O grožnjah s smrtjo in gesti cenzure

Če predsednici nadzornega sveta enega največjih podjetij v državni lasti grozijo s smrtjo, to po vsem sodeč ne pritegne kaj prida novinarjev. Samo toliko, da ji morda dajo besedo, a potem se ustavi.

V trenutnem komplotu menjav v Luki Koper je nadzornica za Delo povedala prav to:

»Grozili so mi in me poskušali podkupiti,« je za Delo povedala Alenka Žnidaršič Kranjc, prva nadzornica Luke Koper, ki jo bodo državni delničarji zamenjali 1. julija. Meni, da je glavni razlog za njeno zamenjavo v njeni neposlušnosti, da ni hotela zamenjati predsednika uprave Dragomirja Matića, da ima svojo rešitev za drugi tir, s čimer je posegla v vsaj 600 milijonov evrov težke »stranske« interese omrežij.

Alenka Žnidaršič Delo grožnje

Vprašanje je načelno: kaj bodo storili mediji, kaj novinarji, če se na grožnje in politične pritiske sklicuje oseba z z zelo pomembno javno funkcijo? Takšna, ki celo pravi, da je grožnje prijavila?

Nič, zgodilo se popolnoma nič. Poglejmo si izjavo Alternativne akademije na isto temo:

V Alternativni akademiji z ogorčenjem spremljajo burno dogajanje okoli zamenjave nadzornikov v Luki Koper. Še posebej želimo opozoriti na besede prve nadzornice Luke Koper Alenke Žnidaršič Kranjc, ki je v oddaji Odmevi TV Slovenija včeraj pred najširšo javnostjo povedala, da ji grozijo s smrtjo:

»Imena in priimka ne morem povedati. V povezavi z aktivnostmi v zadnjem mesecu – imamo jasno predstavo, kako delati drugi tir – so mi jasno povedali, da če bom nadaljevala nimam ‘kaj delati’ v Sloveniji in da je ogroženo moje življenje.«

Prepričani smo, da so opisane grožnje in pritiski, če do njih prihaja, popolnoma nedopustni in da bi morali organi pregona storiti vse, da v tem in podobnih primerih nemudoma reagirajo, raziščejo okoliščine in kaznujejo storilce.

Ker se javne seznanitve z grožnjami odvijajo v trenutku, ko želi državni SDH odpoklicali nadzornike, Alenka Žnidaršič Krajnc pa je spregovorila o močnih pritiskih, povezanih z interesno podporo Istrabenzu v zadevi Vinakoper in hkrati o zahtevah ministra Petra Gašperšiča po zamenjavi direktorja uprave Dragomirja Matića, se v tem primeru nesporno postavlja vprašanje odgovornosti vladajoče koalicije in še zlasti predsednika vlade.

Zato v Alternativni akademiji pričakujemo, da bo g. Miro Cerar nedvoumno pozval k preiskavi izjav o pritiskih na nadzornike Luke Koper in se čim hitreje opredelil do groženj, ki jih je predsednica nadzornega sveta razkrila.

Kolikor sem videl, je to prvi, edini in zadnji poziv politiki, tudi premierju, da se do groženj distancira, da jih obsodi, da pozove organe k obravnavi primera, k raziskavi. Nak, ni se zgodilo, mediji so zahtevo stoprocentno zignorirali. Politika tudi.

Imamo samo dve možnosti razlage, zakaj se dogaja cenzura. Prva zadeva novinarsko nekompetenco. V praksi bi to pomenilo, če naštejemo nekaj odgovornih urednikov, da Gregor Knafelc (Delo), Miran Lesjak (Dnevnik), Katja Šeruga (Večer), Antiša Korljan (Primorske novice), Barbara Štrukelj (STA), Jadranka Rebernik (TV SLO) in Tjaša Slokar (POP TV) preprosto ne vedo, kaj bi počeli ne z grožnjami in ne z zahtevami, naslovljenih na politike. Zato jih vržejo v koš. Je najlažje: videti je kot razbremenitev od odgovornosti.

Druga možnost jim tudi ne govori ravno v prid: če gre za njihovo navzočnost presoje, ne njeno odsotnost, potem so bržkone presodili, da apeli na g. Mira Cerarja glede groženj nadzornici niso pravo dejanje – oziroma tista gesta, ki bi jo bilo vredno medijsko prezentirati. In ker niso ponudili drugačne možnosti, v seštevku njihovo nedejanje lahko izzveni le tiha podpora vladajočim in odtegnjena podpora tistim, ki jim grozijo. Ker le kdo bi lahko grozil ge. Kranjc, če ne ravno tisti, ki so v soglasju s stališči vlade?

Kaj od tega bi raje izbrali? Obe izbiri sta slabši. In ja, zato živimo v državo, kjer se o grožnjah po izbiri urednikov kvečjemu le poroča. Nič več. Pika.

Vsekakor obravnava, s katero je lahko vlada Mira Cerarja, vključno z njim, zelo zadovoljna.

Ostrakizem Blaža Zgage

Že objavljeni članek, pripoved Blaža Zgage o grožnjah s smrtjo in ostrakizmu, ki ga je deležen v Sloveniji, zdaj še na straneh Reporters Without Borders:

A Slovenian freelance investigative journalist and an information heroe for Reporters Without Borders, Blaž Zgaga is the co-author of “In the Name of the State,” a bestseller about arms trafficking in the Balkans in 1990s, when it was a regional speciality. In 2000, he exposed the existence of clandestine US intelligence operations in the Balkans and was facing a five-year jail sentence for revealing “military secrets” until finally acquitted. Far from being discouraged, he went on to trigger a political earthquake in Slovenia by revealing that senior Slovenian officials had received kickbacks from a contract with a Finnish arms manufacture. The many public figures hit by the scandal include former Prime Minister Janez Janša, who received a two-year jail sentence in June 2013. Zgaga has received repeated death threats and has for years been hounded by intelligence services and many of his colleagues in Slovenia. In the following powerful account, he describes his career as an investigative journalist and how, as a result of his reporting, his country’s leading newspapers nowadays refuse to publish his articles.

The article in Bosnian was originally published at MC Online (LINK to BHS version). The English version was originally published at Mediaobservatory.net (LINK to ENG version) and translated by Kanita Halilović.

Zgaga RSF ostrakizem

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2015/02/16/blaz-zgaga-o-likvidacijah-novinarjev/

Blaž Zgaga o likvidacijah novinarjev

Blaž Zgaga, ekskomunicirani novinar in ob Mateju Šurc začetnik novinarske peticije o Janševih pritiskih na novinarje in cenzuri, soavtor trilogije o prodaji orožja V imenu države, je za sarajevski Mediacentar spregovoril o grožnjah s smrtjo, odhodu iz Večera, ekskomunikaciji iz slovenske medijske scene in zavračanju člankov, spremembah kazenske zakonodaje za lažje preganjanje novinarjev, aferi Patria in slovenski samopašni novinarski eliti. Odlomek:

»Ako opet budeš pisao o Morisu, ubićemo te«, reče mi vođa ovog trojca direktno u lice.

Pošto sam čuo i čitao da je njihova glavna vještina prije svega drčnost, dok se u pravim situacijama dešavalo da ih razoružaju i onesposobe i obični građani, odvratio sam mu smijehom.

»Kako ćete me ubiti vi koji nemate pojma. Samo probajte, provešćete desetine godina u zatvoru«, te se brzo pokupio s lica mjesta.

Ovaj razgovor sam shvatio tek kao pokušaj zastrašivanja, pa sam ga pokušao zaboraviti i ne posvećivati mu preveliku pažnju. Međutim, riječi »ubićemo te« su mi nesvjesno nadolazile u snu i budile me danima nakon ovog događaja. Tri dana nakon neprijatnog susreta, otišao sam u policiju gdje mi je obezbijeđena operativna zaštita.

Nakon toga je uslijedio duži period »mira« od prijetnji likvidacijom, jer zbog političkih pritisaka i cenzure više nisam mogao objavljivati ozbiljne istraživačke priče u Večeru u kojem sam bio zaposlen. Urednika Mirka Mundu koji je podnio ostavku u znak protesta jer više nije mogao raditi svoj posao na profesionalan način, zamijenili su urednici sa puno savitljivijom kičmom.

Politički pritisci su se naročito intenzivirali u periodu od 2004. do 2008. kada je Janez Janša bio predsjednik vlade. Političari su postupali vješto, ne želeći prljati ruke direktnim pritiscima na novinare. Umjesto njih, pritisak na kritički nastrojene i profesionalne novinare vršili su drugi novinari i urednici, koji su posredstvom politike bili postavljeni na vodeće pozicije. To i nisu novinari, već ponizne sluge koji više vole da čitaju misli svojim gospodarima i stalno se brinu da istina ne izađe na vidjelo. Kroz šta sve sam prolazio u Večeru, detaljno sam opisao u članku »Dobra Večer i laku noć« gdje sam zapravo iznio razloge svoje ostavke, koju sam podnio u proljeće 2008. zbog cenzure i pritisaka.

Još prije toga, u jesen 2007., zajedno sa kolegama napravio sam peticiju protiv cenzure i političkih pritisaka na novinare koju je potpisao 571 novinar. Peticija je predata parlamentu tik uoči predsjedavanja Slovenije Evropskom unijom u prvoj polovini 2008., zbog čega je imala snažan odjek u svjetskim medijima, dok je premijer Janez Janša u svojim javnim nastupima predstavljao potpisnike peticije kao izvoznike laži.

U maju 2008. sam stupio u kontakt sa finskim novinarom Magnusom Berglundom. Nekoliko mjeseci smo skupa istraživali podmićivanje u aferi Patria. U avgustu 2008. je bio i na snimanju u Sloveniji. Svo vrijeme su nas pratili i uhodili nepoznati ljudi. Samo nekoliko dana prije dolaska u Sloveniju, Berglund je uspješno izbjegao saobraćajnu nesreću u Finskoj. Neko je, naime, odvrnuo dva vijka na prednjem lijevom točku njegovog automobila. Samo njegova pribranost i momentalno zaustavljanje vozila kod prvih vibracija su spriječili ono najgore. Da mu se tada nešto desilo, afera Patria vjerovatno nikada ne bi poprimila tolike razmjere.

Zgaga Mediacentar