Zdaj že bivši Varuh pravic gledalcev in poslušalcev pri RTV Slovenija, gospod Lado Ambrožič, je javno objavil in tri dni nazaj programskemu svetu tudi predstavil svoje letno poročilo o delu za leto 2016.
Nič novega, vse je predvidljivo, a vendar frapirajoče, ko se zgodbe do potankosti uresničujejo takrat, ko jih celo napoveš: na vsem odvečno funkcijo varuha sem opozarjal večkrat, nazadnje pred tedni, ter pri tem napovedal, kako bodo Ambrožiča znova dobesedno pometli pod preprogo. Navzlic temu in ravno zaradi tega si njegovo zadnje poročilo zasluži precej pozornosti, tudi zaradi številnih končnih ugotovitev, tako rekoč varuhovega testamenta o vlogi in pomenu funkcije, ki jo opravlja.
Ambrožič v pokoj, Todorovski nova varuhinja: poročilo na MMC
Zapovedana ignoranca
Moja opozorila sicer segajo globoko v začetek mandata Miše Molk. Lahko rečem, da se vse od začetne inavguracije tega sicer obetavnega inštituta ni spremenilo skoraj nič. Poglejmo si, kaj najdemo v besedilu poročila, naj začnem bolj ironično obarvano: Ambrožič je vedel, da bodo zadnje poročilo v vodstvu RTV dali v bunker, zato je kar v njem to dejanje prehitel in napovedal. Nič ni pomagalo niti dejstvo, da se predčasno poslavlja in širi protestna svarila, na nacionalki in drugod so njegovo slovo dosledno označevali kot »odhod v pokoj«: lep evfemizem v primerjavi z zapisanimi ugotovitvami.
Zadnji stavek 68 strani dolgega besedila je resnično takšen, da sodi v anale zgodovinskih izjav javne radiotelevizije, najmanj zaradi finalne ugotovitve:
Seveda ne pričakujem, da bi pričujoče letno poročilo dobilo kakršno koli pozornost v programih Televizije, Radia, v regionalnih programih in na spletnem portalu MMC, torej nič drugače, kot je bilo pri dosedanjih letnih poročilih. Zapovedana ignoranca varuha in javnosti!
Ne le, da se je napoved varuha res uresničila in v njegovi lastni hiši letnega poročila nikjer niti omenili niso, kaj šele da bi ga citirali in obnovili, podobno so storili vsi slovenski novinarji po vrsti – recimo, da jih je okoli 2000.
Se pravi: ko varuh v svojem zadnjem brifingu obelodani, da se njegovo delo ignorira in da je ta ignoranca zapovedana, mu novinarji ustrežljivo pritrdijo in s tem afirmirajo njegovo presojo. Razen če ne obstaja res dober partikularen razlog, da mu ne zaupajo, bi to smeli označiti za škandal – ali vsaj še en simptom hiberniziranega domačega novinarstva. Človek bi še razumel, če bi šlo za suhoparno besedilo nekoga, ki ga ne smemo jemati resno. Ampak je varuh res edini, ki vidi stanje čisto po svoje?
Ambrožičevo zadnje letno poročilo in zaključni stavek
Lep fikus ali kdo sploh prebira mesečna poročila
Naslednja ironija: če bi poročilo brali in o njem poročali, bi lahko argumentirano razpravljali o stanju. Če tega novinarji ne želijo storiti, zanikajo smisel demokratične razprave in še pred tem svoje poslanstvo. Ne samo, da se je uresničilo prognozirano geslo »Varuh je mrtev, živel varuh« in so danes svetniki že izbrali novo varuhinjo, Ilinko Todorovski, pokazalo se je, da moramo vse opise stanja komunikacije in statusa varuha v lastni hiši jemati že z določeno dozo tragičnosti.
V cenzuriranem poročilu Ambrožič zelo neposredno opozarja, da želita vodstvo RTV in programski svet upogljivega in naklonjenega varuha. Kot sem sam temu večkrat rekel: ob sebi želita lep fikus, nič več. Pravilnik o delovanju varuha je mrtva črka na papirju, kar je, beremo, spoznala tudi javnost. Njegov vpliv je neznaten, podatka, kdo prebira poročila in jih jemlje resno, ni in se ustrezno manjša:
Javnost je v času, odkar teče varuhov mandat, dokaj hitro zaznala, da je varuh pozoren poslušalec in bralec pritožb in mnenj, da pa je njegov vpliv na zahtevane spremembe minoren. Na svoja mesečna poročila ne prejme nobenega feedbacka, tudi nima podatka, kdo ta poročila sploh prebira. Kaže pa opozoriti na dva ali tri primere nevljudnih komunikacij z varuhom s strani novinarjev oziroma urednikov, kar tudi kaže na stanje duha v hiši.
Orkestrirana komunikacijska obstrukcija
Na delu je dvoličnost, načelna podpora je samo načelna, dejanske varuh nima, kar velja tudi za pozornost, ki jo v hiši namenjajo poročilom in bojkot opozoril o nespoštovanju Pravilnika o delovanju varuha. Ambrožič govori o »orkestrirani komunikacijski obstrukciji«, ki onemogoča njegovo delo ali celo objave na portalu MMC:
Varuh se je oglasil tudi na neodzivnost hišnega vodstva ob nesreči osnovnošolca pri uporabi petarde, ko je izgubil obe roki, obregnil se je ob neetično objavo oglasa za pirotehniko v špici Dnevnika in Odmevov, ko je bila uvodna in nosilna tema v obeh oddajah ravno omenjena nesreča. Spletni portal MMC je z objavo bloga dolgo odlašal, nato pa ga vendarle objavil – mimo ustaljenih pravil – na dnu rubrike Kolumne.
Polni predalčki in delo zaradi lepšega
Neposredna opozorila varuha so, da je »programska odličnost na javni radioteleviziji vse manj dosegljiva«, kar se dogaja ne samo zaradi pomanjkanja denarja, ampak tudi »zaradi prenizkih kriterijev, zaradi neambicioznih in premalo usposobljenih urednikov, improvizacij pri kadrovski politiki.«
Ambrožič nadaljuje z opisi poraznega stanja in zapiše, da svoje delo »opravlja zaradi lepšega, njegova poročila pa končajo v predalih direktorjev in urednikov, morda jih občasno prebere kateri izmed programskih svetnikov, to pa je tudi vse.« Dodaja, da nima nobene podpore hišnih medijev, tudi ne vodstva in Programskega sveta.
Hkrati omenja, da v minulem letu ni bilo zaslediti kakšne resne debate o kršitvah programskih standardov in poklicnih meril in da se je še tedaj, ko je bila za to priložnost, Programski svet umaknil. Pravi, da je njegova vloga vse manj jasna, da bi sprejemanje hišnih razvojnih dokumentov, s katerimi se na dolgo ukvarja, prav lahko mirno potrjeval Nadzorni svet.
Ideološki nakloni in promocija političnih veljakov
O logiki pritožb dodaja, da večkrat ni potrebnega odziva na pritožbe, še manj na opažanja in problematizacijo, recimo promocijske funkcije tretjega parlamentarnega kanala:
Tudi odgovori so pogosto premalo vsebinski, prej formalni in pomanjkljivi, nesamokritični. Toda odgovori v glavnem so, četudi samo vljudnostni, včasih tudi tega ni bilo. Mnoge pritožbe gledalcev in poslušalcev, tudi tiste, ki bi morale dobiti epilog v hišnih vrhovih, ostajajo brez potrebnega odziva. Prav tako tudi ni nikakršnega odziva na varuhova opažanja, da na nekatere programe Radia, še bolj pa na programe regionalnih radijskih in televizijskih postaj v sistemu RTVS, sploh ni nobenega odziva. Programski svetniki bi se morali vprašati, kaj to pomeni. Nihče tudi ne problematizira ideološkega naklona v nekaterih programih oziroma oddajah. Iz mesečnih poročil je jasno razvidno, da so nekatere teme iz naše novejše zgodovine favorizirane, druge povsem odrinjene. Nihče tudi ne problematizira tako imenovanega parlamentarnega programa, kamor si po nerazumnih kriterijih vsak dan prihajajo politični veljaki ustvarjat zastonj promocijo.
Kot trpko ugotavlja v zaključku, je varuh »za določene strukture postal moteč«, saj med drugim terja transparentnost programskih odločitev, »ki jih zdaj ena politična opcija sprejema pod mizo, s tihim soglasjem druge.«
Zmagovita gesta »Najdimo novega varuha, da bomo lažje prikrili, kako ga ne potrebujemo«, mimikretična logika videza varovanja nekakšnih pravic, da bo ljudstvo sprejelo lažen vtis participacije in pozabljeni občutek, da je nacionalka tu zaradi državljanov in ne obratno, se bosta nekoč pač morala končati. Kot vse kaže, čas izteka farse še ni prišel. Napak bi bilo misliti, da takšne razmere ustvarja le kader nacionalke. Kot sem pokazal, brez neženirane pomoči celotnega ceha uspeha ne bi bilo.
Rešitev? Nemudoma ukiniti inštitut varuha, dokler se nekdo ne zresni. Nihče ga ne pogreša, naše oči pa so že polne medijskega peska.
Več:
Varuh pravic gledalcev med kupi umazanega perila
