Trgovci z vrečami denarja na medijskem shoppingu

Najkrajši izziv na vprašanje, od kod novi val odkritega poželenja po obvladovanju naših medijev, bi lahko bil enostaven: znova marširajo trgovci z vrečami denarja in njihovi krogi. Tisti, ki jih neposredno sumimo takih trgovskih zgodb. Padajo Delo in edicije znotraj Dela Revije, nastajajo nove medijske partijske hiše, obenem pa scena krahira, statistike prodaj časopisov padajo, rušijo se cela uredništva, socialni pritiski na novinarje so vse hujši, od njih zahtevajo pogodbe s plačilom za uporabo računalnika. Monopoli, družabna igra trgovanja z mediji, opisana v kultni knjigi Sandre Bašić-Hrvatin in Lenarta J. Kučića, postaja vse bolj pasjansa, odprta igra zloženih kart.

Ampak trgovci z vrečami denarja? No, pa poglejmo, če je trditev pretirana.

Prva vreča denarja

vreča denarja

Prvi osumljeni medijski imperator, povezan z vrečami denarja, je Matjaž Kovačič, bivši predsednik uprave NKBM, ki ga specializirano tožilstvo preganja zaradi izginulih 27 ali 28 milijonov evrov. Denar so nosili v vrečah, pravijo nekateri očividci:

»Kolikor sem videl, so denar nosili v vrečkah,« je dejal, »te pa so dali v torbe.« Na pripombo, da Kovačič morda o teh stvareh ni vedel nič, je odgovoril, da je bil Kovačič številka ena. »Oni v banki so bili tisti, ki so napihovali cene in dajali kredite. Šlo je za pranje denarja, Blagus pa ga je zgolj delil,« je povedal.

Kovačič Matjaž Multiconsult Mladina

Beremo v Mladini izpod peresa Boruta Mekine. Tako kot je Janša z zadnjim razkritjem delno opravil s skrivanjem novih poželenj, je tudi Kovačič: do zadnjega se je v pogajanjih boril za nakup Dela z mariborskim Pronetom, ki ga vodi Miha Mahorič (in o katerem vemo bore malo), pri čemer je nastopal kot njegov svetovalec tudi uradno. Ko je na koncu ta teden na dražbi zmagal konkurenčni FMR, je prizorišče hitro zapustil.

Kar res vznemirja, je brezsramna sinhronost dogajanja brez trohice javne groze: Kovačič se je kot tesno povezan z nakupi Dela pojavljal že prej, a povsem odkrito tudi le kakšen teden ali dva po razkritju njegovih ne zgolj korespondenčnih povezav z Janšo in namigih o »vojni za medije« – pri čemer sta oba imela v mislih predvsem politični prevzem časnika Večer. Skratka, postal je zvezdnik malodane politične črne kronike z ravnokar medijsko obelodanjeno zgodovino vpletenosti v obvladovanje medijev, ki obenem vsem na očeh v istem trenutku kupuje največjo in najbolj prestižno časopisno podjetje v državi.

Druga vreča denarja

Od prve vreče k drugim vrečam. Prva druga vreča je znova vreča gotovine, povezana z izdajanjem gverilskih brezplačnikov. Konkretneje, tokom denarja med Slovenskim tednikom, podjetjem Media Polis s svojo enigmatično damo Milojko Balevski, kolumnistko Večera, HSE in Dravskimi elektrarnami Maribor. Anuška Delić je v Delu zapisala:

Prva vreča gotovine je v štajersko prestolnico prispela decembra 2006, naslednje pa februarja, marca, maja in julija 2007. Ovitki za bankovce kažejo, da je denar prišel iz enot Geldservice Austria v Gradcu, Celovcu, Salzburgu in na Dunaju. Gotovine, ki jo je videl naš vir, je bilo največ štiri milijone evrov, ni pa izključil možnosti, da je bilo denarja več.

Izvora denarja naš vir ni mogel z gotovostjo potrditi, toda Stanislav Petek, nekdanji direktor Klime Petek in prijatelj bivšega premiera Janeza Janše, mu je menda zatrdil, da gre za provizijo od prodaje klimatskih naprav znamke Daikin. Na naše razmišljanje, ali bi lahko šlo za provizijo od posla s Patrio, je odgovoril, da o tem res nič ne ve, saj je skrbel zgolj za razpolaganje in plemenitenje dela gotovinskih prilivov. V ta namen so bile oktobra 2009 pri mariborski notarki Ines Bukovič sklenjene tudi fiktivne posojilne pogodbe, ki so bile antidatirane. Kam natančno je romala gotovina, ni jasno, del pa je bil najbrž legitimiziran na valutnem trgu (Forex), kjer so transakcije brez specializiranih in profesionalnih preiskovalnih prizadevanj najverjetneje prav tako težko izsledljive.

Mimogrede: pred letom dni je po gotovino v Gradec potoval tudi lažni kupec Progresije Milan Simić, katerega zgodbo smo v Ozadjih objavili pred meseci, sam pa jo je ponovil pred parlamentarno komisijo o brezplačnikih. Ko smo ga obiskali v koprskem zaporu, nam je zaupal, da ga je predstavnik ljubljanskega podzemlja v parku pobaral, ali bi za petsto evrov ‘posodil’ ime neki firmi (to je Progresiji). Takrat nam je še povedal, da ga je taisti temnolasec iz parka januarja 2010 peljal čez Šentilj v Avstrijo. Med potjo je moral ves čas ponavljati ime osebe, v imenu katere je v neki banki dvignil 18 tisoč evrov. Denar je v avtu predal mlajšemu poslovnežu, katerega ime je menda že pozabil, za ‘pomoč’ pa je Simić dobil sto petdeset evrov.

Vreče denarja Delić Delo naslovnica

Od kod je prišel denar v vrečah in ali je bil iz provizij za Patrio, ne vemo. Vemo pa zelo dobro, kdo sta Stanislav in Borut Petek, kdo Milojka Balevski, kdo je obvladoval omenjena podjetja in kdo brezplačnike. Ker je po novem za transparentnost pri poslovanju in ustanavljanju medijev, zapišimo naravnost: to je Kovačičev korespondenčni (ali drugačen) partner v vojni za domače medije, Janez Janša.

Če je slednji nekoč Delo močno obvladoval in zanj sklenil kupčijo z Boškom Šrotom avgusta 2005, zdaj doživljamo reprizo istih igralcev. Katere ali čigave vreče so v igri, ne vemo; morda niti ni nujno predpostaviti, da so med sabo ločene. Kot sem že nakazal, obstaja že skoraj dialektična povezava nečesa, kar bi smeli pripisati novemu projektu medijske SDS hiše, če ga primerjamo z brezplačniki. Večno vračanje istega z drugačnimi sredstvi, pasjansa igralcev z vrečami denarja.

Tretja vreča denarja

Če lahko zaupamo zapisom v Delu, se Janša pri kreiranju svoje TV hiše dogovarja z Vladimirjem Voduškom in njegovo (trenutno) TOP TV. Obtoženim izsiljevanja nekdanjega predsednika uprave zreškega Uniorja Gorazda Korošca in Vinka Stiplovška. Ne vemo, če je šlo prav za vreče, toda kriminalisti so ga julija 2012 spektakularno aretirali na Trojanah in ujeli in flagranti, ko je prejemal denar, ki ga je izsilil z domnevnimi grožnjami. Zahteval naj bi 350.000 evrov v gotovini ali odkup njegovih terjatev v višini 160.000 evrov.

Vodušek aretacija 24ur

Tisto, kar so v Delu poimenovali v »SDS FOX TV«, ima prepoznavne protagoniste. Živahno brbotanje pod površino domače medijske scene zlahka dojamemo, če upoštevamo, da so mediji zaradi manjšanja ugleda, tržnih razmer in političnih kupčkanj pristali na najnižji možni točki, ko se jih lahko kupi ali proda za bagatelo. Za nekoga, ki je blizu trgovcem z vrečami denarja. S tem so postali zanimivi za špekulante in tiste politične fantaste, ki verjamejo, da lahko z njihovo pomočjo odločilno zmagujejo na volitvah po načelu »Kdor obvladuje medije, obvladuje državo«.

Kovačič Pronet Žurnal Delo

Trenutna situacija je zato obupna z vidika novinarske avtonomije in poslanstva, ko se morajo zaposleni čutiti že skoraj kot prostituti: vsak malo premožnejši srednji podjetnik ali ambiciozen politik lahko v nenačelni državi, kjer se nihče ne drži zakonov in uzanc poslovanja, napove prevzem kakega medija ali njegovo ustanovitev. Kot vidimo, ne kdorkoli – nekateri so videti na poti na Dob, drugi na pot iz Doba. Prvi, Janša, je znova preko KPK osumljen, da ne zna pojasniti izvora svojega premoženja. Drugi, Kovačič, je svoje premoženje že prepisal na druge. Tretji, Vodušek, je osumljen pridobivanja denarja s pomočjo izsiljevanja. Aja, seveda so vsi nedolžni, vse jim je bilo podtaknjeno.

Janša Vodušek Delo TOP TV

Le kdo bi verjel, da so to ljudje, ki leta 2015 želijo ali tudi dejansko načrtujejo širiti svoj medijski vpliv, kupovati najpomembnejše medije ali biti njihovi tvorci? In ja: vse to se dogaja novinarjem na očeh, še več, kupčuje se z njihovimi usodami. Večina jih resignirano stoka, da ne morejo nič, da se trudijo upirati po najboljših močeh. Marsikoga ne prepričajo. Spoznanje, da je avtonomija medijev znova v resni krizi, ni daleč. Še pred tem pa bomo morali še dolgo čakati, da se bodo novinarji izvlekli iz svojih zapredkov lastne samozadostnosti in lažnega občutka o velepomembnosti, opustili svojo igro malih bogov in končno priznali, da so nad njimi večji.

Več:

Končno transparentno nova medijska hiša

Brezplačniki in medijska hiša

Janša in Kovačič v vojni z mediji

Delo gotovina

Turnšek, grešni kozli in novinarske koze

Predstavljajte si, da goreče zagovarjate privatizacijo. Ob poudarku, da so argumenti nasprotnikov privatizacije premalo atraktivni, berljivi in gledljivi, pride včasih prav dodaten motiv, več dinamike: in ni ga boljšega od jeznoriteža, ki se ne zna kontrolirati (kar vemo že vnaprej) in provokativne novinarke, ki res ne rabi veliko, da bi izzvala žalitve na račun sebe in svoje medijske hiše.

Razprava med Petro Sovdat (Finance) in Titom Turnškom iz Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije je bila na tiskovki Koalicije proti privatizaciji, ki je za 11. junij v Ljubljani napovedala protestni shod, instrumentalizirana prav za te namene v celem nizu političnoideološko profiliranih medijev (Finance, Planet TV, Planet Siol, Janševi mediji nasploh).

Iskalo in tudi našlo se je pokveke s sumljivo preteklostjo, brez osebne obvladanosti (enkrateia), žaljive, nespodobne in nevarne:  natančno temu zdaj služi redukcija dogajanja na ekscesnost izjave Tita Turnška, ki je novinarki zabrusil, da je koza in v napihnjeni interpretaciji opazovalcev, češ da bi jo skoraj na gobec.

Sovdat Turnšek

Drži, kar je storil Turnšek, je nesprejemljivi primitivizem. Človek s svojo neobvladanostjo dela škodo predvsem svoji organizaciji in iz priloženega posnetka je razbrati, da so ga hiteli miriti tudi člani Koalicije, ko so videli, da nekateri mrhovinarsko spremljajo vsak njegov korak in izraz na obrazu tudi po končani tiskovki. Seveda, ni bilo težko uganiti, da se čaka na eksces, da bi se našlo in tudi uporabilo ad hominem medijski argument.

Turnšek Sovdat Youtube 3

Kajti ob neskriti agendi ob dogodku, kjer niti ne skrivate, kako boste poročali (časnik Finance stoji uredniško strogo in agresivno na neoliberalnih pozicijah in silovito zagovarja privatizacijo), lahko dodatno predstavite nasprotnike privatizacije kot bebce, udbaše (sic!), ki se svaljkajo, kot pravi novinarka, v državnih podjetjih ter fizično in verbalno napadajo nedolžne novinarje.

Z enim zamahom se s tem diskurz adhominizira, odskoči proč od razprave ad rem in bralcem signalizira nekaj drugega: poglejte, nasprotniki privatizacije so agresivni idioti, udbaši, luzerji.

Turnšek Sovdat Youtube 2

Novinar Vladimir Vodušek, ki se na celjskem sodišču zagovarja tudi zaradi obtožb o izsiljevanju po tistem, ko so ga aretirali sredi leta 2012 na Trojanah v trenutku, ko je domnevno prejemal izsiljeni denar, je zato s svojo TOP TV snemal prizorišče dogajanja tudi po (ali morda pred) konferenco in s tem znova afirmiral tabloidne navade medijev, ki bodo uporabili, če je treba, sleherno posneto dogajanje v zakulisju, off the record in zunaj kadra:

Kar je torej v resnici zgodba, ni preprosto le neopravičljivo vedenje Tita Turnška, temveč mimikretična narava medijskega prepakiranja dogodka, ki iz vesti o verbalnih izpadih in evokaciji domnevnega incidentu tipa »skoraj jo je na gobec« počne vse, da bi do takšne ravni diskurza res prišlo, ne da bi to res opazil povprečen bralec, in to le zato, da bi lahko bila za potrebe medijskega senzacionalizma in obenem iz ideoloških nagibov prikazana kot eksces. Dva dobitka torej sledita iz te novinarske manire: branost, gledanost ali klikanost ter uspešna obramba lastna političnih okopov.

 

turnšek sovdat pogovor finance

Nove definicije novinarske solidarnosti in objektivnosti

Vodušek Požareport objektivnost

 

Kako malo je treba, da ljudstvo vzljubi novinarja in lastnika televizije – in to v istem hipu, ko istega novinarja išče policija, da bi ga privedla pred roko pravice.

Težko je reči, kako daleč nazaj sega spoštovanje in v kakšni meri je vzajemno, dejstvo je, da kamere brnijo, istočasno šefa išče policija, situacija pa je opisana kot poklon edini trenutni medijski objektivnosti, kot pravijo vztrajniki.

 

Vodušek policisti Dnevnik