POP TV poroča o utajevalcu Roku Snežiču, istočasno pa oglašuje njegove storitve

Včerajšnji prispevek POP TV novinarke Nike Kunaver z naslovom »V zvezi z davčno utajo Đuđićeve naj bi preiskovali Snežiča in Vuka« razkriva, da je zdaj že znamenita Dijana Đuđić, posojilodajalka Janševi SDS, skupaj še z dvema državljanoma v BIH osumljena utaje davkov v višini 2,4 milijona evrov. Delovali so kot kriminalna združba, ugotavlja SIPA.

Med letoma 2013 in 2018 so odprli več bančnih računov v Sloveniji, Avstriji in na Madžarskem, poroča medijska hiša, denar pa naj bi ji nakazovala podjetja, ki sta jih ustanovila nekdanji župan Zavrča Miran Vuk, član stranke SDS, in znani davčni svetovalec Rok Snežič, sicer Janšev sozapornik in tudi strankarski podpornik.

Snežič prispevek insert 24ur

29. maj 2019: grafika o pranju denarja iz prispevka POP TV v osrednjem dnevniku

Doktor davčnih utaj istočasno oglaševalec

Vendar je bralec njihove 24ur.com, ki jo ureja Jure Tepina, lahko dobesedno istočasno prebiral tudi oglas Snežičevega podjetja, torej »doktorja davčnih utaj«, kot mu največkrat pravijo, kako »davčno optimizirati« poslovanje s prenosom svojih podjetij v Bosno in Hercegovino. Ne prvič, oglas ponujajo dnevno.

O medijski dilemi oglaševanja in novinarskega posla v istem primeru sem pisal v februarskem prispevku Snežičev oglas na 24ur.com: o konfliktu med novinarsko in oglaševalsko prakso in takrat zaključil:

Če pustimo ob strani, da bi se zanj morala zelo zanimati vsaj slovenska davkarija in politika, nam preostane še nerešljivo vprašanje moralne spornosti oglasa z vidika medijske etike: kakšen smisel ima objavljati takšne, ki interesno zadevajo avtorje in njihova podjetja, kadar so njihova ravnanja s strani novinarjev, celo v istem mediju, ali širše javnosti prepoznana kot sporna?

V tem primeru ne govorimo o tako imenovanih kontekstualnih flopih v oglaševanju, kjer algoritem na spletni strani po naključju najde in »prilepi« oglas, ki sovpada z brano vsebino in povzroči humorno, ironično ali tudi prepoznavno neetično konotirano asociacijo. Oglas s Snežičevim podjetjem bi bil sporen že brez poprejšnjih novinarskih prispevkov o njegovem davčnem čudodelstvu. V kombinaciji z njimi je grotesken.

Dva sklepa

Očitno ima Snežičevo podjetje zakupljeno kar celoletno vsakodnevno (!) celoletno oglaševanje na straneh 24ur.com in še kje drugje. Pustimo ob strani, da v oglasu svetujejo nekaj, kar bi moralo zanimati tudi domače in bosanske davčne organe, z vidika medijske etike smo zdaj pred tem, da pridemo do dveh sklepov.

Če imamo osebo O, ki domnevno počne nezakonite stvari N, hkrati pa oglašuje v mediju M, potem bodo novinarski prispevki o tej osebi v mediju M neizbežno v konfliktu. Ob predpostavki, da je smisel novinarskega dela implicitno v poročanju ali razkrivanju N, bo samo dejanje oglaševanja O v M problematično. Če se zgodi celo, da se v M oglašuje ista nezakonita ali z njo povezana praksa N, zaradi katere se O preganja, se konflikt kvečjemu še poglobi. To bi bil prvi potencialni sklep.

Drugi je bolj dobrohoten, vsaj navidezno. Ker pri PRO PLUS niso prenehali ponujati oglaševalskega prostora Snežiču in to počnejo na dnevni ravni, lahko domnevamo, da čvrsto verjamejo v zakonsko neoporečnost oglasa naročnika. Slovenski oglaševalski kodeks v prvem členu nalaga, da »oglaševanje ne sme vsebovati ničesar, kar bi bilo v nasprotju z obstoječo zakonodajo, niti izpuščati česa, kar zakon izrecno zahteva. Prav tako ne sme spodbujati ali odobravati kršitve zakonov.«

S tem so očitno lastniki medija implicitno presodili, da je Snežičeva praksa zakonita. Od tod naprej bolj prijazen sklep morda veleva tole: ker smo novinarsko pokončni, sicer oglašujemo O, ampak to nas ne bo ustavilo pri poročanju, da je O osumljen nezakonitega ravnanja. Povedano drugače: da poročamo o N v primeru O, nikakor ne razumemo kot konfliktno dejanje, ki je v nasprotju z oglaševanjem O v našem (ali kakšnem drugem) mediju M.

Snežič podjetje bih oglas 29. maj

29. maj 2019: oglas za Snežičevo podjetje na straneh 24ur.com

Ohranjanje konflikta med oglaševanjem in novinarstvom

Osebno sem prepričan, da sta oba sklepa slabo utemeljena in napačna. S tem, ko lastniki POP TV dajejo Snežiču oglaševalski prostor za »optimizacijo davkov« v Bosni,  so njihovi novinarski prispevki o davčnih utajah istega podjetnika z vidika medijskega uporabnika nujno neverodostojni: ne v smislu, da bi s takimi prispevki kaj bilo po sebi narobe v smislu profesionalnosti in nepristranskosti, ampak preprosto ne morete kredibilno oglaševati nekoga, za katerega v isti sapi poročate, da je goljuf. Razen tega se s tem vedno poveča možnost, da o O nek medij ne bo poročal zato, ker lastniku prinaša oglaševalski dobiček.

No, iz podobnega razloga ni smiseln niti sklep, označen za bolj dobrohotnega: v njem se zgolj pretvarjamo glede etične pokončnosti, češ da preiskujemo celo tiste, ki pri nas oglašujejo, vendar s tem pač ne ubežimo začetnemu konfliktu.

O Janševem kreditnem poslu in obračunu z novinarji, ki so to razkrili, sem sicer pisal v prispevkih Janševi rumenjaki: opletanje proti medijem na tviterju v zadevi Dijana, nato Janševo kesanje kot trik in deloma v Štefanec, KPK in problem možnih glivic SDS.

Snežič oglas 29. maj

Snežičeva ponudba bralcem 24ur.com: pridite v Bosno, ne plačujte davkov v Sloveniji!

Novinarji kot teroristi: o inteligenci, Snežiču in njegovem cimru

Precej srhljivo zvenijo hvalisave besede sicer nadvse promocijsko in v stilu nihče-na-svetu-mi-nič-ne-more razpoloženega dr. Roka Snežiča, ki se je novinarki POP TV dejansko pohvalil, da bi ob nedavnem obisku novinarskih ekip iz Slovenije lahko poskrbel tudi za to, da pristanejo v rokah policije.

Po odkritju skrivnostne posojilodajalke Dijane, tesno povezane s podobno tesno povezanim Janševim prijateljem Snežičem, je namreč policija v Prijedoru v BiH pred dnevi ustavila novinarsko ekipo Sveta in 24UR ter dva novinarja, snemalca in asistenta odpeljana na zaslišanje.

Zakaj? Ker so iskali podatke o Dijani Đuđić in posojilu stranki SDS v višini 450.000 evrov. Ustavili so jih kar med izvajanjem intervjuja na ulici, nakar so policisti ukrepali iz »varnostnega razloga« in jih odpeljali na zaslišanje. Ob tem jim je eden od njih navrgel:

Veste, vse je možno, tudi sum terorizma.

policija pop tv snežič

Prispevek POP TV o zaslišanju njihove ekipe

No, ob pridržanju so jih menda obravnavali tudi v tej smeri. Dogodek je pridobil na smislu z včerajšnjo dodatno zgodbo POP TV, ko je novinarka Irena Joveva uspela priti do Snežiča in z njim opraviti intervju, a pretežno daleč od kamer – kar je bil njegov pogoj.

V tem pogovoru, pravi Joveva, se je Snežič pohvalil, da on odloča, ali bodo novinarji prespali na policiji. In v praksi tudi o tem, ali se jim bo kaj zgodilo! Človek z doktoratom iz utajevanja davkov, mariborski podjetnik, leta 2010 je doktoriral pri dr. Juriju Toplaku, lahko potemtakem odloči tudi o tem, ali ekipo novinarjev POP TV preganja policija, denimo zaradi suma terorizma. Morda res ne v Sloveniji, pa vendar. Takole:

“Skratka, Rok Snežič nam je sinoči brez ovinkarjenja pojasnil, da se nam še kaj več ni zgodilo samo zato, ker on pač ni želel. Da bi lahko, če bi on tako želel, ‘brez večjih težav’ uredil, da bi prespali na policiji, zato ker bi bilo to čisto upravičeno. Pa tudi zato, je dodal, ker “ima on veze”. Na vprašanje, kakšne veze, ni mogel bolj jasno odgovoriti: “Ljudi okrog Milorada Dodika (predsednika Republike Srbske, op. a.).”

V prispevku je Joveva ponovila, da ji je med intervjujem dal »točno vedeti, kaj se je dogajalo v sredo« –  torej med policijsko intervencijo v Prijedorju, kjer so novinarji bili zadržani, kar je dejansko precedens brez primere.

Jasno, da moramo dopustiti, da Snežič morda le blefira. Tudi v luči siceršnje samohvale,  češ da bo »očitno moral kandidirati za predsednika republike«, saj je v Sloveniji nadvse priljubljen, za nameček pa še z norčavim vabilom, tokrat res v kamero: »Za davčno optimizacijo pokličite doktorja Roka Snežiča«.

Snežič intervju pop tv

Intervju s Snežičem, POP TV, 14. 1. 2018

Idejno domislico, da so novinarji potencialni teroristi, si omenjeni deli, skupaj s sobo na Dobu, s svojim nekdanjim cimrom; za oba so mediji ugotovili, da sta se, spet v Mariboru, sestajala ravno v času dajanja omenjenega posojila.

Namreč leta 2015 je Janez Janša nekajkrat označil novinarja Erika Valenčiča za potencialnega terorista, o čemer pišem v posebnem prispevku. No, v zgoraj citiranem intervjuju pa Snežič za svojega nekdanjega cimra še dodaja, da je »najinteligentnejši bodoči premier«. Morda ima, skratka, obravnava novinarjev kot potencialnih teroristov nekaj opraviti z inteligenco – vsaj v interpretaciji vpletenih.

Razlika je očitno le v tem, da zaenkrat v Sloveniji pod takim sumom novinarjev načeloma še ne zaslišujemo.

Več:

Teroristični novinarji ali zakaj se DNS znova moti

Janšev sozapornik v službi resnice: kako utajiti davke

S praznim moraliziranjem nad utajevalce davkov

Štefanec, KPK in problem možnih glivic SDS

Bi morala Komisija za preprečevanja korupcije (KPK) kaj povedati o zadnji sumljivi posojilni aferi stranki SDS, ki zadnje tri dni »prestreljuje« domače množične medije z vedno novimi detajli? Morda sprožiti ustrezne postopke?

Vprašanje je intrigantno, ker se je po uvedbi čudne oligarhične oblasti Borisa Štefaneca, ki je na koncu botrovala tudi odhodu namestnice Alme M. Sedlar, v veliko zadovoljstvo politike in končno tudi predsednika Boruta Pahorja, po političnih razpravah z nekaj jasnimi namigi pokazalo, da določene stranke zagovarjajo zatečeno stanje. Zato, najbrž, ker jim ponuja varno plovbo in mir, če imajo ob sebi v kletki krotkega brezzobega tigra. Če smo čisto natančni, so nekatere stranke izrecno podprle predsednika KPK in nasprotovale njegovi razrešitvi, med njimi še zlasti poslanci SDS.

SDS, ki podpira Štefaneca

Julija lani so člani mandatno-volilne komisije razpravljali o razrešitvi Štefaneca, Dnevnik pa je takrat pomenljivo ugotovil:

Edini, ki so docela podprli Borisa Štefaneca, so bili člani SDS.

V kasnejšem, oktobrskem delu razprave, so člani MVK ocenili, da začetni sklep in pobuda Alenke Bratušek nima pravne podlage, pri čemer so v obrambi predsednika KPK znova vehementno prednjačili poslanci SDS.

Ko govorimo o posojilni ali posojilno-pralni aferi Dijana, se nam je zato lahko upravičeno po vsem znanem zastavilo pričakovanje, kako se bo Štefanec obnašal v odnosu do potencialno koruptivnih praks, ki zadevajo stranko, na katero lahko sam politično računa. Ali povedano drugače: če je predsednik KPK pred časom zaslovel po izjavi, da so bili čevlji njegovih predhodnikov v KPK okuženi z glivicami, bi smeli umestno pomisliti na možnost, da so njegovi okuženi z glivicami SDS. In če so res, potem veliko aktivnosti ob nezakonitostih financiranja te stranke najbrž ne bi bilo možno zaznati.

Najprej nepristojna, potem nepotrebna

In res: najbrž nisem bil edini, ki ga ni presenetil začetni odziv. KPK je v svoji prvi izjavi za Večer, tik po obelodanitvi, pohitela s stališčem, da v primeru Janševe zadeve Dijana ni »stvarno pristojna«:

Z vprašanji smo se obrnili tudi na Komisijo za preprečevanje korupcije (KPK), ki lahko računskemu sodišču predlaga, naj opravi revizijo poslovanja politične stranke. Vprašali smo jih, ali so o ravnanjih SDS obveščeni in ali o njih vodijo kakšne postopke. Odgovorili so nam, da KPK “preiskave, ki bi se nanašala na omenjeno tematiko, ne vodi”. Hkrati pa so pojasnili, da je nadzorni organ za financiranje političnih strank računsko sodišče in da sami ocenjujejo, da je v tem primeru KPK za raziskovanje finančnih sredstev, s katerimi razpolaga politična stranka, “stvarno nepristojna”.

Taista nepristojnost je sicer znan zimzeleni refren, s katerim je od začetka Štefanečevega mandata opletal predsednik republike: takšno pojasnilo je medijem namenil vsakič, ko so ga ti vprašali, zakaj ne ukrepa glede mobinga proti namestnici KPK in ustavi nevzdržne razmere v tej ustanovi. Pustimo za trenutek pri miru citirano ugotovitev o stvarni nepristojnosti. Naslednji dan je KPK nekoliko variirala svoje novo pojasnilo. Znova za Večer. Povedali so, da je uvedba postopka »nepotrebna«, češ da zgodba o spornem posojilu za največjo opozicijsko stranko ni razlog, da bi uvedla postopek:

“Komisija ocenjuje, da je v dani situaciji uvedba postopka na lastno pobudo na omenjeno temo nepotrebna, ob morebitnem prejemu prijave na to temo pa bi komisija lahko izvedla ukrep, ki ga omenjate.” Iz službe KPK za odnose z javnostmi so še sporočili, da lahko na našo željo obravnavajo naše vprašanje kot prijavo, a hkrati dodali, da “glede na stvarno nepristojnost oziroma iz razlogov racionalnosti predlagamo, da se z vprašanjem in vsebino prijave obrnete direktno na pristojna organa, tj. računsko sodišče in inšpektorat za notranje zadeve”.

Iz članka ni razvidno, kakšen ukrep imajo pri KPK v mislih – a bržkone je nekaj zelo narobe, če hkrati menimo, da je uvedba postopka nepotrebna in obenem poudarjamo prepričanje, da smo stvarno nepristojni zanj.

KPK stvarno nepristojna Janša

Izsek iz Večerovega članka: najprej nepristojni

KPK Dijana postopek nepotreben

… in naslednji dan, v novem članku, postopek postane nepotreben

Biti racionalen prijavitelj

Še več, že malce bizarno zveni omenjena zavrnitev, ko jo povežemo z »razlogi racionalnosti«. Morda so pri komisiji želeli povedati, da ni preveč racionalno od nas, če jih gnjavimo s prijavami glede nečesa, za kar se imajo stvarno nepristojne. Zato, ker nas bodo preprosto zavrnili.

Takšna deskripcija našega utopizma je seveda neobičajna, ker vnaprej ne moremo poznati ne možnosti, da se bo to zgodilo, kot tudi ne razlogov, zaradi katerih se bo. Kar pomeni, da nam bo Štefanec ob zavrnitvi nalepil še etiketo, da je z našim razumom nekaj narobe. Nerodno, ker pred nami ni komisija za preprečevanje neracionalnosti.

Zakaj že je padla Janševa vlada?

A privzemimo, da omenjeno protislovje ni ravno fatalne narave – misliti namreč, da niste pristojni za ukrepanje v sumljivi zadevi nezakonitega financiranja politične stranke, ker se s tem ukvarja Računsko sodišče, in takoj nato, da je tvoje dejanje nepotrebno. Ne more biti dvoma, da je v pristojnosti KPK ugotavljanje sumov korupcije vobče, razen tega tudi sumov kršitve integritete.

Kar se končno nanaša na fizične osebe, kot so poslanci, in njihovo ravnanje v nasprotju s pričakovanim ravnanjem  – in podpisnik pogodbe v omenjenem primeru je poslanec – Janez Janša.

Še več, KPK bi moralo zanimati, kaj se dogaja s posojili v državi, ki veljajo za davčne oaze in so na listi tveganih, podpisnik pogodbe pa je tudi javni funkcionar in zavezanec za prijavo svojega premoženja.

Stvar je še hujša: ista KPK je v preteklosti že ugotovila, da se mu je povečalo premoženje, ki ga ne moremo dokazati in ne zna pojasniti. In kot da mera ni polna, Janša je bil takrat predsednik vlade in končno je ta vlada zaradi tega dejstva in burnih dogodkov v času slovenskih vstaj predčasno odstopila.

Pristojnosti v preteklosti

Štefanec je v preteklem ravnanju na veliko mahal s svojimi pristojnostmi, kjer se je kasneje izkazalo, da jih morda ni imel. Postopek proti Alenki Bratušek je začel na lastno pobudo – v primeru njene kandidature za evropsko komisarko, ki se je nato zanjo zaključila klavrno. Kasneje je ta primer, zaradi napak, ki jih je v postopku storila KPK, padel na sodišču.

Veliko samoiniciativnosti je pokazal v primeru ministrice Stanke Setnikar Cankar – in kasneje je vrhovno sodišče ugotovilo, da je presegel svoje pristojnosti.

Stališča KPK o financiranju strank

Ampak zares dober argument to ni: predsednik KPK lahko vedno odvrne, da se je v preteklosti že opekel in da zato sedaj bolj modro, racionalno in trezno odmerja zadeve, v katerih je pristojen.

Da je zdaj pač res prišel do bolj kvalitetnega spoznanja, da ob vseh postopkih, ki jih je na lastno pobudo odprl, v primeru stranke SDS ne bo več čutil svoje pristojnosti in jo bo raje zamenjal za branje pravljic v vrtcih – ker se v tem segmentu svojega udejstvovanja čuti bolj racionalnega, suverenega in seveda pristojnega.

6. junija 2016 je pod njegovim mandatom KPK izdala mnenje, v katerem pravi, da se »zaveda problematike transparentnosti financiranja političnih strank, pozdravlja novico, da je Računsko sodišče RS aktivno ukrepalo ob zaznavi nepravilnosti pri financiranju političnih strank, a hkrati odločno nasprotuje pozivom k ponovnemu rahljanju zakonodaje vezane na to področje.« Mnenje KPK, v katerem se sklicuje na oceno Skupine držav za boj poti korupciji (GRECO) pri Svetu Evrope in izraža skrb nad stanjem v Sloveniji, navajam v celoti:

Problematika financiranja političnih strank je bila v slovenskem prostoru izpostavljena več let, leta 2007 pa je v ospredje prišla pomanjkljiva transparentnost financiranja slovenskih političnih strank, ki jo je pri ocenjevanju Slovenije izpostavila Skupina držav za boj poti korupciji (GRECO) pri Svetu Evrope. Med drugim je GRECO opozoril na nezadostno javnost celotnih poročil političnih strank o financiranju njihovih aktivnosti, nezadosten pregled in nadzor nad vrstami in višinami prihodkov ter odhodkov, tudi donacij ter posojil, pomanjkljivo razkrivanje donatorjev, pomanjkanje učinkovitih pristojnosti in kapacitet nadzornih organov, nezadostne sankcije za kršitve itd.

Ko je bila po skoraj sedmih letih slovenska zakonodaja (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakon o političnih strankah ter Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o volilni in referendumski kampanji, ki sta stopila v veljavo decembra 2013) končno v veliki meri usklajena z GRECO priporočili, ki so bila usmerjena k preprečevanju korupcije, netransparentnosti in nasprotja interesov pri financiranju in delovanju političnih strank, je lahko GRECO marca 2014 stanje na področju transparentnosti financiranja političnih strank v Sloveniji ocenil kot zadovoljivo.

Že tri mesece zatem je sprememba omenjene zakonodaje, ki velja še danes, ponovno prezrla nekatera priporočila GRECA iz ocenjevanja Slovenije v letu 2007.

Tako je novela Zakona o političnih strankah, sprejeta leta 2014 sicer ohranila prepoved financiranja političnih stran s strani podjetij, a tudi po mnenju komisije nesprejemljivo možnost kanaliziranja proračunskih sredstev, namenjenih poslanskim skupinam, k političnim strankam, čemur je nasprotovala tudi Zakonodajno-pravna služba državnega zbora. Hkrati je novela omogočila osemkratno povečanje najvišjega dovoljenega zneska gotovinskega prispevka fizične osebe neki politični stranki, čeprav je GRECO priporočil omejiti posamičen gotovinski prispevek na najnižjo možno mero. S tem je novela bistveno povečala tveganje za nedovoljene povratne usluge oziroma druge oblike korupcije in pranje denarja, ki je pri nižjih zneskih manj verjetno. Poleg tega je novela tudi znižala kazni, čeprav je GRECO izrecno priporočil dvig zgornje meje sankcij, saj te v praksi niso bile učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Tudi zato nas presenečajo medijski zapisi, v katerih vsaj posredno k nadaljnjemu nižanju glob na področju financiranja političnih strank ne pozivajo le stranke same, temveč tudi Računsko sodišče RS, organ, ki je pristojen za nadzor v zvezi s financiranjem političnih strank.

Sedanje ponovno pozivanje k dodatnem rahljanju zakonodaje vezane na financiranje strank, ki bi Slovenijo še bolj oddaljilo ne le od priporočil skupine GRECO, ki predstavljajo mednarodno obveznost Slovenije, temveč tudi od zagotavljanja transparentnega financiranja političnih strank, je tako izjemno zaskrbljujoče.

Retorični trik za vsakodnevno uporabo

Podobno izjavo KPK najdemo tudi že poprej: 12. junija 2014 in 26. maja 2012. Iz vsega navedenega nesporno izhaja, da je KPK vrsto leto opozarja na premajhno transparentnost financiranja političnih strank. Do tega se je torej nenehno opredeljevala. Kaj lahko iz tega zaključimo?

Da bi KPK zlahka komentirala tudi aktualni primer skozi omenjeno topiko, a je se je v velikem loku temu izognila s sklicevanjem na svoje pristojnosti, tega pa zreducirala na problem obravnave in ukrepanja – in v tem segmentu take pristojnosti po vsem sodeč res nima.

Povedano drugače: Štefanec je izkoristil svojo priložnost, da molči ob temi, o kateri je KPK pod njegovim mandatom in pred njim nenehno svarila. Ali skozi parafrazo zgornjega kontrastnega stališča: nenadoma je začutil, da beseda o tem ni potrebna, vprašanja in predlogi pa ne racionalni. Če se bo kdaj izkazalo, da so za to krive glivice SDS, bo pred nami še eno izjemno tragikomično spoznanje, kako smo (ne)sposobni zaznavati in preganjati korupcijo.

Prostočasne aktivnosti namestnika predsednika KPK

In s čim se v tem času ukvarja edini preostali član senata KPK – morda so njegove aktivnosti skoraj malce zanemarjene? Ne vemo. Njihovi zvesti realni prijatelji jim v javnosti preko socialnih omrežij radi dvigujejo ugled. Tisto dobrino, očitno, ki je niti malo ne pogrešajo.

Igor Lamberger jebač

Objava na Facebook profilu namestnika predsednika KPK,  dr. Igorja Lambergerja,  in njegova skrb za svoj ugled

Več:

Pravljičnost boja proti korupciji: Štefanec na poti v otroški vrtec

Nove službe za razdiralce KPK: o lažnih novicah in vlogi ‘namiga’

Predsednikovo nojevstvo: kako se izmikati v zadevah Sedlar in Mahnič