza Janše in ignoriranje pošte sodišča komentiral pravnik Rajko Pirnat.

Psihologija sovraštva

Napak bi bilo verjeti, da je ta diskurzivna patologija nekaj »abnormalnega«, nekakšen odklon od politično korektnega govora. Ne, že dolgo nazaj je postala del samoumevne in skrbno negovane psihopolitike, ki najdeva svoj smisel tudi v specifičnem, s sovraštvom in diskvalifikacijami nabitem izrazju s ciljem, da takšno psihologijo sovraštva preda ljudstvu, da se v njem širi, razrašča, ustvarja manipulacije, svoje volivce in nas na koncu ugonablja.

A zgodi se nič. Tako dolgo, dokler bomo v Sloveniji dovolili »opankarski diskurz« politikom, ne da bi novinarji sploh opazili ali celo protestirali, bo politika tako ali drugače obvladovala medije. Kako bi sploh smeli upati, da bi ga obsodili navadni državljani, če molčijo že novinarska (opankarska?) združenja?

Slovenska politika in še bolj mediji so prepredeni s sovražnim in hujskaškim govorom. Žal ni posplošeno pretiravanje. Zdaj smo na tem, da bo nekdo zamahnil z roko in dejal: nekaj označb o opankarskih žurnalistih pa bomo že preživeli. Ne, ne bomo.

Janša SIOL Opankarski žurnalizem

Janševa dobljena stava

Naključje, ključna beseda v paranoidnem žargonu. Pojem, ki z ukinitvijo spremeni ne le subjektov pogled na svet, ko svet postane strogo strukturirana smiselna celota, temveč omogoči tudi gotovost pogleda vnaprej in posledično »diagnostiko« dogodkov do te mere, da zaradi njihove predvidljivosti lahko sklepa stave. Kajti zazdi se mu, da je vse predvidljivo.

Janša ve in pozna svet, ker v njegovem svetu ni naključij. Bil je gotov, da bo ob interpelaciji proti ministru Čuferju prišlo do množičnih kriminalističnih preiskav. Da bi namreč preusmerile pozornost proč od ministra, za katerega je verjel, da njegovo življenje v parlamentu visi na nitki. Pa ni viselo, četudi ga je interpelirala njegova stranka SDS.

Janša stava naključje preiskava

Česar Janša še ne ve, a mu lahko kdo to pove, je naslednje: v takem mentalnem dispozitivu paranoidne gotovosti lahko dobi vse stave, ne le omenjene.

Piar kadri med politiko in novinarstvom

Novinarka Ksenija Koren se kot prva piarovka v kabinetu predsednika vlade Janeza Janše vrača v novinarske vode. Novi up tednika Mladina Denis Vičič je 16. novembra 2012 zapisal:

Bi znali napisati, da je Zoran Janković omahljivec, željan pozornosti? Da se je Borut Pahor leta 2007 žrtvoval za strice iz ozadja? Da je Danilo Türk drugorazredni predsednik? Bi si drznili napisati, da borci NOB podpirajo Karla Erjavca zato, ker je v času, ko je bil še obrambni minister, za borčevsko organizacijo »zrihtal veliko golažev«, čeprav so ga borci podprli zato, ker je »preprečil, da bi vlada Janeza Janše oklestila borčevski proračun«? Prej boste začeli, prej boste imeli službo …

V novinarskem opusu Ksenije Koren, ki je delala za Večer, Žurnal24, Slovenske novice in Finance, ni veliko slabih besed o Janezu Janši, več je obračunavanja z njegovimi političnimi tekmeci. Ksenija Koren je postala nova premierova predstavnica za odnose z javnostmi. Kot je povedala za Požareport, se je za prestop iz novinarstva v politiko odločila, ker je delo pri premieru »velik izziv in čast, ko se odloča o usodi mlajših generacij«. No, o odločitvah bo samo obveščala. Kot do sedaj.

Kjer ni sporočala le Janševih misli ali napovedovala njegovih nadaljnjih korakov, je Korenova o njem poročala v povezavi z Urško Bačovnik, s katero sta bili sošolki na študiju novinarstva. Ko se je izvedelo, da Bačovnikova pričakuje otroka, se je Korenova potrudila in bralcem povedala, kje se je par spoznal, kje poročil in kako se je Janša po poroki počutil. Ko je šel Janša z Urško na Triglav, se je gor povzpela tudi sama in vestno poročala, kaj je Janša dejal na vrhu. V nekem drugem prispevku ga je pozvala, naj se drži Urške, ljudem naj bi bil prav zaradi nje manj antipatičen od Pahorja.

Da je Korenova nova tiskovna predstavnica predsednika vlade, drži. Ni pa nova tiskovna predstavnica Janeza Janše. To je bila že prej.

Vičiča sem si dobro zapomnil, ker se je zdelo, da mi je vlomil v računalnik in ukradel (skoraj že pripravljen!) tekst. Pa šalo na stran: nobenega dvoma ni, da Korenova predstavlja linijo angažiranega političnega novinarstva, ki mu ni težko biti navijaški in pristranski. No, Mladinino  besedilo je bilo sploh eno zelo redkih, ki se je malce pikro lotilo problematizacije prehoda novinarke na mesto v/ob politiki.

Thomas Mayer style

Koren Slovenske novice Tuerk

A ni težava le v Thomas-Mayer- Style žurnalizmu.  Korenova se zdaj vrača v Slovenske novice, ki jih je zapustila. Ob tem je za Večer pojasnila:

To ni moja prva vrnitev iz piarja, leta 2003 sem se na Večer vrnila iz najmočnejše piar agencije v državi.

Manipulacija: vrniti se iz kabineta predsednika vlade je pač nekaj drugega. Njen primer znova odpira staro in žgočo razpravo o tem, kaj storiti pri prehodu novinarjev v politiko in nazaj. Pametne rešitve prejkone ni. Korenova, nam zatrjujejo, ne bo pokrivala notranjepolitičnih tem, temveč trač in bulvar. Takšna samoomejitev odgovornega urednika Dela in Slovenskih novic pove, da se medijska okolja zavedajo potencialne konfliktnosti prestopov. Dobre rešitve v teh prehodih pa bržkone ni, ker se ukvarjamo s posledicami, na vzroki težav. Če bi imeli res profesionalne novinarje, se dilema ne bi niti razprla.

Ksenija Koren Slovenske novice Kučan

Civilna družba kot Janševa preobleka

Nenaden vznik Civilne družbe za pravično Slovenijo je doslej verjetno doživel dva vrhunca. Prvega 8. februarja letos, ko se je dopoldne zgodil napovedan provokacijski shod Zbora za republiko, popoldne pa nato še tretja vseslovenska ljudska vstaja. Izoblikovala sta se dva protestna dogodka, eden v podporo vladi Janeza Janše, drugi z zahtevo po njeni odstavitvi. Čeprav takrat formalno grupacija verjetno še ni obstajala, so shod Zbora za republiko tvorila ista združenja, ki so kasneje, 28. junija 2013, sodelovala pri skupnem srečanju in sprejemanju deklaracije. Ista, ki že desetletja tulijo v isti rog. V prvi vrsti v dvorani je kakopak sedel Janez Janša. Nekaj pred tem, 21. junija, je Civilna družba spisala svoj prvi komunike za javnost. Ob tem ji ni bilo nerodno sposoditi si ime pri Odboru za pravično in solidarno družbo in Solidarnosti – za pravično družbo.

Drugega je Civilna družba za pravično Slovenijo verjetno doživela včeraj v okviru POP TV in omizja TV KLUB. V njenem imenu je tam nastopil Jože Možina, bivši direktor TV Slovenija v času Janševe podreditve RTV servisa.

Janševa preobleka

Možina sicer največkrat nastopa kot reprezentant te pobude, ki sicer tvori menda v tem hipu že 44 različnih organizacij, pretežno z izrazito političnim desnim predznakom (seznam večine je spodaj). Nobenega dvoma ne more biti, za kakšne namene je bila ta krovna grupacija ustanovljena: predvsem za ščitenje lika in dela Janeza Janše in politične desnice.

V gibanju VLV so pred dvema meseca takole komentirali njihovo ravnanje:

Prva naloga Civilne družbe za pravično Slovenijo je, da počisti pred svojim pragom ter si nalije čistega vina glede vseh centrov moči, ki imajo državo za talca in sedijo v prvih vrstah na njihovih zborovanjih, so zapisali v Gibanju Vseslovenska ljudska vstaja (VLV). Prvak SDS Janez Janša si je nadel preobleko, da bi se obdržal na oblasti, menijo.

Kot so sporočili iz gibanja VLV, se sicer strinjajo s trditvijo Civilne družbe za pravično Slovenijo, da je Slovenija postala talec centrov moči. To je po njihovih navedbah tudi temeljno spoznanje, ki je spodbudilo vstajniško gibanje. A glede na to, da je bil na četrtkovem zborovanju Civilne družbe za pravično Slovenijo v prvi vrsti Janša z najožjimi sodelavci, je “jasno, da gre pri omenjeni organizaciji zgolj za novo preobleko, ki si jo je nadel Janša, zato da bi se še naprej obdržal na oblasti”, so zapisali.

Zakaj ne stopite skupaj?

Najbolj fascinantna pa ni bila le druščina v TV Klubu (Aleksander Zadel, Uroš Lubej, Jože Možina), temveč neskrita agenda voditeljice Darja Zgonc, da izpelje relativizacijo stališča VLV in Civilne družbe za pravično Slovenijo – tik pred četrtkovimi protesti. Skratka, izkušenih vstajnikov in enako izkušenih antivstajnikov. Tistih, ki so protestirali proti Janši in tistih, ki so ga na vse kriplje branili.

Novinarsko agendo bi lahko najlažje povzeli z vprašanjem voditeljice: »Zakaj ne stopite skupaj?«

Za gledalca, ki ne pozna nobenih ozadij (morda se je na neuke in nepoučene tudi računalo?), bi izrečeni dovtip deloval celo smiselno. In ravno v tej spretni kamuflaži ozadij se skriva kleč: moramo novinarsko intenco tu razumeti kot ironično provokacijo ali zgolj izraz popolne neinformiranosti in nevednosti? Zakaj bi tisti Janševi privrženci, ki se zaklinjajo, da vstaje ne rešujejo ničesar (logika označevalca zombijev je že bila razvita), bili pozvani k združevanju s tistimi, ki organizirajo vstaje? Mar ni jasno, da anti-vstajniki lahko le žalujejo, da so vstaje odnesle Janeza Janšo, ne morejo pa se jih udeleževati – iz istega razloga?

Kakšnim ciljem je sledila intenca izenačevanja? Je bila sprožena, da bi se zamegljevalo situacijo, načrte in zemljevid akterjev? Zgončeva kar ni odnehala in grafika je v nadaljevanju pokazala cel niz zahtev VLV in Civilne družbe, ki so menda povsem identične. Že, toda zakaj so identične? Ker na načelni ravni ni težko biti proti korupciji in kriminalu, za več zaposlitev in lepšo prihodnost! Ker so te zahteve na tej ravni res lahko skoraj identične.

POP TV klub civilna družba

Skratka: včeraj je Civilni družbi odlično uspevalo megliti situacijo. V kakšni meri je pri tem bila kooperativna novinarska ekipa, lahko vsako presodi sam.

P.S.:

Svetovni slovenski kongres
Zavod za oživitev civilne družbe
Civilna iniciativa za družino in pravice otrok
Društvo Gallus Bartholomaeus
Društvo katoliških pedagogov Slovenije
Društvo Slovenski katoliški izobraženci
Družinska pobuda
Družinski center Betanija
Evropska Slovenija
Frančiškova mladina Slovenije
Inštitut dr. Janeza Evangelista Kreka
Inštitut dr. Jožeta Pučnika
Inštitut Nove revije
Izseljensko društvo Slovenija v svetu
Katoliška karizmatična prenova Slovenije
Katoliško študentsko gibanje Sinaj
Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov
Marijino delo – Gibanje Fokolarov
Prebudimo Slovenijo
Rafaelova družba
Slovenski gorniški klub Skala
Slovenski odbor za NATO
Slovensko biblično gibanje
Zavod za družino in kulturo življenja KUL.si
Zbor za republiko
Zbor za vrednote
Združeni ob Lipi sprave
Združenje animatorjev Oratorija
Združenje slovenskih katoliških zdravnikov
Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve
Zveza sindikatov upokojencev Slovenije
Zavod Iskreni.net
Društvo civilna iniciativa Malečnik
Vseslovenska civilna pobuda Dimnik
Civilno združenje za nadzor institucij
Združenje krščanskih poslovnežev Slovenije
Slovensko španski poslovni klub ECE
EU poslovna akademija
Iniciativa za Štajersko
Fokus 2031
Kulturno društvo Zgovorna Tišina

Kako obsoditi proteste proti rehabilitaciji domobranstva: redukcija na ideološki prepir

Je v Sloveniji proslavljanje domobranstva potrebno obsoditi? Nekateri posamezniki in cele medijske hiše so prepričane, da ne. Iz prezentacij včerajšnjega dogodka v Rovtah je mogoče takšno ambicijo hitro in enostavno zaznati.

Dogodek ob »70. obletnici domobranstva« (ja, to je točna formulacija) v Rovtah in protestni dogodek proti poveličevanju domobranstva ob spomeniku NOB so vrednotno izenačili. Izvedli so nekaj, čemur bom rekel »redukcija na ideološki prepir«.

Prevrednotenje vseh vrednot

Nihče ne more oporekati, da je protestni dogodek imel za ekspliciten namen protestirati proti v zadnjem času modnemu paradiranju v domobranskih uniformah (Šentjošt le dva meseca nazaj). Skratka proti temu, kar sem v prejšnjem zapisu označil za vedno bolj pogumen revival domobranstva.  Namen je enoznačen, takšen je bil tudi dogodek. Bil sem tam in vse, kar sem videl, je lahko zabeležila tudi kamera. Težava torej ni v premajhni vednosti ali preslabem informiranju. Težava je v odločitvi nekaterih, da bodo na lastno pest izpeljali svoje »prevrednotenje vseh vrednot«. Hkrati so naredili oboje: proslavljanja domobranstva niso obsodili, so pa obsodili »ideološke prepire«. Poglejmo izpeljavo v današnjem časopisu Večer:

Domobranstvo medijski odziv Večer

Ne le interpretativni poudarki, v resnici kar interpretativna tendenca je brž prepoznavna iz prvega poročila iz Rovt, zapisa na naslovnici in zapisa na drugi strani časopisa, torej trikrat: prišlo je do »ideoloških prerekanj in obtoževanj«. Takšna ekvidistančna drža predpostavlja seveda, da je resnica zgodovinskih dejstev, ki jih navaja, nekje na sredini. Toda četudi bi bila, zagrešijo novinarji Večer klasični red herring: osnovna poanta protestnega dogodka proti domobranstvu pač ni bila v odpiranju zgodovinskih razprav, ampak v protestnem dejanju proti slovesni obletnici v spomin domobranstvu. Je glede tega možna kakšna sredinska drža? Je oboje res: da se domobranstvo sme slaviti in da se ga ne sme slaviti, poljubno od strani, ki to terja? V kognitivnem registru večerovcev, in ne le njih, očitno je.

Domobranstvo medijski odziv Večer 2

Gesto ekvidistanciranja ponovi tudi naslovni članek na drugi strani: »Rovte za ideološke razprtije«. Bistveno za ponovitev redukcije na ideološki prepir je vsebovano že v podnaslovu: »Zbrani so obsojali komuniste, tisti, ki so prišli protestno, pa rehabilitacijo domobranstva«. Kvazimoralistično distanciranje torej med vsemi pozicijami naredi enačaj: vsi so isti. Vsi počnejo nekaj, česar se ne sme početi. Že iz podnaslova je zato jasno razviden sklep: če so se v Rovtah dogajale ideološke razprtije in če so eni obsojali komuniste in drugi rehabilitacijo domobranstva, potem je napaka in obsojati komuniste in obsojati rehabilitacijo domobranstva.

S tem se je časopis Večer postavil na jasno ideološko stran: s psevdonamenom obsodbe ideoloških razprtij je zavzel največjo možno ideološko stališče!

Po svoje še manj dopusten je že prvi (spletni) naslov v nedeljo, skrit za navidezno moraliziranje: »Spomin na žrtve totalitarnih režimov ponovno v luči ideoloških prerekanj!« Čeprav je bil eksplicitni in zapisani zastavek protestnikov, da Janez Janša in organizatorji proslave zlorabljajo spominski dan na žrtve totalitarnih režimov za poklon domobranstvu, je perverzno »v paketu« obtožen in obsojen tudi tisti, ki na to opozarja. Skratka: Janševa manipulacija je nedopustna, opozoriti nanjo pa tudi ni dopustno! Ali še huje, glede na to, da o tej manipulaciji mediji sploh niso poročali ali je poskušali razkrinkati: Janševa manipulacija je dopustna, opozoriti nanjo pa ni dopustno!

Domobranstvo Večer medijski odzivi 3

Gledati proč

Redukcija ne nekakšen ideološki prepir je nevaren precedens, eden najhujših, kar sem jih videl zadnja leta. Resda ni nov, toda nove so okoliščine. Ne le, da se namreč do letošnjega leta ni zgodilo, da bi se odkrito slavilo okrogle obletnice domobranstva in naokoli marširalo v domobranskih uniformah, taista redukcija na ideološki prepir omogoči zgodovinsko in vrednotno relativiziranje zgodovine in dogodka samega.

S tem se izvaja klasični red herring: zapeljali so v razpravo, ki sploh ni bila tema dogodka. Nihče ni oporekal spominu na pokojne, toda za ceno nekakšne kvazimoralne de-ideologizacije so bili vsi številni, sploh ne samo mediji, pripravljeni molčati, gledati proč in napačno interpretirati tisto, kar je bilo res vredno obsodbe: domobranski panegirizem, skrit pod odejo proslavljanja slavnostne obletnice. Tema domobranstva je postala zreducirana na temo dolgočasnih (in nevarnih) špetirjev, ki nikogar ne smejo zanimati in so po sebi nevarni – mar ni to najboljši humus, ki objektivno koristi ambicijam legitimatorjev domobranstva?

Zagovorniki redukcije na ideološki prepir pa niso bili le nekateri mediji, temveč tudi politiki ali vstajniki. Ob tem so običajno navedli dva motiva, od katerih prvi ni bil eksplicitno izrečen (razen na socialnih omrežjih). In ta je političnostrateški: Janša krvavi, podpora mu pada in protestirati proti njemu pomeni iti na limanice, saj mu domobranska tema strjuje vrste, protesti pa ga delajo močnejšega. Zato je nujno »gledanje proč« – kot da se nič ni zgodilo. Proslave se ne sme komentirati, bilo bi napak. Še manj se sme proti marširanju domobranstva protestirati – tudi to je napaka. Zdi se, da se je v takšno agendo zatekla večina obstoječih političnih strank na levici.

Tako nepoštene in neumne taktike že dolgo nisem videl. Nepoštene, ker zagovorniki logike »gledanja proč« ostajajo neobčutljivi na dejstvo, da se je treba z lastno zgodovino soočiti in njene pridobitve tudi ohranjati, če nam jih kdo krade, sicer nam bo manipulacija krojila sedanjost. Zatajevanje zgodovine za nekakšne političnostrateške namene je nemoralna kupčija in resnično slab poklon žrtvam vseh totalitarizmov. Poklon s figo v žepu. Taktika pa je tudi neumna: zakaj in kako bi gledanje proč lahko obveljalo za uspešen politični manever omrtvičenja Janševe politike, saj mu vendar omogoča krepitev svoje pozicije, zgodovinski revizionizem in strjevanje ideoloških vrst? Kaj bi se včeraj zgodilo v Rovtah, če nihče ne bi protestiral? Bi bile Janševe »resnice« kaj manj uspešne? Morda bi bile manj medijsko prezentirane, morda. In to je vse. Neuspešna je ta taktika zgolj z vidika bolne slovenske folklore, ki jo predpostavi, namreč taisto redukcijo na ideološki prepir, že po sebi problematično.

Zdi se, da logika »gledanja proč« dokazuje tudi fantaziranje levice o nekakšni »pasti«, v katero se bomo ujeli, če bomo Janševo domobranstvo obsojali, zaradi česar se menda moramo obnašati ignorantsko. Takšne geste počasi že spominjajo na paranoidnost same desnice na levici – na blodnjavi strah pred Janševim povratkom. In smo znova pri »antijanšističnem« sindromu, ki obvladuje levico zadnja leta.

Rešimo gospodarstvo!

Še bolj bizarno in opreproščeno redukcijo na ideološke razprtije so si privoščili predstavniki VLV, za katere so se v Rovtah dogajale »norosti« – nori so torej oboji, domobranska stran in protestniki – češ da država hira. Še huje, naredili so enačaj na »leve« in »desne«, pri čemer so »levi« pač partizani in »desni« domobranci, leva obstoječa oblast pa je enako nevarna kot desna oblast. Obe morata oditi, če želimo rešiti državo iz zanesljivega gospodarskega kolapsa, zato je biti na strani domobrancev ali partizanov (sic!) isto kot podpirati levo ali desno oblast.

Nič ni pomagala niti empirična evidenca, da so bili med protestniki tudi vstajniki in da ti, enako kot VLV, terjajo odhod Bratuškove vlade. Simplificiranje in mešanje vseh možnih poudarkov je s tem iz ust vstajnikov še dodatno zameglilo pogled na realno stanje stvari, poglobilo »redukcijo na ideološki prepir« in mu dodalo še nekaj abotnih nians ter pripomoglo k temu, kar je bila že osnovna gesta nekaterih novinarskih poročil: da je namreč  ideološka drža par excellence prav tista, ki se baha s svojo nadideološkostjo in skriva za obsodbo »obeh strani«.

Zlo in odpor

Namreč šele ta gesta, tj. gesta vseh, ki bi gledali proč in reševali druge probleme, v popolnosti legitimira Janševo početje – daleč od tega, da bi ga ustavila. Najhujše izmed vsega pa je verjetno spoznanje, da se je na domobranski proslavi še Janša izkazal za modrejšega od slovenske kvazilevice, ki bi raje molčala. Dejal je:

Nobeno zlo ni propadlo brez odpora

Če je nacizem zlo, in v veliki meri se je s tem strinjal tudi prvak SDS, potem se mu je treba upirati. No, levica se je, z izjemo maloštevilnih, odločila za držanje glave v pesku!  Logika gledanja proč je smrtonosna logika. Predstavljajmo si, da ločnico »partizani« in »domobranci« zamenjamo za »protifašisti« in »fašisti«, nato pa nekdo za obe strani zahteva, da se morata v imenu nekakšne sprave (in v imenu skupnih naporov za rešitev iz gospodarske godlje) poenotiti, kot venomer kratkovidno ponavlja predsednik Pahor. Oziroma da gre tu za ideološke zdrahe.

Moj zaključek je zato: še bolj od slaviteljev domobranstva se bojim tistih, ki so z diskurzom o ideološkem prepiranju pripravljeni celo kvazimoralistično megliti resnico in delati enačaje tam, kjer enačajev biti ne more.