Bobovnikov argument iz daljinca in navidezno proste TV izbire

Nekateri bodo užaljeni, toda od tviterja pač nikoli ne morete pričakovati vsaj približno resne in argumentirane izmenjave mnenj. Čivki so po nujnosti odmerjenih znakov velikokrat, če ne največkrat obsojeni na pretiravanje, kratke opazke, sarkazem ali cinizem, posploševanje in poenostavljanje. Nekdo, ki verjame, da je tudi argumentacija v javnem prostoru pomembna in da ste lahko kritični državljan le z njeno pomočjo, mora do tega socialnega omrežja biti nujno zadržan. S Facebookom je morda nekoliko bolje, a ne bistveno.

Ko se je bivši politik dr. Pavel Gantar odločil, da komentira včerajšnji TV Dnevnik nacionalke, ker sta ga zmotila politična komentatorja, Sebastjan Jeretič in Dejan Steinbuch, je zato svoje nestrinjanje pričakovano začinil s primerjavo z »bolj verodostojno« Voduškovo TV. V skladu z zgoraj opisano logiko.

Odgovoril mu je včerajšnji moderator in izpraševalec obeh, Slavko Bobovnik.

Bobovnik daljinc

Vprašajmo se za trenutek, kako uspešna je bila njegova replika. Že njen prvi del nakazuje zajedljivo aroganco, očitno neproblematizirani standard čivkanja: da imajo gledalci prav, tudi ko nimajo, je pač posrečen, a še vedno sarkastičen dovtip.

Kar je res neznosnega, je nadaljevanje. Ne samo, da čivkanje zaradi redukcije na 140 znakov rado kreira novo popačeno gramatiko in je zato, ne pa iz slovničnega neznanja, Bobovnik morebiti moral skrajšati »daljinec« v »daljinc«, argument iz daljinca preprosto ni vzdržen.

Trditi, da ima gledalec pravico glasovati z daljincem in torej polno možnost svobodne izbire, je kvazi argument, če pomislimo na rigiden polni kontekst – to nas poskuša prepričati novinar tiste televizije, ki se, praktično edina, na omenjenem daljincu plačuje v višini 153 evrov na leto.

Seveda pogrevam staro juho, kajti kontekst je še eden: ne samo, da se televizija plačuje z rednim mesečnim prispevkom, ponujena ni niti »money back guarantee«: po zakonu smo to naročnino dolžni plačati, nolens volens, ker imamo električni priključek.

Argument »Daljinc je v vaših rokah« je zato nevzdržno aroganten, ker se ponuja pod pretvezo svobodne televizijske izbire, ki je v tem primeru bistveno neenakopravna. In ja, cinizem tu ni čisto neposredno vezan na značilnosti tviterskega diskurza. Čeprav bi znova lahko ugotovili, da nas zaradi svojih omejitev velikokrat sili v nepremišljeno, neargumentirano in opreproščeno repliciranje.

Gantar je imel veliko možnosti, kako odgovoriti Bobovniku. Izbral je najslabšo, s sogovorcem se je strinjal.

Bobovnik daljinc replika Gantar

Politična kultura med Krivicem in Bobovnikom

Poslance državnega zbora je odločitev ustavnih sodnikov, da se Janezu Janši vrne poslanski mandat, spet razdelila. Zato je včeraj Slavko Bobovnik v Odmeve povabil dr. Rajka Pirnata in mag. Matevž Krivica, da odločitev pokomentirata.

 

Krivic Odmevi

Naj takoj čisto osebno povem, da je zame Matevž Krivic ena tistih zelo redkih javnih figur, ki v slovenskem prostoru izraža največjo možnost pripadnost argumentirani razpravi in privrženost resnici – ne glede na mnenje večine, celo svojih prijateljev in zaveznikov. Njegovo nepopustljivost sem izkusil nekajkrat tudi na lastni koži, ko sem si zasebno izmenjal na desetine strani stališč, ko sem, tako sicer še vedno neskromno menim, sicer imel pretežno prav, včasih pa vendarle priznal tudi kakšno napako. A vedno znova sem ugotavljal, da pri Krivicu ne gre le za poglobljeno pravniško znanje ali zavest v kombinaciji z moralno pokončnostjo in neizprosnostjo, temveč tudi za redko navzoči talent za argumentirano, zelo smiselno in logično razvito podajanje stališč, kjer sem ga enostavno moral občudovati, tudi če se z njim nikakor nisem strinjal.

Ko se je pojavil v studiu, mi je takoj bilo jasno dvoje: ne le, da me bo njegova simpatična možakarska figura pritegnila, temveč da najbrž v živo ne bo tako dober, kot je v pisanju (in res, velikokrat se je zatekel v svoj klasični izgovor, da ima na voljo premalo minut, poenostavljati pa ne želi) ter da bo znova žrtev demonizacije z leve politične strani, ker se tako vehementno postavlja za napačnega človeka – Janšo. In to on, kot kritik Janše in načeloma levičar. Ja, res težaven oreh za vse nenačelne politične navijače.

Pri Krivicu se torej lahko kdaj strinjamo, da se moti, toda nikoli ne moremo podvomiti v njegovo globoko iskrenost in dejstvo, da v stvari, ki jih govori, tudi resnično in brezpogojno verjame na način, da je pri tem pripravljen pozabiti na prav vse kontekste in možne zlorabe ali politične pragmatizme. Njegovo geslo je: tukaj in zdaj je resnica zgolj ena, želim ji biti privržen. V tem trenutku v Janševih medijih figurira tako rekoč kot eden izmed herojev, če ima kakšno stališče glede tega, pa je najbrž preprosto in obenem pre-prosto: ni mi všeč, toda na to ne morem vplivati.

Naj v ilustracijo njegove miselne strogosti navedem drobec iz Odmevov – detajl, ki ilustrira, da se v polemiki (ali pogovoru) z drugimi miselno zelo disciplinirano nikoli ne pusti zapeljati na polje, kjer bi neka trditev zbledela, bila reinterpretirana ali pa bi kazalo, da bi pogovor zašel nekam drugam. Sploh takrat, ko gre za njegovo. Takole je repliciral:

–Ti odmevi od politikov, vseh (…) je pa največja katastrofa, ki jo je ta nesrečni primer povzročil. Zdaj celotna politika, namesto da bi spodbujala spoštovanje in zaupanje v sodstvo ob kritiki njegovih napak, zdaj podpihuje na vse mogoče načine (…) nezaupanje v sodstvo. To je pa res sramota za pravno kulturo pri nas.

–Ja, ampak natanko takšne odločitve, takšne reakcije in takšni komentarji so bili pričakovani, g. Krivic. Saj vendar vemo, v kakšni državi živimo.

–Žal, žal pričakovani, saj zato pravim, da je to katastrofa.

V čem je lepota Krivičeve replike? V tem, da se ni spustil zmesti Bobovnikovi opazki, ki je nolens-volens nevtralizirala njegovo obsodbo domače sramotne pravne kulture iskanja (stolpov v Pisi) in jo poskušala preusmeriti v sprijaznitev s stanjem, s tem pa tudi v opustitev ne zgolj razprave, temveč tudi pravkar nakazane obsodbe.

Medtem ko Bobovnik vzpostavlja miselno linijo tipa »Želite govoriti, da je pri nas politična kultura na psu, ampak vse to je pričakovano, saj vemo, da je tako pač pri nas«, se Krivic ne da in nemudoma ustavi (najverjetnejšo) novinarjevo izpeljavo »Če je pričakovano, potem ni vredno omembe in nima smisla govoriti o tem (ali o katastrofi)« v ponovitev ocene, torej »Če je pričakovano, je to pač navzlic temu katastrofa in smemo vedno znova govoriti o njej«.

 

Krivic Bobovnik Odmevi

Domnevam, da bi se marsikateri drugi sogovornik pustil zapeljati voditeljevemu pozivu, da o znanih rečeh pač ne razpravljamo ali celo ne razpravljamo na kritičen način. V smislu »Ja, res je, gospod Bobovnik, v taki državi pač živimo«. Zapeljati torej v vdanost in fatalizem, kjer bi v končni instanci umanjkala negativna vrednostna ocena; smisel fatalističnih prepoznanj je prav v tem, da nas notranje pomirijo.

Toda ne pri Krivicu. S tem je Bobovnik spregledal kar dve, ne zgolj eno točko v svoji izpeljavi: da je retorično napačna in da ima pred sabo enega zadnjih ljudi v državi, ki bi takšni napaki nasedli.

Sodišče kot stolp v Pisi