Današnja kolumna Dimitrija Rupla v Delu je, tako kot vsaka, vredna celih 400 evrov, kolikor jih Jančič nameni svojemu političnemu mentorju. In kot vselej je v njej veliko sproščenosti. Če kje, potem v njej. Zanjo se pač debelo plačuje.
Sproščenost za 400 evrov je v današnji izdaji (19. 5. 2007) pod naslovom »Kako daleč je Bližnji vzhod?« omenjena dvakrat.
Najprej Rupel poroča iz svojega nedavnega obiska v Palestini, kjer je takšna pač njemu tako ljuba sproščenost komunikacij. Postopkovnost je opisana kot »sproščanje«:
»Predsednik Abas trdi, da je to »njegov kabinet, ne Hamasov«. Veliko pričakuje od arabske mirovne pobude, vendar tudi od Evropejcev in Američanov. Njihov načrt postopnega sproščanja komunikacij – ki vsebuje natančne datume – Abas sprejema, medtem ko ga Izraelci še vedno zavračajo.«
Potem se sproščanje usmeri tja, od koder izvira, namreč k Novi reviji in njenim vizionarjem:
»V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so se v Sloveniji dogajale spremembe, ki so bile podobne spremembam v drugih srednje- in vzhodnoevropskih državah. Glavni cilj kulturniške inteligence je bil: odpraviti ovire za sproščeno življenje na Slovenskem. V središču našega prizadevanja so bile človekove in narodne pravice, kar je seveda pomenilo moderno državo, svobodno gospodarsko pobudo in demokracijo. V tem času je bilo politično dogajanje v Sloveniji na evropski ravni, medtem ko je Jugoslavija začela zaostajati.