Delova skrb za Greto: o psevdoreligioznih imaginarijih apokalipse

Je Greta Thunberg res postala le še ena modna antijunakinja v svetu sodobnih ikon, nepotreben malik širokih množic po svetu, uspešen v mobiliziranju mladih in starih s svojo nenavadno, prav nič instagramsko nekonvencionalno »podobo«, ali pa je morda resnična herojinja tega trenutka, srčna in predana naslavljalka najbolj dramatičnih podnebnih dilem na našem planetu?

Lisjak Greta Delo

Delov kolumnist in skrb za Gretine apokaliptične vizije

Zanikovalci podnebnih sprememb

Razdeljena javnost velikokrat sledi predvsem političnim preferencam, čeprav katastrofalne napovedi znanstvenikov ne dopuščajo nobenega dvoma: nezadržne klimatske spremembe bodo v naslednjih letih in desetletjih, če ničesar ne storimo, prizadele prav vse ljudi, skeptike in podpornike, ne glede na politično pripadnost, barvo kože ali verska prepričanja.

Dvomljivcev ne prepriča niti skoraj popoln znanstveni konsenz o skorajda zakockanosti prihodnosti našega planeta, proti Greti lahko predvsem v zadnjega pol leta spremljamo organizirane napade zanikovalcev podnebnih sprememb, še bolj pripadnikov skrajne desnice, populističnih voditeljev ali tistih predsednikov držav, od katerih se na področju podnebnih politik pričakuje največ.

Sovražna propaganda sploh ne pojenja, nenadoma številne moti, da je predana aktivistka ženskega spola, zaletavajo se v njeno avtistično motnjo in na njenem obrazu odkrivajo moteče poteze; ko jim zmanjka materiala in skrbi za zdravje, v svoji toksičnosti žalijo in obrekujejo njeno družino.

Novi maliki in kulturni marksizem

Tudi pri nas je Janez Janša zavzel prepoznavno stališče: Greta je menda postala del politične agende »leve scene«, ki je »prežeta s kulturnim marksizmom«, k čemur so »hitro dodali še katastrofične napovedi, ki bi jih naj povzročile podnebne spremembe.«

K temu dodana razlaga, da po nepotrebnem pridigamo o tem, kako spremembe izključno povzroča človek, se potem sklicuje na usodno dogajanje na Soncu in na vse, kjer je človekov vpliv na podnebje izključen. Finalna misel prvaka SDS potem enoznačna razglaša diagnozo: celotno dogajanje smemo jemati za ideologijo in famo »novih malikov, kot je Greta«.

Linija domačih zanikovalcev podnebnih sprememb se odlično ujame s široko zastavljeno psihopolitiko konspiracizma in s propagandizmi, da so nam dogajanje podtaknili »ekosocialisti«. Povedano drugače: nismo izjema, Greta je postala predmet neekskluzivne politične folklore na Slovenskem.

Promotorka apokaliptičnih vizij

Tudi v časopisu Delo so se odločili, da dajo prostor skeptikom. Njihov stalni kolumnist Luka Lisjak Gabrijelčič je danes zapisal, da »Greta s svojo karizmo dosega le, da apokaliptične vizije postajajo sprejemljiv način razprave o podnebnih spremembah. Če smo se kaj naučili iz zgodovine 20. stoletja, se iz njih ne rodi nič dobrega«.

Povedano drugače, težava se skriva najprej v njeni karizmi, potem v njeni promociji apokaliptičnih vizij in nato še v tem, da se je tovrstni diskurz, apokaliptičnosti torej, normaliziral.

Stališče na argumentacijski ravni v ničemer ne dopolnjuje klasične agende zanikovalcev podnebnih sprememb, če odmislimo zgodovinski moralni poduk o negativnih posledicah tovrstnih vizij. V podporo svojim dvomom avtor ne navaja nobene utemeljitve.

Moteča znanstvena resnica

Kaj natančno pomeni trditev, da postajajo apokaliptične vizije sprejemljiv način širokih razprav? Najprej predvsem, da so Gretine vizije zmotne. Da vse, na čemer gradi svoje gibanje, bodisi ne drži bodisi je pretirano.

Za pozicijo Delovega kolumnista ni nič bolj ironičnega od splošno znanega dejstva, da švedska najstniška aktivistka nikoli ne pojasnjuje ničesar drugega od tega, kar razlagajo klimatologi. V njenih zahtevah in javnih pogledih ni niti enega odstotka ideologije. Zgolj suhoparni scientizem, če se izrazim zoprno: Greta zahteva zgolj, da znanstvene statistike, preračune in svarila enkrat za vselej vzamemo zares. V tem je edini smisel njenih apelov: nemogoče ji je očitati kričaštvo ali kakršnokoli zlorabo, ne da bi taisto očitali klimatologom.

Potemtakem je njena apokaliptična vizija, ki je menda zdaj neudobno servirana kot »sprejemljiva«, po svojem bistvu le moteča znanstvena resnica. Brutalno takšna, da se moramo pred njo zaščititi, sicer bo menda rodila nekaj zgodovinsko slabega!

Ena najslabših podnebnih strategij

Ko je Greta letošnjega marca organizirala svetovni protest proti podnebnim spremembam pod naslovom »Skolstrejk för klimatet« (Šolska stavka za podnebje), jo je zgolj v Nemčiji, Švici in Avstriji podprlo 25.000 znanstvenikov. Še bistveno več po celem svetu, v ZDA, Veliki Britaniji, Belgiji, Finskem, Avstraliji in Novi Zelandiji.

V Sloveniji smo pred slabim mesecem lahko prebrali zahtevo slovenskih raziskovalcev za sprejetje takojšnjih ukrepov za blaženje podnebnih sprememb in prilagajanje nanje. V njej so se naslovili na predsednike republike, vlade, DZ in državnega sveta in opozorili na grožnjo katastrofalnih podnebnih sprememb v imenu »profesionalne in etične dolžnosti«.

Ob tem so dodali, da ima Slovenija med državami Evropske unije eno najslabših podnebnih strategij (Nacionalni energetski in podnebni načrt) in da ta nikakor ni v skladu z zastavljenimi cilji Pariškega podnebnega sporazuma.

O čem se sploh pogovarjamo, ko v javnem prostoru Gretine napore lahkotno reduciramo na škodljive in nesmiselne apokaliptične fantazme? Morda o čem drugem kot priročnem gradivu za priložnostne zanikovalce in ideološke nasprotnike?

Psevdoreligiozni imaginarij

Lisjak Gabrijelčič gradi  svojo zavračanje Grete tudi na zelo nenavadni primerjavi z Devico Orleansko. Ta da je bila s svojimi vizijami uspešna, Ivana je angleško vojsko dejansko premagala, vendar švedski okoljevarstvenici menda to ni dano: ker ne razume politične realnosti, ker ne pozna vzvodov, ker ima zgolj prazno karizmo, ker njena retorika ni racionalna (!), ne more biti uspešna:

»Vendar je tudi očitno apokaliptična, nabita s čustvenimi izlivi, svojo privlačnost pa črpa iz imaginarija, ki me bolj kot na klasični civilnodružbeni aktivizem, kakršnega poznamo iz 20. stoletja, spominja na psevdoreligiozna gibanja.«

Očitki ne bi mogli biti postavljeni v bolj absurdno nasprotje: resna znanstvena opozorila so brez posebne utemeljitve zreducirana na bizarna milenijska verska prepričanja.

Racionalizacija odpuščanj novinarjev

Ni prvič, da Delov komentator ubira svojo misel v nekakšno politično sredinskost, legitimacijo desnih idej in recimo mazaške napade na ljubljanske spomenike označuje za artistična dejanja, o čemer sem podrobno pisal v besedilu Ko mazaške akcije v Delu postanejo nenamerna umetniška provokacija.

Toda na preizkušnji je nekaj več, tudi verodostojnost. Isti časopis je nedavno v podnaslovu prispevka Maje Grgič spravil v vzročni odnos odpuščanja novinarjev in naročanje medijskih vsebin. Zdi se, kakor da bi želel uporabiti posebno motivacijo, ko je novinarka zapisala:

»Spomladi je ugasnilo samostojno izhajanje nekaterih revij, na Delu pripravljajo program presežnih novinarjev, odpuščanja ali zniževanje plač napovedujejo tudi na Dnevniku, javni RTV servis ima po besedah njegovega direktorja le še leto dni zlatih rezerv.«

delo brezplačna odpuščanja

Delo o nepotrebnem zgražanju nad odpuščanji novinarjev

Zavito sporočilo po svojem bistvu zveni kot racionalizacija: ker nas ne berete, ker izginjajo kakovostne in kritične medijske vsebine, ker jih nihče ne zna ceniti ali želi podpreti, ne bodite presenečeni, če bomo pač odpuščali novinarje; ne zgražajte se, če se bo to zgodilo, če niste naročniki nobenih tiskanih ali spletnih medijskih vsebin.

Dostop do sobotne edicije Dela sem pošteno plačal. Toda sprašujem se, zanesljivo ne edini, zakaj bi morali bralci plačevati za informacije o tem, da so opozorila pred podnebno katastrofo stvar psevdoreligioznih občutkov o tem svetu. Zveni kot norčevanje; zato bi bil čas, da si nalijemo čistega vina.

Podnebni skeptiki, zmagovalci v medijski pozornosti

Slovenska tiskovna agencija v današnjem članku povzema ugotovitve iz revije Nature Communications, še zdaleč ne nepričakovane, ki bi morale spodbuditi razmislek širše javnosti, sploh pa vseh tistih, ki poklicno delujejo v medijih. Novica je povzeta po francoski tiskovni agenciji AFP.

sta zanikovalci sprememb

Zanikovalci sprememb v novici STA

Poanta vesti je enostavna, vsebovana že v naslovu: zanikovalci podnebnih sprememb so bolj zastopani v medijih kot znanstveniki, kar je pokazala študija z izračunanimi statistikami med letoma 2000 in 2016. Še več, raziskovalci so prišli do ugotovitve, da so si vsi, ki gojijo skeptična prepričanja (akademiki, politiki, poslovneži) in dvomijo v dejansko zviševanje temperatur in podnebnih sprememb, »prislužili« 50 odstotkov več objav, gledano v celoti.

Skratka, njihova prepričanja so bila znotraj seštevka vseh, ki jih ponujajo mediji, bistveno bolj navzoča in s tem najbrž tudi uspešna. Iz navedenega so izpeljali sklep, da takšno razmerje »bega javnost in upočasnjuje odgovor na izzive globalnega segrevanja«.

Medijska prevlada podnebnih skeptikov

Da bi situacija bila še hujša, so podnebni skeptiki bili bolj navzoči tudi v medijih, ki sicer slovijo po višjih standardih glede navajanja dokazov, obenem pa pokrivajo predvsem angleško govoreča področja: takšni so New York Times, The Guardian, Wall Street Journal in Daily Telegraph. Če smem takoj pripomniti: koliko slabša je situacija šele pri manj kvalitetnih medijih!

Najbrž ob teh spoznanjih nihče ni res dramatično presenečen, povprečen uporabnik medijev bo v njih takoj dešifriral še eno znamenje »usodnosti« medijskih epistemskih konstrukcij realnosti. No, tokrat predvsem neposredne nevarnosti, ki je tale: kako naj se kot skupnost in civilizacija učinkovito borimo proti podnebnim spremembam, če nam množični mediji dominantno servirajo dvome v posledice rabe fosilnih goriv, resne grožnje civilizaciji in življenju na planetu pa predstavljajo kot kakšen Branko Grims, ki vidi v izumrtju črnega panterja (!) kronski dokaz, da se ozračje zemlje ohlaja, ne segreva, zato prave nevarnosti zaradi dviga temperature in ekstremnih vremenskih pojavov enostavno sploh ni?

Kako intenzivna in vplivna je tovrstna »medijska epistemologija« podnebnih sprememb in mar ni približno enako nevarna kot spremembe same? Zelo indikativno za naracijsko neutečenost vesti, ki jo objavlja STA, je že njena umestitev v rubriko »Gospodarstvo«. Daleč od tega, da bi podnebne spremembe imele vpliv samo nanj, še kako intrigantna bi morala biti vest za najširšo javnost. Ena izmed spletnih strani, ki je novico STA danes že povzela, jo je uvrstila v kategorijo »Lifestyle«  oziroma »Zanimivosti«.

Čemu mediji dajejo prednost

Pisanje o podnebnih spremembah lahko vzamemo zgolj za enega od simptomov trendov vsesplošnega poplitvenja, tabloidizacije in komercializacije medijev, prepoznavnih znakov odpovedi vsemu, kar bi moralo predstavljati njihovo poslanstvo sredi krize sodobnega sveta, ko potreba po resnem in odgovornem novinarstvu še nikoli ni bila večja.

Problem je kajpak bistveno širši in hitro zaznaven tudi v domačem prostoru: danes intelektualni šarlatani in zabavljači po izbiri neresnih urednikov žanjejo neskončno prednost pred akademiki, pop kolumnisti pred pretehtanimi, trapaste in čudaške izjave vseh vrst pred argumentiranimi, lažne novice pred resničnimi, zmote in čustveni apeli pred dokazljivimi in utemeljenimi spoznanji, šokantne novice pred res pomembnimi, manipulacije pred verodostojnimi informacijami, propagandizmi pred obveščanjem, senzacionalizmi pred poglobljenostjo, rumeno novinarstvo pred preiskovalnim, ksenofobni in nestrpni politiki pred dostojanstvenimi. Vse to je pričakovana in hitro zaznavna tragična podoba medijev, kot jih dnevno prebiramo.

Nesorazmernost predstavitev argumentov

Da bi sploh lahko izpeljali ukrepe in zajezili negativne posledice globalnega segrevanja, ki si jih lahko obetamo in so vsak dan bolj otipljive, tako ali drugače potrebujemo spremembo v miselnosti in obnašanjskih vzorcih množic. Na njih pa imajo prav mediji odločilni vpliv. V navedeni novici eden od avtorjev raziskave opozarja na zgrešeno»distribucijo strokovnih spoznanj«:

»Tisti, ki zanikajo podnebne spremembe, so si izborili močan glas v politiki in znanstveni skupnosti,« so opozorili avtorji študije, na čelu katerih je Alexander Petersen s kalifornijske univerze v Mercedu. »Tako nesorazmerno medijsko pokrivanje argumentov in deležnikov napačno distribuira strokovna spoznanja,« so opozorili. »Prav tako podcenjuje verodostojnost avtoritet kariernih podnebnih znanstvenikov in krepi trend prevlade tistih, ki zanikajo podnebne spremembe, nad javno znanstveno razpravo,« so dodali.

Na koncu zapisa je zaskrbljenost nekoliko omiljena; v zadnjem letu naj bi se močno povečala, sploh po oktobrskem poročilu Združenih narodov. Ironično so medijska naracija, uokvirjanje in prednostno tematiziranje, skratka našteti in vsi preostali faktorji selekcije in obravnave dogodkov, ki legitimirajo javno razpravo, danes odvisni predvsem od ustvarjenega profita, zato se utegne zgoditi, da bodo apokaliptične novice počasi nevtralizirale škodo, ki jo povzroča javni prostor, posvečene opisani nebrzdani promociji skeptikom.

Vendar bo takšno ustavljanje, ki ga ni mogoče kar brez zadržka pozdraviti, saj je znova lahko sporno v smeri pretiravanja, morda nekaj, kar bo prišlo prepozno.