Pahor skozi Platona: šoštanjski demoni in okoljska prihodnost

Redki so trenutki, ko se Borut Pahor izreka o ekologiji in mogoče še redkejši, ko se o famoznem projektu Teš 6, zaradi katerega je med drugimi bil tudi ovaden. Glede na velikansko soodgovornost nekoga, ki je obtežen z bremenom funkcij nekdanjega predsednika SD in predsednika vlade, nastopijo omenjeni momenti le takrat, ko je v pojasnila prisiljen, nikoli prostovoljno. In takšna prisila so običajno novinarska vprašanja, za katera pa iz bogate prakse že dobro vemo, da skoraj nikoli niso dovolj neposredna in vztrajna.

Naj pohvalim novinarja Kanala A, Miho Orešnika, ki je vsem novinarjem RTV Slovenija, znanim po svoji neverjetno uglajeni rezerviranosti, če navedem le en medij, v prednovoletnem intervjuju s predsednikom vsaj glede vztrajnosti podelil manjšo učno lekcijo glede tega, kaj pomeni brezkompromisnost v iskanju odgovorov.

Dobrodejna osvežitev ob medijski diktaturi predsednikove sladke in patetične hiperbolike o narodni enotnosti, soglasju in posledično svetli prihodnosti, s katero nam uredniki tradicionalno še dodatno strežejo zadnje dni ob izteku leta. Zadnji teden je namreč, po nenapisani navadi, rezerviran za modre rekapitulacijske misli prve moralne starešine v državi, ki sicer to sploh ne želi biti.

pahor orešnik kanal a

Orešnik med spraševanjem predsednika

Gretin vpliv na predsednikove odločitve

Tovrstna naloga nikoli ni res enostavna: na drugi strani je briljanten govorec, zelo spreten v ubesedovanju svoje misli in inteligenten v obračanju kontekstov sebi v prid. Drznem si izreči oceno, da mu v tem ne more parirati nihče z domačega političnega parketa.

Novinar je sklop ekoloških tem, v katera je uvrstil tudi poizvedbe o Teš 6, začinil z iztočnico o »velikih ljudeh«, kot sta Steve Jobs in Bill Gates, ob katerih se Pahor, in to sam večkrat pokaže, kar stopi od inspiracije.

Ali ga navdihuje tudi Greta Thunberg, je poskušal izvedeti in dočakal pričakovano pritrditev. Kajti Pahor je potem ne zgolj omenil »mlado deklico« in »to mlado dekle«, ki je »na nek način zbudilo svet«, pohvalil se je s svojim ogromnim osebnim napredkom. Mlada aktivistka ga je prepričala v nič manj, da je sklical posebno posvetovalno telo:

»Greta ni bila samo en navdih, ampak je imela s svojim gibanjem realne konsekvence tudi za moje osebno ravnanje. Nikoli prej predsednik republike ni imel posvetovalnega odbora za nobeno vprašanje. Jaz sem ga sklenil ustanoviti za podnebno politiko.«

Učenje iz napak glede fosilnih goriv

Dramatični zgodovinski dogodek v predsedniški palači bi skoraj zasenčilo priznanje, da nima nobenih zadreg okoli poizvedovanj o Teš 6 (»O Teš 6 meni ni težko govoriti«), glede katerega je zdaj končno spoznal, da bi morali njegovo zaprtje načrtovati prej kot takrat, ko »smo razmišljali ob njegovem odprtju«.

Kaj točno je pospešilo takšen preobrat? Verjetno ne posebej ponotranjeno spoznanje ali ekološka pamet, kajti brez Grete z naslovnic bi morda še zdaj ne meditiral o podnebni prihodnosti, temveč zaradi novih pariških meril, ki energente fosilne narave izločajo iz energetskih načrtov držav. Ne trajnostna naravnanost, temveč zunanja prisila.

A glej ga zlomka, v tej točki Pahor odkriva lastno modrost – vselej v prvi osebi množine, za katero se je vselej varno skriti:

»Ni nobenih zadreg, da se tudi ne bi popravljali. Saj zato pa smo modrejši, ne, zato imamo izkušnje, da jih uporabimo, da ne ponavljamo napak, če jih tako ocenimo. Jaz mislim sicer, da uporaba fosilnih energentov ni bila napaka, še danes ni, moramo pa vedeti, da bo jutri to napaka in da jo moramo odpravljati danes.«

Temporalnost in čas za odpravo fosilnih goriv

Kdo moder bi dojel, kdaj točno je uporaba fosilnih goriv postala ali šele bo postala napaka in ali se čas, ko jo moramo začeti odpravljati kot napako, razlikuje od trenutka spoznanja, da je takšna – torej napaka?

Ker ni verjetno, da se oba trenutka smeta posebej ločevati, da potemtakem čas odprave napak nemudoma sledi spoznanju, da je do nje prišlo, se vprašajmo, kdaj nam predsednik v svoji izjavi priporoča, da začnemo napako odpravljati. Posledično: kaj si v danem trenutku sploh misli o zaprtju Teš 6 in kdaj bo po njegovi modri meri nastopil čas, ko bi morali prenehali uporabljati fosilna goriva? Končno pa še, kdaj smo postali modrejši, kdaj je sam postal moder?

Ta res izjemna izjava ponuja redko priložnost, ko lahko analizo izpeljemo v tako rekoč natančno temporalno zastavljenih mejah na način, kot jih je formiral sam, četudi le na najbolj abstraktni lestvici delitve med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Če odmislimo interpretacijo, da se je o rabi fosilnih goriv izražal »metaforično«, karkoli že to pomeni, zato temporalnosti ne smemo jemati čisto dobesedno, kot tudi ne njenih posledic, bi iz povedanega skoraj morali zaznati dovolj natančen odgovor, kdaj je napočil čas za prenehanje njihove uporabe. Pa ga lahko?

pahor orešnik 2

Pahor o jutrišnjih energetskih napakah, ki to danes še niso

Vsebinsko presojo navedenih trditev puščam čisto ob strani, vendar sploh ni nujno, da je tak čas sploh že nastopil. Dejansko tega ne vemo: Pahor pravi, da uporaba fosilnih goriv ni bila napaka v preteklosti in da ni niti v sedanjem času, bo pa v prihodnjem.

Obenem sicer že ve, da bo to napaka šele jutri, iz česar namiguje, da jo moramo začeti odpravljati že danes. Vendar je hkrati povedal, da uporaba ni napaka niti danes – in če ni napaka, jo je nesmiselno odpravljati. Napaka torej hkrati še ni nastopila in obenem je nastopila, z njo pa je in ni nastopil čas za njeno odpravo.

Pahor s Platonom

Če naj ima takšna kontradikcija sploh kakšen smisel in jo je posledično smiselno analizirati, se mora odvijati v nekem izmikajočem se nevidnem času. Kar me je spomnilo na dobrega in starega Platona, njegov dialog Parmenid in razpravo o temporalnih zagatah postajanja in bivanja Enega.

Ta čudni in nemogoči čas v temporalno in metafizično zaguljenem kontekstu, med nekakšnim »prej« in »potem«, Platon imenuje nenadnost (exaiphnes) in z njo označuje prehod, neko vmesno stvar (metaxy), v kateri se nekaj spreminja iz enega stanja v drugo. Ampak Augenblick, če uporabim Heideggrov prevod, se na neki način ne nahaja v času, ker se pač ne more.

Pahorjeva časovna metafizika vsebuje ravno tovrstni moment razumevanja ekologije: uvida v napako še ni, vendar se v danem trenutku (»danes«) že nakazuje, da obstaja, obenem pa bo raba fosilnih goriv napaka šele jutri, zato jo velja že danes prepoznati kot takšno, pa tudi začeti odpravljati.

Če želimo takšno precej nesmiselno razumevanje rešiti pred obtožbo o logični protislovnosti (»uporaba fosilnih goriv danes je in ni napaka«), nam zato res ne preostane drugega kot vpeljava teze o čisto posebni temporalni zanki na način, kot sem jo ravnokar, morda preveč zapleteno, pojasnil.

Slaba novica za predsednika je, da ji potem podleže tudi atribut »postajanja moder«. Kajti če je odpoved uporabi fosilnih goriv povezana z modrostjo, hkrati pa še vedno tudi danes velja, da ta ni napaka, se tudi vznikanje modrosti na časovni daljici med »biti manj moder« in »postati moder« ali »biti brez izkušenj« in »imeti izkušnje« odvija v tem čisto nemogočem in nezaznavnem času.

V praksi pa to pomeni, da ne moremo zaznati, kdaj je Pahor res postal modrejši, tako kot tudi ne, ali je že nastopil ta nevidni trenutek, ko je zanj uporaba velenjskega lignita v Šoštanju, zdaj tudi uvoženega, napačna ekološka poteza.

Demonologija in modroslovje

Pahorjevo odkrivanje modrosti pri usodnih vprašanjih podnebnih sprememb in preživetja planeta, po siceršnjem odkritem priznanju, da se za zeleno politiko nikoli poprej ni dovolj zanimal, moramo sicer sprejeti z odprtimi rokami. Kako modri so naši politiki in koliko so privrženi modrosti – ter kaj sploh pomeni reči kaj takega?

Prejšnji predsednik vlade Miro Cerar si je leta 2014 zadal nalogo s sloganom »Mislim modro« vstopiti v politiko in zato v modre barve oblekel grafično podobo svoje stranke. V nizu prispevkov, recimo v Biti stoik, biti budist, biti kristjan, biti Cerar in Miro Cerar in obeti filozofije v politiki, sem analiziral vrednost njegove privrženosti modrosti in končno tudi filozofiji. Ne morem reči, da bi bilo kaj bolje, če bi se svojih načel držal, a danes že vemo, da je doživel brodolom.

Pri aktualnem premierju je modrost postala obsoletna: Marjan Šarec rad ponavlja, da je modra le kmečka pamet, njegove konstrukcije pameti so zelo populistične in plehke, o tisti pravi modrosti pa misli, da je kvečjemu neposredno v napoto. O čemer pišem v nekaj tekstih, recimo v Ničelna stopnja tolerance do filozofiranja: Šarec kot vratar v Platonovi Državi in Tri teze o Šarčevem populizmu: o politični blagodati zdrave kmečke pameti. Pa vendar je s takšno odpovedjo modrosti, in morda ravno zaradi nje, trenutno še v sedlu vlade in tudi visoko po javnomnenjskih raziskavah.

Pahor se doslej o modrosti ni veliko izrekal, občasno zgolj o metafiziki, recimo o svoji veri v angele, ki ga varujejo, o čemer več v Pahorjevi demoni in teopolitika. Če namreč upoštevamo zgolj osebno bralno kulturo in duhovne orientacije, je več kot očitno, da recimo Cerarja vsaj malo privlačijo filozofija, religija in new age, Šarca bolj kmečkorokodelske novice in zgodovinske knjige, po lastnem priznanju, Pahorja pa predvsem holivudski filmi in avtobiografije znanih osebnosti, tudi po lastnem priznanju.

Ekološko razmišljujoči angeli

Česar Platon iskreno ni znal razrešiti kot metafizične in logične težave, se politikom ponuja kot priročni recept. Seveda je invencija tega nemogočega časa, ki pulzira med »prej« in »potem«, nenaključna. Dejansko je nujna kot alibi in odlična krinka za bežanje pred politično odgovornostjo za nazaj ali naprej. Demonstrira nam predsednikovo imenitno izpopolnjeno retoriko, v kateri sicer briljira in je ves čas usmerjena v domeno izmikajoče se sofistične praznine.

Zvedena ostaja na njegovo pobožno misel iz intervjuja, da »bomo potrebovali veliko pameti in znanja, da bomo uvedli trajnostne načine zagotavljanja elektrike, ki bodo imeli tudi trajno podporo«, oblečena je v abstraktno izrazje o prihodnosti, na katero je treba misliti danes, a vendar še vedno ni potrebe po tem, da bi kaj storili ali karkoli iz preteklosti obsodili. V tej enigmatični temporaliteti, neulovljivem trenutku prehoda, smo namreč vedno na strani samoumevne neodgovornosti do preteklosti, a se v isti sapi lahko nekaznovano hvalimo, da nas zanimata prihodnost in odgovornost.

Takšna politična temporaliteta bi lahko obveljala za zaščitni znak slovenskih razmer: dejanja in prevzemanje krivde nadomešča neobvezno in neobvezujoče blebetanje. Zato lahko do nadaljnjega kot državljani zgolj upamo, da angeli, ki prišepetavajo Pahorju, razmišljajo čim bolj ekološko.

Pri Alenki Bratušek menda zagotavljajo elektriko, da lahko ekologi tvitajo

Nekdanja predsednica vlade Alenka Bratušek,  zdaj ministrica za infrastrukturo, ima več kot očitno velike težave v razumevanju delovanja medijev in funkcije javnosti. S tem povezano pa verjetno tudi s svojo lastno podobo v njih in posledično – ali izvorno – s samopodobo. Kar se, nenazadnje, zrcali že v neverjetno bizarni poti za slovenske razmere izjemno popularnega trenda poimenovanja strank po lastnih voditeljih.

Je namreč prva domača političarka, ki je glede tega storila kar dva koraka: leta 2014 je ustanovila svoje »Zavezništvo Alenke Bratušek«, nato se je leta 2016 preimenovala v »Zavezništvo socialno-liberalnih demokratov«, potem pa leta 2017 znova v njenemu imenu bolj prijazno »Stranko Alenke Bratušek«.

Alenka, reši nas!

O njenem nerodnem delovanju v odnosu do medijev sem večkrat pisal še v času, ko je vodila vlado, recimo v zapisih  Alenke Bratušek vaje v izmikanju, Njena želja je naša želja ali Alenke Bratušek vaje v poziranju.

Resnici na ljubo vsega ni kriva sama. V nekakšno idolatrijo svoje predsednice se je ujel tudi njen sedaj že umaknjeni podpredsednik stranke Marko Bandelli, nekoč župan občine Komen, ki je moral odstopiti z mesta ministra za kohezijo iz razlogov, ki so pri tej stranki očitno tradicionalni, namreč v preziru, pravzaprav že v nekakšni neintelegibilnosti vloge medijev, kjer je svojo kratko kariero zaključil z neposrednim nadiranjem novinarjev: »Kaj bi še radi imeli? Mar me niste že dovolj očrnili?« Namreč Bandelli je na svojem tviter profilu januarja lani objavil fotomontažo transparenta s protesta javnega sektorja, na katerem je pisalo »ZDAJ PRIŠEL JE ČAS, DA ALENKA REŠI NAŠ«, o čemer sem podrobneje pisal v Kako rešiti Alenko s fotomanipulacijo. Montažo je sicer kasneje zanikal, podobno kot se je nedavno opravičeval, ker je zapisal, da »z veseljem pozdravlja odločitev Rusije s kaznovanjem novinarjev, ki žalijo politike in javne osebe.«

Roka cenzure

Da ignoriranje funkcije medijev in udeležbe javnosti v političnih procesih v tej stranki ni več naključno, dokazuje zadnji primer, predvsem po petkovem po petkovem protestnem shodu Štrajk za Muro, ob katerem se sedanja ministrica za infrastrukturo obnaša strahovito ignorantsko. V želji po nevtralizaciji protestniških očitkov je posnela video, ga objavila na Facebooku in v njem poskušala hvaliti pozitivne vidike delovanja hidroelektrarn. Ob tem je spregledala zagotovilo iz koalicijskega sporazuma, ki nesporno govori o tem, da bo ta vlada zaščitila reko Muro in na njej hidroelektrarn ne bo gradila.

Najbrž je ena terminalnih faz v preziru nadzorne funkcije medijev, ko se kakšna politika ali politik zatekata k neposredni cenzuri. K sreči so mediji pri nas še relativno avtonomni, tako da dolga roka cenzure običajno ne pomaga, vsaj ne v delu medijev, ki nanjo ne pristajajo. Pri tistih, ki jih ima pri roki politika sama in jih lahko nadzira, recimo svoja socialna omrežja, pa kaže svoje omejeno dojemanje demokracije.

Alenka Bratušek video mura

Bratuškova v svojem video nagovoru, objavljenem na FB profilu

Komunikacijska čistka

Na ta način je Monika Weiss zelo natančno in z veliko mero duhovitosti opisala nekajdnevno izkušnjo, kdo in na kakšen način administratorji socialnih omrežij sproti brišejo sicer nežaljive in vsebinske komentarje, ki očitno niso pogodu ministrici in tej stranki – in to na Facebook profilu ministrice in predsednice stranke. Če prav razumemo, je administrator te strani generalni sekretar stranke Jernej Pavlič.

Lekcija, da z drugače mislečimi državljani ne morete opraviti z veliko radirko v roki, sploh tedaj ne, ko se borijo za svoje pravice in proti projektu, ki ga imajo za okolju škodljivega, v tej stranki po vsem sodeč še ni dozorela, kar kaže na resno anomalijo v dojemanju ne samo medijev, ampak tudi funkcije javnosti in tega, v čigavi službi so politiki – da so tukaj zaradi ljudi in ne ljudje zaradi njih. Zapis Monike Weiss objavljam spodaj.

O komunikacijski čistki Jerneja P., ki proizvaja elektriko za Twitter 

Po petkovem shodu proti gradnji hidroelektrarn (HE) na reki Muri, shoda v Ljubljani se je udeležilo več sto ljudi, je med vikendom potekala zanimiva izmenjava mnenj na FB profilu ministrice za infrastrukturo Alenke Bratušek, pod katero sodi tudi področje energetike. Potem ko se Bratuškovi od nastopa funkcije infrastrukturne ministrice kljub prošnjam ni uspelo sestati z organizacijami za zaščito Mure – časa ni imela niti v petek ob protestu, je uspela v soboto na rečnem bregu posneti video izjavo, v kateri protestnike proti gradnji HE obtožuje zavajanja in med drugim govori o pozitivnih vplivih HE na podtalnice.

No, v resnici omenjena izmenjava mnenj na FB profilu pod omenjenim videom ni potekala, saj so administratorji FB strani vse komentarje, ki so navajali stališča proti gradnji HE – tudi, če je šlo za uradna stališča pristojnih državnih institucij, kot je Direkcija RS za vode, po kateri je s strokovnega vidika gradnja HE na Muri nesprejemljiva – , brisali in komentatorje blokirali. Tako je zdaj pod video izjavo Bratuškove nekaj čez deset komentarjev, tipa »Prekmurce na sveče, ne samo Prekmurke«, »Super izgledate«, psiček z napisom »I srček U« in »Standardna zgodba! Polresnica, laž, zavajanje…vse se dopušča«. Ta zadnji komentar v podporo Bratuškovi je napisal Jernej Pavlič, vodja njenega ministrskega kabineta in generalni sekretar njene stranke SAB, ki se je cel vikend močno angažiral tudi za obrambo lika, dela in videa ministrice na socialnem omrežju Twitter.

Razprava na Twitterju je tekla o predlogu uredbe, ki so jo za Vlado pripravili na ministrstvu za okolje tik pred odstopljenjem bivšega okoljskega ministra Jureta Lebna in s katero bi prenehala veljati uredba iz časa vlade Janeza Janše, s katero so leta 2005 državne Dravske elektrarne Maribor dobile zeleno luč za izgradnjo osmih HE na Muri. Ker je Pavlič na Twitterju zanikal, da ministrstvo Bratuškove kakorkoli zavlačuje z uredbo ter da je razlog, da uredbe še ni na Vladi ta, da je katastrofalno napisana (»Katastrofalno je bila napisana z ogromno napakami!«), sem ga vprašala, kateri od obeh členov uredbe je katastrofalen z ogromno napakami. Predlog uredbe ima namreč dva člena. Prvi se glasi, da s to uredbo preneha veljati uredba iz leta 2005, drugi pa, da začne uredba veljati dan po objavi v Uradnem listu.

Pavlič je odgovoril: »Brez panike. Mi zagotavljamo elektriko, da vi lahko twittate.« (Huh.) In nadaljeval, da očitno sploh ne vem, da obstaja še obrazložitev uredbe, ki da je bila zelo slaba z napačnimi podatki, in da mi ne more pomagati, če tega ne vem. Ker imam celotno besedilo predloga uredbe – gre za dva A4 lista, na enem sta oba člena, na drugem obrazložitev – , sem ga vprašala, če denimo drži del v obrazložitvi, ki pravi, da predložene variante izgradnje HE predstavljajo tveganje za zagotavljanje pitne vode za 46.000 prebivalcev 12 občin Prekmurja in za sistem vodooskrbe v Pomurju, ki je bil sofinanciran iz evropskih sredstev v višini 38,6 mio EUR. Ni odgovoril.

Je pa reagiral na pripombo, naj ne bo žaljiv, naj zgolj komunicirajo jasneje in izpolnijo koalicijsko zagotovilo, da HE na Muri ne bo. Na to pripombo je namreč zapisal: »Koalicijska pogodba, ne veste, kako je bila napisana in kaj je to pomenilo. Ampak, vam želim lep večer.«

Ker se stavek o HE na Muri v koalicijskem sporazumu glasi: »Zaščitili bomo reko Muro, pri čemer hidroelektrarn na tej reki ne bomo gradili«, je res precej težko ugibati, kaj dodatno naj bi to pomenilo poleg tega, kar dejansko piše. Gre namreč za enega najbolj nedvoumnih in konkretnih stavkov v koalicijskem sporazumu. Res pa ne vem, kako je bil koalicijski sporazum napisan – in zdaj me to dejansko zanima. Se pa da napovedati, da bo Bratuškova, če bo ogrozila lik predsednika vlade Marjana Šarca, morala oditi, saj je že pokazal, da »njegova ministrska ekipa« ne obstaja, da se za nobenega člana »svoje ekipe« ne postavi oz. je vsak član povsem nadomestljiv.

Kakorkoli, način, na katerega komunicirata ministrica za infrastrukturo in njen vodja kabineta na socialnih omrežjih, je neprimeren in nedostojen.

P.S. Ob tej priliki se v imenu vseh uporabnikov Twitterja zahvaljujem Jerneju Pavliču, da on oz. njegovi zagotavljajo elektriko za Twitter. Ker v nasprotnem marsičesa in marsikoga ne bi prebrali.