Pahorjeva zlagana podoba spravitelja Slovencev

Če je morda kdo še poskušal dobrohotno verjeti v podobo Boruta Pahorja kot prijaznega spravitelja Slovencev, prinašalca nacionalne sprave »med brate« in obenem njenega bizarnega izvoznika v Srebrenico, če ga doslej niso prepričali dvomi v zlaganost skrbno negovane drže, mu bo spodnji citat iz sveže Mladine moral dati vendarle misliti, da se v svoji dobronamerni percepciji moti.

Ob slovesnosti odprtja spominske plošče na Karlovici pri Velikih Laščah, kjer je predsednik petega julija letos na veliko hvalil plemenitost ideje tamkajšnjega župana, da padle v NOB, talce in internirance pripiše na skupno obeležje z domobranci, je namreč Pahor dobro vedel naslednje:

Srečko Knafelc, predsednik društva Zarja spominov, člana Zveze borcev za vrednote NOB, pojasnjuje, da so predsednika republike vnaprej opozorili, da gre za prisilno spravno dejanje, ki je v nasprotju s temeljnim vodilom sprave. In da ne gre za povezovalno dejanje, ker je bilo storjeno v nasprotju z željami zveze borcev ter brez vednosti svojcev žrtev, katerih imena so zapisana na spominskem znamenju padlim v NOB. Knafelc pojasnjuje, da jim je doslej od 47 padlih, zapisanih na plošči, uspelo stopiti v stik s svojci približno polovice in nobeden ni podal soglasja, da se spominska plošča postavi na način in na mestu, ki si ga je zamislil velikolaški župan Anton Zakrajšek in ga je potrdil tamkajšnji občinski svet. Prej svojcev žrtev o tem ni nihče nič vprašal.

Iz Knafelčevega pojasnila torej sledi dvoje:

(1) Pahor je bil pred proslavo iz prve roke seznanjen s protesti ZZB NOB, a jih ni upošteval. Še več, iz njegovega govora izhaja, da jih je gladko prezrl kot nepomembne in da ni upošteval mnenja ene od dveh strani, da gre za prisilno in lažno spravno ravnanje. Raje je, povsem zavedajoč se svoje enostranskosti, podprl drugo, ravnal afirmativno do geste navzlic nasprotovanjem.

(2) Pahor je bil pred proslavo seznanjen, da skupnemu spominskemu obeležju nasprotujejo svojci padlih v NOB oziroma da to ni v skladu z njihovo željo. Čez njihovo stališče je, dobro obveščen, da ravna v nasprotju z njo, enostavno pljunil. Očitno zato, da bi sodeloval v izgradnji nasilnega spravnega dejanja, ki ga je kasneje promoviral v svojem govoru v Srebrenici. In da bi z njim, očitno, povzdignil sebe kot nekakšnega spravitelja naroda in pobudnika duhovne renesanse Slovencev.

Mladina Pahor sprava Velike Lašče

V bistvu smo se znašli pred popolnim perverznim protislovjem: v tem, ko je pohvalil gesto tamkajšnjega župana kot »pietetno dejanje«, je bila cena zanj polno zanikanje zahteve omenjenih sorodnikov in upoštevanja njihove pietete. Obstajajo pietetna dejanja, katerih integralni del je zanikanje pietete?

Svoj projekt sprave si predstavlja tako, da pritrjuje eni strani in ignorira drugo.

Za to, da je lahko skupno spominsko obeležje označil za »nekaj plemenitega in nekaj dobrega, za nekaj, kar nas dela bolj humane in bolj človeške«, je moral mnenje ZZB NOB in svojcev pokojnih implicitno interpretirati kot neplemenito in nehumano, celo nečloveško.

Zakaj že dvanajsti dan do te mere manipulativno ravnanje predsednika velike večine slovenskih novinarjev ne pritegne, da bi o njem vsaj poročali, je pač še ena zrcalna podoba naših medijev. No, Pahor bo vesel in hvaležen.

Več:

https://vezjak.com/2015/07/06/koliko-je-vredna-predsednikova-plemenitost-ob-bratomorni-moriji/

https://vezjak.com/2015/07/09/predsednik-pahor-se-v-spravni-zablodi-norcuje-iz-zivih-in-mrtvih/

https://vezjak.com/2015/07/14/duhovna-renesansa-slovencev-in-izvoz-sprave-v-srebrenico/

Koliko je vredna predsednikova plemenitost ob bratomorni moriji

V Velikih Laščah, konkretneje na Karlovici, se je predsednik republike Borut Pahor udeležil spominske slovesnosti ob odkritju obeležja, spominske plošče z imeni padlih iz okolice kraja tako na partizanski kot na domobranski strani.

Motiva ni skrival, v svojem nagovoru je dogodek izpostavil kot primer »dobre prakse«, pohvalil tamkajšnjega župana (iz vrst SDS) in znova ponovil svojo mantro, da pri nas »brat bratu« ne zna odpuščati. Strpnost in zaupanje pa so temelj za narodov razvoj.

Presenetljivo o dogodku, razen Dela in STA, nihče ni poročal. Zakaj se medijem ni zdel pomemben, čeprav zabeljen s predsednikovo navzočnostjo, lahko bolj ugibamo.

Pahor obeležje Karlovica Delo

Koliko je torej moralno in sicer dopustna gesta, ki jo je Pahor na veliko pozdravljal kot plemenito, skrita za »pietetno dejanje« odprtja spominske plošče, na katero so uvrstili kar tri kategorije pokojnikov, padle borce NOB, domobrance in žrtve povojnega nasilja? Je takšno dejanje res hvalevredno plemenito in dobro, nas dela bolj humane in človeške, kot je povedal? Ali pa se morda nekdo od borcev proti okupatorju, simbolno čaščenih skupaj s kolaboranti, ob takšnem predsedniku obrača v grobu?

Pomiriti brate

Takoj lahko opazimo, da je dogodek bil kot pisan na kožo ideji, ki jo je v javnih nastopih zadnjega leta večkrat ponovil: Slovenci da znamo grozote vojne odpustiti drugim, italijanskim, nemškim in madžarskim okupatorjem, le brat bratu tega nikoli ne bo storil. On, vrli Pahor, pa bo storil vse, da brate med sabo pomiri.

Predsednikova misija v celoti stoji in pade s tezo, ki jo pri nas manipulativno zagovarja desnica: NOB je bil čas bratomorne vojne, katere žrtev je bila »neprava« domobranska stran. Res zelo pogojno bi zato lahko dejali, da bi takšno obeležje imeli določen smisel, če bi na slovenskih tleh potekala zgolj in izključno državljanska vojna med dvema stranema, ki bi bila nesmiselna morija – in kar ta običajno tudi je. Pa ni potekala.

Zato se Pahor mora vnovič pretvarjati, da ne pozna zgodovinskih dejstev – ali to počne iz notranjega prepričanja ali zgolj iz politične računice dobrikanja levim in desnim, ne vemo. Kajti tako kot se borci NOB niso borili proti domobrancem, temveč proti okupatorju, se tudi domobranci niso proti partizanom iz kakega drugega razloga kot tega, ker so pomagali okupatorju, ki jim je priskrbel orožje, zaradi kolaboracije in prepričanja, da je treba okupatorja sprejeti. Kot je nedavno tega povedal Anton Drobnič: sodelovanje z okupatorjem je naša dolžnost. Kar se je zgodilo s tem, ko so se vsa imena znašla na isti spominski plošči, temelji na dveh nesramnih premisah: manipulaciji zgodovine, relativizaciji dogajanj med vojno ter redukciji boja proti okupatorju na bratomorno morijo. In obe se je odločil z vso silo promovirati naš predsednik.

Ko se fantje skregajo

Še bolj absurdno popačitev zgodovinskih dejstev sta si v svoji razlagi privoščila velikolaški župan Anton Zakrajšek (SDS) in neimenovani domačin. Njuna redukcija »bratomorne morije« gre celo tako daleč, da iz takratnega dogajanja ustvari nič manj kot nekakšen prepir fantov v gostilni. In če so se prijatelji trapasto kregali po tistem, ko so skupaj molili in poslušali isti zvon, si res zaslužijo simbolično združitev:

Nas je predvsem vodilo spoštovanje do umrlih, ki si ga zaslužijo vsi naši krajani. Nekoč so skupaj obiskovali isto šolo, k molitvi jih je klical isti zvon, skupaj so zapeli v isti gostilni,« je med drugim zapisano na vabilu, ki ga je podpisal župan Zakrajšek in s katerim je na prireditev vabil prebivalce 20 vasi. Domačin, ki ne želi biti imenovan, se je ob prebiranju vabila vprašal, kdaj so se fantje v gostilni tako skregali, da so se eni borili proti okupatorji, drugi pa so z njimi sodelovali.

Se pravi: kakšna vojna neki, kakšen okupator, bila je pač ena zasebna nesrečna kregarija v gostilni, ki je predhodila vsemu, njihovemu ideološkem razkolu. Ultimativna bifejska redukcija, onstran in brez zgodovine, ne le njenih dejstev.

Pozicija sprave velikokrat črpa iz anticipiranega prisilnega strinjanja z njo: če z njo ne soglašate pod vsemi pogoji, in pod zgoraj navedenimi očitno ne morete, vam nemudoma lahko očitajo, da ste proti njej. In ker ste proti, ste barabin. Takšna njena narava je najbrž tista, ki jo dela za politično uspešno (tudi v primeru Pahorja), hkrati pa uspava konformistične medije, očitno nezmožne postaviti se na pozicijo argumentov in resnice. Skupen rezultat je, da lahko z majhnimi manipulacijami (ali večjimi, odvisno od percepcije) prilezete zelo daleč, ob tihi asistenci nedejavne, neprotestirajoče večine. Kajti kdo bi ne želel biti plemenit, če tako pravi Pahor, kdo ne human in poln vere v drugega, kot je vtise strnila STA:

Pahor je današnji dogodek označil za “nekaj plemenitega in nekaj dobrega, za nekaj, kar nas dela bolj humane in bolj človeške”, so sporočili iz urada predsednika republike. “Napredek se ne meri vedno v materialni blaginji, ampak tudi v nekem duhovnem stanju, in če je to duhovno stanje stanje neke strpnosti, zaupanja, vere v drug drugega, stanje brez zamer in stanje brez predsodkov, ni trdnejšega temelja za narodovo obnovo in razvoj,” je poudaril.

Slovesnost je zato po njegovih besedah pomembna za vso državo in za njeno prihodnost. Izrazil je željo, da otroci nikoli “ne bi doživeli podobnega zločina, kot je zločin vojne”.

Kot so zapisali na strani Urada predsednika republike, je Pahor ploščo dojel kot intimen dogodek, njegovo uho je, kako simpatično, zaznalo tudi navzočnost dojenčka, ki je še dodatno osmislil njegovo misijo: »Danes smo priča intimnemu dogodku, a čutim, da je pomemben za vso našo državo. Tu je veliko mladih ljudi, v ozadju se sliši glas dojenčka. Želim si, predvsem zaradi naših otrok, da nikoli v njihovi prihodnosti ne bi doživeli kakšnega podobnega zločina, kot je zločin vojne.«

Lepe želje, ni kaj. Ni presenečenje, da so se v tej intimi in pristni borbi za večjo človeškost mediji raje odločili za suspenz. Tudi protesta predsednika velikolaškega društva za ohranjanje izročil NOB Srečka Knafelca in predsednika ZZB za vrednote NOB Slovenije, ki ju omenja Delo. Drugih doslej ni bilo. Skoraj ob istem času so tam nad Horjulom otroci paradirali v domobranskih oblačilih. Ne, ne, za domače medije očitno ni bilo poskusa revizije zgodovine, še manj Pahorjeve vnovične vloge pri tem.

In tako nam, z lažmi in pod krinko plemenitosti, mediji in predsednik tlakujejo tla v naš skupni pekel.

Boštjan Turk Šentjošt domobranci nagovor

Slovenija, Sentjost nad Horjulom, 05.07.2015, 05. Julij 2015  Moski obleceni v domobrankse uniforme po masi paradirajo po vasi v nak povelicevanja domobranstva.Ob kapeli so ze veckrat drugo nedeljo v juliju pripravili maso za zrtve komunizma, dogodek, domobranec, NOB, Kolaboracija. izdajalec  Foto: Borut Zivulovic/BOBO

Slovenija, Sentjost nad Horjulom, 05.07.2015, 05. Julij 2015
Moski obleceni v domobrankse uniforme po masi paradirajo po vasi v nak povelicevanja domobranstva.Ob kapeli so ze veckrat drugo nedeljo v juliju pripravili maso za zrtve komunizma, dogodek, domobranec, NOB, Kolaboracija. izdajalec
Foto: Borut Zivulovic/BOBO