Pandurjeva smrt skozi tabloidno razkritje

Vest o smrti Tomaža Pandurja ima zgolj šest kratkih stavkov. In čeprav so večinoma mediji danes, ko nas je iz Makedonije dosegla tragična novica, že poročali tudi o vzroku smrti, so se pri Slovenskih novicah odločili za senzacionalistični pristop nec plus ultra: sebe so odločili promovirati kot skoraj ekskluzivnega razkritelja, ki ve, kaj se je zgodilo.

SN smrt Tomaž Pandur

V zgornjem zajemu zaslona je celotna vest. Pritegnitveni agendi iskanja pozornosti sledi nadnaslov (»Šokantna vest«), nato osrednji naslov  (»Razkrivamo, kaj je bilo usodno za Tomaža Pandurja«), potem pa šest kratkih stavkov, od katerih nam drugi po vrsti na kratko pove, da je bil za Pandurja usoden srčni infarkt:

Slovensko in širšo javnost je pretresla vest, da je med gledališko vajo za predstavo Kralj Lear v narodnem gledališču v Skopju umrl cenjeni gledališki režiser Tomaž Pandur. Kot poroča tportal.hr, je bil zanj usoden srčni infarkt.

Kompozicija in vsebina vesti razkrijeta, da novinarjem nikakor ni šlo za to, da bi želeli na tematski in ekskluziven način poročati o vzroku smrti – na kar tabloidno namigujejo v naslovu, nakar namesto pričakovane ekskluzive dobimo omembo hrvaškega portala kot vira informacije. Vzrok je nato navržen čisto mimogrede, naslov pa je teaser na prvo žogo, ki naj pritegne šokirano bralstvo.

Vsaj ob tragičnih novicah bi smeli pričakovati, da novinarjem za trenutek zastane pero in se pietetno vprašajo o svojem poslanstvu, zahtevanih profesionalnih standardih. Kaj, če bi za to mejo enkrat le postavili vsaj smrt kot ultimativni dogodek, kjer nam preprosto mora iti za človeka, za človečnost in etični odnos. Sicer bodo preveč spominjali na trgovce s smrtjo, postavljene v čakalno vrsto v pričakovanju novih in novih krst.

Največji sin mesta ob Dravi – pa tako zapostavljen

Verjetno je že kar čisti simptom, da moramo edini komentar o zadnji »postprodukcijski« epizodi Tomaža Pandurja v zmagoviti zgodbi o mariborski EPK prebirati v ljubljanskem časopisu, medtem ko pričakovano – ter skoraj napovedano – Večer z grehi tega genialnega režiserja nikoli nima nič.

Domen Caharijas v svoji glosi ugotavlja, da je »največji sin mesta ob Dravi in Maribora«, pravzaprav to frazo uporabi kar petkrat, logično zlorabil naš denar, ko je enkrat prek avtorske pogodbe in enkrat prek delovnega razmerja poračunal svoje stroške:

Umetnik, znan po precej inovativnem pristopu h klasični dramski umetnosti – nekateri bi rekli, da se njegove vizije klasičnih umetnin začenši z Božansko komedijo stikajo z izvirnikom le v naslovu –, je svojo inovativnost usmeril še v računovodstvo.

Caharijas Pandur Dnevnk

Stara zgodba sicer, zaradi katere so pred dvema desetletjema že stekli sodni postopki proti njemu, a je to neslavno preteklost morala povoziti v panegirizmu združena lokalna mariborska politična in Večerova uredniška politika obenem. Se ne spodobi gledati v zobe največjemu sina Maribora.

Zato ponavljam, kot se ponavlja zgodovina, repetitio est mater studiorum: ko se v Večeru poleže evforija nad Tomažem Pandurjem, se prispevki iz kulturnih strani preselijo na strani črne kronike. Delitev dela po večerovsko: seveda se po panegirikih morajo kulturni novinarji na čelu z urednico Petro Vidali pretvarjati, da z drugo platjo, črnokroniško, nič nimajo. Nekaj, s čimer vzdržujejo videz čistih rok, odmika in brezodgovorne indiference do umazanega sveta.

Večer zato danes na prvi strani poroča o poravnavi: namesto 72.000 evrov izplačanih sredstev za Vojno in mir bo Pandurjevemu podjetju treba plačati bistveno manj:

Gledališki režiser Tomaž Pandur bo mariborski občini vrnil 17 tisoč evrov. Zavod Maribor 2012 – Evropska prestolnica kulture in Tomaž Pandur.Theaters sta namreč po več neuspešnih poskusih nedavno vendarle dosegla poravnavo, s katero se je Pandur zavezal k vračilu dela preveč izplačanih sredstev za sodelovanje v projektu EPK 2012 Vojna in mir. Zavod EPK je sicer zoper Pandurja vložil tožbo v višini 72 tisoč evrov. “Za poravnavo smo dobili tako soglasje občine kot ministrstva za kulturo. Pandurjevo podjetje bo dolg odplačalo v več obrokih, do konca februarja 2016,” je pojasnil likvidacijski upravitelj Zavoda EPK Sašo Drobnak. Po septembrski likvidaciji Zavoda EPK pa se znova odpirajo vprašanja o neustrezni rešitvi ravnanja z vsebinsko dediščino Evropske prestolnice kulture. Skrb zanjo je namreč razdeljena kar med tri subjekte, EPK pa je v Mariboru le še bled spomin.

A če smo čisto natančni, se zgornji citat nahaja na prvi strani Večera, podrobnejši pa na regionalni strani, posvečeni Mariboru. Februarja 2012 sem zapisal: Seveda je zdaj vse pozabljeno. Gostovanje »Vojne in miru« v Mariboru je priložnost za pranje možganov. Večerovi kulturni šerifi znajo to najbolje opraviti, danes so se Tomažu Pandurju poklonili s slinastim bobom dneva: »Danes živimo, živite en drug EPK, kot smo ga sanjali, ki je prilagojen možnostim, resničnosti in potrebam mesta in države. Računal sem, da bi se lahko zgodil Bilbao oziroma ‘Maribor efekt’. A očitno se danes v Sloveniji ne da ničesar narediti«. Kot da bi poslušali besede župana Kanglerja po včerajšnji univerzijadni odpovedi! Pa tako se je mož trudil! In tako se je trudil njegov kompanjon Pandur!

Zoprnih vprašanj o financiranju predstave več ni, kot tudi ne nobenih drugih. Vse je pripravljeno za velik uspeh, rdeča preproga razvita, dvom prepovedan, roke v stanju za ploskanje, novinarska voljnost na vrhuncu.

Novinarji bodo spet pozabili na nekaj malenkosti. Ne le na nikoli odgovorjena in celo servirana vprašanja. Recimo tudi o tem, zakaj »Vojna in mir« prihaja v Maribor po Zagrebu, ali kakšni denarji so šli zanjo? (Arhiv vseh težav s Pandurjem na EPK je tule.)

Zakaj mariborska premiera v februarju, če je bila v napovednikih zapisana šele v oktobru 2012, nekoliko pred tem pa napovedana za junij? Ali kot je povedal programski direktor EPK:

“Tukaj je še Vojna in mir, ki jo zelo dobro poznate po raznih škandalih,” se je muzal Čander. Doslej je bilo znano, da bo ta predstava, ki jo Tomaž Pandur Theaters producira skupaj s Hrvaškim narodnim gledališčem, doživela svojo premiero v Zagrebu. Programski vodja EPK pa je včeraj razložil, da bo premiera junija 2012 v Mariboru. Na Dnevnikovo vprašanje, ali se je zgodila sprememba v načrtih, je Čander odvrnil, da bo projekt Vojna in mir imel dve premieri, “ker naj bi bila predstava za Maribor nekoliko predrugačena”.

Več:

Pandur in EPK:

https://vezjak.com/?s=pandur+epk

Vojna in mir:

https://vezjak.com/?s=vojna+in+mir

Spregledana plat EPK:

https://vezjak.com/knjige/resnica-mesta-in-mesto-resnice/

Trajnostni učinek EPK: vračilo Pandurjevega denarja

Ko se v Večeru poleže evforija nad Tomažem Pandurjem, se prispevki iz kulturnih strani preselijo na strani črne kronike. Delitev dela po večerovsko: seveda se po panegirikih morajo kulturni novinarji na čelu z urednico Petro Vidali pretvarjati, da z drugo platjo, črnokroniško, nič nimajo. Nekaj, s čimer vzdržujejo videz čistih rok, odmika in brezodgovorne indiference do umazanega sveta.

Pandur Selan Vojna in mir poravnava Večer

Večer zato danes na prvi strani poroča o poravnavi: namesto 72.000 evrov izplačanih sredstev za Vojno in mir bo Pandurjevemu podjetju treba plačati bistveno manj:

Gledališki režiser Tomaž Pandur bo mariborski občini vrnil 17 tisoč evrov. Zavod Maribor 2012 – Evropska prestolnica kulture in Tomaž Pandur.Theaters sta namreč po več neuspešnih poskusih nedavno vendarle dosegla poravnavo, s katero se je Pandur zavezal k vračilu dela preveč izplačanih sredstev za sodelovanje v projektu EPK 2012 Vojna in mir. Zavod EPK je sicer zoper Pandurja vložil tožbo v višini 72 tisoč evrov. “Za poravnavo smo dobili tako soglasje občine kot ministrstva za kulturo. Pandurjevo podjetje bo dolg odplačalo v več obrokih, do konca februarja 2016,” je pojasnil likvidacijski upravitelj Zavoda EPK Sašo Drobnak. Po septembrski likvidaciji Zavoda EPK pa se znova odpirajo vprašanja o neustrezni rešitvi ravnanja z vsebinsko dediščino Evropske prestolnice kulture. Skrb zanjo je namreč razdeljena kar med tri subjekte, EPK pa je v Mariboru le še bled spomin.

A če smo čisto natančni, se zgornji citat nahaja na prvi strani Večera, podrobnejši pa na regionalni strani, posvečeni Mariboru. Februarja 2012 sem zapisal: Seveda je zdaj vse pozabljeno. Gostovanje »Vojne in miru« v Mariboru je priložnost za pranje možganov. Večerovi kulturni šerifi znajo to najbolje opraviti, danes so se Tomažu Pandurju poklonili s slinastim bobom dneva: »Danes živimo, živite en drug EPK, kot smo ga sanjali, ki je prilagojen možnostim, resničnosti in potrebam mesta in države. Računal sem, da bi se lahko zgodil Bilbao oziroma ‘Maribor efekt’. A očitno se danes v Sloveniji ne da ničesar narediti«. Kot da bi poslušali besede župana Kanglerja po včerajšnji univerzijadni odpovedi! Pa tako se je mož trudil! In tako se je trudil njegov kompanjon Pandur!

Zoprnih vprašanj o financiranju predstave več ni, kot tudi ne nobenih drugih. Vse je pripravljeno za velik uspeh, rdeča preproga razvita, dvom prepovedan, roke v stanju za ploskanje, novinarska voljnost na vrhuncu.

Novinarji bodo spet pozabili na nekaj malenkosti. Ne le na nikoli odgovorjena in celo servirana vprašanja. Recimo tudi o tem, zakaj »Vojna in mir« prihaja v Maribor po Zagrebu, ali kakšni denarji so šli zanjo? (Arhiv vseh težav s Pandurjem na EPK je tule.)

Zakaj mariborska premiera v februarju, če je bila v napovednikih zapisana šele v oktobru 2012, nekoliko pred tem pa napovedana za junij? Ali kot je povedal programski direktor EPK:

“Tukaj je še Vojna in mir, ki jo zelo dobro poznate po raznih škandalih,” se je muzal Čander. Doslej je bilo znano, da bo ta predstava, ki jo Tomaž Pandur Theaters producira skupaj s Hrvaškim narodnim gledališčem, doživela svojo premiero v Zagrebu. Programski vodja EPK pa je včeraj razložil, da bo premiera junija 2012 v Mariboru. Na Dnevnikovo vprašanje, ali se je zgodila sprememba v načrtih, je Čander odvrnil, da bo projekt Vojna in mir imel dve premieri, “ker naj bi bila predstava za Maribor nekoliko predrugačena”.

Več:

Pandur in EPK:

https://vezjak.com/?s=pandur+epk

Vojna in mir:

https://vezjak.com/?s=vojna+in+mir

Spregledana plat EPK:

https://vezjak.com/knjige/resnica-mesta-in-mesto-resnice/

Monika in Ksenija, naša in vaša diva

Ksenija Mišič Monica Belluci

Čas zaceli vse rane, spremeni celo obrazne konture, da začnejo spominjati na neke druge. Večno vračanje istega, ki je vračanje drugega ali druge – Ksenije namesto Monice.

Vmes so se dogajala številna vračanja, Pandur se je vrnil v Maribor, po krivici izgnan s sodnimi postopki, pa spet zmagovito vrnjen s pomočjo Franca Kanglerja in Mitje Čandra. Ja, bila je evropska prestolnica kulture 2012, danes, prav danes pa v Mariboru že ugotavljajo, da se bodo v letu 2015 vsa sredstva za kulturo verjetno prepolovila.

Večer nižanje sredstev za kulturo 50

A kaj bi, se bo že vrnilo. Bili so lepi časi »Pandur teatra«, lepi časi mariborskih div, kakor so ji dejali, in italijanskih div, kot so dejali tisti drugi. O divah vseh najlepše, zato so lokalni mediji molčali, drugih pa ni zanimalo. Bilo je in je (Nietzschejevo) večno vračanje istega, Wiederkehr des Gleichen.

Ksenije Mišič srečni povratek

Ko je avtor, katerega identiteta naj ostane anonimna, v Večeru dne 14.10.02 napovedal Nietzschejevo večno vračanje istega, namreč “Pandur teatra” v Maribor, si verjetno niti ni mislil, da se bodo njegove napovedi uresničevale s takšno hitrostjo. Ksenija Mišič je namreč mesec ali dva po končni razsodbi, ekspeditivno torej, postala članica ansambla Drame SNG Maribor. Naj spomnimo: Mišičeva je tista oseba, ki bi morala večkrat nastopiti v sodnem procesu proti Teobaldu Pajniku, upravniku SNG Maribor v času Pandurjevega teatrovanja (primerjaj Večerova poročila z obravnav: 29. maj 2002, 6.7. 2002, 3.10.2002). Toda tej Stopovi igralki leta 2002, ki je skupaj s Pandurjem preživela sedem dolgih let v eksilu po svetu, se nikoli ni ljubilo priti do Maribora na sodne obravnave – namesto tega je sodišče vedno znova ugotavljalo, da ji ne more vročiti pozivov na različnih naslovih po svetu. V obrazložitvi sodbe, v kateri so bili seveda vsi oproščeni (če si je kdo za hip domišljal kaj drugega, je zgolj naivno razkril svojo omejenost v dojetju insceniranosti procesa), je tožilstvo celo zapisalo, da njenih pričevanj v resnici sploh ne potrebuje. Ta učinek “kislega grozdja” oziroma zanikanja lastnih proceduralnih stališč verjetno izvira iz globokega uvida tožilcev v lastno željo po tem, da bi Mišičevo še kdaj ugledali v Mariboru. Podobno kot je zavračanje sodnih pozivov za prihod v Maribor pri Mišičevi že ves čas razodevalo hrepenenje, da bi se rada vrnila v to mesto. In na koncu, ker smo si podali roke, smo zadovoljni vsi: Maribor in gledališče se lahko znova pobahata s svojo divo, kot ji pravijo, Mišičeva je srečna, ker je sodišče po svetu več ne zalezuje, sodišče pa je zadovoljno, ker je končno spoznalo, da je bilo to zalezovanje, ki je igralko primoralo v dolgoletno vandranje po svetu, ves čas odveč.

Pa naj še kdo reče, da na svetu ni lepše, če si med sabo pomagamo!

 

»Maribor efekt«, novinarska voljnost in žajfaste imitacije TV koledarjev

Seveda je zdaj vse pozabljeno. Gostovanje »Vojne in miru« v Mariboru je priložnost za pranje možganov. Večerovi kulturni šerifi znajo to najbolje opraviti, danes so se Tomažu Pandurju poklonili s slinastim bobom dneva: »Danes živimo, živite en drug EPK, kot smo ga sanjali, ki je prilagojen možnostim, resničnosti in potrebam mesta in države. Računal sem, da bi se lahko zgodil Bilbao oziroma ‘Maribor efekt’. A očitno se danes v Sloveniji ne da ničesar narediti«. Kot da bi poslušali besede župana Kanglerja po včerajšnji univerzijadni odpovedi! Pa tako se je mož trudil! In tako se je trudil njegov kompanjon Pandur!

Zoprnih vprašanj o financiranju predstave več ni, kot tudi ne nobenih drugih. Vse je pripravljeno za velik uspeh, rdeča preproga razvita, dvom prepovedan, roke v stanju za ploskanje, novinarska voljnost na vrhuncu.

Novinarji bodo spet pozabili na nekaj malenkosti. Ne le na nikoli odgovorjena in celo servirana vprašanja. Recimo tudi o tem, zakaj »Vojna in mir« prihaja v Maribor po Zagrebu, ali kakšni denarji so šli zanjo? (Arhiv vseh težav s Pandurjem na EPK je tule.)

Zakaj mariborska premiera v februarju, če je bila v napovednikih zapisana šele v oktobru 2012, nekoliko pred tem pa napovedana za junij? Ali kot je povedal programski direktor EPK:

“Tukaj je še Vojna in mir, ki jo zelo dobro poznate po raznih škandalih,” se je muzal Čander. Doslej je bilo znano, da bo ta predstava, ki jo Tomaž Pandur Theaters producira skupaj s Hrvaškim narodnim gledališčem, doživela svojo premiero v Zagrebu. Programski vodja EPK pa je včeraj razložil, da bo premiera junija 2012 v Mariboru. Na Dnevnikovo vprašanje, ali se je zgodila sprememba v načrtih, je Čander odvrnil, da bo projekt Vojna in mir imel dve premieri, “ker naj bi bila predstava za Maribor nekoliko predrugačena”.

Saj res, bodimo pozorni, v kakšni meri bo predstava predrugačena, kar je, če prav razumemo, terjalo dodaten pripravljalni čas. Slovenski mediji so poročali o navdušenem odzivu Zagrebčanov, medtem ko sami beremo o tem, da je Pandurjeva predstava Vojna in mir »Žajfasta imitacija TV koledarja« in zgodba »O lustrih, ne pa o ljudeh«. Verjetno zgolj zlobni odkloni od prave resnice (ja, taista zloba se venomer dogaja tudi Kanglerju; nič čudnega, kajti Maribor je mesto mračnih sil, kot ugotavlja omenjeni).

Pandur Vojna in mir Rak Delo

Človek bi skoraj stavil, da se utegne ponoviti zgodba o dveh medijskih Pandurjih, glamuroznem in tistem resničnem. Kot v primeru Somraka bogov in njegove medijske recepcije, ali Kogojevih Črnih mask, kjer so v Večeru blazno ploskali (kot skoraj edini, predstava je bila deležna negativnih kritik), in uspeli zapisati prilizljive fraze, vredne podrobnejše diskurzivne analize:

»zaživele v vsem svojem sijaju«, »in seveda genialna kostumografija Alana Hranitelja«; »vsekakor je … dosegel enega svojih poustvarjalnih vrhuncev in se tako kot interpret na neki način zapisal med nesmrtne«; »zato lahko zgolj upamo, da bomo poslej takšne in podobne produkcije pogosteje srečevali tako na naših kot tujih opernih odrih«; »seveda zna biti Kogojevo iskanje novega človeškega ideala skozi pekel v nebesa za marsikoga naporno, vendar je vztrajnost na koncu vsekakor poplačana«; »je režiser tokratne uprizoritve Janez Burger sicer nadvse zapletena stanja Lorenzovega ega uspel približati kar najširšemu občinstvu«; »se s primernim pristopom in sodelovanjem najkvalitetnejših slovenskih opernih umetnikov in institucij da napraviti evropski presežek«.

No, naštetih je le nekaj cukrčkov, znova uporabnih za recikliranje in generiranje za vse prihodnje priložnosti, in tudi prvo med njimi. Novinarsko prirejanje je res lahko brezmejno pristransko. Za uspešen »comeback« si velja zapomniti še včerajšnje besede dobrodošlice programskega direktorja:

Brez Tomaževega vstopa v dogajanje EPK ne bi bilo ambicioznosti in tovrstne svetovljanske dimenzije, ki smo ji kasneje sledili tudi drugi ustvarjalci EPK,” je dejal.

Skratka, v Mariboru se namesto bede od mesta v mesecu februarju 2012 spet veselimo svetovljanske dimenzije!

Čander in Pandur: mariborski župan je človek z osebno in politično integriteto

Kako zvenijo slavospevi vodilnih ljudi EPK na račun mariborskega župana Franca Kanglerja? Mitja Čander je sredi oktobra v intervjuju za STA povedal:

»Občina je ustanovitelj zavoda in župan Franc Kangler je bil pobudnik te zgodbe. Za to zadevo je zastavil svojo politično integriteto in vidim ga kot človeka, ki z vsem srcem stoji za to zgodbo. To se mi zdi za politika zelo pogumno dejanje, saj se običajno dogaja, da se politiki sprva skrijejo in se pokažejo le, če se projekt izkaže za uspešnega.«

Decembra je Tomaž Pandur v intervjuju za Večer povedal skoraj isto:

»Dejstvo je, da je župan Maribora, Franc Kangler, eden redkih politikov, ki so za kulturo in projekt EPK zelo pogumno zastavili vso svojo osebno in politično integriteto.«

Drži, ja, vse to so dejstva… Pustimo ob strani, da sta oba enkomiasta plonkala eden od drugega. Bolj pomembno je, da v času, ko se številni kulturniki zgražajo nad osebno in politično integriteto župana in tudi njegovim kulturnim »okusom« (če drugih ne omenjamo), v času, ko nekateri kulturniški ustvarjalci ostajajo brez sredstev in ko se za županovo integriteto zanima protikorupcijska komisija (1,2, 3, 4, 5), obstaja takšna odkrita podpora politiku.

Razumljivo, vrhovi EPK imajo dobre vsebinske in morda tudi osebnofinančne razloge, da v županu vidijo človeka moralne in še kakšne drže. Nujnost slepote, spregleda in posledično celo panegiričnih vzdihljajev na račun Kanglerja je sistemsko vgrajena, pričakovana in je točno to, kar osmišlja dvom prenekaterega začudenega opazovalca. Kultura, zdaj se ponavljamo, se je izrodila v čudežno besedo, ki očitno omogoča opisano finančno magijo kolosalnih dimenzij, postaja žalostna paradigma umetniškega nihilizma, podobna omamni sijoči luči, na katero se lovi kulturni mrčes. Če ga ne bi bilo, bi si tak (enkomiastičen) terarij morali izmisliti!

Prognoza dneva: vprašanja za Tomaža Pandurja, ki jih bodo novinarji z veseljem izpustili

Vroča sobota v Večeru za jutri obeta intervju s Tomažem Pandurjem. Ja, prav smo prebrali, s Tomažem Pandurjem. Od kdaj pa on daje intervjuje? In za koga? Hja, za Večer. Petri Zemljič in Meliti Forstnerič Hajnšek… Na tem blogu smo že večkrat eksplicirali kurtoazni stil in vsebino poročil časopisa Večer glede projekta EPK. Smiselno vprašanje: kaj lahko pričakujemo od jutrišnjega intervjuja? Če imamo prav – in bojimo se, da imamo – potem velja spodnji seznam vprašanj, ki jih v intervjuju s Pandurjem jutri ne bomo zasledili. Kritika ni dovoljena, nas uči izkušnja, dovoljeni pa so idolatrija, novinarska prilizljivost, naklonjenost in prijaznost:

  1. Zakaj ste se bili ob vsej širni svetovni slavi pripravljeni vrniti v nek zanikrni Maribor, za katerega imate dobre razloge, da ste nanj jezni? Le zaradi čudovitega pogleda na Maribor z opuščene industrijske cone na Studencih?
  2. Kako se je končala vaša gledališka epizoda petnajst let nazaj? Kdo vam je podtaknil obtožbe o finančnih malverzacijah? So spomini še živi?
  3. Kako zelo ste v čislih pri bivših kolegih gledališčnikih? Kaj menijo o vas?
  4. 4.      Kaj o vas meni Vlado Novak? Kako odgovarjate na njegovo kritiko proti vam?
  5. S kakšnim intelektualnim šarmom vas je očaral mariborski župan in od kod vaše zaupanje v politiko?
  6. Kaj točno vam je obljubil pri vaši vrnitvi?
  7. Kako bi zavrnili kritike, ki pravijo, da se vas da kupiti le z veliko denarja in da vam je vse ostalo povsem nepomembno?
  8. Zakaj je vaša programska vizija EPK tako zelo pravljičarska in nerealna? S katero drugo programsko vizijo bi jo primerjali, ker se zdi, da odstopa od vsega, kar bi moral programski načrt vsebovati?
  9. Kako ocenjujete, da je projekt Pandurjevega hrama potekal v čisti tajnosti in da je bil razkrit šele junija-julija letos, čeprav ste sami že vsaj marca letos glede arhitekturne zasnove vašega gledališča sodelovali z arhitekturnim birojem Sadar Vuga? Čemu skrivalnice?
  10. Kako ocenjujete korenspondenčno sejo in politično netransparentnost postopkov ob tem?
  11. Zakaj ste Pandurjevo gledališče iz CEUM (Center uprizoritvenih umetnosti) preimenovali v komplicirano ime? Gotovo ne zaradi slabih odzivov in očitkov?
  12. Kolikšen bo dejanski strošek tega projekta?
  13. Kdaj bo končno zgrajen in kaj boste storili, če to ne bo v letu 2012?
  14. Kaj boste storili, če vaš hram ne bo rentabilen in s čim ter s kakšnimi izračuni jamčite, da bo?
  15. Zakaj ste kot predsednik programskega sveta poniknili in dali svoj prvi intevju šele sredi decembra 2010?
  16. Ali boste prevzeli odgovornost, če se vaši projekti ne bodo uresničili v skladu z napovedmi?
  17. Kako dolgo boste ostali v Mariboru po iztektu EPK leta 2012 in kakšna bo usoda vašega gledališča po tem letu?
  18. Kako ocenjujete dejstvo, da kritikom EPK ni dopuščeno priti v mariborske medije?
  19. Kako ocenjujete hude kritike vašega gledališča s strani direktorja CD Mitje Rotovnika?
  20. Vas lahko kaj odvrne od sodelovanja v projektih EPK in na mestu predsednika programskega sveta?
  21. Ste za transparentno dodeljevanje denarja?
  22. Ali niso vaši projekti preveč megalomanski, še zlasti ker so prisesani na občinsko finančno dojko?
  23. Ali si želite, da bi vas Večerovi novinarji vprašali tudi kaj kritičnega?
  24. Zakaj menite, da vas ne?
  25. Ste pripravljeni odgovori na zgornja vprašanja kje drugje, saj v Večeru nanja ne boste rabili odgovarjati?

Jutri preverimo in skesano priznamo (z obveznim opravičilom), če smo se zmotili! Seveda ista vprašanja ponujamo kot izziv vsem novinarjem, ki bi radi svojega intervjuvanca tudi kaj vprašali. Niso avtorsko zaščitena. 🙂