»Je ne suis pas Charlie«

Kar nekaj slovenskih komentatorjev iz vrst Planeta Siol, ki je, kot rečeno, zatočišče misli desne provenience, je v zadnjih dnevih pohitelo nasproti solidarnostnemu geslu »Tudi jaz sem Charlie«. In ta je, kakor pri številnih po svetu, postalo simbolni emblem shoda Društva novinarjev Slovenije.

Njihovo stališče je temu nasprotno: Je ne suis pas Charlie.

Med njimi sta tudi zgodovinar Luka Lisjak Gabrijelčič ter komunikolog in jezuit Peter Lah. Kaj točno trdita? Tu sta njuni utemeljitvi. Lisjak Gabrijelčič pravi:

Ne, nisem Charlie

Sam se na primer ne želim identificirati s Charliejem. Ne odobravam načina, s katerim uveljavlja svobodo govora. Zdi se mi neumen, nepotreben in neodgovoren. Ker sem tako menil pred dvema tednoma in enako menim danes, bi bilo hinavsko in konformistično, če bi se, skupaj z vesoljnim spletom, kitil z nalepko: “Jaz sem Charlie.”

Sploh ni potrebno, da “sem Charlie”, da bi branil Charliejevo osnovno pravico do varnosti in življenja. Ni treba, da zagovarjam njegova stališča, da bi čutil ogorčenje nad barbarskim napadom nanj.

Tu sploh ne gre za stališča. Niti za svobodo do njihovega izražanja. Gre za terorizem. In če priznamo, da ima ta svoje družbene in politične korenine, ni zaradi tega nič manj nesprejemljiv.

Avtor torej oporeka »identifikaciji«, ki ga omogoča solidarnostno geslo, oporeka uveljavljanju svobode govora na način, kot so to storili milijoni po svetu. Zakaj? Ker je po njegovem napad na Charlie Hebdo in posledični masaker dejanje terorizma, ne ogrožene svobode izražanja.

Lah pa na istem mediju razmišlja podobno:

Narobe pa bi bilo, če bi iz omenjene nezmožnosti ločitve med dobrim in slabim novinarstvom potegnili sklep, da imajo propaganda, žalitve in norčevanje enako legitimnost kot kakovostno novinarstvo in komentiranje. Daleč od tega! Zavračam nasilje, žalujem za ubitimi novinarji in spoštujem njihovo svobodo govora, toda: Je ne suis pas Charlie.

Njegova razlaga izhaja iz obsodbe ravnanja novinarjev pri pariškem tedniku, ki so po njegovem šli čez rob in napadli verska čustva. Ker je šlo za izpad, tega ne moremo obravnavati v kontekstu zagovora svobode izražanja, temveč so ravnali mrtvi uredniki in novinarji neodgovorno, žaljivo in necivilizirano, zaradi česar običajni ljudje romajo na sodišča.

Peter Lah Planet SIOL Charlie

Če prvi kolumnist problem reducira na terorizem in v reakciji ljudi po svetu ne želi videti zaščite svobode govora, zaradi česar se mu tovrstna geste podpore zdijo čisto zgrešene, ga drugi primarno na zaščito verskih čustev in v podpori ne želi ugledati solidarnosti do nečesa, kar si tega ne zasluži. Lisjak Gabrijelčič oporeka konceptualizaciji problema, Lah pa dvomi v smiselnost solidarnostne reakcije, vsaj v njeno predstavljeno formo.

Oba spregledata bistveno, tisto najbolj preprosto, človeško in naravno.

Prvi se spregleda razloge: »Je suis Charlie« enostavno ni slogan identifikacije z uredniško politiko časopisa. Obstaja veliko ljudi, ki so misel množično prevzeli le zato, ker čutijo empatijo in sočustvujejo s pokojnimi. »Je suis Charlie« je ime za solidarnost in sočutje, ne za »Podpiram uredniško politiko časopisa s tem imenom«. Te razlike, ker je bila tako omniprezentna, večina pač ni mogla kar spregledati in tudi avtor ne.

Drugi podobno dezavuira posledice: »Je suis Charlie« ni ime zagovora napada na verska čustva, kot rečeno tudi ne zagovora svobode novinarskega udejstvovanja tudi za ceno groženj po smrti, temveč enostavne in preproste solidarnosti in pietete.

S tem, ko vsak po svoje, a ne bistveno drugače, oba izrecno zagovarjata »Je ne suis pas Charlie«,  v emblem in slogan investirata preveč svojega svetovnega nazora in premalo svojega sočutja, za nameček pa ga celo emblematizirata.

Zakaj nisem Charlie SIOL Lisjak

Je suis Charlie – o lahkotnosti in neodgovornosti

V trenutku, ko je dan po masakru sredi Pariza in že včerajšnjih in današnjih shodih v podporo svobodi govora v Parizu in Sloveniji šok zaradi brutalnega napada še karseda živ, so pri Planetu Siol pohiteli s prvim komentarjem na temo jezuita in komunikologa dr. Petra Laha, v katerem ta odpira vprašanja odgovornosti ravnanja urednikov in karikaturistov pri tedniku Charlie Hebdo:

Druga skušnjava je v tem, da bi iz žrtev poboja naredili svetnike. Da ne bo nesporazuma: nič, kar so kot novinarji storili, ne more upravičiti zločinskega dejanja njihovih krvnikov. Ampak to še ne pomeni, da je bilo vse, kar so storili, lepo in prav. Tako, kot je bil Svetovni trgovinski center simbol za marsikateri problem globaliziranega finančnega in trgovinskega sistema ter je bil Pentagon simbol vojaške prevlade Zahoda, je Charlie Hebdo simbol določene lahkotnosti in neodgovornosti, ki je značilna za zahodne novinarje in medije.

Prav bi bilo, da se po tem, ko bomo novinarji in javni komunikatorji pokopali svoje umrle, zamislimo tudi nad tem vidikom svojega dela. Svoboda govora in tiska vendar ne more biti v tem, da lahko počnem, karkoli hočem, ne da bi se mi bilo treba bati negativnih posledic za svoje besede in dejanja.

Če z besedo prizadenem soseda ali spodkopavam temelje skupnega življenja, potem je prav, da za to nosim posledice. Pa ne zagovarjam samocenzure. Sam sebe cenzuriram takrat, ko se bojim ali se udinjam. Ko pa se izogibam besed, ki bi prizadele soseda ali rušile najin skupni dom, skratka, ko sem obziren in uvideven, takrat sem šele zares svoboden.

Lah izreka zaskrbljenost pred javno obravnavo ubitih novinarjev, karikaturistov in urednikov (očitno ob tem spušča ostale žrtve masakra), ki bi jih morda preveč poveličevala in »naredila za svetnike«. Njegova motivacija, da nas pred tem posvari, je enostavna: početje tednika Charlie Hebdo je bilo prelahkotno in neodgovorno, zato si takšnega statusa ne zaslužijo. Še več, v njihovem početju vidi avtor nevarno značilnost zahodnega novinarstva.

Je suis Charlie

Vendar stori pri tem še kakšen korak več: novinarji Charlie Hebdo si ne samo ne zaslužijo statusa ali obravnave svetnikov (kajti v osnovi se Lah izrek o njihovih zaslugah), ker so ravnali neodgovorno, ravnali so tudi proti principom svobode izražanja in tiska – njihovo novinarsko početje se ne skriti za svobodo tiska in posledično si pri obsodbah dejanja zato ne bi smeli sklicevati nanjo. Svoboda je vedno svoboda, ki ima v mislih tudi negativne posledice, še pravi. Oziroma: samo obziren in uvideven novinar je resnično svoboden, pri čemer tovrstna osvobojenost še ne predstavlja oblike cenzure.

Ko se danes odvijajo solidarnostni protesti pod geslom »Je suis Charlie«, se odvijajo pod napačnim, bi nesporno menil Lah, tako kot bi menil, da pokol ni prav nobena grožnja svobodi izražanja in tiska. Zato, ker novinarji in karikaturisti niso bili dovolj obzirni, so svojo neuvidevnost plačali z glavo. Ker niso bili resnično svobodni, jih danes več ni.

Nekateri slovenski medij znajo, ob neverjetnih stališčih, biti tudi neuvidevno kruti ob najbolj neprimernem času.

Peter Lah Charlie komentar Siol