Premier Robert Golob je v svoji prejšnji karieri počel marsikaj. Pred mnogimi leti je z denarjem državnega podjetja GEN-I ustanovil kar zasebni vrtec za svoje sodelavce, ki je deloval po metodi Montessori. Njegova tedanja žena je postala direktorica. Nosil je ime »Hiša otrok, Sonček d.o.o.« in zanj se je odločil, ker je odkril, da pri tej vzgojni metodi »otrok skozi svobodo najde red in disciplino«.
Kot sem že pojasnil, je Golob v življenju rad sledil dvema arhetipoma: sonca in svobode. V nekem intervjuju je o svojem vrtcu povedal, kakšni principi ga privlačijo: »V dveh besedah: pustiš mu popolno svobodo, otrok pa se disciplinira sam. Tako združiš dva paradoksa med seboj na pravi način: ne da skozi disciplino najdeš ‘svobodo’, kar počnejo običajno, pač pa obratno.«
Njegov vrtec je po prenehanju financiranja Istrabenza propadel in po nekaterih podatkih so opremo vrtca nato podarili zasebnemu podjetju njegove tedanje žene.
Vrtec kot moment histrionizacije
Tokrat predsednik vlade vodi vrtec malo večjega formata in tudi svoboda je zrasla v Svobodo. »Bodimo še mi en velik vrtec, ker vemo, da se moramo iz napak učiti,« je nepričakovano nagovoril delegate na kongresu svoje stranke v Kopru. Tam so ga člani znova potrdili za predsednika. Njegov prihod je bil pompozen in odvil se je v taktih italijanske pesmi Bella ciao. Kot vemo, je svojo že potrjeno kandidaturo umaknila Urška Klakočar Zupančič, zaradi česar je postal edini kandidat. Nov mandat na čelu stranke, ki jo po potrebi razume kot vrtec, je prejel s 326 glasovi za in petimi proti.
Njegova izjava zagotovo sodi v manjšo antologijo najbolj bizarnih političnih prebliskov pri nas. Slišali smo jo tri tedne po njegovi odmevni in glamurozni poroki. Fotografski material nam njegova žena Tina Gaber Golob z velikim veseljem dozira po družbenih omrežjih in prispeva k mediatizacijskim načelom, ki sem jih opisal kot histrionizacijo domače politike: estradnost, dramatičnost, čustvenost, potreba po pozornosti, privlačnost in zapeljivost.
Bizarnosti primerjave politike z otroškim vrtcem ne bo spremenilo niti dejstvo, da je mediji nočejo ali ne znajo opaziti. Če dosedanji in novi predsednik vladajoče stranke verjame, da vodi stranko kot otroški vrtec, ta pa vlado, bi nas kot državljane vsaj malo moralo skrbeti.
Cicibani in jamranje
Nerodna, smešna in tudi simptomalna domislica je primerljiva s Cerarjevo famozno pogruntavščino. Januarja 2016 je tedanji premier na tiskovni konferenci predse postavil napis: »Slovenec sem. Ne jamram, iščem rešitve.« Kasneje so sledile salve smeha. Tokratna verzija je tej podobna, saj bi lahko zvenela takole: »Smo kot cicibani. Hodimo v vrtec, delamo napake.«
Tudi če se potrudimo biti še tako dobronamerni v razlagi, nam nujno spodleti, ker težko odmislimo njeno nesmiselnost in komičnost obenem. Razumemo sicer, da so napake v življenju in politiki nujne, tudi dovoljene. Težko je zanikati tudi smiselnost konteksta povedanega: da se pri delu iz napak pač marsičesa učinkovito naučimo. Toda ali so res nujne, da bi napredovali?
Nekdo je dejal, da se je dobro učiti na napakah, vendar se je boljše na napakah drugih. Nekdanja ameriška prva dama Eleanor Roosevelt naj bi dejala: »Učite se na napakah drugih. Ne morete živeti dovolj dolgo, da bi jih vse sami naredili.« No, Golob je sebe napotil kar v vrtec.
Apel k »vrtčevski« mentaliteti, ki bo naredila vladajočo stranko Gibanje Svoboda za boljšo, preprosto ne moremo sprejeti kot koristno držo. Ustvarjanje napak naj bi bilo pozitivno in k temu naj bi spodbujali tudi otroke? Nisem prepričan, da jih moramo. V resnici sem bolj, da politikov ne bi smeli voliti, če nam obljubljajo lastno izkušnjo otroškega vrtca. Ker potem kar pozabimo na reforme in resno politiko – čas je le še za estrado in igračke. Nam je ta situacija znana?
Medvedki in čebelice
Kaj sta na to odvrnila Matjaž Han iz skupine Medvedkov in Asta Vrečko iz skupine Čebelic, zaenkrat nismo izvedeli. Golobova metafora se morda lahko komu zazdi simpatična, a je tudi nevarna. Če računa, da bo prvo, se želi prikupiti s priznanjem, da so profesionalni politiki samo ljudje, ki se motijo. Obenem je nevarna, ker obljublja pomanjkanje resnosti in odpira prostor manj odgovornemu ravnanju.
Da je vodilna stranka v državi podobna otroškemu vrtcu, ker je učenje del rasti, za to pa potrebujemo napake, zveni kot neposrečeno iskanje izgovorov. Če predsednik vlade misli, da mora državo voditi eksperimentalno, njegove učne ure pa mu bomo sproti odpuščali, ga ne moremo jemati za resnega politika. Če smo doslej verjeli, da želi državo voditi kot podjetje, nekako po menedžersko, in da ne razume principov politike, je počutiti se kot ravnatelj vrtca ali celo kot otrok v njem še bolj ponesrečena vloga.
Smo pač v vrtcu
Tako močno ni znižal pričakovanj še noben politik. Politika ne sme biti poligon za učenje, saj ljudje plačujejo davke, so odvisni od odločitev vlade in ne morejo biti zadovoljni z opravičilom tipa »Oprostite za našo novo napako, ampak veste, smo pač v vrtcu.« To pomeni vnaprej kupovati odpustke, zavite v simpatično metaforo, ki naj državljane pripravi, da bodo napake sodili manj strogo.
Vnaprejšnje nižanje standardov presoje ima za svoj cilj zamahniti z roko vsakič, ko se pojavi upravičena kritika, v smislu: nič hudega, saj smo vam že vnaprej povedali, da delamo napake, ker je to pač del procesa! Po drugi strani je mehčanje pričakovanj in zmanjševanje občutka odgovornosti nekaj, kar ta vlada resnično rabi. Preprosto zato, ker res dela napake.
Trenutno en dan premier obljublja božičnico, drug dan jo njegov finančni minister Klemen Boštjančič zanika. V nedeljo v oddaji Politično s Tanjo Gobec minister pove, da bi uvedba božičnice brez socialnega dialoga bila diktatorsko dejanje. Naslednji dan v parlamentu predsednik vlade stori diktatorsko dejanje: na lastno pest obljubi obvezno božičnico še letos. Brez dialoga.
Noben od njiju se ne sekira, ker se pač menda šele učita. No, dejansko celo upata na motivacijsko nagrado v vrtcu na volilno nedeljo.
Je denar, ni denar
In ne samo brez dialoga, takšno neverodostojno ravnanje pomeni groteskno norčevanje iz ljudi. Zato je sklicevanje na vrtec ves čas zgolj nespretna retorična bravura. Ni težava v tem, da ne bi bili za božičnico, ker smo. Minister je o denarju zanjo povedal in ostal živ: »V proračunu je ali pa ni dovolj denarja«. Verjetno bi ob milijardnem primanjkljaju, ki ga je razkril tik pred tem, bilo še huje, saj bi lahko dejal: »Je enomilijardni primanjkljaj ali pa ni enomilijardni primanjkljaj«.
Ampak on ne jamra, išče rešitve v proračunu. Diktatorstvo čuti na svoji koži in tudi pri Čebelicah in Medvedkih niso ob napovedi muksnili, še manj bili obveščeni. Seveda bi bilo precej bolj benigno zabavati državljane s kakšno tej podobno tavtologijo, ki je bolj nedolžna in predvsem bolj poceni. Raje bi ga slišali reči »Zunaj sije sonce ali ne sije sonce« in se potem muzali trivialnim resnicam. Toda ker gre za otroški vrtec, zdaj lahko računa, da ga bomo morali razumeti.
Več:
Histrionizacija slovenske politike na dan državnosti
Golobovo nezavedno: na sledi dvema simboloma, svobodi in soncu