Varuhinja pritrdila oceni, da je oddaja Intervju kršila novinarske standarde

Varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija je dala prav mojim očitkom o oddaji Intervju, v kateri je dr. Jože Možina gostil sodnika Zvjezdana Radonjića.

O tem, na kakšen način so voditelj oddaje, urednica oddaje Lidija Hren in odgovorna urednica Manica J. Ambrožič več kot očitno kršili »Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija«, v katerih je zapisano, da je nepristranskost temeljna vrednota teh programov, sem obširno pisal v zapisu Šepeti o krivosodju na TV Slovenija: kako javni servis krši Poklicna merila, na katerega se je kasneje odzval Radonjić s svojimi zmerjaškimi in osebno skrajno žaljivimi stališči.

radonjić možina

Insert iz enostranske oddaje Intervju

Storjene kršitve zadevajo medijsko komentiranje nepravnomočnih sodb, opozorilo iz Poklicnih meril, da javni zavod ne sme zavajati poslušalcev in gledalcev z neuravnoteženostjo, kar je s storil s tem, ko v oddaji očitno povsem zavestno niso bila uravnoteženo predstavljena bistvena dejstva in stališča, pa tudi s pristranostjo, ko o disciplinskem postopku zoper sodnika in njegovem spornem ravnanju voditelj ni zastavil nobenega resnega vprašanja.

Stališče odgovorne urednice

Poglejmo si, na kakšen način je varuhinja Ilinka Todorovski obravnavala pritožbe na omenjeno oddajo in najprej predvsem, kakšna pojasnila je ponudila odgovorna urednica. Ta so bila v oktobrsko poročilo varuha vključena z naslednjim komentarjem:

»O zadevi Novič smo poročali v različnih oddajah, osvetljevali so jo različni sogovorniki. Med sogovorniki oddaje Intervju je bilo letos že nekaj sodnikov, gospod Možina se je za pogovor s gospodom Radonjičem odločil, ker je ta javno opozoril na domnevne pritiske na svoje delo. To ni bila oddaja o zadevi Novič, pač pa o delu sodnika Radonjiča, ki je ima za sabo več kot 20 let sodniške kariere, v kateri je razsojal o številnih odmevnih zadevah. V oddajo Intervju smo torej povabili sodnika, ki je opozoril na pritiske na svoje delo.«

Kot vidimo, je Manica J. Ambrožič zavzela pričakovano stališče, da oddaja Intervju na noben način ni bila profesionalno sporna. Pričakovano zato, ker je v preteklosti v podobno spornih oddajah že zaščitila novinarja Možino. Čeprav je identiteta pritožnikov v poročilih vedno prikrita, ti so namreč navedeni z inicialkami, pa so tokrat storili izjemo. Iz pojasnila odgovorne urednice namreč lahko zaznamo identiteto enega izmed njih:

»Sprašujete me, kdaj bomo celovito raziskali postopke in dogodke, ki so povezani s tragedijo vaše družine. Menim, da bo pravi čas za daljše raziskovalno delo, ko bodo končani sodni postopki.«

Ambrožičeva kar samo sebe postavlja v protislovje: pritožniku ali pritožnici iz vrst družine brutalno umorjenega Janka Jamnika priznava, da je RTV Slovenija s povabili odvetniku Jožetu Hriberniku (tudi nedavni gost Možinove oddaje), samega Milka Noviča in zdaj še sodnika, ki je Noviča oprostil, zavzela pristransko pozicijo, vendar bo »daljše raziskovalno delo« prišlo na vrsto šele kasneje. V tem času pa javni zavod več kot evidentno popolnoma pristransko in neuravnoteženo poroča o tem primeru in se ob tem pri komentiranju nepravnomočnih sodb obenem arogantno sklicuje še na čas, ko bodo sodni postopki končani! Kako torej, da odgovorna urednica dovoljuje njihovo (enostransko) obširno komentiranje že pred tem?

Stališče varuhinje

Varuhinja, ki sicer moje zapise vztrajno in vedno znova ignorira, čeprav sem tudi v tem primeru pisal zelo obširno in zanesljivo tudi prvi, se v svojem mnenju sklicuje na kršitve novinarske etike v točkah nepristranskosti, uravnoteženosti in pravičnosti iz Poklicnih meril, pomenljivo pa je njeno pričakovanje, ali bodo v isti oddaji Intervju ali morda v drugih programskih pasovih Informativnega programa kasneje morda dali besedo »nasprotni strani«, predstavili drugo plat in drugačne argumente, analizo dosedanjega poteka procesa Novič, kar se potem ni zgodilo vse do danes. Po njenem prepričanju občinstvo javne televizije upravičeno pričakuje takšno uredniško načrtovanje programa, kjer bo primer obravnavan celovito in večplastno.

Zato je v svojem mnenju in priporočilu pograjala ne zgolj omenjeno oddajo, ampak celo ugotovila, da se je podobna kršitev Poklicnih načel odvila že v tisti z odvetnikom Jožetom Hribernikom (tu je priimek napačno zapisala) in ugotovila, da je šlo za enostranski prikaz dejstev. Njeno daljše stališče v tem delu objavljam v celoti:

»Zavedam se, da je takšne oddaje težko odgovorno in kredibilno pripraviti v času, ko sodba še ni pravnomočna, saj kompetentni sogovorniki iz tožilstva in sodstva zadeve ne morejo komentirati dokler postopek še poteka. Ta okoliščina in omejitev pa je bila znana tudi uredništvu oz. jo je uredništvo lahko predvidelo in bi jo moralo upoštevati. Menim, da je bila vnovična obravnava zadeve Novič z zgolj ene strani uredniška napaka.

Argument odgovorne urednice Manice J. Ambrožič je, da Intervju s sodnikom Radonjićem »ni bila oddaja o zadevi Novič, pač pa o delu sodnika Radonjiča, ki ima za sabo več kot 20 let sodniške kariere, v kateri je razsojal o številnih odmevnih zadevah. V oddajo Intervju smo torej povabili sodnika, ki je opozoril na pritiske na svoje delo.«

Menim, da je oddaja potrdila, da v konkretnem primeru tematik ni mogoče mehanično razločevati, saj so sodnikovi očitki o pritiskih neločljivo povezani prav z zadevo Novič. Zato se je neizogibno ponovil primer intervjuja z odvetnikom Jožetom Hribarjem, ki prav tako ni bil le pogovor o njegovi karieri, ampak predstavitev enega pogleda na konkretno zadevo Novič.

Menim, da je bila uredniška napaka tudi izbira žanra intervju, ki zaradi imanentne enostranskosti ni primeren za obravnavo kontroverznih tem, saj ne more razjasniti večplastne in kompleksne tematike. O tem sem pisala že večkrat, uredništvu sem prav v kontekstu nedeljske oddaje Intervju priporočala notranje razprave in upoštevanje pravil žanra.

Menim, da je v pripravi oddaj, ki se dotikajo najhujših kaznivih dejanj in s tem tudi pravic žrtev, treba vnaprej predvideti možnost nepietetnega govora ter načrtovati ustrezno ravnanje v takšnem primeru. Obžalujem, ker je bilo gostu omogočeno, da v oddaji javne televizije izreče kategorično trditev o vdovi oz. vdovinem ravnanju.

Menim, da je šlo za neprimeren poseg v osebnostne pravice osebe, ki ni imela možnosti, da bi pred televizijskim avditorijem sama zaščitila sebe in svoje dostojanstvo. Vnovič poudarjam, da v javnem mediju ne more biti prepovedanih tem ali gostov, velja pa dolžnost odgovornega načrtovanja programskih vsebin, z določitvijo fokusa, konteksta in žanra – ob upoštevanju Poklicnih meril in načel novinarske etike. Ko sodnik javno spregovori o pritiskih nase, na svoje delo in napade na neodvisnost sodstva, je treba biti vse plati zvona, javni medij mora z dolžno skrbnostjo in v imenu javnosti takšno tematiko obravnavati posebej vztrajno, natančno, poglobljeno, analitično, raziskovalno. Enostranskega prikaza z enim akterjem po mojem mnenju ni mogoče šteti za takšno obravnavo.

Odgovornim za programsko vsebino priporočam natančno branje in dosledno spoštovanje Poklicnih meril in načel novinarske etike ter Programskih standardov, z namenom, da se napake v tehtanju, presoji, odločanju ali izvedbi ne bi ponovile.«

Do naslednjih kršitev

Čeprav se z varuhinjo Ilinko Todorovski velikokrat ne strinjam in sem zavrnil nekatera tudi zgornja navedena prepričanja v zapisih, navedenih v spodnjih povezavah, njeno reakcijo razumem kot pravilno in ustrezno. Pozdraviti velja, da je javno zapisala oceno o uredniški napaki. Dragoceno je opozorila na dejstvo, da je v oddaji šlo za neprimeren poseg v osebnostne pravice osebe, ki ni imela možnosti, da bi pred televizijskim avditorijem zaščitila sebe in svoje dostojanstvo – tukaj ima v mislih žaljivi napad na vdovo pokojnega Janka Jamnika in morda tudi njenega odvetnika.

Podobno je pritrdila moji oceni, da je oddaja bila zgolj enostranski prikaz, s tem pa nedostojna in narejena s premalo skrbnostjo in natančnostjo. Ob tem opozarja tudi na nekaj, kar sem sam spregledal: da tako občutljivih tem ne kaže predvajati v žanru intervjuja zaradi njemu »imanentne enostranskosti«, zato je to še ena uredniška napaka – torej voditelja, odgovorne urednice in urednice oddaje Lidije Hren.

Varuhinja je torej povsem jasno opozorila, da so bile v oddaji Intervju storjene napake in kršitve dveh dokumentov, Poklicnih meril in Programskih standardov. Spregledala je sicer močno politično motiviranost tega primera in intenzivne medijske agende, ki iz tega dejstva izvirajo. Težava je v tem, da za napake najbrž nihče ne bo odgovarjal in da bo javna radiotelevizija takšno postopanje, kot vsakič, pometla pod preprogo – vse do naslednjih oddaj in naslednjih kršitev.

Več:

Oddaja Utrip: kako sta se varuhinja in odgovorna urednica izognili komentarju

O neznosnosti stališča »Za RTV Slovenija ni prepovedanih tem in gostov«

Pogovoriti se moramo o streljanju: Kadunc in Todorovski z nasprotnimi stališči glede vabil Jelinčiču

Jelinčičevo streljanje pred zidom: zakaj RTV Slovenija promovira nasilje?

Kritika RTV kot pritisk in napad na novinarsko avtonomijo

Varuh je mrtev, živela varuhinja: o zapovedani ignoranci

Oddaja Utrip: kako sta se varuhinja in odgovorna urednica izognili komentarju

Varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev je spisala »Poročilo v zadevi Utrip/komentar – 3.2.2019, TV SLO1«, ki nosi datum 19. februar 2019.

Govorimo o novinarskem navijaštvu Jadranke Rebernik, ne nepričakovanem ali prvem, ki sem ga podrobno komentiral v zapisu Budnica v Utripu, antijanšizem in vsi, ki se še niso prebudili. Seveda ne gre le za avtorico prispevka, temveč za razpravo, ali je takšno ravnanje na javnem zavodu dopuščeno. No, v besedilu, ki ga je spisala varuhinja Ilinka Todorovski, so se na štirih straneh znašli trije elementi poročila o Utripu, predvajanem drugega in ne tretjega februarja: nekaj komentarjev zgroženih gledalcev in nekaj pohval, njeno »mnenje in priporočilo« in nato še »odziv« in »poročilo« odgovorne urednice Manice J. Ambrožič.

Ambrožič poročilo Utrip

Izsek iz obravnavanega poročila: močan avtorski pečat Jadranke Rebernik

V kolosalnem loku brez komentarja

Pričakovali smo seveda, da bomo prebrali mnenje, kaj si varuhinja in urednica mislita o novinarskem pristopu avtorice Utripa in ali ga razumeta kot skladnega s standardi javne radiotelevizije in novinarske etike. Žal ugotavljam, da se je zgodilo ravno to, kar se v zgoraj citiranem zapisu napovedal: da bo končna ugotovitev ob oddaji ostala pri tem, da »so prejeli pohvale in kritike, torej so bili spet uravnoteženi«.

Ampak res si nisem predstavljal dimenzij končnega rezultata njunega poročila, še drastično hujšega: na štirih straneh bo lahko bralec dobesedno s povečevalnim steklom iskal kakršnokoli opredelitev do konkretnega Utripa, a je ne bo našel. Todorovski in Ambrožič sta se namreč v kolosalnem loku izognili že eni sami samcati besedici komentarja omenjene oddaje. No, na tolikšno sprenevedanje, očitno novi standard, ki ga še nismo videli v delovanju varuha in odgovornih urednikov, celo ob svojih res do konca znižanih pričakovanjih, nisem računal. Ja, človek se v svoji naivnosti vedno znova moti in greši.

O tem, kaj morajo, ne o tem, kaj počnejo

Kaj sta potemtakem storili, da bi se izognili slehernemu mnenju, komentarju in stališču? Na štirih straneh beremo razpravo o tem, kako morajo novinarji postopati in ne o tem, kako so. Todorovski o tem, kaj da je komentar, kaj je značilno za ta žanr, da »avtorici takšne oddaje ni mogoče oporekati pravice do podajanja mnenj ali od nje zahtevati nevtralne drže« – kar je edini stavek, v katerem varuhinja, se zdi, vsaj posredno meri na avtorico in kaj ta sme početi, ne pa tudi, kaj je storila v oddaji.

Še več, po njenem ima RTV Slovenija »ne le pravico, ampak tudi dolžnost kritično obravnavati politične in družbene odklone« – in znova ni jasno, kako naj si s tem navodilom v analizi Utripa metodološko pomagamo. Novinar bi moral po njenem mnenju podajati preverjena dejstva »s čim bolj nevtralne in distancirane pozicije«, od komentatorjev pa se pričakuje, da »na podlagi teh dejstev, strokovne podkovanosti in poznavanja konteksta podajo mnenja, podkrepljena z argumenti, vedenjem in znanjem«.

Nato preide k strinjanju z odgovorno urednico, katere poročilo je potem v celoti objavljeno v nadaljevanju, in ki pravi, da morajo novinarjeva mnenja ostati »podkrepljena z dejstvi, izbor izjav za vsako tematiko naj bo reprezentativen, uporaba jezikovnih prijemov oz. sredstev naj bo premišljen in nikakor žaljiv, v kratkih in preglednih komentiranih formatih naj ima aktualno dogajanje prednost pred ideološkimi temami«.

Kaj še ostane od funkcije?

Naj ponovim ključno: Todorovski in Ambrožič se niti z enim stavkom nista opredelili do ravnanja novinarke in zapisali, ali je avtorica Utripa postopala pravilno ali napačno in v čem je ta pravilnost ali napačnost, kar se od njiju pričakuje in na kar računajo pritožniki. Očitno nova taktika javne radiotelevizije?

Žal predstavlja izogibanje temu, kar bi morali početi. V opisu delovanja instituta varuha beremo, da ta »preiskuje pritožbe posameznikov in predlaga odpravo nepravilnosti, kadar ugotovi, da je pritožba utemeljena.« V tem primeru pa ugotovitev ni. S tem varuhinja in odgovorna urednica pritožnikom in javnosti ne privoščita niti osnovne informacije – v čem da se ti motijo, ko hvalijo ali grajajo Utrip zaradi novinarskega zdrsa, ali v čem imajo prav.

Naj navedem manjši miselni eksperiment. Kaj bi dejali, če bi iz Narodne galerije nekdo odnesel Groharjevo sliko, kasneje bi ga ujeli in storilec bi se znašel pred sodnico zaradi tatvine. No, ko bi pričakovali sodbo, bi v njej sodnica na dolgo in široko ugotavljala, da so tatvine v Republiki Sloveniji kaznivo dejanje in da se krasti ne sme, ali je v konkretnem primeru do nje prišlo, pa bi v sodbi povsem izpustila. Kaj si bomo mislili o takšnem ravnanju? Brez presoje konkretnih dejanj je funkcija varuhinje in odgovornega urednika pretežno nepotrebna in nesmiselna!

Nepristranskost kot (ne)vrednota

Ni naključje, da omenjeni niti z besedico ne poskušata analizirati konkretnih novinarskih postopkov ali izrečenih besed v Utripu. Logično, da bi do konca izpeljali svoj očitni namen izogibanju podajanja presoje, se morata temu v celoti odpovedati. In sta se. V svojem prvem zapisu sem že storil tisto, od česar bežita kot hudič od križa: analiziral sem dele besedila in nakazal, v čem so pomanjkljivosti osrednjega dokumenta zavoda z naslovom Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija. Kar očitno marsikomu ustreza.

Navzlic temu ta dokument, kot rečeno, predvideva nepristranskost kot »temeljno vrednoto v vseh programih RTV Slovenija«. Zato bom ponovil vajo in s pomočjo delne tekstovne analize poskušal pokazati, da je novinarka Rebernik kršila to načelo. V oddaji je namreč med drugim dejala:

Govor je seveda požel odobravanje na levici, ki se že leta napaja z gojenjem antijanšizma in z agresivno delitvijo Slovenije na dva pola. V tej tekmi izgublja Slovenija, izgubljamo mi vsi.

Kot sem že zapisal, je tiha premisa njene vrednostne ocene takšna, da nas nujno vodi do naslednjega sklepa: če se Slovenija ne bi toliko ubadala z odporom do Janše, ne bi zamujala dolgih let napredka. Kar avtorici nedvoumno pomeni, da bi s pomočjo prvaka SDS in njim na oblasti prosperirala. Predstavljajmo si torej, da bi nek novinar v programih javne radiotelevizije izrekel s stavke, kot so: »V Sloveniji izgubljamo mi vsi, ker ne gojimo dovolj simpatij do Zmaga Jelinčiča (ali Mateja Tonina, Alenke Bratušek, Marjana Podobnika, itd.). Mar ni to povsem jasno in eklatantno politično navijaštvo? Kako ga je mogoče upravičiti? Pri čemer je Rebernik trdila še bistveno več od tega. Navijaštvo je nesporno oblika novinarske pristranosti – tiste, o kateri zdaj varuhinja in odgovorna urednica molčita.

Pionirska čepica in dvomljivec v komunistični sistem

Podobno politično ideološkost in pozicioniranje vsebuje naslednji del Utripa, tudi že citiran:

»Drži, vsi ki smo bili rojeni v tistem času, smo bili deležni pranja možganov v šolah. In pri sedmih letih najbrž verjameš marsičemu, kar si slišal v šoli. Problem je v tem, če temu verjameš dandanes. A ko je Marjan nosil pionirsko čepico, so Janeza ravnokar vrgli iz komunistične partije. Ker si je drznil dvomiti v komunistični sistem in njegovo pravičnost.«

Avtorica oddaje se spet popolnoma jasno opredeljuje do ideologije in režima bivše države, pri čemer se skozi prvo osebo množine postavlja v pozicijo nas vseh in govori v našem imenu: »nam« so prali možgane, »mi« smo bili naivni, »mi« smo morali verjeti marsičemu. Svojo pristranost še podkrepi in kara tiste, ki še danes verjamejo v socializem.

In potem sledi še pričakovana solidarizacija z njenim očitnim političnim idolom. Res, do njega ima vso pravico, vendar ne v komentarjih javnega servisa, kot nam želita dopovedati omenjeni. Če bi Rebernik zgolj smešila predsednika vlade (»ko je Marjan nosil pionirsko čepico«), bi temu lahko dejali bolj ali manj posrečena kritika. In bila bi legitimna, razpravljali bi le o okusu. Preostanek citiranega stavka pa prestopa to mejo in je značilen za navijaštvo in politično pristranost: spet dokazuje simpatiziranje s svojim političnim idolom.

In to takšno, ki predstavlja še potvarjanje dejstev: tednik Mladina je bogato dokumentiral, da je Janša v tistem času poskušal razviti koncept vseljudske obrambe, da je bil v tej svoji leninistični maniri preveč radikalen za komunistično partijo in da potemtakem ni žrtev režima, kot nam to sočutno predstavlja Rebernik. Ni šlo za njegov dvom v komunistični sistem v imenu več demokracije, ampak njegovo preveliko fanatičnost. Ta nam tudi pojasni, zakaj je napisal prošnjo, da bi se v partijo znova včlanil – le zakaj bi si želel vanjo znova včlaniti, če je v komunistično partijo dvomil? S kakšno materialno evidenco in v imenu katere novinarske resnice nam torej slika mučenika, ki je zdaj še nova žrtev v primerjavi s predsednikom vlade, ki je okusil zgolj pionirsko čepico?

Strankarsko trobilo in legitimirana pristranost

Avtorica je potemtakem v aktualni politični debati med Šarčem in Janšo preprosto branila tistega, ki ji je politično všeč in s tem nesporno ravnala pristransko, kar daleč presega kritičnost in subjektivnost. Če je to korektno novinarsko postopanje, kot to nesporno dopuščata Ambrožič in Todorovski s tem, ko se do takšnega ravnanja ne opredelita, potem se je enkrat več pokazalo že povedano: da se javna radiotelevizija zaradi ohlapnih novinarskih pravil lahko v trenutku potencialno spremeni v strankarski medij in trobilo, ne da bi temu smeli oporekati.

Če bi se po nekem naključju, kar se zgodi mimogrede, med novinarji znašli navdušenci le ene politične linije, sme po tem branju vsak med njimi biti »subjektiven« na opisani način. Rezultat lahko slutimo. Da se razumemo: težava ni razrešena niti s pluralizmom političnih mnenj različnih novinarjev, ker pluralizem pristranosti v ničemer ne reši začetne zagate – jo kvečjemu absurdno multiplicira. Komentar je namreč prešel mejo subjektivnega, ko novinar v svojem prikazu dejstev pristransko odstopa od standardov objektivnosti, točnosti in uravnoteženosti iz točno določenega vzroka, namreč zaradi novinarjevih/urednikovih vrednot, političnih preferenc, osebnih vezi in podobno.

V prikazu Medijska pristranost sem naštel nekaj elementarnih načinov, kako jo prepoznati. Rebernik je v Utripu demonstrirala predvsem prva dva načina: pristranost skozi pritrjevanje, kjer v prostorskem in časovnem smislu novinar ne obravnava stališč enakovredno, pozicije »naših« in »vaših« niso podane skozi kriterij njihove argumentacijske sprejemljivosti, temveč neobjektivno in navijaško skozi pritrjevanje »našim«.

V praktičnem smislu pritrjevanje prepoznamo po enostranosti v poročanju, opazni naklonjenosti, dajanju prednosti in hvalisanju. Po drugi strani obstaja pristranost skozi opuščanje, kjer se opuščajo in prezrejo stališča in trditve, ki ne govorijo v prid »našim« ideološkim in političnim pozicijam, ker so ta zoprna, odvečna in v napoto. Pri opuščanju novinar in urednik ne izvajata neposredne cenzure, temveč navidezno nevtralno opustita neprijetne in zamolčanja »vredne« okoliščine, dejstva, izjave in stališča. Opuščanje je oblika pristranosti, ki je nasprotna pritrjevanju.

Če sklenem: od odgovornih na RTV Slovenija in varuhinje pričakujemo presoje novinarskih dejanj in postopkov, ne le abstraktno naštevanje profesionalnih standardov in načel, kar ima za posledico izmikanje odgovornosti. Todorovski in Ambrožič s svojim nekomentarjem dejansko podeljujeta licenco za vsa prihodnja sorodna početja: sporočata, da si lahko vsak novinar v oddaji Utrip ali kateri podobni izbere svojega političnega varovanca in zanj izvaja propagando, a na to ne bosta vsebinsko reagirali.

Več:

Budnica v Utripu, antijanšizem in vsi, ki se še niso prebudili

O neznosnosti stališča »Za RTV Slovenija ni prepovedanih tem in gostov«

Medijska pristranost