V enostavni klasifikaciji treh prototipov kulturniških delavcev v razmerju do EPK, namreč pragmatikov, subverzivcev in antagonistov, bi pričakovali tudi iskreno sporadično samokritiko prvih in drugih. Vsaj nekoliko zavito in prikrito, izrečeno potihoma. Kakšna zmota! Spomnimo, pragmatiki so tisti kulturni delavci, ki so pripravljeni sodelovati v projektih EPK zaradi realizacije samih projektov. Tako pravijo. Drugo jih ne zanima. Vendar žal jemljejo svoje poslanstvo preozko. Vpričo vseh sistemskih kolobocij, finančnih netransparentnosti, čudnih političnih odločitev, nejasnih infrastrukturnih načrtov, domnevne shiranosti in neplačevanja sodelavcev, groženj z izklopi telefonov (zaradi neplačanih računov) itd. bi seveda prav od njih pričakovali in si želeli vsaj nekaj iskrene skepse. Ker lahko gledajo in spremljajo stvari od blizu, ker jih poznajo najbolje, v nekaterih segmentih vsekakor bolje od nas. A se to ne zgodi. Za nameček se dogaja nekaj obratnega: pragmatiki težko prenašajo pomisleke in dvome. Kot je razbrati celo iz nekaterih javno objavljenih mnenj, se čutijo napadene in zasmehovane. Tako dobro delajo, nekdo pa se norčuje iz projekta EPK… kar čutijo kot napad nase. Nesramneži! Impotentni povrhu! Lahko je doma ležati in kritizirati, tu se dela!
Nihče ne pravi, da ne delajo ali da ne delajo dobro – je o tem sploh tekla beseda? Ne, to je poceni zamenjava teme. Govorimo o povsem drugih rečeh. Naj jih spomnimo. Pragmatiki nam dolgujejo odgovore na naslednja vprašanja (kratek izbor):
- Kakšno je vaše stališče do opisanih konfliktnih razmerij na ravni producent – odločevalec, ki jih najbolj konkretno uteleša finančni pragmatik Tomaž Pandur?
- Kako si razlagate dejstvo, da je v EPK organih zamenjana že skoraj polovica članov, da so najpomembnejši člani odstopili? Tule je seznam 10 odstopov. Se pač odstopa, jebiga? Kakšna pametnejša, manj pragmatična razlaga?
- Kakšno je vaše stališče do odstopa poslovne direktorice Helene Hvalec in delitev denarja mimo razpisov? Nimate pragmatičnega komentarja?
- Ste se že udeležili javne nagradne igre Zlata kanglica? Se vam zdi, da načrtovanost projektov, njihova realizacija in manko časovnih okvirjev (da ne govorimo o tem, kako se je namembnost nekaterih objektov povsem razkrojila in izmišljala na novo) prav nič ne vplivajo na to, kaj počnete v svojih programskih sklopih?
- Beremo, da sodelavci v EPK nimajo/nimate za znamke, za nekatere pa obstajajo čudoviti honorarji (Aleš Novak, Tomaž Pandur, etc.)? Življenje ni pravično? Bo treba še malo potrpeti, saj smo pragmatični, kajne?
- Imate svoje pragmatično stališče do tega, da bo v projektu Pandurteater, ki je zdaj UGM postal (ali Maks, ali kaj pa vemo) v brezno zgrmelo vsaj 20 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja, saj je najemna pogodba, kot vse kaže, za ta objekt nična, vsaj po mnenju pristojnih finančnih organov? Se vam kaj smilijo denarnice Mariborčanov? Tistih, katerih kulturno blagostanje želite izboljšati?
- Se vam zdi, da dobro uresničujete zavezujoča alegorična programska izhodišča EPK? Na kakšne načine vaša realizacija izhodišč kaže svoje pragmatične učinke?
- Kakšno je vaše stališče glede tistih mestnih kulturnih projektov, ki se v času kulturnih eksplozij ne bodo realizirali, ker zanje ni denarja? So si ti marginalni producenti sami krivi, ker niso zaprosili za sredstva EPK, če bi jim že bila božja volja naklonjena? To be EPK or not to be, that is the question? Smrt za tiste, ki niso del EPK pogona? Hej, ali temu pravite pragmatična zvijačnost uma?
- Kaj so mejni pogoji, pod katerimi bi sploh bili pripravljeni priznati, da je udejstvovanje v EPK moralno nedopustno ali vsaj sporno?
- Kakšna je cena EPK-življenja?