Zeleni so za Magno

Te dni se je na obisku v Ljubljani mudila ena izmed dveh vodilnih kandidatov Evropske stranke Zelenih na evropskih volitvah, Ska Keller. Ne po naključju, njena stranka je prišla v Slovenijo, da bi podprla listo »Povežimo se« za evropske volitve, katere nosilka je Urša Zgojznik.

V včerajšnjem pogovoru z Igorjem E. Bergantom v Odmevih je Keller na izrecno vprašanje, katere zelene stranke v Sloveniji podpira, odločno omenila SMS-Zelene. Se pravi, da Evropska stranka Zelenih bolj ali manj sodeluje le s to stranko.

Keller Odmevi

Intervju s Ska Keller v Odmevih

Obravnava ekoloških, recimo temu »zelenih« tem, nasploh programska usmerjenost v okoljske in zelene vsebine pri obstoječih političnih strankah v Sloveniji, ostaja že vrsto let skorajda tabuizirana tema. Ne le zanje, ker očitno ne plenijo dovolj pozornosti, ampak tudi za same medije. Nobenih skrivnosti ni okoli tega, v državi se je prizadevanje za zeleno politiko že dolgo nazaj precej izrodilo.

Prenos oblasti z očeta na sina

Lep primer povedanega je zgodba okoli Zelenih Slovenije, od lani stranke z imenom »Andrej Čuš in Zeleni Slovenije« – ker je pač pri nas modno imenovati se po velmožeh in jih celo izriniti na prvo mesto v imenu – pač pritlehnost slovenskega provincialnega populizma. Slovenskim medijem si niti za trenutek ni zdelo vredno obravnavati strankarskega nepotizma, cepljenega na očitno ugrabljeno ekološko stranko, naslednico proslulih Zelenih Slovenije, ki se na evropske volitve podaja s Podobnikovo SLS. Sramota, tako značilna za domače okolje. Največ, kar sem našel na to temo, je bil komentar v Delu:

Na kongresu Zelenih Slovenije na Ptuju so včeraj izbrali novo vodstvo – dolgoletnega predsednika Vlada Čuša je po predvideni demokratični proceduri in v naprej dogovorjeni rešitvi zamenjal nepovezani poslanec državnega zbora Andrej Čuš, ki je na zadnjih volitvah nastopal kot član SDS. V tem primeru je šlo za prenos »oblasti« z očeta na sina.

Magna, Keller in SMS-Zeleni

In kaj točno počne stranka SMS-Zeleni, kronana in edina izbrana članica Evropskih Zelenih?

Njihova spletna stran pokaže, da se ravno ne more pohvaliti z veliko aktivnostmi. Nastala je iz stranke SMS, Stranke mladih Slovenije, sedanjo ime si je nadela 4. julija 2009, v mandatu 2000 do 2004 pa je SMS imela štiri poslanske sedeže. Njen trenutni predsednik je Igor Jurišič, pred meseci kandidat za župana mesta Maribor.

Edina daljša vsebinska izjava, ki jo lahko zasledimo na ravni zadnjih let (!), zadeva podporo te stranke projektu Magne v Hočah. In ker ravno danes mediji poročajo, da avstrijsko-kanadska avtomobilska multinacionalka po pravnomočni uveljavitvi okoljevarstvenega dovoljenja začenja s poskusno proizvodnjo v novi lakirnici v Hočah, se velja nanjo spomniti – sploh zato, ker so se Keller v Ljubljani, Magnino soglasje in promocija stranke SMS-Zeleni zgostili v dogajanje enega dne.

Zelena Magna

Podatek, da edino kronano zeleno stranko, ki se zdaj podaja na evropske volitve, zanima predvsem interes tujih multinacionalk, bi lahko komu sprožil kakšen alarm. In kaj so, po nekajletnem molku, v stranki SMS-Zeleni zapisali v javnem apelu avgusta leta 2017?

Že v drugem stavku dopisa so konspirativno ugotavljali, da »obstajajo skupine ljudi, ki želijo na vsak način preprečiti prihod podjetja v Slovenijo«. Zato so se odločili, da »stopimo na stran tistih, ki želijo v Slovenijo pripeljati prepotrebna delovna mesta in tako odkrito podpiramo prihod podjetja v Slovenijo«.

Negativnih vpliv na okolje niso našli, zato so dodali, da glede na to, da bo podjetje zaposlovalo predvsem lokalno prebivalstvo in da bodo plače po napovedi višje, kot v primerljivih podjetjih na Štajerskem, »lahko z gotovostjo trdimo, da bo prihod podjetja MAGNA pozitiven za dve od treh komponent trajnostnega razvoja.«

V oklepaj so sicer mimogrede iz previdnosti dodali, da projekt podpirajo ob spoštovanju vseh okoljskih zahtev. Ključna pa je najbrž ugotovitev, »da je blokada za okolje bistveno bolj škodljiva kot izvedba projekta (seveda ob spoštovanju vseh okoljskih zahtev), s socialnega in ekonomskega vidika trajnostnega razvoja pa pomeni blokada projekta dolgoročno katastrofo za slovensko Štajersko.« V zaključnem stavku nato Igor Jurišič končuje z apelom okoljskim organizacijam:

Zaradi vsega naštetega pozivamo vse okoljske organizacije, ki so se namenoma ali tudi ne ujele v politične lovke in vede ali nevede uresničujejo načrte posameznikov s parcialnimi interesi, da ne blokirajo nadaljnjih korakov ampak raje dolgoročno bdijo nad obratovanjem tega in ostalih podobnih obratov ki lahko potencialno negativno vplivajo na okolje in sproti  opozarjajo na pomanjkljivosti ter s tem preprečujejo morebitne negativne okoljske posledice.

SMS zeleni Slovenije Magna pismo

Apel SMS-Zelenih v podporo Magni

Naključni lapsus?

Kaj lahko iz tega sklepemo? Da ima Evropska stranke Zelenih resno težavo. Da jo imamo tudi v Sloveniji. Razumel bi, če bi lahko iz vsega diagnosticirali le naključni lapsus, a v to ne verjamem. Če stranke na najvišjem nivoju zelene politike lobirajo in odkrito navijajo za multinacionalne koncerne, potem bi lahko vsaj komu takšno dejstvo zbudilo začudenje. Ampak ni se zgodilo. In se verjetno ne bo. Upam, da se bo našel kakšen novinar in evropsko skupino Zelenih povprašal po tem, koga podpirajo. Bergant tega ni znal ali zmogel.

Več:

Farsa, imenovana Magna: kaj vse je šlo narobe

Magna, argumenti in zarotniški covfefe

Magna: politični projekt, kjer utegnejo žrtvovati vplive na okolje

Farsa, imenovana Magna: kaj vse je šlo narobe

Kdo vse je zatajil v primeru neustrezne umestitve tovarne Magna Steyr na vodovarstveno območje v Hočah? Ne morem se spomniti nobenega primera iz preteklosti, v katerem bi generalno odpovedali kar vsi »deležniki« po vrsti: najprej država, konkretno tedaj še Cerarjeva in sedanja vlada, s svojim izigravanjem zakonov in specialnim Lex Magna, ustrežljivo serviranim investitorju v zameno za politične točke, ponujajočim najboljšo možno lokacijo ob vseh potencialnih drugih, s katerimi bi bili pri Magni tudi zadovoljni, nato okoljevarstveniki, ki se niso znali postaviti proti kršitvam zakonodaje in v bran varstvu okolja in narave, končno pa še Gorazd Marinček, tisti aktivist, ki je bil leto in več deležen številnih nedopustnih pritiskov, norčevanja in posmeha s strani najširše javnosti, navdušene nad bleščečim investitorjem in novimi delovnimi mesti, a je potem predlagal napačen korak: še dodatno poglobitev problema z izigravanjem zakona.

Na koncu je tu še mnenje široke javnosti, ki je brez resne globine presojalo nastali konflikt le po občutkih in tem, kar intonirajo mediji: koncept zaščite vode je za državljane nadvse abstrakten, novih delovnih mest pa zelo konkreten, zato s strani Magne najeti piarovci v humusu ljudskih populizmov niso imeli preveč težkega dela. Pojdimo po vrsti.

Kaj je narobe z vlado

Zaplete in izigravanje zakonom sem, seveda ne edini, predvidel in komentiral že v zapisih Magna: politični projekt, kjer utegnejo žrtvovati vplive na okolje in Magna, argumenti in zarotniški covfefe. Odgovor Realnega na zadnji zaplet tik pred zagonom proizvodnje je dejansko prišel že kakšen dan po tistem, ko so se 13. februarja letos sestali Marinček in predstavniki vlade na čelu z ministrom za gospodarstvo in ministrom za okolje, Zdravkom Počivalškom in Juretom Lebnom.

Po tistem, ko so v Magni dramatizirali nastalo situacijo in se spomnili, da bodo proizvodnjo spet začasno preselili v Graz, pred kamerami pa so zgroženi nastopali delavci in hiteli razlagati, da so zakreditirani in ne morejo začeti z delom. Prst so vsi skupaj spretno uperili v eno osebo, v dežurnega krivca in grešnega kozla.

In kaj je zadnje tedne predlagal razvpiti okoljevarstvenik, ki je vložil ugovor zoper izdano okoljevarstveno dovoljenje in v primeru zavrnitve že vnaprej napovedal tožbo na upravnem sodišču? Tole:

Če bi spremenili člen o posebnem zakonu o Magni tako, da bi zapisali, da lahko investitor ne glede na zakon o vodah gradi na razvojnem območju, bi to zagato rešili.

Vlada je na koncu na tej točki popustila Marinčku in ta četrtek (21. februar) bo odločala o predlogu okoljskega združenja Rovo ter poslala v dodatno dopolnitev omenjeni Lex Magna, v zameno pa se bo Rovo odpovedal upravnemu sporu glede okoljevarstvenega dovoljenja. Ministra sta klonila pred Marinčkovim predlogom, s tem pa dokaj naravnost skrušeno le priznala ključno, da predstavlja gradnja lakirnice na vodovarstvenem območju resno kršitev 69. člena Zakona o vodah.

Delo Marinček

Delo o pogovoru, po katerem je vlada pristala na Marinčkov ultimat

A po tistem, ko so se nekateri mediji s pomočjo piarovcev na vso moč trudili z akcijami, kako usmeriti sovraštvo v nebodigatreba ekologe in si izmišljali neverjetne nabore diskvalifikacij, med katerimi je znameniti Počivalškov »ekoterorizem« slišati že prav nedolžen, je dogajanje dohitela novica, da je Magna sicer prejela poskusno obratovalno dovoljenje z ministrstva za okolje in prostor, a strojev ne bo zagnala, ker je to po njihovem razumevanju premalo, saj se namreč za obratovanje tovrstne naprave zahteva pravnomočno okoljevarstveno dovoljenje.

V hipu je postalo še zadnjim dvomljivcem jasno, da Marinček za takšno zamudo ne more biti kriv – s svojimi obljubami o hitenju in nerealnih časovnicah glede postopkov je lahko kriva le prejšnja in sedanja vlada. Pa tudi celotna vladajoča koalicija in tudi opozicija, ki nista imeli omembe vrednih zadržkov.

Kaj je narobe z Marinčkovim predlogom

Ali je res mogoče zaobiti dikcijo 69. člena Zakona o vodah, kar je ves čas zatrjevalo ministrstvo za okolje? Govorimo o naslednji prepovedi:

Gradnja objekta in naprave, ki je namenjena proizvodnji, v katero so vključene nevarne snovi in za katero je v skladu s predpisi na področju varstva okolja treba pridobiti okoljevarstveno soglasje, ter objekta in naprave za odlaganje odpadkov, je na vodovarstvenem območju prepovedana.

Sprejemanje posebnih zakonov mora prestati preizkus načela usklajenosti pravnih aktov, o čemer govori slovenska Ustava v 153. členu. Če predpostavimo, da je Lex Magna veljaven specialni predpis, potem 3. in 4. odstavek istega člena Ustave odgovarjata na vprašanje glede možnosti odstopanja od omenjene prepovedi. Niti Zakon o vodah niti kak drug zakon ali mednarodni akt ali Ustava nikjer ne določajo izjem od prepovedi, ki jih določa 2. odstavek 69. člena – torej prepoved gradnje v skladu z besedilom tega odstavka.

Izjem ne more biti, želeli ali ne. Za ostale dejavnosti, objekte ali naprave na vodovarstvenem območju, kjer proizvodnja ne vključuje nevarne snovi in za gradnjo ni potrebno pridobiti okoljevarstvenega soglasja, Zakon o vodah v 74. členu določa pristojnost vlade, da v aktu vlade določi tudi ukrepe in omejitve (oziroma omilitve), ki veljajo na vodovarstvenem območju.

Zato nobeni popravki, ki jih predlaga Marinček in jih zdaj ministra servirata vladi, ne bodo spremenili dejstva, da država pred očmi najširše javnosti izigrava lastno zakonodajo – omenjeni člen Zakona o vodah – in to na očeh široke politične, strokovne, okoljevarstvene in širše javnosti. Zakaj ekolog Marinček predlaga takšne rešitve, mi ni povsem jasno: kakor da bi nekdo dajal nekomu navodila, kako bolje legalizirati kršitev člena in se izogniti varstvu voda.

Če pomislimo, da smo pravico do pitne vode leta 2016 vnesli v Ustavo in ji dodali poseben člen, je predlaganje izjem zakonskim določilom z namenom varovanja glavnih virov pitne vode pred potencialnimi onesnaževalci in onesnaženjem res v posmeh tudi tistim, ki so v vodi želeli ugledati ustavno varovano kategorijo. In bili uspešni. Dolgoročno varovanje voda na najbolj izpostavljenih območjih bi moralo biti samoumevno, med njimi pa je eno najbolj kritičnih, če ne celo najbolj kritično, tako zaradi industrije kot intenzivnega kmetijstva, ravno celotno Dravsko polje, kamor je Magna tudi umeščena. Zdaj pa razumi, kdor lahko.

Kaj je narobe z ekologi

Medtem ko se laična javnost ravna po hipokritičnem načelu »Ne bodimo tako togi, v imenu novih delovnih mest pa res lahko kdaj kršimo kakšen člen zakona« ali »Pa kaj bi radi, kmetje so bistveno bolj onesnaževali podtalnico, kot jo bolakirnica, zakoni pa so itak neživljenjski, zato jih zanemarimo«, vladajoča politika pa po geslu »Malce smo se zakalkulirali z nezakonitostjo in gostoljubnostjo Magni, zato bomo zdaj popuščali enim in drugim, samo da rešimo nasedlo barko«, tudi okoljska in okoljevarstvena stroka pridno molčita in se pretežno vzdržujeta slehernega mnenja. Na podoben način je ogromna vrzel zazevala tudi v množičnih medijih.

Zato že dolgo ni težava le v Marinčku, temveč v »le Marinčku«. Ki je ostal sam, samcat, nato sicer niti ne klonil pod številnim pritiski in domnevnimi ponudbami podkupnin, temveč najbolj pred lastnim nenavadnim predlogom, ki je v posmeh okoljevarstveni ideji. Ali je bil pri tem zgolj ciničen in se posledic predloga morda ne zaveda, ali ima za bregom kakšne druge scenarije, sploh ni pomembno. Magna je zato postala ime za popolno anemičnost ekološke stroke v državi – če ta ni sposobna odziva na kršitev 69. člena Zakona o vodah, ampak ga celo perfidno izigrava, lahko strahoma pričakujemo, na kaj se ne bo zmožna odzvati naslednjič.

Po drugi strani ne more držati enoznačno, kot sledi iz zavrnitve ministrstva za okolje na pritožbo organizacije Rovo glede izdanega okoljevarstvenega dovoljenja, da bi se morali pisci pripomb na omenjeno zakonsko prepoved sklicevati že v postopkih za pridobitev gradbenega dovoljenja in okoljevarstvenega soglasja. Kar bi pomenilo, da so se ekologi in pritožniki zganili s fatalno zamudo, ko je bilo že prepozno – smešno po sebi je, da država, ki bi morala bdeti nad varovanjem zakonov najprej kar sama, to očita drugim. Zgolj en dokaz navajam, da to ni res. Ekološka iniciativa Rače, ki sicer res ni stranka v postopku, je na problematičnost umeščanja potencialno okoljsko zelo obremenjujočih objektov, kakršna je lakirnica Magne, opozarjala ARSO in pristojna Inšpektorata tako v fazi pridobivanja okoljevarstvenega soglasja kot v fazi pridobivanja okoljevarstvenega dovoljenja. Zdravstveni inšpektorat RS se je skliceval na svojo nepristojnost in jo napotil na Inšpektorat RS za okolje in prostor, ki se je potem ravno tako izrekel za nepristojnega.

Kaj je po novem javni interes

Nihče me ne bo mogel prepričati, da je podleganje diktatu tujega kapitala, ki sredi hoške ravnice gradi lakirnico in druge objekte, v večjem strateškem ali širšem javnem interesu kot zagotavljanje dostopa do čiste pitne vode in varovanje podtalnice. Če temu ne pritrdimo, smo na dobri poti, da zakockamo ekološko prihodnost lastne države.

V Sloveniji je le manjši del ozemlja (17 odstotkov) znotraj katere od kategorij vodovarstvenih območij, od česar jih je le 30 odstotkov na kmetijskih zemljiščih in od tega le malenkost v območju I in II. Z režimom, kakršno je zemljišče in podtalnica pod Magno (območje VVO II) ali strožjim, je na državnem nivoju varovanih le okoli 1,6 odstotka ozemlja v državi. Če nismo sposobni najti primernejše lokacije za tovrstne objekte, zaradi česar silimo v ta en odstotek, potem smo najbrž res bodisi popolnoma ekološko neozaveščeni ali pa prodani kapitalu. Morda oboje.

VVO država

Deleži ozemlja v režimih vodovarstvenih območij na državnem in občinskem nivoju

In potem je tudi nedavni požar v Kemisu, ki je imel vsa potrebna dovoljenja, v njih zapisane vse rešitve, ki so na papirju zagotavljale, da do nesreče ne more priti, kot dogodek bistveno lažje razumljiv in se mu nikakor ne bi smeli čuditi. Pač živimo v državi, v kateri postaja v javnem interesu, da se odpovedujemo zdravemu okolju in elementarnim načelom njegovega varovanja, zapisanim v ustavo in zakone. Za tako obsežno, skoraj že orkestrirano tiščanje glave v pesek in našo akutno kratkovidnost ne gre iskati enega krivca, vsak nosi svoj delež odgovornosti.

Magna, argumenti in zarotniški covfefe

Zgodba okoli investicije Magne v Hočah postaja vedno bolj prvovrstna politična tema v državi, žal manj izmenjave argumentov in bolj retoričnih puhlic in čustveno obarvanih prepričanj. Še več, že dolgo se ni zgodilo, da bi kakšno investicijo, če odmislim istočasni in za vlado podobno ključen projekt drugega tira, spremljal tolikšni medijski covfefe, če uporabim Trumpov tipkarski neologizem.

Po drugi strani je Magnin prihod dobesedno razklal narod na dve polovici, kar se tiče podpore projektu – del prebivalstva, tako lokalnega kot nacionalnega, prepričano navija za prihod avtomobilskega giganta s kronskim argumentom, da bo ta prinesel krvavo potrebna delovna mesta v okolje, kjer ravno tega kronično primanjkuje, Slovenijo približal Evropi in odprl vrata novim investicijam. Ta del počasi že išče krivce za nastalo škodo, ki bo sledila, če se bo Magna umaknila zaradi tega, ker »ni dobrodošla«, kot rad ponavlja direktor Magna Steyr.

Drugi del ljudstva bolj od tega goji različne pomisleke o tem prihodu, ki se porajajo na številnih nivojih: zaradi posegov v okolje, lahkotnih političnih in zakonskih asistenc s strani Cerarjeve vlade, finančnih dotacij, razlastitve kmetov, poseka gozda, neenakih možnosti za tuje investitorje, ki niso izenačeni z domačimi.

Magna, dobrodošla!

Zdi se, da je projekt zbiranja podpisov na strani http://www.magnawelcome, vključno s Štajersko gospodarsko zbornico, dodal še svež kamenček v mozaiku hektične polarizacije. Izoblikovalo se je prepričanje, da so pri tistih, ki nasprotujejo projektu, na delu iracionalni momenti in čustva. Marko Novak, direktor skupine Optima, je recimo ob podpisu podpore dejal: »Pri zapletih okrog Magne gre za popolno nagajanje ljudi, ki s svojo majhnostjo blokirajo eno veliko stvar. Maribor potrebuje velike vlečne konje, malih in srednje velikih imamo dovolj.«

Melita Ferlež, nekoč direktorica Henkla, je v podobni funkciji komentirala takole: »Magne se ni treba bati, bati pa se je, da nam bi tako velika naložba po lastni neumnosti spolzela iz rok.«

magna welcome

Oranžna stran http://www.magnawelcome.si, ki je kasneje postala zelena

Lahko bi dejali, da se je, še zlasti po požaru v vrhniškem Kemisu, polarizacija v mnenjih in podpori sprevrgla v kolektivno histerijo in tudi glede tega navrgla nove delitve: skeptikom se zdi, da je histerična vlada in vsi, ki projekt podpirajo, podpornikom projekta se zdijo pretirano čustveni in iracionalni vsi, ki izražajo dvome. Povsem anonimni kreatorji strani na omenjeni strani so se pozabili podpisati, z velikimi črkami pa so napisali v prvi osebi množine: HVALEŽNI VAM BOMO.

Podčrtati želim naslednje: absolutno nedopustni se mi zdijo prehitri zaključki, da vsi, ki imajo pomisleke, obveljajo in so stigmatizirani za nasprotnike projekta, zaradi katerih lahko ta projekt propade. S tem ne trdim, da na delu niso neutemeljeni strahovi in pomisleki, a takšna izsiljevalska gesta preprosto ni sprejemljiva.

Lažna dilema

Skratka, nisem pristaš licitacij o nagajanju majhnih ljudi, tudi ne gojenja posebnega slepega zaupanja do prihajajočih investitorjev. Podobno se mi delitev taborov na »pro et contra« v zadevi Magne zdi lažna dilema: kar zadeva lokalno prebivalstvo, sploh ne poznam čistih nasprotnikov tega projekta. Že iz tega dejstva hitro pridemo do bojazni, da se v razpravah pogovarjamo eden mimo drugega. Da bi metodološko začeli ločevati med političnimi interesi strank in posameznih interesnih skupin na eni ter menda drobnjakarskim in destruktivno naravnanim ljudstvom na drugi, bi bilo edino pošteno dejanje.

Ker teh delitev ni, ker so umetne, bi morala obstajati le razprava o tem, ali so dvomi v kvaliteto, obseg in uspešnost investicije upravičeni ali ne – in to na več nivojih, finančnem, gospodarskem, ekološkem, zaposlitvenem. Če bi glede česa morali spremljati soočenje mnenj, potem je to tehtanje med tistimi, ki dokazujejo, da resnih pomislekov pred izvedbo investicije v obliki, kot je prestavljena in zamišljena, ne bi smelo biti, in seveda med tistimi, ki pričakujejo spoštovanje zakonskih predpisov, pravil iger in jasna jamstva, kar še ne pomeni, da projektu kot takemu nasprotujejo.

Zato bom obe strani poimenoval takole: v prvi tabor sodijo zaupniki, tisti torej, ki projektu kot takemu brez posebnih pomislekov zaupajo, investitorjem in vladi pa verjamejo. Oziroma, natančneje: verjamejo pretežno in prevladujoče, ko na vago postavijo različne navzkrižne pomisleke. Vanjo, ob delu državljanov in samih protagonistih, nesporno sodijo vsi, ki se podpisujejo pod sicer patetični slogan »Magna, dobrodošla!« Geslo, ki že po sebi razkriva bodisi čudno ideološko razklanost bodisi nenavadno servilnost in kampanjsko delovanje – in nič od tega si ne bi smeli želeti. V drugega sodijo tisti, ki zahtevajo dodatna pojasnila, se vključujejo v postopke odločanja ali preprosto dvomijo, zato jih bom začasno imenoval za skeptike.

Naj poudarim, da izraz v zadregi iskanja boljšega uporabljam ohlapno in netočno, kajti velik del skeptikov ne izraža dvoma na načelni ravni, temveč preprosto postavlja vprašanja in se vključuje v procese soodločanja kot stranka v postopku ali nekdo, ki ga bo poseg v okolje prizadel. Ob teh dveh kategorijah se nesporno najdejo še politični motivatorji, ki si res želijo neuspeha in po možnosti odhoda Magne, kot rečeno. Iz čiste politične ali osebne računice.  Ne bom jih posebej omenjal, ker želim jasno poudariti razliko med takimi in lokalno skupnostjo, ki se jo poskuša izenačiti s to pozicijo.

Dobre razloge imamo verjeti, da se vsaj ena stranka močno trudi, da bi zrušila tako projekt Magne kot drugega tira le zato, da bi s tem kompromitirala vlado ali morda dosegla predčasne volitve. Nekatere stranke že zlorabljajo legitimne pomisleke lokalnega prebivalstva. Tudi ni preveč tehtno, če projekt podpremo le zato, da ga neki stranki ne bi uspelo zminirati – in ne zaradi vsebinskih razlogov. Žal je tako, da za posledice manipulacij drugih ne moremo kriviti ne argumentov ne tistih, ki jih zagovarjajo.

Večer Magna podpisi

Nekogaršnja ofenziva: Večerov članek o organizirani  kampanji podpisovanja podpore Magni

Argumenti zagovornikov

Lahko se strinjamo, da je čustvene nabitosti in posledično nespametnih stališč veliko na obeh straneh, toda trenutno histerijo spodbuja, kot bom poskušal nakazati, predvsem vlada. Če sem v prvem prispevku navedel nekaj pomislekov ob izgradnji Magninega obrata predvsem ekološke narave in posebej poudaril, da ni oprto na nasprotovanje kanadskemu avtomobilskemu velikanu, bom v nadaljevanju poskušal pokazati, da se v javnem diskurzu okoli njenega prihoda ni predvsem radikalizirala in »iracionalizirala« govorica tistih, ki izkazujejo dvome in kar bi v skladu s pričakovano psihologijo odziva not-in-my-backyard pričakovali, temveč je začel prednjačiti agresivni diskurz vseh, ki projekt podpirajo.

V praksi to pomeni, da me še vedno bolj prepričajo skeptiki (ki še niso nujno nasprotniki projekta) in da predvsem vlada RS ponuja dobre razloge, da smemo v projekt, kot je zastavljen, bolj dvomiti in ga ne nekritično podpirati. To nikakor še ne pomeni, da bi ga morali zavračati. Toda ker se čas izteka in iz Magne sporočajo, da niso več pripravljeni čakati več kot nekaj tednov, se panični odzivi pričakovano stopnjujejo.

Politični zagovorniki, gospodarstvo in z njimi del državljanov radi uporabljajo naslednje argumente v podporo projektu.

Prvič, argument iz novih zaposlitev.

Pojasnilo je znano: štajerski konec slovi po visoki brezposelnosti, prihod Magne pa bi, vsaj po začetnih ambicijah, prinesel novih 3000 delovnih mest. Ker se Mariborčani in ostali celo vozijo na delo v Avstrijo, bi s tem ublažili še tovrstni sramotni beg možganov in nog čez mejo. Kdo pameten bi se torej branil takšne investicije, sploh če upoštevamo še multiplikativne učinke na gospodarsko in socialno okolje zaradi prihoda takšnega obrata?

Drugič, argument iz gospodarskega razvoja.

Prihod Magne bo lahko pomembna spodbuda za okolje in tudi druge nove investitorje, zato moramo storiti vse za napredek in pridobivanje investitorjev s svežim kapitalom.  Prihod Magne pa prinaša tak obet. Ali, kot so zapisali na anonimni spletni strani www.magnawelcome.si, za katero verjetno stoji Štajerska gospodarska zbornica: »Bo šla Štajerska v prihodnje v smeri gospodarskega in družbenega razvoja, ali se bo še naprej smilila sama sebi? Odločitev o prihodnosti zahteva jasno opredelitev danes. Podpisniki tega poziva se javno in odločno zavzemamo za gospodarski in družbeni razvoj.«

Tretjič, argument iz zakonske in okoljske neoporečnosti projekta.

Zagovorniki venomer ponavljajo, da je vlada RS storila vse in projekt izpeljala v sprejemljivih in zakonitih okvirjih: velja za ti. Lex Magna, tudi potencialno razlastitev kmetov, velja za vso dokumentacijo in okoljevarstvena soglasja.

Na ravni retorike zagovorniki zelo radi izpostavljajo politične interese, nevednost in intrige vseh, ki projektu nasprotujejo, iracionalne odzive in strokovno nekompetenco skeptikov ali lokalnih iniciativ, neprepričljivost njihovih izračunov ali ugovorov, sindrom upora lokalnega prebivalstva pa rišejo kot psihološko razumljivi, a docela nesprejemljivi »ne na mojem dvorišču«. K temu dodajmo še smešenje prebivalcev Rogoze, ki da se menda z romantično čustvenostjo oklepajo svojega gozda. Na družbenih omrežjih so zagovorniki projekta zelo izpostavili domnevno dvoličnost zaskrbljenih lokalcev, ko gre za avtentičnost spoštovanja kmečkega dela in bioloških pridelkov s kmetijskih zemljišč, izrazili posmeh v kvaliteto kmetijske zemlje ob avtocesti in podobno. Vse to res niso briljantni argumenti, temveč bolj načini diskreditiranja tistih, ki ne gojijo dovolj neomajnega zaupanja v vlado in/ali investitorja.

Argumenti skeptikov

Tudi argumenti dvomljivcev v projekt so splošno znani. Naj jih po vrsti naštejem. Ker jih je več, verjamem pa tudi, da so močnejši, jim bom namenil več prostora, tudi s kritičnimi pomisleki proti njim. Seveda ne mislim, da pri tehtanju argumentov kaj šteje že zgolj njihova številčnost: tudi če je argumentov na eni od strani manj, so lahko na koncu močnejši.

Prvič, argument iz števila zaposlitev.

Dvome porajajo že številke: govori se o 404 zaposlitvah v lakirnici, medtem ko se začetna številka 3000 skoraj več ne omenja: ne s strani vlade ne s strani predstavnikov Magne. Če se omenja, se vedno pogojuje s stanjem naročil na trgu: v širitev obrata se bo šlo, če bo svetovni trg to narekoval, sicer ne. Izjava CEO za kanadski časopis je še bolj porazna: ta je letos omenil, da Magna letos ne bo gradila nobenega obrata v Evropi v celoti. Gre res za lapsus, kaj drugega? Lahko, da je skepsa preuranjena in je postopnost izgradnje obrata res del običajnega podjetniškega delovanja. Toda s tem dimenzije vladnega servisiranja tega projekta postanejo prevelike, uvedba Lex Magna pa predimenzionirana. V slednjem se, presenetljivo, omenja 1000 delovnih mest v 10 letih, kar spet odstopa od danih obljub. Poseben del tega argumenta sta višina finančnih subvencij, ki jih bo na koncu prejela Magna kot profitabilni avtomobilski velikan s strani naše države in  obseg odkupljenih parcele, kjer je površina skoraj 100 hektarjev na glavo zaposlenega izjemno razkošna in nesorazmerna podobnim avtomobilskim obratom.

Drugič, argument iz profila zaposlitev.

Če bo Magna v Hočah zgradila le lakirnico, potem bo težko zaposlila nižje kvalificirani kader, ki ga za nameček na zavodu za zaposlovanje in drugod ni enostavno najti. Celo minister Počivalšek je dopustil možnost, da bodo morali zaposlene uvažati iz drugih držav, če jih Magna ne bo uspela dovolj priučiti. Pokaže se, da kronski argument vnetih zagovornikov zaposlovanja ni tako močan – izkupiček ne bo posebej velik in prepričljiv, če bo v Hočah stala le lakirnica. Posebnih jamstev, da bo prišlo do zaposlitev večjega obsega, pa ni.

Tretjič, argument iz najboljše možne tehnologije.

Nekateri podatki kažejo na to, da Magna Steyr ne bo uporabila najboljše možne tehnologije (BAT), čeprav njihov direktor v medijskih nastopih to zagotavlja. Po drugi strani lokalno prebivalstvo še ni prejelo zahtevanih dodatnih pojasnil – navzlic obljubi. Vprašanje je tudi, kaj šteje za BAT. Po prvem branju je treba slediti evropskim direktivam, npr. IPPC direktiva zahteva uporabo tiste, ki je opisana v referenčnih dokumentih BREF: za to področje je iz leta 2007. Po drugi strani Magna nikoli ni pritrdila temu, da bo uvedla dodatne ukrepe za znižanje vplivov na okolje, kot jih na primer danes, deset let kasneje, uporabljajo Honda, Toyota ali BMW.

Četrtič, argument iz okoljevarstva.

Naj navedem le en primer v sklopu mnogih: Ekološka iniciativa Rače je v svojih pripombah na osnutek okoljevarstvenega soglasja za načrtovano izgradnjo Industrijskega obrata Magna Nukleus (lakirnica) v Hočah navedla niz pomanjkljivosti glede izpustov v zrak in negativnih vplivov na kakovost zraka, upoštevanja manjšega dela vplivov sprememb in dopolnitev OPN na okolje in premoženje ter pomanjkljivih podatkih o stanju kakovosti zraka.

Tudi dejstvo, da je pripravljalec poročila o vplivih na okolje za projekt Magne Steyr v Hočah podjetje E-net okolje, d. o. o., ki je pripravilo naročilo v aktualnem Kemisu, ni ravno spodbuden moment za povečanje zaupanja. Iz navedenih primerjav izpustov in onesnažil bi izhajalo, da bodo nekatere vrednosti škodljivih in kancerogenih snovi v Hočah bistveno večje kot v primerljivih obratih Revoza v Novem mestu ali Magne v Grazu. Treba je povedati, da je g. Jorg Hodalič kasneje te primerjave zavrnil, češ da so v soglasju operirali z maksimalnimi in ne realnimi oziroma povprečnimi vrednostmi. Metodološko je takšno pojasnilo lahko pomirjujoče in osebno celo mislim, da ta argument skeptikov ni med najmočnejšimi.

Petič, argument iz izgubljenih prvovrstnih kmetijskih zemljišč.

Vlada je pri ponudbah Magni sforsirala lokacijo, ki je za investitorja logistično izjemna, hkrati pa predstavlja grob poseg v varstvo kmetijskih zemljišč, ki velja v Sloveniji že štirideset let za zakonsko obvezo, saj je pozidava najboljših površin žal grda razvada našega prostorskega razvoja. Čeprav ta argument ni med prepričljivejšimi, tudi ni povsem zanemarljiv in je lahko pomemben na načelni ravni: bomo sploh kdaj začeli taka zemljišča varovati? Ob tem se splača navesti izjavo predstavnikov graške Magne, zakaj prihajajo v Hoče: dejali so, da v okolici Graza niso uspeli najti ustreznih in dovolj dobrih lokacij.

Šestič, argument iz neupravičene podpore vlade ter protipravnih in protiustavnih ravnanj.

Z dejanjem pobude Francija Matoza in Bojana Požarja se bo na Ustavnem sodišču razrešila še ena dilema, če bo sprocesirana: je bil Lex Magna dejansko ves čas protiustaven, vključno s predlogom, da sme vlada lastnike zemljišč v Hočah, v tem  primeru kmete, razlastiti? Ne le, da bodo sledile hude politične posledice, zagovorniki projekta bodo izgubili enega najmočnejših temeljev za svojo podporo. Ta bo lahko obstajala le še kot imaginarna, kot tisti »Podpiramo prihod Magne, ampak žal je slovenska vlada storila napako«. Toda ker je podpora inherentno povezana z vladnimi odločitvami in procesi, razen tega pa nihče od skeptikov ne nasprotuje prihodu Magne v polnem smislu, se zdi skoraj neizogibno, da mora nekdo, ki danes investicijo v Hočah podpira, verjeti v legalnost vseh začetih postopkov.

Ker je razlastninjenje že po sebi sumljiva pravna kategorija, ki je najbrž sprejemljiva le ob močno izraženem javnem interesu države, npr. gradnji železnice, ne pa ob lukrativnih dejavnostih zasebnega avtomobilskega giganta, se zdi ravnanje vlade na prvi pogled močno sporno. Počakajmo torej na odločitev, če bo pobuda obravnavana. Dodatna težava v posebej spisanem zakonu je preveliko zaupanje Magne, da bo lahko začela graditi še pred pridobitvijo pravnomočnega okoljevarstvenega dovoljenja. Ali se to res lahko zgodi, ne vemo: Cerar je v nedavnem intervjuju za Odmeve povedal, da bo prišlo do gradnje poleti ali jeseni.

Sedmič, argument iz neenakopravne obravnave.

Resnično je videti, da je vlada v pridobivanju tujega investitorja temu dala absolutno prednost pred svojimi lastnimi državljani in domače podjetnike postavila v neenakopraven položaj. Omenjalo se je primere domačih uspešnih podjetnikov, kot so Pečečnik, Boscarol in Akrapovič, ki nikoli niso dosegli podobne oziroma enake obravnave. Tovrstna diskriminacija odpira širše vprašanje, čemu tolikšna protekcija do tujega investitorja. V tem smislu je na mestu skepsa: se to dogaja bolj iz iskrene želje po novih delovnih mestih ali morda prej iz politične računice vladajočih, ki jim v prvi vrsti ni toliko mar za domače podjetniško okolje?

Magna v Sloveniji, Magna v Srbiji

Tudi če postopamo skrajno dobrohotno, se nam vprašanja skeptikov, ko gre za vrsto pomislekov, morajo zdeti nekaj, na kar velja najmanj temeljito odgovoriti ob vseh zagotovilih, da bo investicija ekološko nesporna, da je gospodarsko in finančno smiselna, brez posebnih bremen za lokalno prebivalstvo in sprejemljiva za vse strani. Toda dejstvo, da verjetno Magna prihaja v Slovenijo zaradi bogate finančne injekcije, nižje plačanih delovnih mest in morda še kakšnega razloga ekološke narave, ne sme ostati z lahkoto spregledano.

Nenavadno se mi zdi, da se slovenskim medijem ali vpletenim ni uspelo prebiti do primerjave slovenske Magne s srbsko. V okraju Odžake je leta 2013 Magna postavila obrat, primerjava postopanja investitorja in obeh vlad se zato ponuja kar na sebi. Kaj se je zgodilo v Odžakih? Aktualna oblast je znižala ceno gradbenih zemljišč, da bi Magni ustregla, nato pa ji zemljo preprosto odstopila.

Zaslužni za prihod tega velikana v Srbijo je Slobodan Koprivica, v resnici kar preselitve podjetja iz Češke. Ki je zelo iskreno povedal:

Magna će u Odžake preseliti svoju firmu iz Češke. Menadžment Magne je odlučio da dođe ovamo zbog jeftinije radne snage u našoj zemlji. Nisu oni nimalo sentimentalni, nego ih je privukla mogućnost da ostvare veći profit.

V »Magna seating« je zaposlenih 1100 delavcev, menda jih bo kmalu še 550. V projekt je močno vpletena srbska vlada s svojimi subvencijami. Srbski obrat je sicer ekološko manj sporen, v njem šivajo avtomobilske prevleke, zaseda prostor 4.300 kvadratnih metrov in menda ga želijo širiti za dodatnih 6000 – kar na koncu predstavlja le en hektar. Pomenljiva je izjava podpredsednika Magne Europa, gospoda Dieterja Althausa, ki je izjavil, da Magna posluje v 29 državah, od tega 18 evropskih, da pa je pripravljena dele proizvodnje preseliti v Odžake iz drugih delov Evrope, ker je »zainteresirana za intenzivnejše sodelovanje s srbskimi podjetji«. Letošnjega maja je takratni premier Aleksandar Vučić povedal, da bo Magni vlada namenila še dodatne dotacije. Višine mi ni uspelo ugotoviti.

Nauk primerjave: seveda drži, da so podobne investicije podobne win-win situacijam, pri katerih ima korist tudi država. A je pomembno vedeti, kot že rečeno, da investitor v Hoče ne prihaja zaradi navdušenja nad lepotami Pohorja ali kakšne posebne naklonjenosti našemu predsedniku vlade. Preostane nam torej le težavna in obsežna naloga tehtanja vseh plusov in minusov, ki jih konkretna investicija prinaša. Za razliko od slovenske situacije je srbski obrat na bistveno boljšem: zaposluje več ljudi, znotraj industrijske cone, Vučić pa obljublja nove subvencije, če bo Magna število zaposlenih dvignila na 2500. V slovenskem primeru so številke manjše in se zdijo bolj v prid investitorju in v škodo državi, hvalisava retorika vlade pa temu ustrezno pretirano napihnjena.

Magna Srbija Vučić

Ena od medijskih novic o Magni v Srbiji: zgodba, ki išče primerjavo

 

Retorika iskanja sovražnikov in demagogija teorij zarot

Borbena retorika slovenske vlade je v zadnjem času najboljši dokaz, da v zadevi Magna v zadnjem času ne moremo več govoriti le o investiciji, temveč tudi o preizkusu osnovnih demokratičnih norm, na katerih temelji država. Lokalna skupnost in njeno vključevanje je vedno ključni temelj za presojo zrelosti nekega demokratičnega okolja. Udeleženost državljanov, spoštovanje njihovih pravic in njihove pravice do soodločanja ne morejo postati žrtev nekega investitorja in navijaštva predsednika vlade, ki je zapovrh ustavni pravnik, ki je veliko pisal o demokraciji.

Zato je povsem nedopustno dvoje: da je Cerar v Odmevih izjavil, mediji in javnost pa en bloc spregledali ponižujoč odnos do pripomb na osnutek okoljevarstvenega soglasja za načrtovano izgradnjo Industrijskega obrata Magna Nukleus v Hočah. Te naj bi po pisanju medijev bilo vsaj 70, njegovo pojasnilo pa se je glasilo:

Poglejte, ne verjamem, da gre za skrb za okoljevarstvene probleme, če 70 posameznikov ločeno vloži pritožbe samo zato – očitno, evidentno – da bi ustavilo neke postopke. Če bi imeli resen namen, bi skupaj vložili eno, dve, bi se pogovarjali, tu pa gre za eno, upam si reči, politično motivirano dejanje. Vemo tudi, kdo stoji zadaj, in tako zelo jasno lahko rečem, da je to proti ljudem in proti tistim, ki jim želimo pomagati.

Cerar odmevi magna

Cerar 30. maja v Odmevih: politično motivirani napadi na Magno

Cerarjeva izjava je katastrofalna z več vidikov. Najprej zato, ker lokalnemu prebivalstvu odreka skrb za okoljevarstvene probleme – do tega goji generalni dvom in celo pričakovanja, da bi morali biti vloženi le ena ali dve pripombi.

Drugič, očitno izjemno lahkotno obravnava vključevanje ljudi v postopke in jim pripisuje motiv ustavitve postopkov, kar pomeni le, da se požvižga na abecedo demokracije in pravne države. Tretjič, ker ne ve niti tega, da ne gre za nobene pritožbe. Četrtič, ker goji teorijo zarot in počne tisto, kar je maksimalno škodljivo: ljudem pripisuje politikantske interese in najmanj izenačuje skrb prebivalstva z motivi političnih nasprotnikov. Cerar se celo hvali, da lahko zelo jasno pove, kateri politični akterji stojimo za temi pripombami, česar na koncu ni storil.

Na novo retoriko iskanja sovražnikov v zadevi drugega tira sem že opozoril v posebnem zapisu. Če je namreč kaj politikantskega v zgornjem citatu, je to Cerarjeva manira: zaradi nje bi se moral lokalnim iniciativam takoj opravičiti.

Ekoteroristi in ljubljanski močvirniki

Premierjeva retorika tipa »Čas je, da nekaj naredimo, ne pa da jamramo in odlašamo in se kregamo, ker potem bomo za več let zaostali in potem bo prepozno«, sklicevanje na škodljive posledice in scenarije najbrž niso nenaključno povezani z verbalnimi ekscesi njegovega gospodarskega ministra. Pred dnevi sem še verjel, da bi ga Cerar moral ukoriti in zamenjati. Danes ugotavljam svojo naivnost: v resnici ima njuna ekscesnost skupni izvor, zato so kakšna pričakovanja po zamenjavi smešna. Zadrega je bolj sistemska.

Kako drugače sicer razumeti Počivalškovo iskanje ekoteroristov in po novem »ljubljanskih močvirnikov«, ki želijo ustaviti projekt, iskanje in najdevanje nekih skritih nasprotnikov? Minister je v kamere povedal:

Imamo posluh za vse, ki so dobronamerni, na koncu smo pristali na to, da se z nadomeščanjem kmetijskih zemljišč izognemo poseku gozda. Nimamo pa posluha za tiste, ki po naročilu drugih z ljubljanskimi močvirniki rušijo ta projekt in želijo sesuvati delovna mesta v Mariboru.

Naj spomnim, da je v nedavni Tarči Počivalšek izrekel nekaj podobnega: minister je videl politične naročnike v prispevkih in TV Slovenija obtožil, da novinarji pišejo in govorijo v skladu z naročniki in vsak dan drugače.

To je bila resna obtožba na račun avtonomije javne radiotelevizije. Reakcije vodstva nikoli nismo dočakali. V isti oddaji je napadel podjetnika Joca Pečečnika in izrazil željo, da »naročeni politični razlagalci iz Ljubljene ne bi preprečili investicije v Mariboru«. Podjetnik je reagiral odlično in povedal še kakšno malenkost o delovanju Cerarjeve ekipe in njenih napotkih nastopajočim v Tarči 18. maja letos:

Jaz nimam nobenega naročila, razen da so me danes iz vaše vlade klicali, naj ne bom preveč surov.

Retorični triki ministra vsebujejo po moje tri ključne značilnosti. Prva je imitacija nogometnega navijaštva: »ljubljanski močvirniki« so blizu zaničevalnemu izrazju kakšnih Viol. Podobno kot »politični razlagalci iz Ljubljane«. Se pravi: kot da bi minister želel oponašati jezo Štajercev, sprožiti identifikacijo in prilivati olja na ogenj čustev tistih, ki bi po njegovem morali obraniti Magno pred znanim »ljubljanskim« sovražnikom. V imenu novih delovnih mest.

Druga značilnost je konspiracizem:  gre za naročilo, je dejal, za načrtovano sesuvanje projekta, ki se mu je treba upreti. Vse kaže, da je teorijam zarote podlegel tudi premier, ker je isti dan v Odmevih ponovil podobna prepričanja in peklenskega delovanja obtožil lokalne prebivalce.

Tretja značilnost je ponovljeni vzorec: Počivalšek ni prvič zašel v diskurz, ki je prostaško žaljiv in meji na sovražni govor. Njegovo preštevanje »ekoteroristov« se začne vsakič, ko nekdo izpostavi okoljevarstvene ali kakšne druge težave, ki niso povšeči njegovemu avtokratskemu pogledu na procese odločanja.  Vzeto generalno velja, da je projekt Magna močno intenziviral konspiratologijo trenutne vlade. Ironija je v tem, da je s tem uporabila večni diskurzivni element tistih, ki so osumljeni podtalnega delovanja: prve opozicijske stranke.

Težko je verjeti, da je vladna propaganda stvar načrtovane komunikacije. Premier je v intervjuju za Story (9.2.2017) letos povedal, da ni naklonjen populizmu. Ker da želi biti iskren pri promociji resnih in realnim projektov SMC in vlade. Zavrnil je populizem in pribil:

Sodelavcem sem celo prepovedal t.i. klasične spine.

Kako bi smeli označiti njegovo novo retoriko prepričevanja v primeru Magne?

Počivalšek močvirniki dnevnik

STA (via Dnevnik) o ministrovih močvirnikih kot temelju zarote

Sklep

Ravnanje slovenske vlade se je v zadnjem času od retorike v podporo projektu vidno prevesilo v tisto drugo, ki ima le en cilj: vse moramo storiti, da Magna iz Slovenije ne bi odšla. Iz NAREDIMO VSE, DA MAGNA PRIDE V SLOVENIJO smo prešli v fazo NAREDIMO VSE, DA MAGNA NE BO ODŠLA. Del državljanov je nasedel močni kampanji vladne strani z javnim mnenjem in kupil svarila, da ne moremo kar nehati, saj se bomo blamirali, da z odhodom Magne sporočamo svetu »Ne vlagajte v Slovenijo«, da smo Slovenci zafrustrirani in konfliktni narod, ki se rad sprička in goste naganja s svoje grude, ipd.

Z vidika vsebine verjetno to drži, a je težava v tem, da je nekdo s svojimi nepremišljenimi ravnanji kar sam povzročil take neverjetne doze nezaupanja, zdaj pa bi rad krivdo prevalil na pleča drugih. V zgornjem zapisu sem želel pokazati, da ni vsak, ki zahteva izpolnjevanje okoljevarstvenih pogojev, že nasprotnik tega projekta. Obratno: v lokalnem okolju dejansko ne poznam nikogar, ki bi projektu nasprotoval, če bo le uporabljena ustrezna (ali najboljša) možna razpoložljiva tehnologija. Še vedno čakamo na ta zagotovila. In, drugič, ni vsak, ki nasprotuje Magni, že avtomatično podpornik strank ali posameznikov, ki na tem projektu kujejo svoje politične ali zasebne dobičke.

Zato ne verjamem, da je množična histerija, ki se nam dogaja, pretežno na strani skeptikov, temveč je v večji meri nastala na strani protagonistov te zgodbe. Če bomo kdaj iskali krivca v trikotniku slovenska vlada – investitor – prebivalstvo, ga bo treba predvsem najti v prvem. Demoniziranje lokalnega prebivalstva je predvsem nepošteno in načrtno spregledovanje njihove pravice, da participirajo v postopkih umeščanja kompleksa v prostor. Smešenje njihovih pomislekov, če odštejemo nekatere res iracionalne, in dvom v njihovo strokovno mnenje v primerjavi z izračuni plačanih strokovnjakov, je zlobno podcenjevanje. V posplošeni razpravi med tehtanjem plačane cene za varstvo okolja, izgubljenimi zemljišči in drugim v odnosu do novih zaposlitev ne bi smeli videti nerazrešljive dileme, temveč priložnost za potrpežljivost vseh. Nenazadnje je treba izkoristiti s strani Magne v zadnjem času večkrat ponovljena zagotovila, da so se pripravljeni pogovarjati s prebivalci iz lokalnega okolja in jim dati vsa pojasnila.

In končno bi se morali vprašati naslednje: če vlada naše države tako podcenjuje civilne iniciative ob podpori največjih nacionalnih ekoloških gibanj, lastnike parcel in je pripravljena uporabljati politikantske diskreditacije, da bi realizirala zamišljeni projekt, kako šele potem utegne pritiskati na državne organe v svoji sestavi, recimo na ARSO, ki o tem sprejemajo končne odločitve?

Več:

Cerarjev boj do konca: o novi patetični retoriki iskanja sovražnikov

Magna: politični projekt, kjer utegnejo žrtvovati vplive na okolje

Cerarjev boj do konca: o novi patetični retoriki iskanja sovražnikov

Ni pomota, zgolj sugestija. Takšen naslov smo lahko prebrali v poročilu STA na straneh MMC RTV SLO in Siola:

»Referenduma o zakonu o drugem tiru ne sme biti.«

Avtor je po svoje presenetljiv: je predsednik vlade začel ne samo izgubljati živce, ko mu ne uspeva kar na prvo žogo uresničiti svojih velikih projektov, ampak se je spravil prezirati tudi osnovna načela demokracije? Od kod jemlje vse agresivnejšo retoriko, je ta morda res posledica njegovih piarovskih prišepetovalcev, ki mu delajo več škode kot koristi?

Cerar MMC referendum

Cerarjev boj proti referendumu: MMC RTV SLO

Nekaj je jasno: Cerarjevo posredno dvomljenje v demokratične procedure je slab zgled državljanom in nevaren precedens. Svojo ihto na tej točki ne bo več mogel prikriti s sklicevanjem na komunikacijske mojstre iz ozadja. Lep zgled njegove avtoritarne retorike v zadnjem času sta dva za njegovo vlado očitno silno pomembna projekta: izgradnja drugega tira in prihod Magne v Hoče pri Mariboru.

Cerar o demokraciji za otroke

V svoji knjigi »Osnove demokracije«, namenjeni mladini, je premier razlagal, da so referendumi maksimalni izraz volje ljudstva, pri katerem ima »zadnjo in odločilno besedo ljudstvo«. Oziroma so »oblika neposredne demokracije, kjer vsi polnoletni državljani odločajo o določeni družbeni zadevi«.

Zakaj je to pomembno? Ker, tako predsednik vlade, ker lahko v demokraciji vsi odrasli člani družbe sodelujejo pri sprejemanju odločitev o urejanju družbe. Člani so si med seboj enaki, »saj ima vsak enako pravico odločanja o družbenih vprašanjih«. Kar pomeni, da lahko »ljudje svobodno in javno povedo, kaj si mislijo o določenem družbenem vprašanju ali problemu«.

Konteksti razpisanih referendumov so lahko politični ali politikantski, o tem ni dvoma. Tudi drži, da o človekovih pravicah in manjšinah njihove usode ne bomo prepuščali sleherniku, ki bi vanje podvomil. In zlahka si lahko predstavljamo, da pobudo Kovačiča suportira opozicijska stranka SDS. Toda tisto, kar je začel pravnik Cerar ogrožati, so natankoma principi demokracije – s svojo agresivno retoriko daje vedeti, da jim ne pripisuje več tiste teže, ki jim jo je odmeril v svoji knjigi.

cerar osnove demokracije

Predsednik kot pravnik v svoji knjigi tudi o pomenu referenduma

Kaj vse je Cerar uspel reči?

Premier je začel razvijati dve prvini znanega in postanega političnega diskurza, vrednega vsega prezira. Prvi je prazno apeliranje na škodljive in slabe posledice, vse tja do apokaliptičnih dimenzij. Zdaj, ko je vodja civilne iniciative »Davkoplačevalci se ne damo« Vili Kovačič v parlamentu vložil 4.500 podpisov za začetek zbiranja podpisov za referendum za zakon o drugem tiru, je Cerar uspel izreči naslednji niz ugotovitev.

Prvič, referendumska pobuda za zakon o drugem tiru bo projekt ustavila in »ogrozila naše razvojne možnosti in botrovala izgubi kredibilnosti Slovenije«.

Drugič, pomenila bo »blokado projekta, za katerega se trudimo več kot 20 let«.

Tretjič, »tisti, ki bo zdaj želel blokirati uveljavitev zakona, dela proti interesom Slovenije, ne proti interesom vlade in ne proti meni«.

Četrtič, Cerar je prepričan, da je »eden od razlogov za nasprotovanje projektu to, da nekdo ne želi, da bi tej vladi uspelo«.

Petič, ni mu tuj argument spolzke strmine, kajti »bomo imeli jutri potem tudi referendum o tretji razvojni osi, pa o železniški progi Ribnica-Kočevje, o vsakem infrastrukturnem projektu, denimo o predoru skozi Karavanke. Kje pa bomo potem, katera država to počne, lepo vas prosim?«

Šestič, »če ga ne bomo zgradili, bomo ostali slepo črevo v Evropi.«

Sedmič, »če se na tem tiru, ki komaj zdrži trenutni pritisk tovora, kaj zgodi, denimo da zastane promet za nekaj dni, bo nastala huda gospodarska škoda.«

Popolnoma nenavadno je zatrjevati, da se predsednik že 20 let trudi za ta projekt: v politiko je vstopil junija 2014, en mesec pred volitvami. Utemeljeno lahko verjamemo, da je njegova trditev ošabna puhlica.

Licitirati tiste, ki delujejo proti interesom Slovenije, je spet preverjena fraza za identificiranje razrednega sovražnika, proti kateremu se moramo boriti. In ja, čisto verjetno je, da nezgrajeni drugi tir povzroča gospodarsko škodo, ampak to se res ne dogaja šele zadnje leto. Predvsem pa je neverodostojna zlizana konspirativistična retorika, iskanje sovražnika države, njegove vlade in sheme teorij zarot, ki jih v novokomponiranem besednjaku ne manjka. Še več, je na las podobna prežvečenosti političnega govora, utemeljenega na fear-mongering, ki smo se ga v 25 letih naposlušali do obisti. Da ne omenjam, kako zveni kot jamranje, ne iskanje rešitev.

Za otroke gre! Joj, že spet

Če odmislim patetiko boja, s katero Cerar imitira Aleša Primca in v referendumski pobudi odkriva celo nevarnost za naše otroke (!), ki brez novega tira ne bodo zmogli, nas v oči zbode predvsem primerjava med pravniško hermenevtiko referenduma glede na stališče »prej« in »potem«.

Cerar drugi tir otroci

Cerarjevo odkritje, da gre za otroke, na njegovem FB profilu

Premier ne samo, da včasih nima težav z njim, ko predava pravo ali piše knjige o demokraciji za otroke, nakar v primeru lastnega političnega delovanja odkriva, da referendumov »ne sme biti«, ampak je še dve leti nazaj, kakšen paradoks, po tihem dopuščal referendum o Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Referendum v sferi človekovih pravic je, skratka, bil zanj smiselna izbira, pogojena z vrednotnim stanjem družbe, z njeno »pripravljenostjo sprejeti novosti«. Tole je dejal:

Prav je, da vsakdo zagovarja svoje vrednote, da iščemo skupne poti, kjer se lahko stikamo. Če včasih družba še ni pripravljena sprejeti novosti, jih bo pač zavrnila, morda na referendumu, a v SMC verjamemo, da je zdaj trenutek, da podpremo to usmeritev.

Naj spomnim: stranka SMC je na koncu podprla pravice LGBT, znano pa je, da je pred tem nekaj mesecev močno nihala v takšni odločitvi. V razmiku dveh let sta to kar dve sumljivo radikalni Cerarjevi stališči: o gospodarskih zadevah, po njegovem nacionalnega pomena, bi referendumov ne smelo biti, pri človekovih pravicah in svoboščinah pa je razcepljen na dvoje in bi včasih dopuščal ugodnejši trenutek, ko bodo državljani postali pripravljeni na »novosti«.

Argument politizacije

»Stal bom na čelu tistih, ki se bodo do konca borili za drugi tir!« Zlizana patetika vztrajnosti, s katero nam predsednik zagotavlja, da se bo za drugi tir boril do konca, verjetno do zadnje kaplje znoja ali krvi, se nekako ponavlja tudi v primeru projekta Magna.

Miro Cerar drugi tir čelo

Premier in njegovo zaklinjanje na Facebooku: na čelu se bo boril to konca

V javnosti so se izoblikovala tri ugibanja, zakaj je ta Cerarjev projekt, ki je po sebi demonstracija političnega uspeha, sploh uspel privabiti Magno v Slovenijo.

Nekateri menijo, da zaradi neverjetnih ugodnosti, finančnih in zakonskih, ki jih je vlada bila pripravljena Magni Steyr ponuditi. Spet drugi ob tem navajajo cenejšo delovno silo in prihranke, ki bodo upravičili selitev dela proizvodnje, za začetek lakirnice, v 75 kilometrov oddaljeni kraj v drugi državi. Tretji morebitni argument se skriva v nekaterih izračunih glede vplivov na okolje, predvsem emisij rakotvornih in drugih nevarnih snovi v zrak, ki ne jamčijo uporabe najsodobnejših in najbolj čistih tehnologij.

Kaj imata skupnega zgodbi glede drugega tira in Magne? Maksimalno politizacijo gospodarskih projektov – če je v prvi prišlo do močne dezavuizacije inštituta referenduma, so pri drugi uspeli sprejeti celo poseben zakon, Lex Magna. Ki znova temelji na prepričanju o izjemnosti tega projekta, zaradi katerega lahko tuje podjetje pri nas začne graditi celo brez pravnomočnega okoljevarstvenega dovoljenja:

Ne glede na 69. člen Zakona o varstvu okolja (…) lahko investitor na lastno odgovornost začne z gradnjo objektov za namen izvedbe strateške investicije na razvojnem območju pred pridobitvijo pravnomočnega okoljevarstvenega dovoljenja ali pravnomočne odločbe o njegovi spremembi.

Lex Magna oziroma »Zakon o zagotavljanju pogojev za izvedbo strateške investicije«, ki je bil sprejet posebej za to naložbo, investitorju ponuja številne koncesije in omogoča, da zamiki pri izvedbi projekta, če bo prišlo do vključitve okoliškega prebivalstva v postopke pridobivanja okoljevarstvenega soglasja, ne bodo usodni.

It’s politics

Če upoštevamo, da je projekt evidentna politična prioriteta vlade, zaradi katere je ta celo pripravljena razlastniniti kmete, ki se upirajo prodaji svojih najboljših kmetijskih zemljišč, čeprav je lastninska pravica kot temeljna človekova pravica zajamčena že z Ustavo Republike Slovenije, je naravnost neverjetno, da se tudi v projektu Magna pojavljajo očitki o političnih nasprotnikih, ki želijo projekt ustaviti.

Čeprav nihče ne dvomi, da za Kovačičevim zbiranjem podpisov za razpis referenduma verjetno res stoji stranka SDS in Janez Janša, pa argument politizacije ne samo da ni točen, temveč je tudi sprevržen. Prvič, že ponarodelo: It’s politics, stupid. In drugič, nihče ne more reči, da je recimo dr. Jože P. Damijan skupaj s civilno iniciativo Svet za civilni nadzor projekta drugi tir v parlament vložil alternativni zakon zato, ker gre za politično nasprotovanje tistih, ki rušijo vlado. No, ta ga ni upoštevala. Omenjena iniciativa Kovačičev referendum podpira.

Podobno velja za Magno: poskusi očitkov, da gre za politično nasprotovanje projektu, so na trenutke postali že bizarni. Jorg Hodalič, direktor podjetja E-net okolje, ki je za ta projekt pripravilo poročilo o vplivih na okolje, je med drugim dejal, nenehno ponavlja, da se »varstvo okolja zlorablja v politične namene, saj so postopki zapleteni, obvezne so javne razgrnitve, stranski udeleženci«.

V današnjem Dnevniku je znova ponovil obtožbe na račun številnih iniciativ lokalne skupnosti v bližini predvidene lokacije ob mariborskem letališču:

»Varstvo okolja se vedno zlorablja v politične namene,« je prepričan Hodalič.

Argument, s katerim zavrača nekatere izračune Ekološke iniciative Rače, je tale: pri pripravi poročila o vplivih na okolje so glede na zahtevano metodologijo agencije za okolje (Arso) upoštevane maksimalne možne obremenitve okolja, te pa se močno razlikujejo od dejanskih vrednosti. Ker so te lahko bistveno manjše, očitki o obremenitvah okolja, navedenih v maksimalnih postavkah, niso točni. Oziroma, kot celo pravi, so zavajajoči in zloraba v politične namene.

Že res, da maksimalne obremenitve niso nujno povprečne. Toda njegovo poročilo je tisto, ki jih navaja kot možne. A bolj je pomembno, kot vidimo,  da se očitek o teorijah zarot ponovi. Nenavadno je, da je Hodalič sam v preteklih letih kar dvakrat kandidiral na političnih listah – sprva stranke SMS, nato se je na listi Cerarjeve SMC potegoval za poslanca. Morda je to razlog, zakaj povsod namesto stroke in okolja pomisli na politične zarote.

Še več, ker je projekt Magne očitno vladin projekt, ki mora uspeti, se ljudstvu upravičeno porajajo sumi o tem, da je politizacija na delu pri tistih, ki želijo slednjo pripisati drugim. Evil is in the eye of the beholder.

Da bi tragedija bila še večja, je Hodaličevo podjetje »E-net okolje« pripravilo tudi poročilo o vplivih na okolje za Kemis na Vrhniki. Katastrofalne posledice nesreče v tovarni lahko spremljamo te dni. Okoljski aktivist in filozof dr. Luka Omladič je ob tem zapisal:

V idealnem svetu bi tovarni, ki je povzročila večjo okoljsko nesrečo, suspendirali okoljsko dovoljenje in nato pred ponovnim obratovanjem zahtevali njegovo revizijo. Obnovljeno okoljsko dovoljenje bi moralo vsebovati analizo vzrokov in posledic nesreče in ukrepe, da se ta ne bi ponovila. Če aktualno okoljsko poročilo ARSO za Kemis pravi, »V postopku je bilo ugotovljeno, da upravljalec zagotavlja ukrepe za … preprečevanje nesreč«, njegova veljavnost z nastankom nesreče dokazano pomanjkljiva.

Sklep

Cerarjeva politika se na trenutke zdi vedno bolj avtokratska, po svoji retoriki in dejanjih. Ko ne gre drugače, izsiljuje, licitira sovražnike in išče politične zarote. Ko se je treba dobrikati, ponuja bogate subvencije tujim zasebnim firmam in zanje čez noč sprejema posebne zakone, da bi jim ugodila. Vedno bolj se zdi, da na škodo okolja in vseh državljanov.

A poglavitna poanta je drugje: v kakšni meri se je predsednik s svojo stranko začel oddaljevati od temeljnih demokratičnih postulatov, s tem pa nujno od spoštovanja volje ljudi? Če upoštevamo vehementen dvom v referendum, grožnje z razlastninjenjem, Lex Magna in načine, kako pod krinko pospešitve postopkov izigrati siceršnje upravne postopke, če k temu prištejemo še druge pomisleke o varovanju okolja in skrbi za zaposlene v tujem podjetju, glede katerih ni nobenih jamstev, da bodo res državljani Republike Slovenije, je takšno obračanje proč od ljudstva lahko dober razlog za našo skupno skrb.

Več:

Magna: politični projekt, kjer utegnejo žrtvovati vplive na okolje

Cerarjeva retorika ljubezni