Murgelska pica ali SDS v piceriji

Ni prvič, da igrajo pice pomembno vlogo v političnem oglaševanju. No, pri predsedniku republike, dežurnem koketu in »enem-izmed-nas«, recimo ob podobi avtomehanika, mesarja ali asfalterja tudi v formatu pridnega picopeka.

Pahor picopek

Predsednik kot picopek (vir: Lokalno.si)

Zadnji Janšev oglaševalski dosežek v obliki volilnega videa je ponudbo pic naredil za osnovno gesto metafore, s katero nam sporoča, da je volilna izbira podobna izbiri pice. Naracijski lok je komično primitivističen, kot se za čas volitev spodobi – in najbrž je narejen na podlagi globinske analize profila volivcev, ki jim je namenjen.

Starejši par se odloča o tem, pri kom naročiti pico. On je naiven, njegova draga je previdnejša. On bi naročal pice pri tistih, ki jih oglašujejo kot najboljše, ona pri preizkušenih starih picopeških obrazih. Ker ve, da so novi prazni in sumljivi.

sds pica naročilo

Par, ki naroča pico

Ko na vrata istočasno pozvonita oba prinašalca pic, eden zanjo in eden zanj, oba hvalita svojo. Na prvi piše »Pica Murgle«, na drugi piše »SDS«. Kamera nam nato pokaže presenečenje pri prvi »okrašeni« pici iz najbolj demonizirane četrti v Ljubljani – legla primordialnega sovražnika Janševe paranoje, torej komunizma in njegovega slovenskega praočeta, Milana Kučana.

Ob odprtju škatle na »pici Murgle« namreč par začudeno ugotovi, da je naplahtan: polovica pice manjka. No, izdelek iz preverjene SDS picerije je »nemanjkajoč« – tega nam sicer ne pokažejo, na to lahko le sklepamo na podlagi zadovoljnega prinašalca in omenjenih zakoncev.

SDS pica murgle

Pica Murgle in prikrita manjkajoča polovica

sds pica manjka

…in razkrita manjkajoča polovica

Pred tem sem zavrti sugestivno politično sporočilo: »Premisli, preden izbereš« in za tem »Prava odločitev« z logotipom stranke SDS.

No, pri Janševi stranki so na njihovem Youtube kanalu svoj propagandni video pospremili s svarilom:

»Ne dovolite, da vas zavedejo z lepimi besedami. Premislite, preden izberete!«

Resnici na ljubo sporočilnost malce šepa. Da je Janševa pica boljše od Kučanove, moramo kar verjeti na besedo. Kar so nam pokazali, je zgolj to, da pri slednjem polovica pice manjka. Glede na demonizacijski propagandizem še dobro, da je v videu niso zastrupili.

Česa nas nauči ta video? V najbolj emblematičnem smislu predvsem brezsramnega podcenjevanja državljanove inteligence. Takšna mizerna produkcija in njen predviden (ali predvidljiv) uspeh kažeta predvsem na dejstvo, da smo glede vseh standardov zgrmeli na dno nekakšnega oglaševalskega primitivizma. Ki je žal vmes, zaradi načrtnega zniževanja kriterijev, postal naša realnost. Namreč taki oglasi, čeprav se komu zdijo komični, učinkujejo. In ravno tega bi nas moralo biti strah.

sds pica sds

Zmagovita pica SDS iz videa

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

MURGELSKA PICA ALI JANŠA V PICERIJI, podganje-repati sonet

Si zmislila je kreativna buča
dve lepi pici za domov, vabljivi …
Ko ena zrasla je na Janše njivi,
nadeval drugo v Murglah je sam Kučan.

Voliti je kot – naročiti pico!
Pomembne so izkušnje, peka pridnost,
potrebna kar največja je previdnost …
Oglas vsiljuje esdees »resnico«.

Zakonski par bo zdaj bolela glava,
saj v kadru je kot s prstom primerjava:
če pica esdees je velikanka,

pa Kučanove pice pol že manjka
(čeprav krasi jo mašnica rdeča).
»Kdor prav bo volil, tega čaka … sreča!«

»Humoren« slog razkriva primitivca:
podtika laž, računa na naivca.

Drama v mariborski piceriji: o novih načelih politainmenta

V kateri žanr uvrstiti novinarske zapise o pici s predsednikom Državnega zbora? V tabloiden, seveda. Zdaj, ko so na Večeru izčrpali svoj nabor iskanj Vinkota, želve hlastavke, ki je nihče ni našel, ko pri identifikaciji želve ni pomagal niti meter, s katerimi so iskali kamenčke v asfaltu, je kot naročena prišla izjava dr. Milana Brgleza, da bralcem Večera ponuja pico in pivo. Če bo na Evropskem prvenstvu v nogometu zmagala Portugalska. Hej, kakšna ponudba! In res, celo brez poškodovanega Ronalda ni slavila Francija.

Kaj zdaj? Pri Večeru so situacijo razumeli takole: treba je izkoristili priložnost za samopromocijo brez zadržkov. Ne, niso imeli pomislekov, da s tem promovirajo posamične politike, raje so z njimi spet združili moči. Navidez čistih rok, domnevam, češ mi že ne skrbimo za medijsko podobo politikov, od njih zgolj terjamo, da izpolnijo svojo obljubo!

Brglez pica zadnja stran Večer vreme.PNG

Brglezova pica s škarjami: zadnja stran Večera, 20.7.2016

Če se je sprva zdelo, da bodo zapisi vsaj malce sramežljivo ostali zgolj na njihovi spletni strani, kjer si pač z »zanimivostmi« lažje lajšajo svoje tabloidne ambicije, je na koncu, ob začetni Večerovi objavi izjave Brgleza o nogometnem prvenstvu (ker politiki so res poklicani h komentiraju fuzbala), njihovi dodatni napovedi, da ga bodo držali za besedo, šest minut dolgem video posnetku prihoda Brgleza v picerijo, za pričakovani finale sledil še končni »reportažni« prispevek. V katerem so opisali razburljivo srečanje predsednika z Mariborčanom, na koncu pa članek dali na pol strani v današnjo tiskano edicijo. Na zadnjo stran, ob vremensko napoved, da slučajno ne bo spregledan.

Politainment trka na vrata

Večer se je torej potrudil in je svojo čudovito picerijsko zgodbo raztegnil do konca, skozi vse možne etape. Nekaj nam sicer pravi, da takšnega pristopa v Delu in Dnevniku še nismo zasledili. Tam ne delajo reportaž o političnih obiskih picerij. Ampak nikoli ne reci nikoli, tabloidna avantgarda s primesmi politične promocije se širi kot kuga. Politiki so lahko seveda več kot zadovoljni, medijski trnki prijemajo.

Brglez Večer pica

Povabilo bralcem Večera, objavljeno pod naslovom  “Ob zmagi Portugalcev predsednik DZ enemu bralcu Večera časti pivo in pico”, 9. 7. 2016

Žanr ni nov, je pa specifičen. Opravka imamo z nečim, kar bi lahko opisali kot politainment. Kot sestoj dveh elementov, političnega razvedrila in tega, kako zabavna industrija uporablja politične topike v različnih formatih razvredilnosti, pa tudi kot razvedrilno politiko, tj. kolikor je ta sama kapitalizirala fototermine, spektakelskost političnih dogodkov, nastope v televizijskih talk šovih in podobno – z motivom podpore lastnih podob. Ni dvoma, da je politainment kot oblika infotainmenta zavzel precejšen del množične kulture in postal pomemben, včasih celo najodmevnejši del političnega delovanja, hkrati pa tudi izvor pridobivanja našega znanja o politiki in vrednotnih orientacijah.

V številnih točkah je hitro prepoznaven model prilagajanja ne samo politikov, temveč tudi regres medijev v nove hibridne formate, s katerimi se ti prilagajajo domnevnemu okusu javnosti in »politični realnosti« na način, da konvencionalne žanre in televizijske forme spreminjajo v forme, ki so bližje družbenim kronikam in medijskim obravnavam znanih osebnosti. RTV Slovenija je v tem duhu uvedla novo uredniško-producentsko enoto (UPE) z imenom Program Plus z ambicijo njenega razvoja in posledično v Programsko-produkcijskem načrtu svojo usmeritev utemeljila s sledenjem novim »hibridnim žanrom«. Ter kot primer navedla prav infotainment – posledica tega so že analizirane kitarske scene z Mirom Cerarjem in diskurzivni vložki o njegovih bivših ženah. In seveda novi formati »informativnih« oddaj, skozi katere prihajajo do javnosti.

Kopačke, kitara in limanice

Recept je vedno isti: ali se medij odloči, da se bo promoviral preko politike, ali pa se za to odloči politika, mediji pa gredo na limanice prostovoljno ali neprostovoljno. Aktualni velemojster preigravanj je seveda predsednik Pahor, v nogometnem kontekstu vsaj iz časa, ko je obljubil čiščenje kopačk naši državni reprezentanci. In jih je čistil, vmes pa zabijal gole medijem.

V že omenjeni oddaji »Od blizu« je Miro Cerar spet ponudil limanico: Vesni Milek je obljubil snemanje igranja na kitaro skupaj z ministrom Koprivnikarjem, ampak prej morata malce vaditi. Nisem čisto prepričan, glede na nove trende, da se na TV Slovenija ne bodo odzvali. Rezultat? Res so videti srčkani naši politiki, častijo nam pico, igrajo na kitaro, čistijo kopačke, novinarji pa se malodane čutijo ponosne, ker lahko pri tem asistirajo.

Kakor da bi mediji vse dojemali kot win-win situacijo: politiki so zadovoljni, mi pa tudi. Obojim rastejo ratingi. Upam, da si po novem ne domišljajo, da so novinarski psi čuvaji že zato, ker preverjajo, ali bo Brglez res plačal, kar je obljubil. Za kompletiranje vtisa: zlahka si predstavljamo, da bi ob mizi s pico in škarjami (posebnost mariborske picerije) brenkal rokersko razpoloženi predsednik vlade, medtem ko bi izza krušne peči stopil predsednik republike, še posebej čeden s kuharsko kapico na glavi. Tisti, ki se je, seveda kot neizmeren ljubitelj državljanov in neomajni volonter, že preizkusil v vlogi picopeka nekaj let nazaj. Big happy family. Česar res ne vem, je zgolj eno: ali novinarji in uredniki ob tem le hlinijo hilarično zadovoljstvo ali z njim mislijo resno. Pri lastnikih namreč nimamo dvomov.

194433_170814_Borut_Pahor_pri_Klepcu_v_rnomlju_28 radio krka

Fotografija povzeta po strani Radiokrka.com

Picerijska melodrama

Zdi se, da so pri Večeru bili na trenutke celo veseli, ker jim Brglez ponuja alibi. Češ: saj ne moremo drugače, res moramo preveriti, ali bo držal obljubo. Blef, kakopak. Posebna štorija je novinarska tabloidna naracija, s katero so pospremili končni zapis.

Novinar je skorajda že užival v dejstvu, da je uspel Večer ob pici promovirati tako »veliko ribo«,  nič manj kot predsednika Državnega zbora. Izpustil ni niti vzhičenosti nad občutkom biti (izžrebani) bralec Večera. Tako je z nekaj neskritega zadovoljstva opisal, kako Mariborčan »kar ni mogel verjeti, da smo prav njega izbrali med vsemi prijavljenimi kandidati«.

Kot smo lahko pričakovali, je sledila pravilno usmerjena pohvala: »Predsednik DZ je bil vzoren gostitelj«, nato še dvigovanje pomena njegove prezence v mestu: »Moških med pogovorom ni nič zmotilo, niti radovedni pogledi nekaj mimoidočih, ki so politika prepoznali. Brglezov obisk tako ni ostal neopažen«.

Potem ob obvezni patetiki še nekaj vremenske melodrame, nenazadnje je članek objavljen ob vremenski prognostični karti:»Zelo hitro se je stemnilo in zadišalo je po dežju, moška pa sta se pred dežnimi kapljami umaknila v notranjost lokala«. Nato sledi pomiritev tistih bralcev, ki bi morda vzrojili. Ja, posebej so dodali, da je predsednik samo iz tega razloga prispel v Maribor in da je pico plačal iz lastnega žepa, ne iz reprezentance.

Menda je bil najbolj zadovoljen srečen bralec, za to namreč gre: ta menda računa, da bo »zgodbo o svojem srečanju v naslednjih dneh delil z drugimi prebivalci doma, dogodek pa je označil kot prijetno popestritev sicer monotonega življenja v domu.«

Že ob Pahorjevega volonterstva dalje se nekaj let resno sprašujemo, kdo v resnici volontira: politiki ali slovenski mediji. Počasi prihaja čas, ko si bomo morali priznati: zdaj to vemo.

Več:

Od blizu: v postelji z Mirom Cerarjem

Pahorjeve kopačke, skrite v faktografijo

Za arhiv:

Brglez Večer pica prva

Brglez pica Večer naslovna

Vinko Večer