Legenda se prikloni legendi: Pahorjeva zabava ob smrti košarkarja

Predsednik Pahor se je v kavbojkah udobno namestil na stolu, ujel trenutek v neki oštariji, umetelno z dvema rokama pograbil košček papirja, ju po košarkaško dvignil in ga po nekaj vaje končno le uspel zalučati v izpraznjen vinski kozarec na mizi, od njega oddaljen vsega meter in pol.

pahor kobe bryant

Predsednik med svojo gostilniško zabavo, posvečeno Mambi

Kolikokrat so sodelavke iz njegovega urada morale ponoviti snemanje, ker se je navdušen nad svojo pobalinsko razposajenostjo odločil svoje zmagoslavno dejanje posneti, ne vemo – čeprav še sveže pomnimo, kako je od njih nedavno zahteval snemanje filmčka ob pogovoru z našimi vojaki v Iraku, česar mediji res niso najbolje sprejeli, a tega najbrž prav zaradi slabega odziva kasneje ni objavil.

Beer pong po predsedniško

Predsednikova židana volja je bila ob zadetku videti neizmerna, njegov papirček je poletel v kozarec na mizi, česar se je potem neizmerno razveselil kot majhen otrok in ob tem spuščal nenavadne živalske glasove.

Seveda si je s strani instagramskih uporabnikov takoj zaslužil že slišani vzdevek, da je legenda. Toda ali lahko iz te scene predsednikove vaje v slogu beer pong razberemo kaj nedostojnega, če pustimo ob strani ponovljeno banalnost, s katero na dnevi ravni koketira z najširšo javnostjo?

Na tej točki bi marsikdo oporekal, češ ne splača se biti malenkosten s pretresanjem sleherne neokusne geste, kakršnih si je v zadnjih letih na instagramu privoščil za celo zbirko: ravnati otročje po sebi ni nujno slabost ali moralna hiba, podobno velja za človekovo razposajenost in občasni infantilizem. In vendar predsednikove geste ne moremo kar odpraviti s pojasnilom o še eni nepomembni trapariji ali celo z nekaj razumevanja. Bom poskušal razložiti.

Če kaj, potem njegove otročarije zvenijo bedno, ker tokrat merijo na pietetnost. Ob svojem košarkaškem metu v sveže popiti kozarec je namreč pripisal pojasnilo, v katerem naznanja, da je njegovo dejanje poklon v spomin ravnokar tragično preminuli ameriški košarkaški legendi:

Navdahnjen z debato o preminuli košarkarski legendi Kobeju Bryantu sem zadel trojko njemu v spomnim. Mamba, legenda, vedno te bomo imeli v srcu❤

#kobe #kobe #legend #mamba #mambaforever #basketballlegend

#kobebryant #inourhearts #pahor #president #presidentpahor #slovenia

Gostilniška pieteta

No, takšen »poklon« marsikaj spremeni. Kajti skoraj odvečno bi bilo dokazovati, da gostilniška razposajenost ne more pretendirati na kakšno posebej subtilno pietetnost in spoštljiv poklon do mrtvega. To je približno tako, kot če bi si ob ravnokar preminulem Janezu Stanovniku nekdo umetelno vihal brke, ki mu jih je izrisalo pitje mleka, in zraven nekaj razlagal o tem, da se priklanja očetu naroda.

Tudi če pustimo ob strani hipetrofirano ključno besedje, samo dejanje preprosto učinkuje nedostojno, tudi če ga še tako zavijamo v kontekst priklanjanja legendi in »Mambi«. Kar so opazili tudi številni manj navdušeni uporabniki instagrama in predsednikovo objavo komentirali takole:

»Sam navsezadnje el presidente ste le krvav pod kožo kt mi vsi… sam kaj si more pa personal v oštariji mislt ob takih spontankah???«

»Sm enkrat že komentiral, ampak bom še enkrat. Predsednik, upam, da to berete. Sramoto delate Sloveniji!«

»Skrajno otročje in nedostojno obnašanje za odraslega človeka, kaj šele na taki funkciji.«

»Manir pri mizi pa ni, kaj?«

pahor kobe bryant zadene

Pahor ob zadetku v kozarec: pietetni vrhunec

A kaj bi s tem, njegova objava je bila deležna nadstandardnih 42.000 ogledov, precej nad povprečjem drugih, in je popolnoma usklajena s tem, kar državljanke in državljani pričakujejo od »kralja instagrama«.

In ne le oni, tudi tokrat so mu domači mediji jedli iz rok in brez sleherne kritične besede poročali o nacionalnem junaku, ki zadeva improvizirane koše v čast Mambi.

Zakaj je na svetu

Gostilniški triumf, navzven zakamufliran v spomin na pokojnika, znova odpira  vprašanje dostojnosti ali decentnosti predsednikovega obnašanja. Povedano drugače: Pahor s svojim slabim okusom, prehodom v sfero nespodobnega in onstran pravil ustreznega in pravilnega vedenja popolnoma razsuva obstoječe družbene norme. In ker takšne prekoračitve norm prihajajo z mesta prvega državnika, je razkorak med ravnanji in pričakovanim standardi posledično maksimalno kontrastiran. Z vidika pedagoških razprav in zgleda, ki bi ga morala mladina jemati pri nosilcu funkcije predsednika republike, si resnično težko zamislimo večjo subverzijo pričakovanih vzgojnih idealov.

Toda povrnimo se k spoštovanju do pokojnih. Predsednik je v zadnjem letu ob različnih priložnostih citiral stih iz Sofoklejeve tragedije Antigona, tega kanonskega dela o spoštovanju mrtvih. Nazadnje na slovesnosti ob 80. obletnici začetka druge svetovne vojne v Varšavi, kjer je znova ponovil tisti »Ne da sovražim, da ljubim, sem na svetu.«

Dovolj ironično se prav Pahor želi velikokrat promovirati kot ljubitelj pietete, sploh v kontekstu sprave ob »bratomorni vojni«, ko je brat dvignil roko nad brata – kar je natančna fraza, ki jo rad ponavlja. O tem pišem v Predsednik Pahor se v spravni zablodi norčuje iz živih in mrtvih in nizu drugih prispevkov.

Antigonin poudarek, ki bi ga pri predsedniku glede na njegove preference že pred tem lahko kar uganili, bi se tokrat moral glasiti bistveno bolj profano: »Ne da spoštujem mrtve, da igram beer pong, sem na svetu.«

Dragić je velik. Alah je velik. Ampak naš Bog je največji.

Seveda gre za še eno apropriacijo športnih uspehov naših košarkarjev. Kititi se s tujim perjem je najslajše. Prozorno je, ko se politiki slikajo s športniki in se nanje šlepajo ob uspehih. V demonično depolitiziranem prostoru, ki ga v Sloveniji še bolj ekscesno kot običajno radi ustvarjamo, je šport za dvigovanje ugleda politikov rešitev iz permanentne stiske nizke podpore, ki jo uživajo pri državljanih.

Včasih steče politična operacija v malce drugačni smeri. Ko govorimo o Janševi Nova24TV, ki nas edina približuje resnici, kakor se hvalisajo v svojih propagandnih sloganih, postane tudi vsebinska, ideološka in v tem primeru religijska:

Neustrašni Goran Dragić s križem okoli vratu pokazal Turčiji in Evropi, da njegovega Boga, ki mu je pomagal do zmage, ne morejo cenzurirati!

Emocionalna hipertrofija v naslovu nam takoj sugerira, da so športni rezultati proizvod božje intervence. Na podlagi česa so to ugotovili novinarski znanilci resnice? Ker je Dragić pred kamere v Carigradu stopil z verižico okoli vratu, na kateri je križ.

Dragić križ nova muslimani

Nova24TV in resnica o križu

Od tod brž sledi zmagovito spoznanje: Dragić je na posebni misiji, ki močno presega košarkarsko. Ne le, da je Bog player vseh playerjev, tam ni le Dragić, da bi nas osrečeval, temveč še njegov asistent. Preko njega nam pošilja Dragića, da bi Turkom v posmeh pokazal, katera religija je prava. Ker njihova namreč ni: Evropa se trudi ustreči muslimanom, cenzurira »domače« verske simbole, kristijanofobija povečuje nestrpnost Turkov do kristjanov.

In potem se najde Dragić, naš heroj, ki jim, kot kakšnim vampirjem, pred očmi pobinglja s križem. In to pravoslavnim! Še več, košarkarski heroj je tudi religijski heroj, ki je v rog ugnal še medije:

Slovenski kapetan Goran Dragić je zmago na parketu milijonskemu občinstvu na očeh proslavljal s pravoslavnim križem okrog vratu. V prenosu cenzura pač ni mogoča.

Avtor z inicialkama T.F. se nato razpiše še o Erdoganovi Turčiji, v kateri je menda Sveto pismo »teroristično gradivo«, kjer se diskriminira vse študente krščanske veroizpovedi, »saj so številni pri pouku prisiljeni citirati islamske preroke oz. povzemati koran, udeleževati se morajo tudi islamskega verouka«.

Končno je apropriacija športnikov na podlagi njihovih odličnih uspehov dobila čisti politično-ideološki zven: Dragić je s križem okoli vratu nekdo, ki provocira domačine, a tudi domače »levičarske medije politike«, ki so islamu naklonjeni in v svoji zmedenosti ne vedo, kako bi interpretirali njegovo gesto.  Njegova misija je dvojna.

Ne le športnik, Dragić je religiozni upornik, tik pred polfinalno tekmo s Španijo v enako športnem žargonu narisan kot nepremagljiv in predan priprošnjik, nad čigar uspehi bdi sam Bog, kar v praksi seveda pomeni, da brez nesebične pomoči od tam zgoraj ne bi bilo nič:

Nihče ni mogel narediti popolnoma ničesar, zgolj nemo so lahko opazovali svetovnega košarkarskega zvezdnika, kako se svojemu Bogu zahvaljuje za zmago in hkrati prosi za srečo tudi na naslednji tekmi, ki čaka Slovenijo – danes ob 20.30 uri bo namreč v polfinalu, prav tako v največjem turškem mestu, nasprotnik velesila Španija. Z zmago bi si Slovenija že zagotovila prvo medaljo na velikih košarkarskih tekmovanjih.

Skratka: Dragić je velik. Alah je velik. Ampak naš Bog je največji.

Dragić križ Nova

Izsek iz istega članka: priprošnje in zahvale, brez katerih ni in ne bo športnih uspehov