Pravijo, da korupcijski škandal Franca Kanglerja ni tesno ali sploh ne povezan s projektom EPK. Da sta to dve ločeni zgodbi, ker župana ne sumijo kaznivih dejanj v projektih EPK. Pa sta res? O tem smo pisali v prejšnjem sestavku in trdili nasprotno. Dokazi, da to ne drži, so še: v sumih kaznivih dejanj se omenjajo posli glede Pekarne in Lutkovnega gledališča. Poglejmo še en argument, zakaj je morebiti omenjena povezava bistveno bolj navzoča, kot se zdi na prvi pogled.
Če nikakor ni povezan, če EPK živi svoje življenje, potem bi kajpak pričakovali, da ogromen intelektualni potencial v njem, avtonomno sodelujoč v projektih in programih EPK, na noben način ne bo imel zadržkov podpreti zadnji apel Zofijinih po odstopu mariborskega župana. Da se bo postavil na stran javne kritike.Toda tega odziva s strani sodelujočih v EPK ni bilo, oziroma je zanemarljiv (vsa čast izjemam). Predpostavljamo lahko celo, da je večina mariborskega potenciala v projektu udeležena. Kdo bo torej zdaj še trdil, da med EPK in Kanglerjem ni povezave? Prehitro sklepanje? Seveda, marsikdo lahko poreče, da molk epekajevcev ni zvezan z dejstvom, da participirajo v projektih EPK, da so to pragmatiki, kot temu pravimo. Da bi bili inertni tudi sicer, kot se zanje, pragmatike namreč, spodobi. Da je kritična kondicija v mestu pač bedna in da dejstvo petnajstih sumov kaznivih dejanj župana nikogar ne gane. Oziroma čakajo na uradne dokaze, kot se glasi njihov lahkoten izgovor te dni. (Beden je, kajti ko bodo dokazi, bo Kangler itak odstopil, ker je to napovedal, oz. bo moral odstopiti. V tistem hipu pa torej ne bo več mogoče terjati njegovega odstopa.)
Isti pravijo še, da intelektualna in humanistična situacija nikoli ni bila rožnata, da jo desetletja zavestno zavirajo mariborski mediji, npr. Večer (z jasno izraženo prohibicijo avtorjev in problematizacij v časopisu). Lep simptom istega: v isti akciji so ob županu priprli tudi njegovega tesnega sodelavca Ivana Hajnška, ki je mož dolgoletne urednice in novinarke kulturnih strani Večera, Melite Forstnerič Hajnšek. Zofijini smo v zadnjih desetih letih organizirali na stotine prireditev, a na njih skoraj nismo videli kakšnega novinarja Večera. Toda obveščeni in vabljeni so bili vedno in zelo ekstenzivno.No, pravijo še, da imata molk in indolenca na desetine drugih objektivnih razlogov. Pa vendar, kako je situacijo izboljšal EPK? In kako jo namerava izboljšati? Kratek razmislek (nastal kakšen teden pred Kanglerjevim priprtjem!) za prihodnjo številko Katedre, kjer se trdi, da jo bo le še poslabšal, je mogoče prebrati spodaj:
Kritični potencial mesta
Ali obstaja kaj takšnega kot kritični potencial naroda? Ali nekega kolektiva? Morebiti nekega mesta, mogoče Maribora? S kolegi iz društva Zofijini se že desetletje in več borim za to, da bi tak potencial zrasel – imenuje se kritično mišljenje (critical thinking). V njem vidimo pomembno dimenzijo aktivnega državljanstva, ki bi jo moral prakticirati vsak med nami, in hkrati pomembno podlago demokratičnih procedur. Tovrstno mišljenje kot forma argumentiranega in logičnega izpeljevanja misli seveda še zdaleč ni edino, ki relevantno opiše kritično zavest našega državljanskega ali privatnega ravnanja. Toda kaj je tisto, kar mu stopa na pot in ga omejuje, da ga ne moremo razviti do konca? Zelo različni faktorji. V nadaljevanju zapisa si bom zastavil vprašanje, v kakšni meri je razplet dogodkov okoli Evropske prestolnice kulture v Mariboru vplival na kritični potencial mestnih intelektualcev in umetnikov. Ob tem bom predpostavil, da je koncept kritičnosti zdravorazumsko dan in ga ne bom podrobneje obravnaval ali definiral.
Naj spomnim: na tem mestu v Katedri sem že podrobno pisal o treh pozicijah kulturnih ustvarjalcev v odnosu do Evropske prestolnice kulture v Mariboru. Večkrat smo lahko prebrali, da EPK dobesedno funkcionira kot podjetje, ki novači delavce. V prvo kategorijo sodijo tako imenovani pragmatiki – to so kulturniki, ki so se projektom EPK enostavno priključili, postali mezdni delavci in zato projekta kot »insiderji« ne morejo oziroma ne želijo kritizirati. V drugo sodijo subverzivci – ti so zelo redki, njihova nakana pa je bila izpeljati projekte, v katerih bi lahko do EPK zavzeli distanco, vendar bi za to prejeli denar. Takih je zelo malo, npr. Pekarnarji, a so še ti kasneje odstopili od svojih ciljev. V tretjo sodijo antagonisti, ki ne želijo imeti ničesar ne z EPK in seveda ne z denarjem. Lahko jih preštejemo na prste ene roke. Moja teza je zelo preprosta: če drži, da so se po nastopu projekta EPK vzpostavile tri formacije kulturnih producentov, ki so kot izobraženci v veliki meri nosilci kritičnega potenciala, kot ga mesto premore, in če je pretežna večina teh pragmatikov, je kritični potencial intelektualcev v mestu moral izjemno upasti. In sicer vsaj glede izrekanja v odnosu do dveh velikih sfer: same splošne refleksije o stanju kulture v mestu in lokalne politike, ki je speta s prvo. Skratka, če si tak potencial lahko predstavljamo kvantitativno, če bi torej obstajal izmerljiv »output«, bi takšen upad lahko tudi otipljivo izmerili.
EPK je, povedano dovolj plastično, lokalnim in manj lokalnim kulturnikom dejansko zavezal njihove kritične jezike, njihovo sposobnost in željo po javnih artikulacijah stališč. Verjetno ne nujno zgolj javnih. Nekateri med njimi so začeli kar odkrito govoriti o županovem briljantnem umu – kar bi jim sicer nikoli ne padlo na pamet. Številnih nelogičnosti, neenakopravnosti v delitvi denarja, krivic in barabij ne vidijo več, pomembno se jim zdi »delati projekt«, ob tem pa je njihov kritični potencial padel celo tako nizko, da niso pripravljeni spregovoriti niti o nizkotnih mezdnih odnosih, v katere so padli in kjer zmanjkuje denarja za sodelavce. V takšnem humusu in tolikšnem močvirju se bodo verjetno lažje zaredile vse vrste kulturniških in političnih spak, a to jih ne moti.
Če je negativna eksternalija EPK zaradi masivne participacije prej omenjenih pragmatikov zdaj nenadoma prerasla v širok poraz kritike, si poglejmo še, kaj se dogaja s produkcijo. Eno je namreč samozavezovanje jezikov, spet nekaj drugega pa je tako imenovana odgovorna kultura. So torej kulturni producenti zavezanih jezikov lahko odgovorni v tistem, kar pač počnejo? Je lahko na ta način opisan producent sploh dostojno oblikoval svoj proizvod?
Prvič, odgovornost lahko izhaja samo iz neposrednega nanašanja umetnosti na realno družbeno in politično prakso, z njo mora biti v aktivnem medsebojnem odnosu. Vendar ta seveda še ne pomeni, da mora kulturnik institucionalni kontekst svojega delovanja prevzeti brez zadržka. Še huje, takšen odnos, torej med institucionalnimi pogoji, v katerih deluje, ter njegovo lastno proizvodnjo, bi moral več čas biti predmet njegovega aktivnega spraševanja. Čisto konkretno: moral bi biti reflektiran njegov odnos do institucionalnih okvirjev, ki jim pripada – umetniške in druge kulturne prakse se pač ne organizirajo kar same od sebe, temveč so mogoče rezultat natankoma političnih in ideoloških gabaritov, v katere so postavljene. Povedano drugače: kakšno vrednost sploh ima umetnost, ki je proizvedena v razmerah strogo determinirane kulturne politike, kakršno prinaša shema projekta EPK, ki pa je niti ne želimo kritizirati? Mar ni epekajevska kulturna produkcija, gledalo univerzalno, že zaradi izpričane zavezanosti jezika nekaj, kar generira kolonizirane oblike kulturnosti, ki so v svojem bistvu pohabljene za kritično dimenzijo svojega obstoja, s tem pa ne morejo pretendirati na mesto odgovornih nosilcev? V tem oziru je situacija vendarle nekoliko drugačna, saj bi kdo lahko porekel, da je potemtakem sleherna s strani države ali lokalne skupnosti financirana kultura zavezanega jezika. Ne, EPK je tu vendarle specifičen, ker je enkraten in bolj kot ne mestni projekt.
Seveda bo zgornja trditev razumljena kot provokacija. Toda če s čim, se tega izziva ne bo dalo zavreči z argumenti tipa »Tu smo in ker so nam dali denar, pač delamo projekte«.
Boris Vezjak