Društvo novinarjev Slovenije (DNS) se je vendarle odzvalo na tvit Janeza Janše – odsotnost odziva sem omenjal v prejšnjem zapisu.
Kot se da razbrati iz nekaterih zapisov vodilnih ljudi v njem, ga je k temu prepričal množičen odziv socialnih omrežij. Lepo torej, a še bolje bi bilo, če za svojo reakcijo ne bi potrebovalo nareka drugih.
In kako se je pri tem odzvalo? Poglejmo:
Zapis dvakratnega slovenskega premiera Janeza Janše, ki je novinarja TVS Erika Valenčiča na družbenem omrežju Twitter označil za “potencialnega terorista”, prestopa vse meje dostojnega, sprejemljivega in spodobnega v javnem komuniciranju, obenem pa razgalja nadaljevanje razkroja politične kulture v demokratični državi in kaže zavestno ignoriranje odgovornosti za izrečene besede, ki bi morala biti pri politikih še posebej visoka. Pri tem politiku in njegovi stranki nikakor ne gre za prvi žaljivi in nekulturni napad na novinarje, v tem primeru in v času, ko se zaradi strahu pred terorizmom krepita represija in nadzor, pa lahko ima tudi negativne posledice za novinarjevo delo.
Od politike zahtevamo, da se odreče tovrstnim zlorabam javne besede, novo vodstvo TVS in uredništvo pa pozivamo naj zaščiti poklicno in osebno integriteto svojih novinarjev.
DNS torej predpostavlja, da je Janša storil napako v nečem, kar zadeva dostojnost in spodobnost v javnem komuniciranju, nadalje njegovo nekulturnost in je odraz nizkega stanja politične kulture v naši družbi. No, še nekaj pesnikovanja: zlorabil je javno besedo. Za nameček prepušča štafeto vodstvu TV Slovenija, da poskrbi za osebno integriteto Valenčiča.
Je primer Janševega čivkanja res mogoče zvesti na vprašanje dostojnosti in nizke politične kulture? Zakaj to ni mogoče, sem dokazoval večkrat, najbolj fokusirano na primeru Janševih napadov na novinarje: ker spregleda območje politične patologije, psihopolitike sovraštva in teorij zarot, ker se pretvarja, da ne obstaja politična propaganda in ker ne opazi, da obstajajo politične tehnike sovraštva in diskvalifikacijskih manipulacij. Spregleda, skratka, realne učinke tovrstnega diskurza in jih še vedno benigno obravnava kot zdrs v coni normalnega.
Kaj je in kaj ni politična kultura
V slovenskem javnem prostoru se pojem politične kulture banalizira. Čeprav je tak koncept razvil Gabriel Almond za svoje potrebe primerjalne politologije, se v domačem novinarskem žargonu pojem uporablja skoraj izključno kot izraz vedenjske kulture in opisuje manire politikov na podlagi njihovega ekscesnega obnašanja. Povedano drugače, politična kultura se reducira na omiko ter vedenjske in etične standarde naših politikov, malodane na bonton.
Toda politična kultura v polnem pomenu analizira politične sisteme in orientacije, povezana je z analizo političnih vrednot, ideologijo, nacionalnimi preddispozicijami, njegovim značajem in nekaterimi kulturnimi značilnostmi.
In tako kot je razprava na nivoju »nizke politične kulture« Janševega tvitanja povezana z redukcijo začetnega pojma, je lahko takšna tudi reakcija: tudi DNS se zato lahko omeji zgolj na ukor ali grajo politiku zaradi njegove nezrelosti, neprimernosti, nezavedanja dejanja in podobno. Govoriti o politični kulturi je torej zgrešeno z vidika diagnoze in z vidika predvidene terapije. Ker kaj točno naj si začnemo z očitkom o zlorabi javne besede?
In ravno zato, ker ni haska in ker je zgrešilo v diagnozi, lahko razen infantilnega hihitanja, objave lastnih fotomontaž v stilu Tudi jaz sem džihadist, otročjih prečrkovanj časopisnih naslovov le skomignejo z rameni, ko Janša v zameno znova udari, tokrat po njih:
Že na ravni reakcij na Janšo vidimo, da kakšen poseben trud v dvig slovenske politične kulture pač ne bo vložen. Zakaj bi torej besede o tem jemali resno?
Politična propaganda, kaj pa drugega
Ker se v DNS ponavljajo v svojem vzorcu reakcij, naj navedem pasusa iz mojega starega teksta o natanko istem problemu na isti relaciji Janša vs. mediji. Moja poanta je namreč znova ista in kot napisana za novo priložnost – napačnost pristopov sem takrat poimenoval »argument iz konteksta medijskega zavojevanja« in »argument iz konteksta političnega propagandizma«.
Ko politika komentira posamičen medij, še zdaleč ne gre nujno le za nivoje kulture. Ko jih komentira SDS, gre za stranko, ki je medije brutalno zavojevala in jih še. Bomo zavojevalca, ki si podreja medije na vse mogoče načine, educirali o nizki politični kulturi? S tem je nekaj narobe. Bomo Janezu Janši, ko si je s Slivnikom in Jančičem podredil časnik Delo, na koncu očitali:
- Janša, res ni lepo od vas, kje vam je kultura?
Mu bomo očitali kaj podobnega danes, če bo komentiral Delo ali kakšen drug medij, kar sicer rad počne? Bomo za spodnjo izjavo in likovno opremo na strani SDS (»DELO osvobaja«) dejali, da je nekulturna?
Takšen diskurz v reakciji DNS je enostavno understatement, nujno zgreši, ne doseže naslovnika, je neproblemski. Še več, na drugi strani lahko sledi le nova spodbuda, nova delitev na tiste, ki imajo Janšo za bedaka in tiste, ki mu dajejo prav. Mar temu potem posplošeno ne rečemo delitev naroda na »naše« in »vaše«? Bomo dejali, da so ideološke igrice naroda zgolj rezultat nizke politične kulture? Razprava torej v pretežni meri dezauvira psihološki vidik razlag in se ne sprašuje po izvoru in motivih.
Poglejmo si še v kratkem izsek zapisa o drugem argumentu:
Teza o manku politične kulture namreč spregleda propagandistični naboj tovrstnih izjav in miselnih horizontov, oziroma po nepotrebnem izloči takšno branje, ki pa je največkrat bistveno. Eno je namreč kontekst in zgodovina nekoga, ki ga karamo glede bontona. Nekaj drugega je psihopolitična konotacija, ki naredi razpravo o bontonu za neresno. Politična kultura gotovo ni isto kot npr. politična propaganda, težko je celo reči, da je slednja njen nekakšen del. Privoščimo si nekaj kratkega miselnega eksperimenta. Predstavljajmo si, da imamo pred sabo tudi pri nas čaščenega Josepha Goebbelsa, mojstra propagande v Tretjem Reichu, ovekovečenega tudi na zgornji sliki s strani SDS, nato pa mu namenimo očitek:
- Goebbels, vaše čivkanje je prelahkotno – razkriva vašo nizko politično kulturo.
Deplasirano, kaj pa drugega! V svoji substancialni danosti propagandizem ni pokazatelj politične kulture, saj je vendar nekaj čisto svojskega. Če je slednja izvorno razumljena kot spontan proces in reducirana na nek banalen behaviorizem (ko je nekdo politično nekulturen, mu je nekako ušlo, ni dovolj kontroliral svoje »narave«), je propagandizem pri npr. tvitanju nekaj prav nasprotnega, premišljen in nadziran proces s svojim ciljem. Nehoteni in v nekem smislu tudi hoteni učinek nenehnih razprav o politični nekulturi je, da nas navajajo k nemišljenju in uspavajo. Želijo bolj le zgolj-obsodba, ostati v sferi moralnega poduka, pravzaprav rinejo proč od analitične presoje. Moralizirati o nizki kulturi drugih je tako preprosto in nezahtevno, da bi vse drugo kvarilo prijazen spanec moralista.
Čisto na kratko za konec: obsoditi prikazovanje novinarja Erika Valenčiča kot terorista z vatli nizke politične kulture je neproduktivno, zgreši družbeno in politično diagnostiko in je v končni instanci na neuspeh obsojeno prazno moraliziranje.
