Javni interes, mariborska tragedija in dopuščanje razprave

Of course, the media should have some right to invade a citizen’s privacy, provided there is a justification of public interest in the affair. This can be loosely defined as the public’s right to know about something which is being done privately by someone and which is against the general or specific interests of society.

V kakšni novinarski krajini živimo, če niti po osmih tednih zdaj že zamrlih enostranskih razprav še vedno stojimo na edinem in skrbno negovanem okopu, da je za mariborsko tragedijo kriv poseg v zasebnost posameznikov, ki ni bila z ničemer pogojen z javnim interesom? Seveda se razprava, to je verjetno v naravi siceršnje novinarske efemernosti, počasi zaključuje, če se že ni. Promotorji okopa, Društvo novinarjev Slovenije, stroka in pravzaprav skoraj vsi, ki so jih spustili do besede, so nam prodajali le eno zveličavno resnico. Vedno bolj se zdi, da z dobrim razlogom: ker ta resnica prikriva neko drugačno, namreč tisto o bistveno bolj enakomerno porazdeljeni krivdi za smrt ravnatelja in hkrati tisto drugo o nereflektiranih razmerah in novinarskih pristopih v domačih medijih.

Mirror ravnatelj samomor 1

Dopuščanje drugačnega mnenja

Doslej sem zagovarjal kar nekaj nasprotnih miselnih izhodišč: da še zdaleč ni samoumevno prevladujoče ravnanje novinarskega ceha, ki je izhajalo iz prepričanja, po katerem javnega interesa v tem primeru enostavno ni bilo, da je preveč preprosta teza, da so mediji ubili nesrečnega ravnatelja, da je bilo dosedanje početje ti. »resnih« medijev in stroke pretežno podvrženo moraliziranju in iskanju grešnih kozlov v rumenih in vseh drugih medijih, ki so menili drugače, delno v funkciji, da bi opravičilo svoje ne-ravnanje. Nesporno velja, da več izkazanega javnega interesa vodi v večji obseg novinarskega poročanja in manjši v manjšega – v našem primeru pa je nekdo presodil, da je interesa tako malo oziroma nič, da je preprosto treba molčati.  Dokazoval sem tudi, da tudi če bi bilo res, da v primeru ni bilo zaznati trohice javnega interesa, ravnanja ceha še zdaleč ni bilo ustrezno.

V prid prvi trditvi sem navedel pet mnenj tujih strokovnjakov za novinarsko etiko o mariborski zgodbi, danes bom dodal še šesto in sedmo ter znova opozoril, da so prav vsa mnenja istovrstna in da so vsaj omajala, če ne spodbila samoumevno stališče domače novinarske in strokovne javnosti.

Šesto mnenje

When it comes to ethics, I would make no distinction between the responsibilities of the “tabloid” and mainstream media.  Sometimes the tabloid press seems to get a free pass simply because they are expected to be irresponsible.  Nor should the mainstream media be relieved of ethical accountability when they ultimately report a story first appearing in the tabloid press on grounds that “the story is already out there, so we have no choice but to go with it too” — or because they choose to ignore the story entirely.  I’ve seen even the New York Times use that rationalization. So the ethically correct and justifiable choice depends on the facts, values and principles in play, not the type of media involved.  That said, the media cannot be held hostage to threats by newsworthy individuals who might threaten to harm themselves or others if they receive coverage; but that, of course, was not the case here.

An incident that reflects utterly inappropriate, unprofessional behavior by people responsible for the education and wellbeing of secondary school students is certainly newsworthy and of enormous public interest. In fact, responsible journalists should feel an obligation to report it (assuming it did in fact occur and the video was not a fake of some kind, which is something else the media ought to check). The breach of trust the incident reflects is something of serious significance to parents, students, school officials and the community.  And it is all the more reprehensible because it occurred in a quasi-public place and that place happened to be a school.

The proper approach would not be to ignore the story, but to report it professionally.  By that I mean a reporter, once becoming aware of the video, ought to be talking to the two people who appear in it, to their superiors, to parents, the students who witnessed it, etc.  The story is the larger issues the incident represents, not the video itself.  People may disagree more about whether to identify the subjects by name, but I would be inclined to do so provided I had established that the incident was in fact real.  Not to identify them would be to cast suspicion on everyone else at the school.  And again, this was something that occurred in a quasi-public place. But the larger focus should be on the larger issue and what is being done about it. I see no reason for the news media to include the video in their reporting or to link to it — regardless of how easily available it might be.  It doesn’t meaningfully advance the story.

The suicide is of course a tragedy.  It would not be reasonable to expect the media to anticipate that anyone who is the subject of bad publicity is likely to be suicidal.  To blame it on the media is, I think, a major oversimplification.

So, given the information you provided, I find the behavior of both the tabloid and mainstream media to fall short.

(Incidentally, we have had a handful of similar incidents here, the most recent of which involved a man who committed suicide after being exposed as a possible pedophile by a television program in a sort of sting operation that lured him to a girl’s home thinking he might be setting up a sexual encounter only to be surprised by a journalist and camera crew.)

Avtor je ameriški profesor novinarske etike in tudi on v slovenski zgodbi vidi navzoč jasen javni interes. Ob tem opozarja, da glede etike ne more biti razlike med tabloidnimi in množičnimi mediji in da ta ni odvisna od vrste medija – ni dopustno, da se tabloidnim dopušča neodgovorno ravnanje le zato, ker od njih ne pričakujemo, niti ne moremo odvezati etične odgovornosti množičnih, ko poročajo o zgodbi, ki jo povzamejo po tablodnih, češ »zgodba je že bila objavljena, zato nismo imeli izbire« ali če se odločijo za polno ignoriranje.

Profesor ocenjuje početje ravnatelje in učiteljice kot popolnoma neprofesionalno in neprimerno za nekoga, ki mora skrbeti za vzgojo in dobrobit učencev na srednji šoli in s tem kot nekaj, kar je vredno novice in za kar obstaja ogromen javni interes. Še več, po njegovem bi morali novinarji čutiti dolžnost, ne nazadnje se je dogodek zgodili na šoli. Žarišče zanimanja bi moralo biti na širših temah, avtor pa ne vidi razloga, da bi v novinarske zapise vključili tudi video. Sklepa celo (s tem se sam ne bi mogel strinjati), da ni smiselno pričakovati od medijev, da bodo anticipirali samomorilnost nekoga, ki je podvržen slabi javni obravnavi. (Moje drugačno stališče: ne gre za vprašanje anticipacije in predvidevanja). Trditi, da so mediji povzročili smrt, se mu zdi pretirana posplošitev. Strinja se, da se v tem primeru niso izkazali niti rumeni in niti resni mediji.

Sedmo mnenje

You ask, how should the non-tabloid media respond? Should this story be reported or not?

It is a story about the changing dynamic between students and teachers, changed because of the power of social media. That is fascinating and new territory, and journalists serve society by looking at it seriously.

The question, as you say, is how should this story be reported.

A U.S. organization, the Society of Professional Journalists, for years had an excellent guideline in its ethics code. It said, “Do not pander to prurient interests.”

The tabloid media reported the story — and gave a link for people to see the unfortunate couple having sex. This is sensational, invasive, and prurient.

It is also unnecessary; the reader fully knows what having sex looks like, so seeing the video adds nothing to our understanding. It is voyeurism.

The answer for media in your country, then, in my opinion, was to report the story — in neutral tone, without sensationalizing it in any way — and to not link to the video or say where the video was available for viewing.

Plus the story needed to be reported with an eye to the issues involved, not the people.

Kanadski strokovnjak za medijsko etiko se, podobno kot vsi prejšnji, strinja s tem, da bi novinarji o primeru morali poročati.  Odgovorih vseh sedmih so si enaki na točki, da zagovarjajo »zmerno« poročanje in zavračajo ignoranco. Torej tudi on zanika tezo »Ni bilo javnega interesa, zato bi morali medij molčati«. Opozarja na nedopustno agendo sledenja pohotnim, s spolnostjo nabitim pisanjem, kjer ogled videa v ničemer ne prispeva k našemu poznavanju spolnosti, zgolj k nasladi, in je torej oblika voajerizma. Mediji bi morali pisati o primeru v nevtralnem tonu, brez senzacionalizma, brez objave videa in navedbe, kje si je možno video ogledati, ne o ljudeh, ampak o problemih. V nadaljevanju bom svoje trditve še poglobil – vedno bolj sem prepričan, da so cehovski in strokovni krogi znova odpovedali ne le pri vzpostavljanju ustreznega premisleka in refleksije, temveč že pri njunem dopuščanju.

Javni interes, argumenti in dopuščanje razprave

Naj za začetek opozorim na asimetrijo pri navajanju argumentov: zagovorniki molka do danes niso uspeli svoje pozicije v ničemer utemeljiti: papagajsko so ponavljali tisti »Ni bilo javnega interesa«, ne da bi poskušali storiti kaj več od tega. Ker krogi DNS obvladujejo ključne dominantne medije v državi in dajejo ton splošnemu mnenju, je takšno postalo tudi uradno stališče v njih. Mižanje in absolutistična zahteva po veri sta izraz argumenta moči, ne moči argumentov. Zato nihče ni poskušal zavrniti nasprotnih in posledično možnih načinih pristopa in poročanja, kar seveda ne implicira, da bi morali mediji ravnati na način, kot so to počeli tabloidni mediji. Pisanje na tej strani je bilo prav tako pospremljeno s pričakovano gluhoto, brez najmanjše reakcije. Argumente bom ponovil:

  • Navzoč javni interes je izpričan zaradi statusa javnih funkcij, ki jih opravljata ravnatelj in učiteljica. Četudi ne opravljata zelo pomembnih (biti ravnatelj srednje šole, biti profesor na srednji šoli), pa je njuna odgovornost do javnosti večja, kot bi bila sicer. Ker nesporno obstaja korelacija med odgovornostjo do javnosti in javnim interesom, se ne moremo pretvarjati, da takšnega interesa ni.
  • Njuna sicer zasebna intimna afera je prešla mejo zasebnosti v hipu, ko sta se odločila predati svojim strastem v šolskih prostorih, ki je v osnovi javni prostor. Intimni odnosi v javnih prostorih pa so, sploh če gre za osebe, ki vodijo takšne ustanove in so pedagoškega značaja, gotovo nekaj, kar zadeva splošno moralo v šoli ali družbi, v še večji meri pa zadeva učence in njihove starše ter njihova pričakovanja do šole in učiteljev.
  • Nezakoniti posnetek je bil plasiran v socialna omrežja in na splet, kar pomeni, da je s tem, želeli ali ne, postal viralen in kot javen dostopen vsem – to ne pomeni, da bi morali biti s posnetkom zadovoljni, tudi ne, da bi moral pristati na njegovo dostopnost in možnost pregledovanja in tudi ne, da ga ne bi smeli brisati. Pomeni pa, da se ne rabimo pretvarjati, da ga ni in da ni dogodka, ki je z njim povezan. Četudi javna dostopnost neke vsebine še ne implicira javnega interesa, pa implicira javno vednost in znanje, ki terjata novinarsko obravnavo in pojasnilo.

Tragični razplet v tem pogledu ne spremeni ničesar, dodaja le še nove nivoje argumentov na ravni iskanja krivcev za nastalo situacijo – v kateri pa so, kot rečeno, dominantni mediji, novinarski ceh in k besedi priglašena stroka znova zaigrali raje na karto kazanja s prstom na druge; dopustili niso nikakršnega dvoma, izmenjave stališč, razprave. Znašli smo se pred nedopustno sliko situacije: brezpogojno verjeti, drugačno mnenje potlačiti in zavreči, medije pa ukoriti in jih pozvati k podpisu zavez za boljše medije. S čimer ne bi bilo nič narobe, ko ne bi bile okoliščine tiste, ki porajajo sum v iskrenost motiva in verodostojnost takšne geste.

Odgovornost do javnosti

Oglejmo si nekaj značilnosti obravnave javnega interesa iz knjige Chrisa Frosta z naslovom Media Ethics and Self-Regulation in njegov primer svarila glede širine zakoličitve javnega interesa, ko gre za ravnatelja, ki je s spleta jemal otroško pornografijo:

One of the major debates around privacy is whether the notoriety or celebrity of a person allows them less right to privacy than others. Since we are talking about a general human right here, the view must be that all are entitled to privacy of their home life. However, those who have gained celebrity or notoriety will have inserted more of their life into the public domain than others and so are faced with having more of their private life examined in public than others. This is not to say that the argument, often developed by the tabloids, that once someone has developed a public life, their lives are totally open to intrusion, is correct. But it does mean that having gained celebrity, status, fame or money on the basis of a public life, the media does have the right to examine that life where conflicts might apply. This can involve a wide range of people and not just celebrities, the royal family or politicians.

For example, there is almost certainly a public interest defence for invading the privacy of a local head teacher if it can lead to the truthful revelation that he has been downloading child pornography onto his computer. This is a person who has been granted a privileged position and so has specific responsibilities to children, parents and the community to live up to certain standards, and those people are entitled to know if this is not happening. In this instance, the event is also a criminal offence, but what if we choose another example which does not include criminality?

Avtor navaja razloge, kaj oblikuje javni interes v danem primeru ravnatelja (opozori na javnost funkcije in posebne odgovornosti do otrok, staršev in skupnosti) in seveda dejstva, da gre za kaznivo dejanje. Mariborski primer je kajpak drugačen. Toda ali šele kaznivost dejanja primore k javnemu interesu? Frost nadaljuje s poanto, da za njegovo izpričanost ne rabimo nujno izpolnjenega tovrstnega pogoja in navede primer duhovnika, ki ga zasačijo pri spolni aferi:

Imagine a priest who is found to be having an affair. Not illegal, but again it is not what is expected and the press might well be justified in the public interest in publishing this. Although it intrudes into the priest’s private life, that intrusion is justified because the priest’s public life does extend into his private life in a way that might not apply to an ordinary member of the public; it is important that we know whether priests are having affairs. It is not significant to anyone other than their partners if an ordinary person is having an affair, unless we consider adultery so damaging to society that we should have a view on such affairs.

One problem that would have to be faced is that privacy varies from person to person; there are some people who are more entitled to elements of privacy than others and some who have less right than others by virtue of the positions they hold. A number of people seek social status by holding positions or offices within their communities that carry increased levels of responsibility and therefore reduced rights to privacy. Our expectations of politicians, teachers, doctors, lawyers, clergy, to name just a few, are much higher than those of ordinary citizens. These groups carry status in society but they pay for that with reduced rights. An office manager who had an affair with his secretary would not be considered anything other than foolish, but a teacher who had an affair with a sixth-former or a doctor who had sex with a patient would, quite rightly, feel the full opprobrium of the community when his or her privacy was breached and the story published. Such publication would be in the public interest.

Frost, eden do sedmerice, ki so mi posredovali svoje mnenje o mariborski tragediji, izpostavi prepoznaven javni interes v takšni aferi, našteje pa tudi primere profilov poklicev in drugih statusov, pri katerih je ta bolj izražen. V domačih razmerah smo podobno afero izkušali v primeru potencialnega očetovstva kardinala Rodeta dve leti nazaj. Avtorecepcija medijev je bila nenavadna in hkrati pričakovana: tako imenovani desni mediji so hiteli, očitno tudi zaradi politično-ideološko-medijske agende, pljuvati po časniku Delu in njegovem novinarju, ker je zgodbo sploh objavil. Argument je bil preprost in isti, kot ga danes zagovarja DNS: zasebnost kardinala nas ne rabi in tudi ne sme zanimati, ni javnega interesa.

Kvalitetni oz. »resni« mediji so bili pretežno z Delovo agendo solidarni  – o tem, ali zgodba vsebuje javni interes ali ne, se praktično niso sploh izrekali, niso pa je niti grajali, kar velja tudi za DNS. Izjemo je predstavljal Večer, ki se je postavljal v bran Rodetu in z eksluzivnimi novicami o nedolžnosti kardinala slednjega branil – očitno ob domnevi, da si obrambo zasluži zato, ker je nedolžen, njegova obravnava, kot je ponavljala Vanessa Čokl, pa je rumena, s čimer je bičala Delovo ravnanje. Takrat je NČR odločanje v tem primeru »zamrznilo« zaradi sodnega postopka, zato je praktično edino mnenje, ki smo ga lahko prebrali po sicer zelo dolgotrajni zgodbi, tisto pri Marku Milosavljeviću in Petru Lahu, od katerih je prvi zagovarjal navzočnost javnega interesa, spet drugi pa njegovo odsotnost.

Sam sem v seriji zapisov zagovarjal ne samo, da je bil slednji navzoč, temveč da tudi postopanje Dejana Karbe, ki se je znašel pod plazom kritik in bil na koncu skoraj odpuščen, v ničemer ni bilo neprofesionalno. Številni so mu očitali pristajanje na logiko namigovanja, toda dejstvo je, da si ni sam izmislil osebe, ki je pričakovala, če ne zahtevala, da kardinal opravi test – in to s karseda dobrimi razlogi za prepričanje, da je kardinal res njegov oče. Dejstvo je, da tudi negativni test očetovstva takšnega interesa v ničemer ni mogel omajati, kakorkoli se lahko legitimno pogovarjamo tudi o tem, ali je bila Rodetu povzročena določena škoda glede ugleda in časti.

Glede profilov in skupin ljudi, ki terjajo različne nivoje zaščite zasebnosti, Frost navaja naslednje:

The public clearly identify different groups of people as having different levels of privacy. These can be loosely identified as:

Those who volunteer for public life: These might include politicians or those seeking celebrity.

Positions of public responsibility: This would include doctors, teachers and civil servants; people who have chosen careers that mean they have some level of responsibility to the public.

Those introduced to public life by accident: This might apply to those dragged into public life against will, victims of disasters, those who are related to celebrities or criminals.

Notoriety: These are criminals or others who make themselves notorious. A study carried out by Matthew Kieran and colleagues found that the public had little difficulty identifying that whilst children should have considerable (almost total) control over their privacy, criminals should be entitled to very little control.

Kot sem v zapisih o mariborskem primeru nakazal, pa niti največji zagovorniki načela »Če ni javnega interesa, bomo molčali« niso postopali na tak način v preteklosti. V aferi Juri so namreč zagovarjali njegovo odsotnost, vendar mnoge, ki danes ravnajo drugače, takrat ničemer ni preprečevalo pri poročanju in obravnavi. Če sklenem: razprave in razumevanje javnega interesa v novinarski etiki pri nas očitno spremlja velika nedorečenost, pomanjkanje razprave in še bolj nedopuščanje pluralnega mnenja. Naštel sem sedem mnenj tujih ekspertov – dovolj za začetni vzorec, ki nakaže, da je mogoče primer misliti tudi drugače. Kakor vse kaže, se bo tragični moment mariborske tragedije zdaj še ponovil in podvojil: iz nje se ne bomo ničesar naučili.

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2014/11/21/seks-v-mestu/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/01/so-slovenski-mediji-ubili-ravnatelja/

https://vezjak.wordpress.com/2014/11/30/seks-v-mestu-krivi-so-oni/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/06/mediji-po-samomoru-ravnatelja-moralizem-iskanja-krivca/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/19/kaj-o-mariborski-tragediji-pravijo-tuji-medijski-strokovnjaki/

 

 

 

 

 

 

Uvožena kardinalova kritika papeža

Ko je minuli teden kardinal Rode ob priložnosti svojega osebnega jubileja povedal nekaj besed v intervjuju za STA, se je zgodilo dvoje: slovenski mediji so povsem spregledali njegovo kritiko na račun papeža, nekateri med njimi pa so jo odkrili šele, ko je o tem pisal Jutarnji list. Konkretno: opazili so njegovo zbadljivko na račun papeža.

Rode papež Jutarnji

Dvoje spoznanj torej, razen če ne zapademo v samohvalečo razlago o preveč rumenih tujih medijih in dovolj resnih domačih: kritike domači ne opazijo, tuji pač. Opazimo jo le, če jo opazijo drugi. Splošna nereflektiranost domačega tiska, pravzaprav bežanje od refleksivnosti in smisla za kritičnost, pasivna prostodušnost in vseenost sta povzročila, da je hrvaški medij pozorneje bral vest Slovenske tiskovne agencije kot domači. In se resda kar angažirano razpisal o zoprnem kardinalu, njegovem pohlepu in nečimrnosti. Sledilo je nekaj domačih povzetkov, npr. na zadnji strani Dela, v Dnevniku (oz. njihovi spletni strani), Žurnalu in Slovenskih novicah. Morda še kje.

Opazimo še nekaj: domači mediji so povzeli pisanje Jutarnjega le zato, ker ga je povzela STA, ki je sicer tudi naredila izvorni intervju s kardinalom. Če upoštevamo še to dejstvo, se skoraj zdi, da bi lahko kdo sklepal, da kardinalove puščice proti papežu ne bi opazili, če je namesto nas ne bi STA…

Kardinal Rode papež kritika Jutarnji Delo

 

Vrhunska igra kardinala Rodeta in novinarska supervednost

Junija 1966 je počilo. Mlad voznik z Renaultom registrske številke CE 118-78 se je prevrnil na glavo. Zaradi premajhne izkušenosti in znatne hitrosti ga je zaneslo s ceste v Levcu pri Celju. Ime mu je bilo dr. Franc Rode:

V avtu ni bil sam, poleg njega je sedela Bogomila rosnih šestnajst let. Pisec črne kronike v Večeru 28. junija 1966 se gotovo ni zavedal, da bo dogodek zaznamovala kasnejša ali že porojena platonična ljubezen mladega lazarista s poškodbami na glavi in njegove mladostne sopotnice. Še manj je lahko slutil, da bo znova počilo 46 let kasneje, vlogi pa bosta prevzeli isti osebi. No, taisti Večer bo danes zapisal, kajpada Vanessa Čokl, da je dr. Rode odigral vrhunsko partijo, in poskrbel za oskrbo poškodb:

Kardinal Rode je odigral vrhunsko. Niti ene napake ni naredil, odkar je bilo navrženo, da naj bi bil prelomil celibat, še več: otroka zatajil.

25. september, ko je novinarka Večera že vse vedela

Junaka črne kronike bi morala po mnenju dr. Sreče Dragoša biti junaka iste kronike tudi leta 2012. Test DNK, ki naj bi presodil, ali je med Rodetom, ki je vmes postal kardinal, in mladoletno Tanjo Bredo Petek, kasneje Stelzer, res prišlo do spolne združitve in posledičnega rojstva Petra Stelzerja, se je izkazal za negativnega. Vanessa Čokl je vse vedela že 25. septembra, dan po opravljenem testu kardinala v Muenchnu: od včeraj naprej vemo, da se je Peter Stelzer testiral 4. septembra in kardinal 24. septembra. Zato je lahko naslednji dan na prvi stran Večera objavila neuradno napoved, da je test negativen: »Največ, do česar smo prišli zanesljivo, je, da bo vse uradno znano kmalu, kaže, da ob kardinalovem postanku v Ljubljani med vračanjem v Rim.«

Na tem mestu puščam ob strani etičnomedijske dileme tega primera. Svojo analizo novinarskega poročanja o rezultatu testiranja ponavljam, ker se v njej ni nič spremenilo in ker odgovorov še vedno ni  – razen tega, da zdaj vemo, da je kardinal Rode očitno že vedel, kdaj se mora vračati v Rim (od kod?) iz Ljubljane. Je stvar preprosta in so njemu in njegovi novinarki že 25. septembra prišepnili ne le rezultat, temveč tudi zelo točen datum, kdaj ga bo uradno prejel, čeprav ga že itak pozna? Trdili so namreč, da datuma uradnega izida ni, bila je zgolj odvetničina ohlapna formulacija o začetku tedna, zato je čudežno sovpadanje s postankom v Ljubljani še bolj zanimivo – in tudi po svoje težko pojasni, zakaj se mu je po tiskovki mudilo na pot. Se je moral Rode skupaj s svojo odvetnico pač pretvarjati, da ničesar ne ve glede rezultatov, medtem ko se novinarki ni bilo treba? Pa si stari zapis znova oglejmo, spremenil sem le čas dogajanja na nekaj mestih:

Test DNK, s katerim se ugotavlja očetovstvo, je nekdanji ljubljanski nadškof in metropolit opravil, po neuradnih informacijah naj bi bil znan celo že tudi rezultat. Nemogoče je bilo včeraj preveriti, ali drži, da kardinal Franc Rode ne samo da ve, kakšen bo rezultat analize DNK, ker ve, kako je živel, ampak tudi to, da je v Nemčiji opravljeni test očetovstva negativen, s tem pa potrjeno, kar je vztrajno ponavljal zadnji mesec: da ni oče 42-letnega Petra Stelzerja.

Tako piše Večer na svoji prvi strani in nato še na drugi. Evidentno skrbno trasirana ekskluzivna novica, ki se v začetnem besedilu dobesedno ponovi na obeh straneh, brez slehernih dodatkov. Večerovi uredniki so se očitno odločili, da zaupajo svoji novinarki in v medijsko orbito izstrelijo skrbno negovane in prikrivane podatke o (domnevnih) rezultatih testa kot prvi medij. Ob tem so stavili na njene odlične povezave v Vatikanu, doslej vselej neskrito izražene v časnikovi pristranosti v cerkvenih temah.

V Večeru torej trdijo troje:

(1)   Rode naj bi že opravil testiranje (Peter S. ga je menda že 4. septembra).

(2)   Znan naj bi bil tudi rezultat testiranja kardinala in Petra S.

(3)   Rezultat je po nekaterih virih negativen.

Toda potem je v nekaj urah (26. septembra) sledil hladen tuš. Rodetova odvetnica Nina Zidar Klemenčič je za MMC povedala:

Rezultati testa očetovstva v primeru Rode – Stelzer bodo znani šele v začetku naslednjega tedna, je MMC izvedel neuradno… Odvetnica kardinala Rodeta Nina Zidar Klemenčič bo izsledke testa očetovstva javnosti posredovala takoj, ko bodo znani.

Se pravi, da je Nina Zidar priznala le (1) (»v teh dneh je oddal vzorec DNK«), zanikala pa trditvi (2) in (3). Rezultat testiranja ni znan in če ni znan, ne more biti negativen. Razen tega ga bomo menda slišali takoj, ko bo znan.

Izkazalo se je, da je Večer spet padel na testu kredibilnosti. Le nekaj ur po objavi ekskluzivne informacije s trditvami (1), (2) in (3), je dve od treh zanikala Rodetova odvetnica, ki je, kot pravi, v nenehnem stiku s Petrovimi odvetniki. Seveda bi bilo možno, da slovenska odvetnica ne govori resnice ali da Večerova novinarka, znana po svoji strastni naklonjenosti RKC (analiza 1analiza 2,analiza 3), ki je ne more skriti niti v tem pisanju, ve več od nje.  Da, skratka, Vanessa Čokl ve, da že obstaja rezultat in kakšen je, Nina Zidar pa ne. Malo verjetno, ampak v Cerkvi se čudeži dogajajo. In prav zato v Večeru pričakujemo popravek in pojasnilo, saj odvetnica napoveduje rezultat šele za naslednji teden, tj. čez najmanj pet dni. Sicer bo spet videti, da smo priča propagandni vojni Večera v obrambo kardinala.

No, pojasnila v Večeru nikoli ni bilo.

Še vrhunski Večer

Čeprav so v Večeru vse vedeli že 25. septembra, se je predstava za javnost odvila 2. oktobra ob 16.00. Tiskovna konferenca, na kateri nastopijo kardinal, njegov tajnik, njegova odvetnica in dr. Ivan Štuhec. Kardinalu se mudi, zato prehitro odide na pot s konference. Toda včeraj, 2. oktobra, je komunikacija potekala ekspresno. Rezultati so sporočeni in izročeni slovenskemu župniku v Muenchnu točno ob 14.00, prav tako odvetnikom Petra Stelzerja. Osebno. V dveh urah je bila sklicana tiskovna konferenca, pripravljeni so bili vsi prevodi, kardinal je lahko prebral svojo žalostno pismo prijateljem, kjer časti zmago resnice, vse je bilo izpeljano res vrhunsko – glede na dve uri časa. Kdaj so Rodetu in njegovi odvetnici povedali, da bodo rezultati znani ob 14.00 uri, ne vemo. Dr. Štuhec je na tiskovki izrecno demantiral, da rezultati niso bili znani zjutraj (»Ne zjutraj!«), toda istega jutra se je dogajalo že marsikaj.

Časopis Večer, ki mu ne uspeva kritično pisati o polomiji mariborske nadškofije in ga v tem prehiti ljubljanski Dnevnik, nazadnje minulo soboto in ponedeljek, danes znova nastopi obrambno in v podporo kardinalu, ob tem pa še moralizira o novinarskih standardih na Delu že v osrednjem bobu dneva. Začne se zgodaj, kajti še sreča, da živimo v blaženi medijski krajini: novinarka Večera Jasmina Cehnar dopoldne na tviterju objavi zapis: »neuradno: rezultat DNK testa Rode-Stelzer negativen. podrobnosti bodo znane danes«, o čemer čez dan poročajo mnogi mediji. Se pravi: Večer je že čez dan vedel več kot kardinal Rode in odvetnica. Znova je vedel za rezultat. Temu se pač reče supervednost. Mimogrede, kasneje menda z nemškega inštituta za večerne oddajo 24ur.com pojasnijo, da za medije ne dajejo izjav za javnost.

In kot da še ni dovolj, se ista novinarka nekaj ur kasneje čudi: »medijska histerija na vrhuncu: že pred tednom v cajtngu napišemo da naj bi bil test negativen, pa nihče ne povzema, po tweetu pa cela štala«. Se pravi: mi smo na Večeru supervedeli že 25. septembra, ne tako kot vi, beboti, ki čakate do 2. oktobra. Mi vemo več od kardinala in njegove odvetnice! In, mimogrede, sploh ni res: kot je mogoče hitro dokazati in sem to že storil v zapisu, so 26. septembra Večer in njegovo novico še kako hektično in radodarno povzemali vsi po vrsti.

No, danes v Večeru nobene razlage, od kod jim takšna specialna vednost. In, kar je še bolj žalostno, nobene javne problematizacije v slovenskih medijih, kako lahko nekateri poznajo rezultat nekega testa kar cel teden pred tem, še preden ga spoznajo testiranci 2. oktobra. A to res ni nobena težava?

Vprašanja, ki čakajo na odgovor, so zato naslednja:

(1)   Po kakšnih principih deluje nemški univerzitni sodnomedicinski inštitut, da informacije sporoča že neuradno dan po testiranju? Je to običajna praksa, če je že izvedljivo pridobiti rezultat v takem času?

(2)   Zakaj je pri teh informacijah tako privilegiran časopis Večer – le zaradi odličnih vatikanskih in cerkvenih povezav?

(3)   Kako je mogoče, da taisti Večer razpolaga s supervednostjo, ko gre za obrambo kardinala, ko gre za zadevo Uran, finančni brodolom mariborske nadškofije in podobne glavnim cerkvenim strukturam ljube ali neljube zgodbe, pa so njegova sporočila procerkvena, prorodetovska in prostresovska? Mar ni očitno, da je ta supervednost v zadevi Rode tu zato, da pomaga Cerkvi, in je obenem supernevednost, ko je ta takisto potrebna Cerkvi?

(4)   Kaj ima poudarek iz (3) skupnega z dobrim in skrbnim novinarstvom? Popolnoma nič. S tem, da pridobi novinar ekskluzivne informacije, ni nič narobe – ampak poglejmo kontekst, njegovo namero in ambicijo! Zaradi takih posebnih informacij se lahko v danem primeru trkajo po prsih le tisti, ki jim je novinarska etika v napoto.

(5)   V čem je »neuradna« informacija o tem, da je Peter Stelzer sin kardinala Rodeta, kaj bolj zaničevanja vredna kot »neuradna« informacija, da je DNK test v njunem primeru negativen? Zgražanje Večera proti Delu, neskrita kompetitivnost je v tej perspektivi povsem neutemeljena. Večer ne more reči, da drug časopis objavlja nepreverjene informacije, če jih objavlja sam.

(6)   Natanko Večer je bil tisti, ki je prvi in edini doslej pisal, da ima nadškof Uran menda dva otroka. Dokaza ni ponudil nobenega. Še več, kasneje se je hvalil s tem, da so Večer povzemali avstrijski in italijanski mediji (vse je dokumentirano na tej strani). Danes se odkrito zgraža in posmehuje Delovim novinarjem, kardinala pa razglaša za vrhunskega igralca. Mar ni vse skupaj le maksimalno vrhunsko sprenevedanje tega časopisa?

V nadaljevanju pa o luknjah v zgodbi kardinalove odvetnice, pogromu proti novinarju Karbi in časopisni hiši Delo ter piškavih argumentih slovenske medijske stroke v danem primeru, da o dvoličnosti niti ne govorimo.

In kdo bo branil novinarja Karbo?

Zadeva Rode je nedvomno najbolj značilen primer medijske in politične paranoje letošnjega leta. So far. Zanjo stojijo strici iz ozadja, mama Tanja Breda in njen sin Peter sta v resnici udbaša, gre za konstrukt brez primere, udbomafijski list tranzicijske levice, ki sliši na ime Delo, pa je seveda logično izpeljal pritlehno zgodbo »medijskega umora«.

A to je le del tega krasnega študijskega primera za družboslovce vseh profilov. Popoln kaos interpretacij in miselnih procesov, v katerem smo se znašli, je posredno tudi namig, da Slovenija potrebuje družboslovce bolj od naravoslovcev. Hkrati je lep neposreden dokaz, kako so postrojeni slovenski mediji – desni so združili svojo politično motivirano averzijo do časnika Dela s siceršnjo naklonjenostjo (in še čem) Rimskokatoliški cerkvi. Ter se v nekaterih primerih, kot na portalu siol.net, neženirano postavili v funkcijo nič manj kot »nasprotnega« medijskega trobila, ki eksluzivno objavlja sporočila Rodetove odvetniške pisarne časniku Delo – še preden so ta dostavljena naslovniku. Ravnanje pač, ki ga, za razliko od mandata 2004-2008, kjer smo imeli politično vojno z mediji, razumem kot vojno med mediji in o čemer sem že velikokrat pisal – politično hlapčevanje novinarjev je progresiralo do te mere, da zdaj slednji še manj skrivajo svojo oportunost in so pripravljeni na »ubijanje« novinarjev v drugih medijih. Politika in botri lahko stojijo v ozadju in zgolj spremljajo realizacijo svojih naročil, ne rabijo si več neugodno mazati rok, se sestajati z lastniki medijev ali kaj podobnega – bolj udobno je pod plaščem državnih firm medije neposredno kupovati ali ustanavljati. Tudi bolj subtilno je kot mazanje rok z nekimi gverilskimi brezplačniki.

Dejan Karba

Celotna medijska situacija nedvomno tone, odzivnost na ekscese v njej se je znižala, standardi profesionalizma tudi, želja po sankcioniranju pristranosti, neobjektivnosti in rumenila je nikakršna, novinarski ceh in stroka tavata v temi in se, v strahu pred medijsko revanšo znotraj vojn med mediji, izogibata konkretnim obsodbam in dejanjem. Ena izmed kolateralnih žrtev te apatije je nedvomno Delov novinar Dejan Karba in časnik sam, že linčan ali na poti do popolnega razčetverjenja le zato, ker je objavil zgodbo o sinu, ki išče očeta in so ga vsi indici in evidenca pripeljali do kardinala Rodeta. Do tega trenutka nisem našel niti enega reprezentativnega medijskega stališča, ki bi se, tako ali drugače, postavilo v bran Delovemu novinarju. Puščic, ki letijo proti njemu z vseh vetrov, cerkvenih, medijskih, političnih, pa sploh ni mogoče več prešteti. Da o pritiskih vseh vrst, tudi odvetniških, ne govorim.

Karba je v tem smislu za naše razmere tako značilna dvojna žrtev. Čeprav je korektno opravil svoj novinarski posel, izjemen po naravi odkritja, je namesto pohvale postal še dodatna tarča napadov. Če se bo kdaj potrdilo, da je zgodba, ki jo je obelodanil, resnična, bo postal morda za koga heroj, tudi za novinarski ceh. Do takrat pa bo ta verjetno kar molčal, čeprav rabi novinar presojo o svojem ravnanju in potencialno zaščito že danes. Če se bo potrdilo, da zgodba ni resnična, bo seveda popljuvan. A tisti, ki danes ob vsem medijskem stampedu proti Delu in novinarju hladno gledajo proč, v resnici ravnajo hinavsko. Novinarjevo postopanje pač ne more biti odvisno od razpleta te zgodbe – bodisi je korektno ali nekorektno že zdaj, ne bo po neki logiki postalo šele po potencialnem razodetju, da je kardinal res njegov oče ali ne. Kot kaže, novinarski ceh in stroka pri nas nista zmožna tega koraka.

Vprašanje verjetnosti in evidence

Sem med tistimi, ki v poročanju Karbe ne vidijo nobenega posebnega profesionalnega zdrsa. Tudi zgodba je zgolj videti rumena po svoji naravi, a takšna ni po svojih implikacijah – saj gre vendar za našega edinega kardinala in eno najbolj markantnih slovenskih javnih osebnosti v zadnjem desetletju ali več. O javnem interesu, ki legitimira pravico do vednosti, ne dvomim – pozivi k spoštovanju privatnega življenja so patetično deplasirani. Tudi ne dvomim, da zgodba nikakor ne bi spadala na strani rumenega časopisja – prav tam bi ostala na ravni govoric in nikoli dorečena in raziskana. Potrebovala je resen medij. Argumentacija, zakaj moramo Karbi prisluhniti, ko nam ponuja zgodbo o kardinalovem sinu, je namreč utemeljena na precejšnji dozi verjetnosti: preprosto obstaja velika možnost, da je zgodba resnična. Imamo kardinala, ki ne taji ljubezenske zveze z mlado Tanjo Bredo, imamo Tanjo Bredo, ki priznava spolne odnose z njim, a za pravega očeta »ne ve«, čeprav upa, da bo to test pokazal, imamo sina, ki mu doslej ni uspelo pomisliti na nobenega drugega »pravega« očeta, ki ga išče, imamo veliko indicev in evidence, da je Tanja Breda prispela v Regensburg na pomlad 1970 na vrat na nos kot Jugoslovanka, brez ustreznih dokumentov, in to v okoli petem ali šestem mesecu nosečnosti, imamo čudno zgodbo, kako je bila sprejeta v sanatorij in ne v Siemens, imamo Petra, ki se rodi avgusta 1970 in potem nekaj let preživi v sirotišnici. Morda imamo celo fizično podobnost med kardinalom in Petrom. Še več indicev je, zaradi katerih imamo dobre razloge verjeti, da je Petrov sum, da je kardinal njegov oče, utemeljen. In če je, potem bi bilo postaviti pričakovanje, po katerem sme nek novinar poročati o neki zgodbi šele, ko ima v rokah kopijo pozitivnega testa očetovstva, resnično močno in nedopustno pretiravanje.

Toda kakšne indice in evidenco imajo v rokah tisti, ki menijo, da je Rode nedolžen? Nobenih. Že res, da je breme dokaza na drugi strani. A za svojo prepričljivost se niti ne trudijo. Kardinal je bil celo tako neroden, da niti ni poskušal postreči s kakšno kontrakronologijo. Lahko bi denimo trdil, da se s Tanjo Bredo novembra 1969 ali tam nekje, ko je bi Peter spočet, preprosto ni videval. Toda svoje zgodbe o Črtomirju in Bogomili ter mladostni romanci niti ni poskušal zanikati v njenih časovnih dimenzijah. Zakaj in na podlagi česa bi potem utemeljeno bolj verjeli, da je Rode nedolžen in ne, da je kriv? Saj se vendar Delo in Karba nista izrekla o tem, kdo je dejanski Petrov oče. Ponudila sta zgolj zgodbo Petra, ki se zdi močno prepričljiva. Če ni, bosta novinar in medij plačala svojo visoko ceno, na sodišču in na medijskem trgu. Njuna kredibilnost bo padla. Da bo kardinalovo ime ostalo zamazano? Ob negativnem rezultatu prav gotovo ne. In ob takšni medijski podpori tudi.

Prvi primer: Rode, zakurjen na grmadi

Poskušal bom na kratko pretresti tri primere, v katerih so se avtorji postavili v bran Rodetu na način, da so napadli Delo in njegovega novinarja. Publicist Dejan Steinbuch, seveda na že omenjeni razvpiti strani siol.net, zapiše takole slikovite besede o kurjenju kardinala na grmadi:

Lahko se tolažimo, da zahodna pravna kultura čarovniških sojenj že nekaj stoletij ne prakticira več, čeprav drži tudi to, da je bilo čarovništvo še leta 1768 v našem kazenskem zakoniku opredeljeno kot kaznivo dejanje.

Kardinala Rodeta je na grmadi zakuril medij, ki se je ob njegovih preteklih izjavah najbolj goreče skliceval na civilno družbo, človekove pravice in ločitev Cerkve od države. Kar je svojevrstna ironija usode.

A preden jima javno čestitam, sem zaradi svojega prepričanja in vesti, zaradi profesionalne distance in kritične presoje dolžan dvigniti roko in problematizirati nekaj dejstev, ki na ta na prvi pogled fenomenalen dosežek slovenskega novinarstva mečejo senco dvoma. Obenem se javno zavezujem, da jima bom, če se izkaže, da je zgodba o zatajevanem kardinalovem sinu resnična, brez pomislekov javno čestital.

Velja seveda tudi obratno! Če se izkaže, da je vse skupaj potegavščina, neslana šala ali laž, bom potrkal na družbeno odgovornost lastnikov Dela, ki bi morali od odgovornih zahtevati, da odstopijo s položajev. Ker sem več let svetoval upravi medijske korporacije s pol milijarde evrov letnih prihodkov, dobro vem, o čem govorim. V civiliziranem evropskem okolju s krščansko tradicijo je na prvem mestu dostojanstvo ljudi. Vse drugo je Divji zahod.

Steinbuch ne razume nečesa, kar izvira že iz zakona o neprotislovju: zgodba o Petru kot kardinalovem očetu bodisi je resnična bodisi ni resnična. Ne more biti oboje hkrati. Če je resnična, potem se lahko novinarju le poklonimo. Če ni, se ne moremo. Toda on bi imel oboje: najprej bi grajal in poniževal medij ter branil kardinala, menda skurjenega na grmadi, potem pa bi se v isti sapi opravičil in čestital, če ima Karba vendarle prav. Danes bi pribijal na križ, jutri bi isti osebi za isto dejanje podelil zlato značko. Kot da ne razume ali ne želi razumeti, da je vehemenca, s katero zdaj sesuva medij, v resnici neutemeljena, saj jo vendar sam spodkopava s tem, da po tihem v drugem koraku dopušča, da se moti. Ob tem je tu še en vidik. Kot sem nakazal že prej: novinarski postopek ne more biti odvisen od rezultata. Ali je dober že zdaj in ga bomo hvalili. Ali pa ni dober in ga bomo grajali. Steinbuch pa se raje odloči za pljunek in obrambo kardinala – on že ve, da je novinarski postopek slab, čeprav ne ponuja nikakršne evidence, a je pripravljen taisti postopek hvaliti, če bo rezultat »pravi«. Razumi, kdor more.

Drugi primer: razkrita gola mati in njeni malopridni otroci

Murskosoboški škof dr. Peter Štumf je verjetno čisto simpatičen fejst možakar. Toda njegove zadnje izjave v obrambo kardinala so šle čez rob v svojo paranoidnosti: »Več kot očitno je, da mediji v današnjem času nimajo namena informirati javnosti, ampak je njihov cilj uničiti Cerkev.« Težko se odločim, katera teza se mi zdi bolj privlačna za premislek, tista o teoriji zarot in stricih iz ozadja ali prilika o razgaljeni materi, ki bi jo vsak otrok hitel zaščititi s krpico:

Takšno ravnanje kaže na nadutost, ki hoče oblast nad ljudmi in česar si mogoče tisti, ki vse to »vodijo« iz ozadja, tudi želijo. Njihova želja je zmanipulirati in prestrašiti ljudi. Medijski udarec kardinalu Rodetu nam razkriva veliko. To, da so se izgubili dokumenti tako na policiji kot v bolnišnici iz časov njegove prometne nesreče, ohranili pa so se »dokazi« glede mladostnih let, samo pomeni, kako skrbno so varovani in kako se še dopolnjujejo skrivni arhivi škofov in duhovnikov. In ob »pravem« času novinar dobi kot na pladnju serviran dosje in ga na ukaz »ljudi iz ozadja« uporabi. Če pa v tem dosjeju kaj manjka, seveda doda kakšno polresnico, domnevno resnico ali pa celo informacijo iz vrst nekaterih klerikov, čemur smo tudi priča v zadnjem času. – Kje in kakšna je pripadnost teh klerikov Cerkvi? Kje je njihova vera? So pozabili, da je Cerkev tudi njihova Mati? – Če se mati razkrije v goloti, tega njen otrok ne bo šel opisovat v časopisje, ampak bo zgrabil vsako, še tako majhno cunjo, da bi pokril njeno goloto. – In to je danes dolžnost vseh nas, otrok Cerkve: pokriti njeno goloto in njeno ranjenost. – Ti skriti kleriki bi to morali vedeti!

Dobrih novinarjev je na žalost vse manj. Ostajajo spletkarji, kompromisarji, pisuni naročenih informacij in »odtočne cevi«, skozi katere se pretaka strup laži in sovraštva od srca do možganov in od možganov do srca naročnikov, gledalcev in poslušalcev. Na žalost pa bo prej ali slej prišel čas, ko se bodo tudi ti, katerim ljudje enostavno več ne verjamejo, znašli na cesti med siromaki. Zato, ker so se prevarani ljudje naveličali kupovati laži in razno drugo navlako, tudi za takšne pisune ne bo več dela in ne kruha. Prišel bo tudi čas, ko bodo novinarji šli na ulice naših mest. Ne bodo jih sklicali sindikati. O, ne! Ljudje jih bodo prisilili, da bodo stopili na ulice. Na transparentih bodo nosili napisana opravičila državljanom za vse laži in vso škodo, ki so jo storili s svojim udinjanjem kapitalu, interesom zakulisnih mogočnežev in vseh, ki zagovarjajo nemoralo.

O družbeni paranoji sem na teh straneh in svoji knjigi spisal že cele gore analiz – zgornje moraliziranje je eno zanimivejših, ker nam slika apokaliptične podobe, kjer bodo menda novinarji kar sami na ulici prosili za milost državljane. Dejani Karbe, seveda. Naj znova opozorim le na majhen element: paranoja se ves čas hrani z gotovostjo. Privrženci in obrambne linije kardinala operirajo z njo: oni že vedo, da Rode ni grešen, da je nedolžen, da ni oče Petra. Ta gotovost jim ne le preprečuje dvom, temveč daje vehemenco in hromi presojo, po kateri bi vendar morali o krivdi razsojati šele po opravljenem testu očetovstva.

Še bolj zanimiv je škofov malodane lapsus, ki spominja na Andersenovo pravljico o nagem cesarju. A tu se Štumf zavzema za drugačen epilog: če je ena od moral pravljice o cesarjevih novih oblačilih ta, da spregledamo in naivno povemo resnico na glas (»Cesar je nag!«), se sam zavzema za popačeno moralnost: ko je mama gola, bi ji vendar morali podati kakšno cunjico in jo zgrabiti za roko, da ne bo videti grešna. Njeno goloto bi morali poskušati popraviti, jo prikriti. To bi bilo celo pravo znamenje ljubezni do matere Cerkve! Ne vem, če se škof zaveda, kaj je povedal. Niti ne vem, če je javnost taisto opazila, namreč škofovo precej odkrito apeliranje, da je treba take stvari pomesti pod preprogo. Da bi bilo to edino zveličavno. Dejan Karba je torej kriv: namesto da bi kot vernik in novinar poskrbel, da resnica ne pride na dan, razgaljeni mami Cerkvi ni ponudil cunjice (beri: obrambe) in jo s tem obvaroval pred pohujšanjem. Kriv je!

Stvar je lahko še hujša: če pomislimo na številne pedofilske škandale v cerkvenih vrstah, tudi slovenskih, nam škof nesramno hote ali nehote ponuja isto recepturo: razkrite gole riti naj nekdo nemudoma prekrije s kakšno krpico, da bo lahko mati Cerkev ostala brezmadežna. Če to ni perverzen poziv, celo k zatajevanju kaznivih dejanj, res ne vem, kaj je! Zgolj medijski poziv k temu, da se v očetovstvo klera ne sme drezati?

Tretji primer: predsednik republike vs. kardinal

Dr. Matevž Tomšič tudi že ve: Delovo odkritje je navaden konstrukt, bilo je nastavljena past, bombastična, proticerkvena, levičarska. A najbolj zanimiva v njegovi apoteozi kardinala je primerjava v medijski obravnavi zgodbe domnevne ljubice predsednika države in domnevnih kardinalovih mladostnih grehov:

Vendar se kardinal, kot kaže, ni ujel v nastavljeno past. Odločno je namreč izrazil pripravljenost, da opravi DNK test očetovstva. Za povrh je njegov “izgubljeni sin” Peter S. ob tem “čudežno izginil”. Kar je močno zmanjšalo kredibilnost zgodbe. Zato so njeni režiserji aktivirali rezervni scenarij. Tako poskušajo zdaj diskreditirati inštitut za sodno medicino, ki pri nas izvaja omenjene teste, češ da je njegov predstojnik krščansko usmerjen in s tem očitno “moralno-politično oporečen”. (Seveda, strokovni in nepristranski so lahko samo levičarji.) Še več, nekateri “poznavalci” – kot denimo ona proticerkveno nastrojena antropologinja – postavljajo pod vprašaj same DNK teste, čes da niso zanesljivi. (Čeprav so znanstveno potrjeni in jih kot verodostojne priznavajo v vsem razvitem svetu.) In tudi za izginotje Petra S. se najde “pojasnilo”, ki ga razni posredovalci že širijo naokoli: kakopak za tem stoji Vatikan, ki je dotičnega ustrahoval in/ali podkupil. (Nekateri so očitno preveč brali Da Vincijevo šifro.) Skratka, na vsak način se poskuša preprečiti, da bi se “bombastično” razkritje razgalilo kot navaden konstrukt.

Na nek način je celo mogoče pristati na tezo, da je kardinal kot javna osebnost, ki je vsaj v preteklosti pogosto dajal moralne sodbe o dogajanju v družbi, legitimna tarča zanimanja medijev, celo ko gre za zelo osebne zadeve. A kaj, ko so tu “na delu” očitna dvojna merila. Tisti, ki zdaj podrobno in z veliko strastjo brskajo po preteklosti dotičnega glede tega, kaj je imel z žensko po imenu Tanja Breda pred več desetletji, niso pokazali čisto nobenega zanimanja za domnevni skok čez plot predsednika države Danila Türka, ko naj bi se ne tako dolgo nazaj zapletel v razmerje s precej mlajšo pravnico, njegovo bivšo asistentko. Čeprav je to bilo nekaj, kar bi slovenske državljane bistveno bolj zadevalo kot pa morebitno očetovstvo visokega cerkvenega dostojanstvenika. Nanašalo se je namreč na najvišjega predstavnika slovenske države, tistega, ki torej načeloma zastopa vse državljane, medtem ko je početje predstavnikov Katoliške cerkve nekaj, kar se tiče zgolj njenih vernikov, drugih pa malo oz. skoraj nič.

Pri tem predsednik Türk navedb o njegovem zunajzakonskem razmerju sploh ni zanikal, ampak so v njegovem kabinetu zgolj suho izjavili, da tega ne komentirajo. A je bilo to za osrednje medije povsem dovolj, da so ga pustili pri miru. Medtem ko je kardinal Rode svoje domnevno očetovstvo kategorično zanikal, pa je kljub temu doživel silovit plaz namigov, očitkov in obtožb. Zopet so se aktivirali protikatoliški sentimenti, ki v slovenskem medijskem prostoru močno razširjeni, da ne rečemo prevladujoči.

Tomšičeva analogija, ki naj razkrije licemerno obnašanje slovenskih medijev, je priročna, tudi sam sem nanjo večkrat pomislil. A je izpeljava povsem deplasirana, saj primerja neprimerljivo: ko so desni (Janševi) mediji zagrabili in lansirali zgodbo o domnevni ljubici predsednika, pravzaprav jo pogrevajo še danes, niso ponudili prav nobenega indica, da bi zgodba lahko bila resnična. Nobenih fotografij, izjav očividcev ali resne evidence. Naravno je, da se osrednji mediji niso obesili nanjo, če ne ponuja prav nič evidence. Nato so se isti, očitno politično motivirani, spravili na predsednikov demanti »Ne komentiram«, ki je resnično neroden, a po sebi ne dokazuje prav nič. Naredili so ga za kronski dokaz njegovega grešnega skoka čez plot. Če predsednik nečesa ni zanikal na odločnejši način, to še ne pomeni, da bi iz tega smeli karkoli sklepati. Kot tudi ne moremo sklepati iz odločnega zanikanja kardinala, da je nedolžen. Tomšičev premislek pa nas prepričuje prav v to: če kardinal nekaj zanika, mu moramo verjeti. Če predsednik republike nečesa odločno ne zanika, mu ne smemo. Kot da je zagotavilo javne osebe nekaj, kar je nedotakljivo. Pavšalna Tomšičeva teza o proticerkvenem sentimentu pa bi najprej morala pojasniti dejstvo, zakaj so si strici iz ozadja za svoje umazane posle sposodili prav Dejana Karbo, ki ni le diplomirani teolog, ampak  tudi javno deklarirani vernik.

Vaja iz logike: ad ignorantiam

Vse tri naštete primere (lahko bi jih našel še vsaj deset zanimivih) vodi podobno sklepanje, približno takšno:

(1) Nihče ni dokazal, da je kardinal Rode oče Petra.

(2) Če trditev o Rodetovem očetovstvu ni dokazana, je ne moremo sprejeti kot resnične in mora torej biti nujno neresnična.

Na ne samo zmerno, temveč močno izraženo navijaštvo pravzaprav kaže še hujša oblika iste trditve, saj smo vendar sredi okoliščin, ko še ne vemo, ali bosta kardinal in Peter pristala na test očetovstva, ga tudi izvedla in kakšen bo rezultat. Toda nekateri že vedo. Modificirana trditev zagovornikov Rodeta je zato dejansko:

Če trditev o Rodetovem očetovstvu še ni dokazana, je ne moremo sprejeti kot resnične in mora torej biti nujno neresnična.

Omenjeni avtorji, kot rečeno, v svojih obsodbah ne dopuščajo posebnega dvoma: kardinal je nedolžen. S tem pravzaprav ponavljajo in širijo zmoto iz nevednosti, argument ad ignorantiam:

To reiterate, these arguments ignore the fact, and difficulty, that some true things may never be proven, and some false things may never be disproved with absolute certainty. The phrase “absence of evidence is not evidence of absence” can be used as a shorthand rebuttal to the second form of the ignorance fallacy (i.e. P has never been absolutely proven and is therefore certainly false).

Se pravi: odsotnost (popolne) evidence jemljejo za evidenco o odsotnosti (dokazov o Rodetovem očetovstvu). Ob tem, kot rečeno, postavljajo zahtevo po evidenci skrajno visoko: novinarju bi očitno verjeli le, če bi nam pomahal pred nosom s pozitivnim testom. In to takoj. Iz tega, da trditev še ni dokazana, pač ne moremo sklepati, da je nujno neresnična. Ironično ob tem je, da ob tem zapovrh relativizirajo sleherno evidenco in se pretvarjajo, kot da ni navzočih nobenih indicev – s kakšnim alternativnim scenarijem niti ne poskušajo priti naproti.

Včasih frenetični zagovorniki Rodeta poskušajo tudi z argumentom iz »neverjetnosti« oziroma pomanjkanja domišljije. Po eni strani se sklicujejo na avtoriteto (če je kardinal Rode rekel, da nima otrok, potem bo že držalo, saj je vendar francosko omikan gospod, in v Cerkvi vendar ne lažejo), po drugi strani na »neverjetnost«, da bi imel otroke. Takole:

Neverjetno je, da bi Rode imel otroke (ne moremo si predstavljati, da bi to sploh lahko bilo res), torej je trditev, da jih ima, gotovo napačna.

No, tu je še veliko drugih zanimivih detajlov, ki indicirajo pristranost stališča oziroma njegovo zmotnost. Ne gre pozabiti na neizmerno pomembno dejstvo: tisti, ki danes silovito branijo kardinala, niso niti z besedico šli v bran Uranu, čeprav evidence glede dobrih razlogov za njegov izgon ni prav nobene. Celo v natanko isti vsebinski konstelaciji: domnevnem očetovstvu. Takšna dvoličnost je še eno znamenje intelektualne nepoštenosti – za dopustitev možnosti »krivde«, ne kar krivde pri prvem jim niso dovolj številni indici, za pripis istega pri drugem pa niso niti malo izbirčni, zadovoljni so z nulto stopnjo indicev, pa že verjamejo Vatikanu.

Rezime: zadeva Rode je še enkrat več razkrila popolno medijsko zlaganost, ki jo živimo. Odsotnost vseh kriterijev presoj in analiz, novinarsko, strokovno in civilnodružbeno navijaštvo, molk novinarskega ceha, nemoč argumentacije in prevlado paranoje, ki nadomešča prvo.

Kardinala Rodeta zaskrbljujoča nevednost

Večer, ko gre za cerkvene in vatikanske zadrege, nikoli zares ne razočara. Cerkvenih struktur, kajpak. Vanessa Čokl daje v intervjuju priložnost kardinalu Rodetu odgovoriti na vse zadnje tedne nabrane obtožbe in sume, ki so se zvrstili proti njemu. Pravzaprav, povedano precizneje, priložnost ne odgovoriti. Govorice o Uranovem očetovstvu počasi premagujejo tiste o Rodetovem babištvu pri tem. Za marsikoga pravičniško ali celo z božjo pomočjo. Seveda ni razlogov za triumf, še zmerom smo na spolzkem področju, kjer tehtamo besedo proti besedi in ne vemo točno, kaj je res – toda breme dokaza, burden of proof, je vendar na tistih, ki izganjajo bolnega človeka iz dežele na podlagi neprepričljivih domnev.

Kardinal Rode

Nekaj evidence le imamo. Predvsem verbalne. Zame res ključen za razkritje resnice o domnevni Rodetovi vpletenosti v Uranov izgon je spodnji niz odgovorov razvpitega kardinala v omenjenem pogovoru (nekoliko daljši citat):

Pet let pozneje je bil nadškof Uran predčasno zamenjan. Ampak ne zato, da bi napredoval, kakor ste vi 2004. Sredi zgodbe je, kot je tukajšnja Katoliška cerkev še ni doživela?

“O tej zamenjavi nisem vedel ničesar, dokler se ni zgodila. Samo tedaj, ko je bilo že vse odločeno, so me obvestili iz kongregacije za škofe. Da bi imel pri tem kakršenkoli vpliv, je popoln absurd. To sem tudi jasno objavil v izjavi, objavljeni v Družini. A nekateri še naprej ponavljajo iste neumnosti, brez argumentov in brez dokazov ponavljajo in vsiljujejo ‘Rodetove spletke’. Takšna je ta mila Slovenija!”

Po lanski upokojitvi v Rimu ne vodite več kongregacije, ministrstva za redovnike in redovnice. Imate pa še zadolžitve v nekaj kongregacijah. Tudi v tej za škofe?

“Da, do osemdesetega leta starosti bom član kongregacije za škofe. Člani tega dikasterija se ukvarjamo z imenovanjem škofov, ne z odstavljanjem škofov. Zelo preprosto in čisto nasprotno od tega, kakor to prikazujejo nekateri mediji tu v Sloveniji! Ko se pojavi kakšen kritičen primer, ustanovijo posebno, strogo zaupno komisijo, ki ga preučuje in odloča. Jaz nisem bil nikoli član kakšne take komisije.”

Uradnih informacij iz vatikanske smeri je komaj kaj, gre za zadeve med kongregacijo za škofe in zamenjanim ter upokojenim nadškofom, pravijo v cerkveni Ljubljani o vatikanski sankciji za prejšnjega nadškofa. In cvetijo teorije. O razlogih za kazen: odhod iz Slovenije. Lahko pomagate? Bi bili morali v nunciaturi v Ljubljani povedati več?

“Ker sem povsem izven te zgodbe, vam res ne morem pomagati. Z ugibanji, kakor vidite, ne pridemo daleč. So pa te zadeve strogo zaupne in jih kongregacija za škofe nikoli ne objavlja. Spoštuje namreč zasebnost prizadetega. Zato tudi nunciatura o tem ne bo nikoli spregovorila – edini, ki lahko o tem kaj pove, je msgr. Uran.”

Tri vprašanja

Kardinal Rode se je v tem odločilnem pasusu popolnoma zaplezal v težko sprejemljiv scenarij. Stvari, ki jih je v svojem vehementnem slogu obelodanil, je namreč odločno preveč, da bi njihova kombinacija zvenela prepričljivo. Ne le, da ne pozna primera dekreta proti Uranu, o tem niti ni odločal. In ne le, da o njem ni odločal, tudi v moralnem smislu ostaja »izven te zgodbe«, molčeč in skrivnosten, tako kot je v vednostnem. Poglejmo, zakaj je naš kardinal videti hudimano nepoučen in neodgovoren, vse do točke, ko mu težko še verjamemo, ter kaj to pomeni.

Vprašanje vednosti

Rode je kot član kongregacije za škofe popolnoma neveden, defenzivno priznava sam. Trditev iz nastopa v Turnišču nekaj dni nazaj pri sestrah klarisah je zdaj ponovljena. Ne more nam pomagati – sicer je tako prijazen in bi rad, a čisto nič ne ve, kaj točno je doletelo Urana, čeprav je prav ta vatikanski organ, ne preveč številčen, sprejel omenjeno odločitev. Ampak da bi umetniški vtis bil še popolnejši, so njegova dejanja strogo zaupna. Se pravi, četudi nič ne ve, je tisto, česar ne ve, strogo zaupno. Za vsak slučaj, da drugi ne bi vedeli. Ampak popolnoma odveč, če niti člani kongregacije ne vedo!

Da bi umetniški vtis dosegel še večjo impresivnost, kardinal Rode ne ve nič o tem, kaj se dogaja v njegovi rodni Sloveniji. In o svojem nasledniku nadškofu Uranu, o katerem nikoli ni znal najti lepe besede. Nanj se verjetno v Vatikanu, čeprav je edini slovenski kardinal in daleč najvišje v tamkašnjih krogih, nikoli ni nihče obrnil ne z informacijo ali z vprašanjem, on je zunaj te zgodbe. Vsega je kriva ustanovljena komisija – s sklicevanjem nanjo je zdaj navidez prevaljena ne le odgovornost, temveč tudi nakazan nek drugi »izvor« vednosti o tem, česa točno je Uran obtožen. O enigmatični komisiji seveda, in na to računa, verjetno nikoli ne bomo izvedeli nič.

Vprašanje sprejemanja odločitev

»O tej zamenjavi nisem vedel ničesar, dokler se ni zgodila. Samo tedaj, ko je bilo že vse odločeno, so me obvestili iz kongregacije za škofe.« Ker je prišlo do zamenjave Urana leta 2009, se Rodetova nevednost dogaja že vse od takrat. A ne le to, njegova eminenca kardinal so bili o takih odločitvah, ki jih sprejema kongregacija za škofe, »le« obveščeni, ko je že vse mimo – čeprav so seveda tisto leto že kar nekaj časa bili njen član. Kot so še danes in bodo do leta 2014.

Rodetova nevednost je torej trajna, vleče se že vse od leta 2009 in čisto nič se ne izboljšuje. Pričakovali bi, da je v opisu pristojnosti članov te vatikanske dikasterije seveda sprejemanje odločitev. Rode pa ne le, da je neveden glede sankcij proti Uranu in razloga za njegovo zamenjavo leta 2009, želi nas celo prepričati, da o tem ni odločal – sprejemal je zgolj obvestila drugih. Na odločitve ni imel, kot pravi, nobenega »vpliva«. Segmenta vednosti in odločanja drugih sta zdaj kar dva sumljiva elementa, ki resno navržeta dilemo, kaj točno člani kongregacije sploh počnejo, če ničesar ne vedo in če odločitve namesto njih sprejemajo drugi, o njih pa so le obveščeni! Kakšen vpliv potem sploh imajo? Mar ni takšno priznanje sramotno za delovanje kongregacije in bi po tem medijskem razkritju smeli govoriti o majhnem škandalu? Ker če sodijo v majhno Slovenijo veliki škandali, kot pravi, je opisano gotovo majhen škandal v velikem Vatikanu.

Vprašanje moralne odgovornosti

Za konec pa Rodetovo (verjetno) sprenevedanje logično razpira še dimenzijo nekogaršnje odgovornosti: za npr. Uranov umik in vse podobne odločitve, pri katerih njeni člani ničesar ne vedo in o ničemer ne odločajo avtonomno. Mar niso, četudi maksimalno nevedni in neodločujoči, še vedno moralno in sicer odgovorni kot člani te rimske kurije? Če se nekoč izkaže, v kar sicer nekoliko dvomim zaradi dosežene stopnje konspirativnosti dekreta, da je njihova odločitev o Uranovem umiku bila lažirano in spletkarsko dejanje proti nedolžnemu človeku, ignoranca in zamolčevanje odločitev ne bosta nobena olajševalna okoliščina – če bi že sprejeli, da sta realni. Kajti kakšna je sploh verjetnost,  da je Rodetova izpoved resnična? Izjemno majhna – v luči povedanega. Morda bi eminenca bolje storila, ko bi si zamislila nekoliko bolj kredibilno zgodbo ali scenarij, v katerem bi nastopal vsaj kakšen fragment vednosti. Z njeno popolno izključitvijo je zaigrala na karto radikalne ignorance, ki je tudi radikalno nekredibilna in neodgovorna. Najmanj, kar lahko rečemo, je, da je Rodetovo ravnanje nenavadno. Največ, kar lahko ugotovimo, pa je, da je še bolj sumljivo kot prej.

Dogovor in njegovi subjekti

Kardinala pa obremenjuje še nekaj. Nič manj kot izjavi SŠK in Apostolske nunciature v Sloveniji. SŠK govori o dogovoru med Kongregacijo za škofe in nadškofom Uranom – vsebine ne poznamo. Takole pišejo:

Določilo iz dogovora iz leta 2009 med Kongregacijo za škofe in nadškofom Uranom ostaja v veljavi

V dogovoru z apostolskim nuncijem v Republiki Sloveniji msgr. dr. Juliuszem Januszem sporočamo, da je nuncij nadškofa Urana obiskal v bolnišnici v torek, 31. julija 2012, torej dan po njegovi hospitalizaciji (prim. http://katoliska-cerkev.si/upokojeni-ljubljanski-nadskof-msgr.-alojz-uran-je-bil-sprejet-v-bolnisnico in http://katoliska-cerkev.si/upokojeni-ljubljanski-nadskof-msgr.-alojz-uran-ostaja-v-ukc-ljubljana), in mu zagotovil, da še vedno velja določilo iz dogovora iz leta 2009 med Kongregacijo za škofe in nadškofom Uranom. Nadškof Uran bo zdravstveno oskrbo v Sloveniji lahko iskal, kadar koli in dokler bo potrebno.

Isto izrazje o »dogovoru« uporablja tudi apostolska nunciatura v Sloveniji. Terminologija torej spravlja pod vprašaj Rodetov alibični scenarij, po katerem je v roke zgolj prejel nekakšen dekret, ki ga je sestavila neznana preiskovalna komisija v sestavi kongregacije, medtem ko je leta 2009 bil s strani kongregacije o odločitvi samo obveščen. Če kaj, potem narava dela te komisije ne more narekovati, da se ta dogovarja z Uranom. Dogovarja se lahko le članstvo Kongregacije v polni sestavi, vse ostalo bi dezavuiralo tak organ. Kolikor torej obstajajo dogovori, je moralo biti članstvo z njimi seznanjeno in nastopati kot subjekt dogovarjanja. S tem pa tudi Rode. Njegov alibi z nevednostjo spet pade v vodo ali resno ogroža kredibilnost delovanja kongregacije.

Novinarska kurtoazija

Večerov članek ni le pikantno zanimiv zaradi ekskluzivnosti ali Rodetovih nekredibilnih replik, ki jih novinarka kot takšne seveda ne detektira. Lahko bi služil tudi za majhno študijsko čtivo tistim, ki se učijo, kako se intervjuje ne dela. Kurtoazija in pihanje na dušo dajeta slutiti, da sta glasna omemba raziskovalnega čuta in novinarske profesionalnosti hudo podcenjevanje pristopa. Poglejmo na kratko nekaj vprašanj. Že prvo je tako značilno domačijsko:

»V okolico Rima, v poletno rezidenco, se je papež umaknil čez poletje. Vam, gospod kardinal, gredo pa h koncu počitnice doma?«

Prijaznost namesto tnala delikatnih aktualij, ki begajo vernike in širšo javnost. Prav, bodimo dobrohotni, človeka se vpraša tudi kaj prijaznega, tudi o počitnicah, sploh na začetku, bi marsikdo porekel. Toda kaj, ko je prijaznost siceršnje načelo intervjuja. Kajti npr. z naslednjim vprašanjem novinarka po tihem simpatizira z Rodetom, tako rekoč navijaško se solidarizira z njim in mu piha na dušo z namigom, da je žrtev spletke kriminalk željnih:

»O režiserjih se v neskončnost špekulira. Uranovi podporniki doma so vas, če smem uporabiti besedo iz vaše velikošmarenske pridige na Dolenjskem, namalali v zmaja, ki da stoji za vsem. Češ, saj sedi v kongregaciji, ki odloča o škofih.Saj se ve, da z Uranom ni na isti valovni dolžini. Saj se ve, da ima vpliv v Vatikanu. Kriminalka, skratka.«

Kot da to še ni dovolj, je treba afirmirati neizpodbitno pravilnost vatikanskih odločitev. Te so skrbne, pretehtane, zato lahko kardinal na tako novinarsko izhodišče seveda le olajšano prikima:

Greva nazaj k upokojenemu ljubljanskemu nadškofu. Ko gre Sveti sedež nad najvišje može v krajevnih Cerkvah, ima močne razloge, to je najbrž jasno? Ne privošči si odločitev čez noč.

Novinarka zna s svojo previdnostjo zgolj preverjati občutke intervjuvanca. Namesto da bi decidirano sledila logiki problemov in ga lovila v jasne odgovore, na maksimalno ohlapen način dreza vanj z maksimalno nenevarnimi ponudbami za mnenje:

Pet let pozneje je bil nadškof Uran predčasno zamenjan. Ampak ne zato, da bi napredoval, kakor ste vi 2004. Sredi zgodbe je, kot je tukajšnja Katoliška cerkev še ni doživela?

Ko gre za delikatne stvari, kakršno je očetovstvo, so stvari predstavljene kot »prikazni«, fatamorgana. Enim se menda prikazujejo kardinalovi otroci in novinarka si pač ne drzne  neposredno odpreti izziv, raje se obnaša, kot da že pozna resnico:

Štejejo se ne samo domnevni Uranovi otroci. Nekaterim so se prikazali še Rodetovi?

Včasih so vprašanja tako ziheraška, da zvenijo kot retorična, benigno ponižna se pravzaprav intervjuvancu le dobrikajo, mu poenostavljajo delo s ponujeno tavtološkostjo:

Verna baza je še. Okoliščine, da bi vera šla gor, pa seveda niso idealne?

Končni ultimativni izziv

Ocvirek za konec. Kardinal Rode je nepričakovano predse postavil nadvse resen izziv, ki ga lahko stane kardinalskih škrlatnih oblačil:

Zase lahko samo rečem, da – če bi držalo, da imam otroke, ali bi se o tem govorilo – škofovske službe ne bi sprejel.

Dogaja se mu ravno to: govorice, ki so pokosile Urana, se dogajajo tudi proti njemu. Govorice o tem, da ima otroke. Škofovsko službo je že sprejel. Bo dosleden samemu sebi in se zaradi njih odpovedal kardinalskemu posvečenju? Če ne bo, je v neskladju s samim sabo. Morda bi se lahko prav zdaj, osebno soočen z njimi, zamislil nad dejstvom, da je z logiko govoric nekaj hudo narobe. In spet se zdi, da je napol priznal, da je za Uranov ostrakizem krivo prav to: prazni gostilniški trači.