Prostovoljna razorožitev borcev: kako se je Turnšek ujel v past

V zgodbi o sklepu predsedstva ZZB za vrednote NOB, ki je spominskim partizanskim četam prepovedalo nošenje muzejskega orožja na prireditvah, že dolgo ne gre le za orožje. Če je kdaj sploh šlo.

Protesti, ki se zdaj širijo v borčevski organizaciji proti njihovemu predsedniku Titu Turnšku, pravzaprav kar majhni upori, češ da ukazu ne bodo sledili, v medijski razpravi odrinjajo bistvo dogajanja, ki ni le v slaboumni presoji predsednika, temveč enkrat več tudi v njegovi popolni neprimernosti, da bi vodil to častitljivo organizacijo.

Ko se od smeha držijo za trebuh

Dikcija prepovedi ne pušča veliko dvoma: »Na komemoracijah, svečanostih in drugih slovesnostih, ki jih organizirajo zveza ali združenja borcev za vrednote NOB, je kakršnakoli uporaba orožja, muzejskega, replik oziroma kateregakoli orožja, prepovedana.« V čem je največja težava sklepa? V slepoti, ki jo izžareva Turnškova odločitev, v spregledu politične manipulacije, ko se je predsednik pustil sprovocirati in nasedel na medijsko propagando novinarskih postreščkov neke stranke. Ki so pohiteli z manipulativnim vsiljevanjem za lase privlečene primerjave med nošenjem orožja v Šiškovi vardi, trenutno kriminalizirane tudi s priprtjem vodje tega paravojaškega postroja, ter borčevskimi spominskimi slovesnostmi.

Turnšek je, evidentno intelektualno nedorasel, klonil pod medijsko orkestrirano tezo, da imajo »njegovi« spominski postroji status paravojaških enot. Očitek največje opozicijske stranke in Janševih medijev in portalov – teh je res vsak dan več – ga je očitno globoko prepričal. Najbrž se omenjeni postreščki od smeha še danes držijo za trebuh. Predstavljajmo si za en samcat trenutek, kako se ob kakšni od retoričnih bravur o tem, da je Milan Kučan nekoč predlagal likvidacije, kar naj bi domnevno izrekel 23. februarja 1994, odločil obsoditi besede svojega tovariša. No, dobili bi enak učinek. O tem, kako velja trik »Najprej diskreditacija, nato likvidacija!« za eno kolosalnih manipulacij, ki jo Janšev krožek ponavlja že celih 24 let ad nauseam, sem pribeležil v prispevku z naslovom Jezikovne likvidacije in primer JJ. Ta častitljiva obletnica nam demonstrira neverjetno trdoživo privrženost propagandističnim tehnikam laganja – saj je popolnoma jasno, da izvajalci, ki so zgodbo fabricirali, še kako dobro vedo, da ne govorijo resnice.

Turnšek orožje Nova

Le eden od zapisov, pod katerim je klonil Turnšek: Nova24TV

Deklasirati svoje na raven Šiškovih

A nazaj k Turnškovi mentalni podobi. Kdor opazuje arbitrarne vojaške vaje Šiškovih fantastov, ki so se v svoji fantaziji ali realnosti odcepili od države in bi jo radi z orožjem obvarovali pred enako namišljenim sovražnikom, nato pa je nenadoma v lastnih vrstah v primeru komemorativnih in drugih svečanosti sposoben ugledati nekakšno tej sorodno paravojsko, je kognitivno res močno obubožal. S tem je dejansko deklasiral svoj tovarišice in tovariše na raven čudakov iz štajerskih goš.

Slepota in kratkovidnost, ki pri Turnšku nista prav nobeno presenečenje, sta na koncu pripeljali do zmagoslavja politično-medijskega alt-right postroja, razvidnega že v naslovih, kot je »Nevarni za ustavni red države: Tit Turnšek priznal, da so na paravojaških partizanskih proslavah sodelovali oboroženi pripadniki – kje je bila takrat policija?«

Policija, kje si?

Najbolj koncizno se debakel predsednikovega sklepa kaže v pričakovani reakciji šefa SDS, takšni, pri kateri ta resnično zna vedno zadeti v sredino tarče in »kaznovati« svojo žrtev. V njej je predsednik borcev označen za Tita:

Ukaz poglavarja Tita, s katerim: 1. priznava, da ZZB ustanavlja uniformirane paravojaške formacije; 2. pove, da imajo “spominske čete ZZB” poleg trofejnega še vsakovrstno “drugo orožje”; 3. prepoveduje uporabo orožja na javnih prireditvah. Hm, kje je bila @policija_si doslej?

JJ Turnšek orožje tvit

Ko se počutiš zmagovito, ker je druga stran kapitulirala: Janšev tvit

Čeprav ga zgodba s Šiškom nikoli ni tangirala in paravojaškega postroja nikoli ni obsodil, z razkritjem vpletenosti članov njegovega stranke in podmladka pa je za kaj takega imel še manj tehtnih razlogov, je Turnška povsem pritisnil ob steno: tako rekoč ni mogoče spregledati užitka, ki se mu je porodilo ob opazovanju nesmiselnega dejanja. Zadovoljstvo, ker mu je pri propagandistični operaciji trapasto nasedel, se kaže v finalni ugotovitvi o Turnškovem priznanju, da ZZB NOB vodi uniformirane paravojaške formacije – in resnično je videti, da pritrjuje razumevanju, po katerem je ZZB NOB s svojim komemoracijskim nošenjem orožja vsa leta ravnala nezakonito.

Rovte kot napačen argument

Janša ga je torej ujel v past – s sprejetim sklepom je Turnšek storil nekaj, česar ne bi rabil: priklonil se je tezi o nezakonitem nošenju orožja tam, kjer takšne prepovedi ni. Kot so te dni pojasnili na ministrstvu za notranje zadeve, po Zakonu o orožju ni problematično uporabljati orožja, ki je onesposobljeno in ima potrdilo MNZ, podobno pa velja še za imitacije orožja, a le pod pogojem, če gre za prireditev, na kateri je takšna raba smiselna. Spominske in komemorativne slovesnosti v čast NOB pa nedvomno so takšnega značaja. No, iz istega razloga so nasedli tudi nekateri drugi mediji, ki so priskrbeli še popolnoma nesmiseln argument, češ da se orožje nosi tudi na domobranskih postrojih v Rovtah – da pa tega Janševi niso obsodili. Če trdimo kaj takšnega, smo se nehote že priklonili smiselnosti argumenta proti nošnji orožja na proslavah NOB.

Treba se je pogovoriti o pravih orožarnah

Toda edino orožje, o katerem bi se v tej zgodbi res morali pogovarjati, je tisto iz orožarn medijsko-politične propagande. In dejstvu, da uspeva razorožiti postroje borčevskih organizacij. Turnškova reakcija je zato velik, za izkušene izvajalce te propagande že prav neverjeten uspeh, nad katerim so upravičeno odkrito navdušeni. ZZB NOB pa je ob tako škodljivem predsedniku vredna vsega pomilovanja.

V iskanju veleizdajalcev: Bobovnikovi vojaki

Bobovnikovi Odmevi so 19. maja gostili g. Aleša Hojsa in g. Milana Butaro – po vložitvi ovadbe zoper predsednika države Milana Kučana so menda na ta način želeli »naliti čistega vina« o tem, koliko orožja je Teritorialna obramba imela v času osamosvojitve oziroma razorožitve, kakšno je bilo to orožje in koliko ga je ostalo.

Uredniki so presodili, bi lahko sklepali, da prihaja do različnih ocen in presoj, zato so, kot so dejali v prispevku, našli predstavnika »dveh veteranskih organizacij« in ju soočili.

Hojs Butara Bobovnik začetna

Ker bi gledalci vsekakor opazili, da se nekatera imena gostov kar ponavljajo, Bobovnik ni mogel kaj, da ne bi posebej pojasnil, da so »po dnevu premora v studio spet povabili g. Aleša Hojsa iz VSO-ja« – kajti res je šlo za zelo kratko pavzo. Upati je, da si je gospod dodobra spočil. Občutku, da se širši Janševi krogi osamosvojiteljev zelo pogosto pojavljajo v programih nacionalke, se zadnje tedne pač ni mogoče izogniti. Sploh ne po včerajšnjem izjemno pikantnem enournem pogovoru s Tonetom Krkovičem na prvem programu.

Kratica VSO je bila samoumevno pridodana – očitno je voditelj presodil, da jo Slovenci dodobra poznajo. Na drugi strani je Miha Butara bil predstavljen kot nekdo, ki je »takrat vodil Teritorialno obrambo v Ljubljani in potem vrsto red načeloval častniški organizaciji Slovenije«. Bobovnik je oba gosta uvedel z nenavadno prošnjo; zahteval je, da se obnašata po vojaško:

»Eno samo željo imam nocoj, da sta vojaka, poskušajta biti vojaka, ko gre za odgovore, sekunde in pojasnila.«

Čeprav smo moderatorjevega ustavljanja sogovorcev že standardno navajeni, včasih na res nepričakovanih točkah, so to pot prispevek začeli z izvenserijskim prijemom: prikazali so infografiko, za katero je Bobovnik celo odkrito povedal, da jo bo eden od povabljenih videl prvič, drugi pa jo že dobro pozna, s čimer je oba sogovorca postavil v izrecno neenakopraven položaj. Nato se je obrnil k Butari kot prvemu in ga izzval:

»Najprej bova videla, g. Hojs, tale seznam že poznate, vi, g. Butara, ga vidite prvič. Koliko orožja  je takrat imela Teritorialna obramba? So to po vaše pravi podatki?«

Hojs Butara Bobovnik orožje

Pričakovano Butara, ki je imel le dve sekundi časa, da si ogleda podatek, ni mogel suvereno odgovoriti na začetno vprašanje, neposredno postavljen v kot in soočen z virom, ki je pravzaprav nastal v Janševih laboratorijih in s katerim je že minuto kasneje mahal Hojs v studiu. Po repliki o tem, da težko sodi in da se v celoti ne strinja z zapisanimi podatki, je Bobovnik vrtal dalje, spet pri njem:

»Kaj je po vaše narobe, g. Butara? Rekli smo, da se bomo pogovarjali po vojaško. Kaj ne drži?«

Izsiljeno »vojaški« odgovor na zahtevan komentar številk, ki jih vidite prvič, je s strani Butare bil: napačna je skupna številka 100.000 dolgocevnega orožja, je med drugim dejal. Ker je malo prevelika. Nato je voditelj prešel k novemu izzivu:

»Naslednje vprašanje: koliko orožja je bilo že pred 15. majem v varstvu jugoslovanske armade in koliko v teritorialnih skladiščih. Vi pravite, g. Hojs, okoli 15 odstotkov, g. Butara je bliže 80 odstotkov.«

Hojs je pojasnil, da je bila v rokah TO okoli 80 odstotkov (v trenutku razoroževanja), medtem ko je Butara mislil prav nasprotno (da je bilo v varstvu jugoarmade večina, tj. 80 odstotkov). Na tej točki pogovora je sledilo nekaj, ker je bilo očitno pripravljeno presenečenje – Hojs je začel razkazovati knjigo Veleizdaja Slovenije, izdano pred približno šestimi leti, v kateri je menda ravno pred tem odkril nekaj »škandaloznega«, povezanega z Butaro. Odprl je stran z dokumentom v knjigi, ki naj bi dokazoval, da je ta že 15. maja 1990 vedel za ukaz o razorožitvi, ki ga je 16. maja razposlal štabom TO in vsem eksplicitno naročil, da tega ne sporočajo naprej.

Butara je, nekoliko presenečen, zanikal, da bi bil takrat poveljnik TO, za listino, s katero je mahal Hojs, pa dejal, da je »lažen dokument«. In na koncu zaključil: »Moram reči, da je ta knjiga knjiga laži. In ne morem nič drugega reči.«

Po tem je bilo vsega hitro konec. Po Bobovnikovi zaslugi:

»Gospoda, o orožju smo se namenili govoriti, o orožju sem želel naliti čistega vina, nismo prišli čisto nikamor. To knjigo pa resnično, prosim, preberita si, ko bosta odšla od tu, iz studia, in prosim uskladita številke…«.

Njegova pokroviteljska gesta je bila enkrat več nekorektna: tako kot je pogovor začel s podatki iz knjige, ki je sogovorec ni poznal, ga je zaključil z napotilom, da si knjigo prebere. Za nameček je nasvet nesmiseln za drugega gosta, Hojsa, ki jo je prinesel s sabo in dokazoval, ne le z označevalnimi lističi, zataknjenimi na njenih straneh, da jo je prebral.

Moderatorjev pristop z vsemi prekinitvami in zahtevami po »vojaškosti«, pri katerem se je res trudil biti uravnotežen na obe strani, ni obarvala zgolj nespoštljivost. Že sama vsebinska struktura, ki je narekovala koncept prispevka, je bila favorizirajoča in pristranska. Bobovnik ni zgolj porušil izenačenega položaja sogovorcev s tem, da je opletal z infografiko, za katero je jasno vedel, da podatkov na njej ena stran ne bo poznala (»ta seznam vidite prvič«), temveč je v svojem vsebinskem izhodišču upošteval en in samo en vir – tistih, ki se trudijo iskati veleizdajalce.

S tem se je priklonil Janševemu memorandumu o veleizdajalcih, ga nekritično hipostaziral in od drugih zahteval, da ga demantirajo. Težko rečemo, da je dokumente tega vira naredil za verodostojne v neposrednem smislu, v posrednem pač.

Tudi zaključni pokroviteljski ukor obema gostoma, nekam vojaški, moramo zato razumeti kot izraz neke zadrege. Po eni strani je z apelom »znova preberita knjigo« slednjo spet napolnil z določenim kreditom, jo naredil za vredno branja, tako rekoč reklamiral, po drugi je skozi ujeto ekvidistanco, ko se je moral pretvarjati, naj jo prebereta oba (Hojs je res ne rabi), zgolj poskušal prikriti dejstvo, da je njegova podlaga za v tistem hipu končano razpravo bila maksimalno pristranska.

Hojs Butara Bobovnik 1.PNG