Janko in Milan – novi upi slovenskega novinarstva

S takšnim podmladkom je lahko pot slovenskega novinarstva samo svetla. Približno v to smer gredo odkritja o tem, kdo so novinarji tabloida Škandal24, pri katerih se je razkrilo, da za njimi stojijo izmišljena imena postavnih mladeničev.

Fotograf Marko Pigac in morda še kdo je na tviterju opazil, da njihovi profili niso pristni. Spet drugi so razkrili še, da prihajata »Janko, 35« in »Milan, 77«, uveljavljeni peresi tega Janševega časopisa, iz nekega drugega filma. Namreč iz kampanje stranke SMC.

Pigac škandal fake novinar

Marko Pigac in njegov tvit o novinarskem profilu avtorja Škandala24

Eva Košak je Dnevniku povzela nenavadno trolanje z novinarskimi psevdonimi:

V novem časniku Škandal sta med pogostejšimi avtorji člankov, ki menda razkrivajo vse tisto, česar si drugi mediji ne upajo, »Janko, 35« in »Milan, 77«. Nekaterim poznavalcem domače scene ni dalo miru, da še niso slišali za postavnega petintridesetletnika, ki je menda prvo pero Škandala, in zadevi so na twitterju prišli do dna s pomočjo sodobnih spletnih orodij za iskanje fotografij. Portret moškega, ki ga poznamo kot Janka, tako lahko kupimo na enem od spletnih servisov, kjer so na voljo generične fotografije za opremljanje člankov ali oglasov, enako velja tudi za sedeminsedemdesetletnega Milana, ki za Škandal piše črno kroniko. Zgodba postane še bolj nenavadna po ugotovitvi, da smo se nad temi fotografijami zgražali že pred leti – omenjena Janko in Milan sta z istim imenom in starostjo kot zdaj nastopila že v razvpiti kampanji Cerarjeve stranke SMC, kjer so na primerih življenjskih zgodb običajnih Slovencev razlagali, kako nam bodo izboljšali življenje. Janka smo spoznali v vlogi osnovnošolskega učitelja zgodovine, Milana pa so predstavili kot upokojenega inženirja elektrotehnike, razočaranega nad neinovativnim pristopom domačih podjetij in s kroničnimi bolečinami v hrbtenici. Razvedelo se je, da fotografije niso pristne, in verodostojnost so izgubile tudi zgodbe, stranka pa se je soočila z manjšo piarovsko krizo. Takšno, o kateri bi Milan in Janko gotovo z veseljem poročala v Škandalu.

Večno vračanje istega anonimarstva

Nič novega: tako kot sem, očitno celo prvi, poročal o izidu Škandala24 v povezavi z Janševimi brezplačniki, bi to morali storiti tudi v primeru zaščitnega znaka Slovenskega tednika in Ekspresa – se pravi, njihovih novinarskih mojstrov, Vidov Vidcev in drugih etabliranih novinarjev politične provenience, ki so si rade volje nataknili svoje beneške maske psevdonimov. Janko in Milan sta danes postala komični resentiment večnega vračanja in ohranjanja istega. V praksi to pomeni, da slavimo deseto obletnico novinarske apatije, da bi kakorkoli uspešno artikulirali svoje stališče do anonimnega novinarstva. Še manj, da bi ga ustavljali.

Trolanje kot posledica stanja

Simptom povedanega je najbrž novinarka čudovitega stasa, ki sliši na ime Milojka Balevski. Kolumnistka Večera, ljubljenka TV Slovenija in številnih drugih medijev. Težko se bomo borili proti takemu novinarstvu, če mu cvetober odgovornih v DNS na stežaj odpira vrata.

Sam sem se moral ponižati na ta način, da sem leta 2008 vlagal prijave kršitev kodeksa na Novinarsko častno razsodišče proti nekaterim omenjenim anonimnim novinarjem Slovenskega tednika in Ekspresa: vedoč, da prejkone pač ne obstajajo: prva, druga, tretja. Podobno tudi proti Milojki Balevski. Jasno, pričakovati je bilo, da se ne bo zgodilo nič: v nobenem oziru.

Kateri bedak bo, vsem novinarjem v posmeh, danes potencialno vlagal ovadbe proti Janku in Milanu iz Škandala24? Deplasirano in demodirano. Ne, nekoč bo ceh, če bo imel čas, pač moral opraviti s takim neznosnim stanjem nesankcioniranosti, ki si ga lahko nato privošči, v vseh ozirih, kar sama politika.

Omenjeno trolanje Škandala24, izumljanje novih izmišljenih psevdonimov, usmerjeno v vladajočo SMC, je v resnici že posledica novinarske indiference, kar v praksi pomeni, da je tudi v prihodnje anonimnemu novinarstvu odprta pot v domača medijska nebesa.

Ko gre za mlajše, neuveljavljene avtorje

Še več, vedno se bo našel kakšen medijski ljubljenec, ki nam bo pojasnil, da sta Janko in Milan iz Škandala24 simpatična dečka: »da gre pri piscih za mlajše in še neuveljavljene avtorje, kar seveda sploh ni slabo«. Kajti, kot je povedal deset let nazaj isti maziljenec, »ime avtorja ni jamstvo za kredibilnost«.

Evo, pa imamo Janka in Milana. Mlada in ambiciozna novinarja na začetku svoje kariere, dovolj skromna, da bosta navzlic svojim nezvenečim imenom v prihodnje uspešno utirala pot v novo medijsko družbo. V kateri se velja zanašati na »avtoriteto argumentov«, sledi poduk, in ne na »avtoriteto konkretnih oseb«. Novinarski maziljenec bo že vedel, saj je bil vendar kolumnist v omenjenih brezplačnikih, čisto mimogrede pa tudi dekan in univerzitetni profesor: »V tradicionalnih družbah je pomembno predvsem to, kdo je nekaj povedal, v modernih pa, kaj je bilo povedano.«

Mentalni ku-klux-klan

O kom govorimo, si lahko bralec prebere v tejle Mladinini kolumni in v odlomku v nadaljevanju. Anonimno novinarstvo je simptom izgubljene identitete, politično ugrabljene. Skratka, v posmeh novinarski pasivnosti in celo podpiranju nerešitev se nam dogaja medstrankarsko trolanje, uporaba istih psevdonimov.

Edini korak naprej, ki smo ga doživeli, ne zadeva novinarstva, temveč odpoved mimikriji glede medijskega lastništva. Slovenski tednik in Ekspres, so kot mantro ponavljali v Janševi SDS, nista njihova projekta, z njimi nimajo nič. Z nastopom novega kroga medijskega zavojevanja deset let nazaj pa so karte odprte: Janša in Orban več ne tajita, kdo stoji za takšnimi projekti. Tistimi, kot pravi Marko Crnkovič, ki štejejo za »prispevek k mentalni ku-klux-klanizaciji slovenske družbe«.

Zgodovinski konteksti: leta 2008 isto anonimno sranje, zdaj novo pakovanje

Pisalo se je leto 2008. Toda bere se, kot da je bilo včeraj. Preden prisluhnemo cenenim izgovorom o tem, da živimo v svobodni državi, kjer lahko vsakdo piše, kamor želi, navedimo nekaj dejstev, ki Makarovičev angažma konkretneje pojasnijo post festum. Prvič, če naš avtor trdi, da ob svojem zadnjem zapisu v Ekspresu (17. 9. 2008) sploh ni vedel, da je to zadnja številka, potem verjetno trdi, da tega ni vedel niti ob prvi. Kako si potemtakem razlaga nenadno prenehanje izdajanja nečesa, kar navdušeno sprejema kot »nov medijski projekt«? Zdi se, da bi ga moral, v skladu s svojim začetnim navdušenjem, zdaj močno obžalovati. Ali pa je mogoče mislil na »predvolilni projekt«? In če je, čigav projekt in zakaj je v njem sodeloval? Drugič, če je vedel, da Ekspres prinaša članke, katerih avtorjev etablirani novinarji ne poznajo in zanje domnevajo, da so izmišljeni, kako se je na to odzval kot medijski strokovnjak? Kako se je znašel med njimi, med ljudmi, ki verjetno ne obstajajo? Tretjič, če ni vedel, da je Ekspres projekt, ki je vezan na volitve, kako si je razložil njegovo homogeno desno, provladno in protiopozicijsko vsebino? Četrtič, ker v zadnji kolumni izraža zaskrbljenost nad medijskimi tajkuni in Boškom Šrotom, ali se je kdaj vprašal, kdo financira slovenske brezplačnike, kdo naroča njihovo vsebino? Petič, v Ekspresu je zanesljivo opazil propagandne, diskreditacijske in žaljive vsebine. Če ne drugega, ga je na to moral opozoriti kolega Tomšič. Kakšno je bilo njegovo mnenje o njih in zakaj jih je podprl kot del zanimivega medijskega projekta? Šestič, se mu je Ekspres v kakšnem trenutku zazdel uravnotežen časopis? Če bi na FUDŠ-u znova delali raziskavo o medijski svobodi po naročilu vlade gospoda Janše ali katere druge, kako bi klasificiral članke v Ekspresu? Kot provladne, protivladne, proopozicijske, protiopozicijske, če naštejem izraze iz raziskave, »da gre pri piscih za mlajše in še neuveljavljene avtorje, kar seveda sploh ni slabo«, da je prepričan, da »ime avtorja ni jamstvo za kredibilnost« in da se je treba zanašati na »avtoriteto argumentov« in ne na »avtoriteto konkretnih oseb«. In še nekaj sociološke soli je dodal, da zakrije sledi sramote: »V tradicionalnih družbah je pomembno predvsem to, kdo je nekaj povedal, v modernih pa, kaj je bilo povedano.« No ja, v tem zapisu poskušam slediti zapovedim moderne družbe in se zadržati glede tradicionalne, če uporabim njegov žargon. Sicer ne pričakujem, da bom na postavljena vprašanja prejel pojasnila, želim pa, da mu jih slovenski novinarji, ki se nenehno pulijo za njegovo mnenje o politični in medijski sceni, vsaj mimogrede postavijo. S tem bodo dokazali dvoje: da izbirajo med tistimi oblikovalci javnega mnenja, ki so verodostojno objektivni in da jih ne vabijo po profesionalno smrtonosni liniji uravnoteževalskega kriterija v smislu »povabimo enega levega pa enega desnega, Janševega strokovnjaka«.
Makarovič je v svoji topli dobrodošlici Ekspresu vanj zapisal tole: »Upam pa si verjeti, da gre za korake, ki so sicer majhni, a vsaj namenjeni v pravo smer.« Zmotil se je, »Prava smer« izdaja Reporter, Ekspres je izdajal »Zame-tek«. Ne dvomimo, da sta oba na pravi poti (tako kot Slovenija), le da se je pot drugega nenadoma iztekla. Je zdaj začutil kakšno potrebo, da bi se imel za žrtev, ki so jo prevarali? Ali da bi obžaloval nenaden konec »majhnih korakov«? Nič od tega. Je torej Makarovič instrumentaliziral ali bil brez protesta hote instrumentaliziran? Videti je, da drugo zagotovo, in le upam lahko, da razni eksperti in oblikovalci javnega mnenja svoje akademske časti in ugleda niso prodali za majhne strankarske denarce. Kajti potem so največja žrtev med vsemi, večji kot anonimni »novinarji« ali najeti odgovorni uredniki in direktorji. Pred kratkim sem vložil tri prijave na Novinarsko častno razsodišče, v katerih dokazujem, da so besedila v brezplačnikih in recimo v Demokraciji včasih povsem identična. Večjega profesionalnega brodoloma slovenskih medijev od tega, da v neki državi vnaprej pripravljene propagandne strankarske članke nekaznovano »pišejo« fiktivni novinarji in potem vse to izhaja v nakladi, bistveno večji od naklade vseh slovenskih dnevnikov skupaj, si ne znam predstavljati. No, brodolom je še večji, ko takšno gverilsko taktiko nazadnje požegnajo še medijski strokovnjaki z izrecno hvalo in s svojim vdanim sodelovanjem; natanko tisti, ki navadno vse druge izključujejo s »tako imenovanimi«. Moj sklep je torej tak: če bi Makarovič odkrito nastopal v strankarskem glasilu, s tem ne bi imel težav. Toda če želimo resnično pojasniti enigmo politične instrumentalizacije medijev, se nikar ne pustimo poučevati tistim, ki so hote privolili, da so njen aktivni del. Makarovič je lep primerek tega, da se je Sokrat motil, ko je trdil, da nihče ne dela slabega vedoma. Nekateri to počnejo še kako vedoma, pri vsej svoji pameti in trezni presoji.

Več:

Ime česa je Milojka Balevski?

Janšev Škandal24 postaja novi strankarski brezplačnik

Makarovič med brezplačniki in novo Janševo transparentnostjo

Kdo so mafijski novinarji?

Media Polis, brezplačniki in moralna dilema, ki je ni bilo

Dnevnik Košak Škandal

Citirani Dnevnikov zapis o novih obrazih novinarstva

Janšev Škandal24 postaja novi strankarski brezplačnik

Politično prevzemanje in obvladovanje medijev, Janšev tako rekoč življenjski projekt, se preveša v novo fazo. Volitve se bližajo in z vstopom madžarskega kapitala, politično in ideološko povezanega z Viktorjem Orbanom, je realizacija postala finančno in operativno lažja.

Kot lahko razberemo iz razvida medijev, bo slovenska bipolarna medijska motnja in politizacija medijev, ki več ne skriva strankarskih pečatov, »obogatena« za nov Janšev tabloidni brezplačnik, ki bo izhajal tedensko.

Imenoval se bo Škandal24, iz razvida medijev pa izhaja, da se bo distribuiral »po pošti«, kar bi lahko pomenilo le, da se bo delil brezplačno. Ali se bo tudi prodajal, bomo videli kmalu, menda že četrtega septembra.

Škandal razvid.PNG

Zapis v razvidu medijev, dostopnem na strani Ministrstva za kulturo

Škandal24, ki ga bo spremljala spletna stran istega imena, bo imel znanega skupnega izdajatelja z Janševo Demokracijo. Kot odgovorna oseba je vpisan Mihael Hočevar, direktor podjetja Nova obzorja, kot odgovorna urednica je predvidena Marjanca Scheicher, trenutno novinarka Nove24TV, skratka znana in preizkušena imena.

Kot lastnika novega medija sta zapisana Ripost založništvo d.o.o. (51.84%) in Slovenska demokratska stranka (44.16%). Kam so se izgubili preostali procenti in kako so se sploh smeli pri registraciji, mi ni znano.

Kot že vemo, je v v podjetje Nova obzorja sredi letošnjega junija lastniško vstopila družba Ripost založništvo, katere lastnik Peter Schatz, sicer solastnik madžarskega političnega tabloida Ripost. Vmes je omenjeno podjetje postalo tretjinski lastnik televizije Nova24 TV.

Lastniška razmerja v družbi Nova Obzorja so naslednja: Ripost je 51,84-odstotni delež kupil od Dušana Sava Lajovica, 44-odstotni lastnik še naprej ostaja SDS, štiri odstotke pa ima v lasti Dejan Kaloh.

Na Siolu sta Vesna Vukovič in Tomaž Modic zapisala:

Njegov lastnik je Peter Schatz, eden od solastnikov madžarskega spletnega tabloida Ripost, ki velja za politični projekt stranke Fidesz. Kot so nam pojasnili madžarski viri, uredniška politika Riposta temelji na povzemanju novic preostalih medijev iz Orbanovega kroga in objavi prispevkov, kritičnih do madžarske opozicije.

Med temami, ki jih skupaj s preostalimi podobno nazorskimi mediji obdeluje Ripost, so pogosto tudi “nevarnost” prihoda beguncev v Evropo, zgodbe iz madžarske polpretekle zgodovine, ko so ji vladali komunisti, madžarska opozicija ter “nevarnost” milijarderja Georgea Sorosa in njegovih fundacij za Madžarsko.

Ponovitev brezplačnikov: novinarska tragedija, potem farsa

Škandal24, sodeč po dosedanji praksi in intenci naslova, očitno ne bo niti malo skrival svoje novinarske agende: škandaliziral bo politične nasprotnike.

Če je bila za ero Janševih brezplačnikov Slovenski tednik in Ekspres leta 2008 značilna mimikretičnost in zanikanje lastniških in vsebinskih povezav, leto pred novimi volitvami 2018 ni več zaslediti nobenega pretvarjanja in zanikanja obvladovanja ali ustvarjanja novih medijev. Janša in njegova stranka sta postala bistveno manj sramežljiva. Kar bi nas moralo skrbeti.

Izdajanje brezplačnikov leta 2008 se je končalo s parlamentarno preiskovalno komisijo. Žal se novinarski ceh v Sloveniji ni zavedal resnosti in vpliva, ki ga bo politično delovanje znotraj medijev proizvedlo glede verodostojnosti medijev in novinarskega poklica. Kritika je bila spontana in omejena na posamične medije, kot sta Mladina in Delo. Podobno je brez težav ali protestov dopuščal razrast neposrednih strankarskih medijskih trobil, kot v primeru nastanka Nova24TV. Z argumentom DNS, da bo bralec ali uporabnik medija lažje vedel, kam nek medij spada, zaradi česar da je strankarsko lastništvo, v tem oziru, dobrodošlo!

DNS Svet24 pristranskost vezjak nova

Zapis časopisa Svet24 in stališče DNS do izdajanja Nove24TV

To nerazumno stališče ceha so pri SDS evidentno vzeli zares in sedaj nadaljujejo s proizvodnjo medijske pahljače brez skrivaštva in posebnih zavor, naravnost s Trstenjakove. Ter s pomočjo Orbanovega kapitala. Politizacija medijev je lastniška, kadrovska in vsebinska.

Zato ni pričakovati, da bo Škandal24 deležen kakšnih posebnih pomislekov, podobno kot jih nista, tudi zaradi vpletenosti številnih novinarjev v ta projekt, bila deležna Ekspres in Slovenski tednik. Če bi že, kar je posebna tragedija, uspeli misliti škandaloznost tovrstnih novinarskih praks in diskurzov, ko jih merimo z vatli poklicnih meril in standardov. Skratka, namesto enega dobivamo kar dva škandala.

Več:

Nova medijska hiša, nova mimikrija

Makarovič med brezplačniki in novo Janševo transparentnostjo

Končno prava medijska hiša. Janševa.

Poročilo o brezplačnikih na dosegu miške – izvolite, vzemite

Brezplačna novinarska čast

ekspres brezplačniki honorarji mmc

MMC tudi o tem, kdo je pisal v brezplačnike