Cerar nenadoma odkril odgovornega Karla

No, zdaj je že evidentno, da si je predsednik vlade ne samo premislil in popustil izsiljevalski podpori svojega ministra Erjavca, ampak da je moral ob tem požreti še nakazani motiv, s katerim je stregel v prvem krogu reakcij.

Cerar ni sprejel njegovega odstopa, kar smo lahko pričakovali. Še najbolj med vsemi sam Erjavec, ki je bil z odločitvijo premierja seveda zadovoljen. Vsaj tako so poročali na POP TV – in nimamo najmanjšega razloga dvomiti.

Erjavec Cerar 24ur

Čeprav je že SMC-jev predsednik parlamenta dr. Milan Brglez jasno povedal, da ne razume Erjavčevih štosov, da je ponudba za odstop prišla ob popolnoma nepravem času, da je zato sumljiva, vse to ni pomagalo.

Izsiljevalski manever prisilnega ustvarjanja podpore in krepitve moči v koaliciji, končno pa tudi prenosa odgovornosti na pleča drugega, na Cerarja, je zunanjemu ministru v celoti uspel.

Cerar je v tem smislu luzer. Tudi če ga branimo z razlago, da si ne more privoščiti rahljanja koalicije.

Žal je večini ušlo, da je luzer v še enem. Ko sem pred dnevi analiziral Cerarjevo prazno retorično gesto »Pa saj vsi poznamo Karla«, se je ta zdaj nenadoma postavila na glavo.

Začetni predsednikov motiv je bil zvit: nakazati, da je z Erjavčevo potezo nekaj hudo narobe, da je patološka, ne da bi bil ob tem ekspliciten. Njegov namig pa se je zdaj obrnil proti njemu. Ali pa se je on proti namigu.

Kaj točno je dejal Cerar v svoji utemeljitvi, zakaj ministra ne bo razrešil? Ne sme nas zanimati utemeljitev kot takšna, temveč njegova presoja motiva, zakaj se je minister za ponudbo odstopa sploh odločil. Fokus začetnega premierjevega insinuacijskega pojasnila je bil namreč prav v tem, v namigu o motivih Erjavčevega početja. Glede tega je Cerar včeraj povedal:

S tem, ko je ponudil odstop, je minister Erjavec pokazal, da prepoznava velik pomen arbitražnemu postopku, v okviru katerega je prišlo do nekaterih neustreznih dejanj znotraj ministrstva…

In v nadaljevanju nekaj nabluzil o (pre)majhni ministrovi odgovornosti. Se pravi: začetni namig o Erjavčevih političnih igricah (»Saj vsi poznamo Karla, pozna ga cela Slovenija«), kar je bila sploh edina karakterizacija motiva, je zdaj v le nekaj dneh pripeljal do zanikanja.

Ne samo, da je v Cerarjevem pojasnilu izostal sleherni element, ki bi se lahko navezoval na ta motiv,  gesto zunanjega ministra je včeraj celo hitel racionalizirati. Skozi pohvalo, češ poglejte, njegov odstop je bil smiseln, prepoznal je težo arbitražnega postopka in zato ponudil odstop.

Popolnoma jasno je, da predsednik hkrati ne morete prisvojiti obeh motivov. Če jih parafraziram: hkrati ne morete reče »Ti falot Karl, saj te pozna cela Slovenija« in »Priden Karl, res znaš ravnati odgovorno«. Ker kot takega ga res ne pozna cela država.

Predsednik vlade si je s tem nakopal kar tri križe hkrati: z Erjavčevega hrbta je prevzel prihodnjo odgovornost za morebitno polomijo ali neuspeh arbitražnega sporazuma, v vladi bo moral še naprej gledati nelojalnega in norčavega ministra, za nameček pa je izpadel še neverodostojen v argumentaciji, zakaj ne bo sprejel njegovega odstopa.

Na, za minuciozno navdahnjene je tu še četrti: poslej nikoli več ne bo mogel reči »Pa vsaj vsi poznamo Karla«, ne da bi ga še kdo jemal vsaj malce resno.

Več:

»Pa saj vsi poznamo Karla«

»Pa saj vsi poznamo Karla«

Premier Miro Cerar je danes že v drugo uporabil enako enostavno retorično gesto, obakrat tedaj, ko je komentiral svojega zunanjega ministra. Lahko bi jo strnili v kratko frazo »Pa saj vsi poznamo Karla«. Skratka: »Pa saj vsi poznamo osebo A.« Kaj nam ta gesta nekakšnega mašila prinaša in kaj obenem skriva?

Cerar Erjavec vsi poznamo SIOL

Siolov članek: vse je že v naslovu…

O prvem primeru sem pisal, ko je šlo za Erjavčevo neslano etiketiranje predsednika vlade in njegove stranke z »dveletnim otrokom«. Analiziral sem oboje: Erjavčevo dejanje in nato še Cerarjevo repliko v omenjenem slogu: pa saj ga vsi poznamo. In seveda posmojen molk medijev v tem verbalnem peskovniku.

Tokrat je svojo retorično »figuro« Cerar ponovil ob nepričakovano ponujenem odstopu ministra:

“Težko rečem kaj pomembnega.Vsi dobro poznamo ministra Erjavca, pozna ga vsa Slovenija,” o včerajšnjem ponujem odstopu ministra za zunanje zadeve Karla Erjavca pravi predsednik vlade Miro Cerar. Erjavčeva pobuda ga je presenetila, prav tako pa prišla v nepravem času.

Minister Erjavec je včeraj sporočil, da je premierju ponudil svoj odstop, za kar se je odločil zaradi zapletov v postopku arbitraže o meji med Slovenijo in Hrvaško.

Vsi poznamo Erjavca Žurnal

Članek v Žurnalu: vse je že v naslovu

Kot lahko vidimo, jo je celo šaljivo nadgradil z omniprezenco omenjenega: »Erjavca pozna vsa Slovenija.« Vsi ga poznamo, skratka. Vsi vemo, za kaj gre, zato je vse samorazvidno.

Toda ali res? Na kaj točno cilja Cerar, ko pravi, da ga vsi poznamo? Kar naj bi opisal predmet našega »znanja« ali »poznavanj«, premišljeno nezaupanega,  navrženega publiki, se zdi imanentno namigu.

Ker smisel figure »Vsi poznamo Karla« je seveda ravno v tem: v izrekanju nečesa na način, da bistvenega ne izrečemo. V sklicevanju na neko splošno znanje, ki je menda navzoče pri vseh in zadostuje implicite, zato je imenovanje tega X menda, bo trdil izjavljalec, čisto odveč. Celo takrat, ko gre za državno resno stvar, za iskanje razlogov, zakaj bi premier razrešil ministra oziroma sprejel njegovo ponudbo.

Psihološki paradoks eksplicitnih izjav v razmerju med Mirom in Karlom je zdaj na vrhuncu: če lahko slednji prvega označi za dveletnega otroka (ali vsaj njegovo stranko), je prvi po svojih eskapadah o »malih ljudeh« in »malih osebnostih« v koaliciji ubral bolj previdno taktiko: na to, da je nekaj narobe s koalicijskimi partnerji in zunanjimi ministri, zgolj diskretno namiguje.

Ja, »Pa vsaj vsi poznamo Karla« bom štel za elementarno obliko insinuacije, sklicevanja z njeno pomočjo. Kaj s tem mislim? Da včasih argumentiramo na načine, ko zgolj namigujemo, tj. uporabimo namig z namenom, da bi nas, ali vsaj njegova posledica, pripeljala do nekega sklepa – in ta je zgolj sugeriran kot resničen, ne da bi bil zares izrečen.

Prav včeraj je Združena levica uspela na zanimiv način interpretirati njegov ponujeni odstop, ko je dejala, da je »Erjavec ponudil odstop le zato, ker želi od Cerarja slišati ‘Karl, brez tebe seveda ne gre’«. S tem se je precej duhovito, a hkrati malce populistično poskusila vživeti v razloge, ki naj bi ministra vodili pri novem domnevnem političnem manevru.

Na drugi strani retorični namig »Pa saj vsi poznamo Karla« premierju elegantno omogoča, da nikoli ne izreče tistega X, na katerega namiguje, a hkrati omogoča, da vsa Slovenija, če uporabimo njegovo sintagmo, ugiba o tem, kaj je z X mislil – oziroma o tem, kar menda že vsak Slovenec ve.

Učinkovitost namiga črpa iz interpelacije in naslovitve na slehernika, evociranega s »saj ga vsi poznamo«, iz spodbude k definiranju istega X, ki se v praksi izteče v nekakšno psihološko solidarnost s Cerarjem v smislu »Haha, jaz pa že razumem, kaj mi hoče povedati«.

Retorično zelo učinkovito, z argumentacijskega vidika pa še vedno varanje – kajti namig X je pravzaprav ponujen kot dokaz za neko trditev.V tem primeru najbrž za trditev, da Erjavec ne misli resno s ponujenim odstopom, pač ob predpostavki, ker da X pomeni nekaj takega kot »preračunljivec«, »šaljivec« ali kaj med enim in drugim.

No, Cerar je obljubil, da se bo do torka odločil, kaj bo s svojim Karlom, ki ga pozna cela Slovenija. Če morda kdo še okleva in ne ve, kaj se bo zgodilo, je zanj na voljo zdravilo v natankoma isti različici: »Pa vsaj vsi poznamo Mira«.

ZL Erjavec 24ur.PNG

24ur in naslovni dovtip v režiji Združene levice

Kako se politiki božajo in delajo potice iz mivke

Pred tedni sem omenjal čudežno presojo Karla Erjavca, ki je za predsednika vlade Mira Cerarja in njegovo SMC dejal, da sta podobna dveletnemu otroku. Zunanji minister je premierja skratka peljal v vrtec. No, v njem ga je videl.

Da dveletni otrok vodi državo? Čisto možno, če pravi minister. Ja, to so te otroške norčije vodilnih in najbolj odgovornih v državi. Preveč samoumevne. Preveč rezistentne.

Erjavec dveletni otrok Utrip

Utrip: Erjavec o dveletnem otroku

In po tistem, ko smo več kot teden dni čakali na odziv medijev, ki so se raje hihitajoče obrnili proč in zamolčali verbalne delirije, smo čakali tudi, kdaj bodo končno izsilili kakšno reakcijo Cerarja. Pa smo jo te dni le, nestrpni kot smo, dočakali. Takole nas je potolažil pred mikrofonom za TV Slovenija, kasneje so posnetek predvajali še v Utripu:

»Slovenske državljanke in državljani poznajo gospoda Erjavca. Včasih govori marsikaj, ampak jaz mislim da ko delamo na koaliciji, je ta trdna. In tako gremo tudi naprej.«

A smo zdaj zadovoljni? No, Cerar se zdi, da je. Zunanji minister ga popljuva, zmerja z dveletnim otrokom, on pa kot odpuščajoč oče zamahne z roko. V smislu: kaj mi mar. Kot bi na ulici, na Prešernovem trgu kakšen starš pojasnjeval mimoidočim, naj se vendar ne jezijo, ker ne bi mogel ukrotiti svojega majhnega otroka.

Videi je, da sta zamenjala vlogi: sprva nas je Erjavec prepričeval, da je Cerar dveletni otrok. In potem nas Cerar prepričuje, da je Erjavec eno takšno nebogljeno bitjece, staro dve leti, ki ga ne smemo jemati resno. Saj ga poznamo. Igrice v peskovniku, kjer so vsi infantilni, vsi nedonošeni. Se bi morali ob tem zabavati? Ne, ta program je predrag.

Erjavec dveletni otrok Utrip Cerar

Utrip: Cerar o trdni koaliciji z Erjavcem

Ampak poglejmo si predsednikovo pojasnilo z odkritim nasmeškom na obrazu,  ki je tako rekoč državniško, naslavlja nas z državljani: Erjavec da govori marsikaj, saj ga poznamo, je dejal Cerar. In koalicija je trdna, je dostavil, to pač šteje. Tako trdna, da se nekaj dni kasneje ne more zediniti pri interpelaciji ministrice Mrakove.

Se pravi: vladajoča koalicija dveletnih otrok in kameleonov, kot je Erjavec na tistem DeSUSovem dogodku opisal Židana in njegove. Kakor da bi se hvalili, da je trdna ograja, ki smo jo postavili okoli peskovnika. Da bodo naši otroci varni. Da se bosta Miro in Karl lahko varno igrala kot fantiča, ki se dobro poznata in gradila potice iz mivke.

Resnica je seveda nasprotna: ta trdna ograja je postavljena okoli nas. Ne samo na mejah Slovenije, ne samo, da je žičnata in rezilna, postavljena je okoli vsakega med nami, predvsem okoli naših denarnic. Naših služb, naše socialne varnosti, naše prihodnosti. Mediji pri tem očitno ni na ravni svojih dolžnosti in nalog. Ostajajo le statisti in prestrašeni kronisti dogajanja.

TV Sloveniji nasproten proces lahko vidimo na Planet TV. Njen izdajatelj je od 1. februarja 2013 naprej družba Antenna TV SL, d.o.o., ki je v 51-odstotni lasti grške družbe Antenna Group in 49-odstotni lasti družbe TSmedia, hčerinskega podjetja Telekoma Slovenije.

Če je TV Slovenija prejkone statist, se po nekaterih podatkih Planet TV bori z dolgovi in temu ustrezno se tabloidizira tudi njihova novinarska naracija, da ne omenjamo grafike.

Poglejmo si, kako so upodobili ne verbalni, temveč menda že skoraj fizični spopad dveh politikov. Ne Cerarja in Erjavca, temveč predsednika SLS Marka Zidanška in bivšega politika, ki je pripravljen, kot pravi, znova stopiti na parket, Marjana Podobnika.

Planet spor SLS grafika

Planetova boksarska grafika

Planetova porumenela grafika domnevnega fizičnega obračuna med obema je bila takšna, da človek nehote pomisli, da je podatek o dolgovih medija več kot resničen.

Omenjeni fizični obračun je že druga omemba v zadnjem, sploh ne predvolilnem času: na kongresu IDS v Krškem se je veliko govorilo o zapisu Luke Mesca in njegovem ogorčenju, ker da so želeli obračunati z njim. Skratka, ko nismo v peskovniku, pa smo občasno vsaj v ringu.

Podobnik je sicer kasneje fizični zaplet zanikal: Zidanška je menda samo malce pobožal, je pomirjujoče pojasnil. Dobesedno: »Pobožal sem ga in mu dejal: Daj, Marko, daj, Marko, no«.

Podobnik božanje Nova

Božanje po eselesovsko

Škoda, da se njuno božanje ne pozna pri stališčih SLS v podporo zakonodaji o istospolnih zvezah. Če bi gospoda imela za arbitra premierja, bi ta morda zgolj zamahnil roko. Češ: saj jih vsi poznamo. Saj se vsi božamo. Argument iz indiference saj-jih-poznamo oziroma saj-nas-poznate bi znova zmagal. Celo brez dolgega pavjega peresa v rokah novinarjev.

Zapisano je natančno del, morda celo osrčje državljanske težave,  šibke volilne volje množic: ja, poznamo jih, dobro jih poznamo. Kot kompanjone iz peskovnika. Na koncu pa volimo zanje.

Več:

Slovensko državo vodi dveletni otrok. Pravi zunanji minister

Slovensko državo vodi dveletni otrok. Pravi zunanji minister

Že zdaj lahko z veliko verjetnostjo napovemo, da bo standardna argumentacijska nesenzibilnost domačih medijev proizvedla novo ignoranco. Se pravi: nič se ne bo zgodilo. Govorim o škandaloznem stališču predsednika stranke DeSUS, koalicijske partnerice treh, o predsedniku vlade. Oziroma, kot pravijo nekateri, le stranki SMC, kar ne spremeni veliko.

Erjavec ni uspel reči nič manj od tega, da je predsednik vlade, v kateri je on sam zunanji minister, podoben dveletnemu otroku – samo zato, ker je njegova stranka toliko stara. Oziroma še več, da je dveletni otrok. Ki vodi državo, pravzaprav vlado:

Prvak DeSUS Karl Erjavec je bil na slovesnosti ob 25-letnici delovanja stranke oster do koalicijskih partnerjev. »Nenavadno je, da dveletni otrok vodi državo in še bolj nenavadno, da se neka stranka hvali z več kot stoletno tradicijo v državi, stari 25. let,« pravi.

V teh dneh obletnice svojega delovanja praznujejo vse tri koalicijske stranke. SD 120. obletnico strankarske organiziranosti socialne demokracije na Slovenskem, največja vladna stranka pa drugi rojstni dan. »Le DeSUS je objektivna, saj je nastala z nastankom države, si takrat nadela sedanje ime, ki ga ni spreminjala. Nismo kameleoni, stojimo za svojim programom,« je v izjavi novinarjem pred slovesnostjo v Volčjem potoku poudaril Erjavec, ki DeSUS vodi že od leta 2005.

Zakaj s takšno verjetnostjo pričakujem, da mediji ne bodo kos mišljenju takšnega verbalnega napada? Ne zato, ker bi menil, da bodo spontano skočili na pomoč Miru Cerarju in se obnašali provladno.

Bistveno resnejši razlog se mi zdi ravno v tem, da ne znajo ne misliti ne predvideti posledic tovrstnega žaljivega obračunavanja med premierjem in zunanjim ministrom. Zahtevati jasno politično opredelitev od protagonistov in prevzem odgovornosti za kulturo komuniciranja. Vztrajati pri tem. Razen tabloidne in senzacionalistične reprodukcije po moje ne gre pričakovati ničesar.

Poskusimo si zgolj za trenutek zamisliti, katera resna zahodna parlamentarna demokracija bi prenesla takšno stališče zunanjega ministra na rovaš svojega šefa? Diskvalificiranje na odprti sceni, shodu lastne stranke? Ponižanje predsednika vlade s strani njegovega ministra?

Erjavec o Cerarju dveletni otrok

Ali še huje: vzemimo resno takšno kontraproduktivnost Erjavčeve pozicije: če je on zunanji minister na zaupanje dveletnega otroka in se te družbe ne brani, potem Slovenijo pač vodi otroški orkester iz jaslic. Eden ali drugi bi morala reagirati. Morda oba.

Ne, Erjavčevega opisa ni mogoče dobrohotno zvesti na benigno metaforo in ga s tem relativizirati: sama okoliščina, da je njegova stranka stara dve leti, Cerarjeve primerjave z dveletnim otrokom v ničemer posebej ne omili. Trditev je objektivno žaljiva in ponižujoča.

Kako bo reagiral premier, je postalo bistveno manj predvidljivo od tega, kako bodo to storili domači novinarji. Že v primeru premierjevega nedavnega verbalnega etiketiranja lastnih koalicijskih partnerjev z »malimi ljudmi«, ki ga je nato komično korigiral v »male osebnosti«, smo lahko delili enako izkušnjo – verbalni incidenti so bili zanimivi le Janševim medijem. Verbalni otroški vrtec je postal vsakdanjost, nikomur mar.

Kako bo s Cerarjem kot dveletnim otrokom na čelu vlade? Ne samo, da imajo v vladi resen problem med sabo in še zlasti z zunanjim ministrom, ne le, da ga imajo mediji, ponuja se tudi državljanom. Odločiti se bodo morali, čemu še dopuščati brezodgovorno vodenje države priložnostnim zabavljačem, ki se za nameček pobalinsko dajejo med sabo in si na najbolj primitivni javni jemljejo kredibilnost.

Več:

https://vezjak.com/2016/05/07/cerarjevi-mali-ljudje/

Karl ne bo zmagal. Karl je že zmagal.

Večni upokojenski šarmer, zunanji minister Karl Erjavec, je »spet komentiral« arbitražo o meji s Hrvaško. Na posnetku TV Slovenija je na ocene Zagreba, ker Slovenija izgublja sodne postopke enega za drugim, neposredno napovedal lastno, Karlovo zmago:

Če so dvakrat zmagali, to ne pomeni, da bodo tretjič. Tukaj bo zagotovo Karl zmagal.

Kdo bo zmagal? (vprašanje novinarja, ki ni dobro razumel)

Karl. Jaz sem prepričan, da bomo dobili prost dostop do morja.

Karl bo zmagal MMC

V preteklosti sem že nekajkrat opozoril na fenomen govora o samem sebi v tretji osebi, Karla o Karlu. Najdemo ga tudi v domačem političnem močvirju, z njim so se večkrat opremili politiki, kot so Alenka Bratušek, Franc Kangler, Zoran Janković, tudi Karl Erjavec. Lanskega septembra sem zapisal:

V lingvistiki in psihologiji se takšna raba imenuje ileizem. Nekateri ga razvrščajo v več kategorij rabe: značilna naj bi bila za ironičen ali sarkastični govor, za govor narcisoidno inspiriranih in za pogovor z otroki (kjer otroci največkrat prav tako uporabijo prav tretjo osebo).

Pri otrocih je ileizem normalna razvojna faza v govoru.  Ko Lan reče »Lan mora it spat« ali »Lan je žejen«, se to največkrat zgodi, ker naši malčki še niso začeli ločevati med osebnim in svojilnimi zaimki (»jaz« vs. »meni«, »ti« vs. »tebi).  Ker v pogovoru s starši in drugimi slišijo svoje ime na začetku tvorjenega stavka, ga enostavno ponovijo, razen tega v svojem zgodnjem razvoju še ne razumejo povsem funkcije zaimkov.

Psihologija bi najbrž znala povedati, da se odrasli v ileizem zatekajo takrat, ko so v stresu in delujejo obrambno. Nekateri ga rezervirajo za prestrašenost, spet drugi govorijo o ljudeh skromnih mentalnih sposobnosti.

Erjavčev govor pa je le malce bolj specifičen. Na podoben način, kot je že Bratuškova ob ileizmu uvedla še enačaj med Slovenijo in njeno malenkostjo, ko je dejala, da »upa, da je Slovenija ponosna na to, kar nam je Juncker namenil«, pri čemer je merila nase kot evropsko poslanko (a je kasneje gospa zatajila), je podobno tudi s Karlom.

Ko namreč minister o samem sebi pravi, da bo zmagal, želi v resnici povedati, da bo zmagala Slovenija, kar razume na podlagi kraljevskega miselnega obrata : »L’état, c’est moi.« Ker je on, po njegovem, Slovenija, bo zmagal seveda on.

Avgusta letos je Vanessa Barford na BBC News opozorila na podoben fenomen ileizma pri Donaldu Trumpu. Njegove konstantne rabe v zadnjem obdobju vsebujejo npr. izjave, kot so »Nobody would be tougher on Isis than Donald Trump« ali »You wouldn’t even be hearing about immigration if it weren’t for Donald Trump«.

V posameznem primeru so ugotovili, da je ob uspehu TV šova z naslovom Apprentice uspel predsedniški kandidat iskreno čestitati samemu sebi, objavil je tvit z vsebino »Congratulations Donald!«

Ileizem BBC Trump

Toda vrnimo se h Karlu. Včasih ileizem proizvaja komične učinke nehote. Toda njegov pristop je najbrž premišljeno humoren in šaljiv. Na tej točki se, zaradi tega dejstva, odpira vrsta resnih političnih in medijskih dilem.

Prva je recimo tale: spodobilo bi se, da bi šaljivce, kakršen je naš zunanji minister, nekdo spomnil, da naj v primeru »Karlove zmage« prevzame tudi milijonske stroške za arbitražo. Pa naj bo zmaga res njegova, če jo je pošteno plačal sam.

Medijske so še hujše. Nikjer nisem zasledil, da bi ileistični diskurz novinarji poskušali komentirati ali celo, v danem primeru, grajati. Saj ga vendar Karl jemlje zares. Diplomatsko sporno in neustrezno napovedovanje arbitražnega rezultata, celo po veliki aferi glede tega, je za ministra spet ostalo neproblematizirano. Prisvajanje morebitne zmage tudi. Ker so se mediji raje odločili ostati v žanru obveščanja, je pravzaprav v vseh reciklaži medijskih poročil Karl že zmagal. Naredil si je odlično reklamo s pomočjo nekritičnih medijev, postal je zmagovalec, za nameček pa je koga še pozabaval.

Primorske Karl zmaga

Ko bo po še eni, arbitražni zmagi, naš zunanji minister po zgledu Donalda Trumpa morda tvitnil »Čestitam ti, Karl!«, bo morda spet pravi čas, ko se bomo lahko poklonili vsem zaslužnim: »Čestitamo, dragi volivci. Po vaši zaslugi nam vladajo cirkusanti. In mediji, kot jih imamo.« Če smo odkriti, lahko to storimo že danes.

Deseti člen arbitražnega sporazuma kot priročen alibi

Bo na novo odkriti – ali vsaj na novo pogosteje javno omenjani – 10. člen Arbitražnega sporazuma zadostoval, da se slovenska stran iz ene največjih zagat po enostranskem odstopu Hrvaške iz arbitraže o meji izvleče nepoškodovana?

Videti je, da tako šibka, ranljiva, nesposobna slovenska politika ni bila še nikoli. In vedno težje je verjeti, da Cerarjeva vlada na neki točki za mlačnost in omlednost, kot jo je pokazala v odnosu do Hrvaške, ne bo plačala visoke cene.

Zagovorniki postopanja poznajo le en argument: arbitražni sporazum je zavezujoč, enostranski odstop od njega ni mogoč, vso paradiranje Hrvaške ob tem pa je treba spremljati s hladnokrvnostjo in jo čim manj komentirati. Zato je ravnanje slovenske strani taktično modro in v temelju pravilno. Kritike so odveč, stvar je pod kontrolo.

Sam sem med tistimi, ki jih takšna razlaga in še manj drža ne prepriča. Ker preveč temeljni na klasični odvetniški situaciji v kakem pravnem konfliktu in spregleda, da se za meddržavnimi spori odvija živo dogajanje s številnimi posledicami, da z nekomentiranjem ne morete nujno umiriti strasti med ljudmi in dati pojasnil, ki so včasih nujno potrebna, saj je lahko povzročena škoda večja od koristi. Razen tega še zdaleč ni jasno, kaj in česa točno ne komentirati? Res prav ničesar?

Erjavčeva inovacija, stara točno dva dneva, češ da bo ob vsakem nastopu citiral in omenil 10. člen sporazuma, učinkuje na trenutke groteskno nevarno. Člen res govori o ohranitvi  sedanjega stanja ter nalaga, da se »pogodbenici  vzdržita vseh dejanj ali izjav, ki bi lahko spor še zaostrili ali ogrozili delo arbitražnega sodišča.«

V drugem odstavku pa omenja ravnanje, čigar pogoji so skoraj že izpolnjeni: »Arbitražno sodišče lahko odredi kakršne koli začasne ukrepe, za katere meni, da so potrebni za ohranitev sedanjega stanja, če to narekujejo okoliščine.«

Kdor si je ogledal včerajšnji prispevek v dnevniku RTV Slovenija z Eriko Žnidaršič in komentatorjem Milošem Čiričem, je lahko sprva osupnil nad diskurzom nacionalke, ki je ugotavljala, da je s hrvaške strani »spet prišla provokacija«.

Z omembo je voditeljica merila na izjavo hrvaške zunanje ministrice o dodanih dokumentih v spis – ampak ta zgodba je že stara, s tem pa ne more biti nova in tudi ne nova provokacija. Še več, v preteklih zapisih sem že analiziral nerazumljivi molk, s katerim se odziva naša vlada in nesposobnost medijev, da bi sledili in pisali o argumentacijskih elementih zgodbe.

Dnevnik Žnidaršič 10 člen

Kakšna je bila dosedanja politična komunikacijska strategija slovenske vlade? Takšna, da je na vprašanja odgovarjala v tem slogu:

So objavljeni posnetki pristni?

Ne komentiramo. Smo pa tudi na dopustu.

So ZDA res posnele pogovor med Sekolcem in Drenikovo in ga kasneje izročile Hrvaški?

Ne komentiramo. Smo pa tudi na dopustu.

So bili v arbitražni dosje res naknadno dodani dokumenti in beležke, ki po pravilih tam ne bi smeli biti, kot pravi hrvaška zunanja ministrica?

Ne komentiramo. Smo pa tudi na dopustu.

Zakaj Slovenija ni poslala protestne note Hrvaški po tistem, ko je videla, da je slednja prisluškovala našemu arbitru in agentki?

Ne komentiramo. Smo pa tudi na dopustu.

Ali drži, da si je Slovenija privoščila predobre odnose z Rusijo, zato se nam maščujejo Američani s pomočjo prisluhov?

Ne komentiramo. Smo pa tudi na dopustu.

Ali držijo podatki, da bo končna razsodba sodišča pristranska, ker sta menda Gilbert Guillaume in Jernej Sekolec ljubimca?

Ne komentiramo. Smo pa tudi na dopustu.

Ali se vam ne zdi, da bi se slovenska vlada morala odzivati bolj odločno, čeprav je čas dopustov?

Ne komentiramo. Smo pa res na dopustu.

Šele dva dneva nazaj, po prihodu Karla Erjavca z dopusta, se je ta strategija minimalistično spremenila. Zunanji minister je namreč včeraj, po tiskovni konferenci, prvič zelo naravnost dodal, da doslej zapletov s Hrvaško ni pojasnjeval, ker je bil takšen dogovor s predsednikom vlade. Ampak – glej ga zlomka – tega ni počel niti predsednik, kot tudi ne šef države, ki s svojim ravnanjem že po funkciji moral dajati ton dogajanju. Ampak njegov odnos je že nekaj časa v vseh primerih le en – samozagledana brezbrižnost. Kot da bi se te ležernosti navzel tudi celoten politični vrh.

No, zaradi velikega odziva in pričakovanj javnosti  je zunanjemu ministru Cerar zdaj končno dal odvezo, da lahko stopi pred kamere. In je stopil, zaradi javnih razprav o nujnosti njegovega odstopa tokrat v bistveno bolj seriozni podobi, ko smo je navajeni. Kaj točno se je spremenilo, smo zvedeli kaj več? Nič – na vsa navedena vprašanja zdaj Erjavec in vlada odgovarjata enako, le z enim dodatkom:

»Ne komentiramo, ker spoštujemo 10. člen arbitražnega sporazuma. Smo pa tudi na dopustu.«

Lahko da se motim, toda strategija čakanja na končno razsodbo ob veri v pravne argumente in upanje, da se bo Hrvaška kar sama izolirala na političnem parketu Evrope, ne moreta biti dovolj za nobeno vlado, tudi če je na počitnicah. Tako kot ni zadosten 10. člen sporazuma za legitimiranje lastnega molka. Lepo in prav, da se ga držimo. Toda obstajajo stvari, ki se jih komentira, kajti vsak komentar še ni v nasprotju s tem členom. Sploh ne demantiji stvari, ki niso resnične.

Tako pa neumorno raste prepričanje, da je opevani člen postal samo še en nov izgovor in alibi za skrivanje zadrege ali neznanja v situaciji, ko Cerar in Erjavec nista kos zanju pretežki nalogi.

Več:

https://vezjak.com/2015/07/31/arbitrazna-zagadenost-in-medijska-odpornost-nanjo/

https://vezjak.com/2015/08/06/erjavec-in-dostop-do-odprtega-regresa/

https://vezjak.com/2015/08/06/kako-si-izmisliti-nekaj-cesar-abraham-nikoli-ni-rekel/

https://vezjak.com/2015/08/07/kaj-ima-erjavec-z-odstopom-arbitra-nic/

Kosor vojna

Kaj ima Erjavec z odstopom arbitra? Nič.

Današnja težko pričakovana konferenca zunanjega ministra po odstopu arbitra Ronnyja Abrahama in vrsti diplomatskih in političnih nerodnosti naše države, ki spremljajo izstop Hrvaške iz arbitražnega sporazuma, je bila pričakovano odmevna.

Mediji in stranke počasi zahtevajo politično odgovornost in eno teh nesporno nosi Karl Erjavec. Ki se je te dni »skrival v svojem vikendu« v Istri, kot so temu dejali pri Slovenskih novicah, medtem ko so nas v isti sapi pri STA hiteli pomirjati, da je vse pod kontrolo, ker sta Erjavec in predsednik vlade nenehno v stikih. Tako rekoč nova velika komunikacijska zmaga slovenske politike.

Na to, kako močno perverzno je obnašanje Erjavca v tem primeru in tudi sicer, sem že dovolj natančno opozoril. To pot pa ga moram po svoje vzeti v bran. Ker kakšen poudarek so ob današnji konferenci pohiteli dati mediji? Najmanj šest sem naštel takih, ki so za naslovni fokus izbrali njegovo repliko glede Abrahamovega odstopa in njegove odgovornosti:

Delo Erjavec Abrahamov odstop24ur  Erjavec Abrahamov odstop

SIOL Erjavec Abrahamov odstop

Zurnal  Erjavec Abrahamov odstop

Moja poanta je preprosta: Erjavec nima nič z njegovim odstopom. Res ne. Na noben način. In če nima, nam ostane le izziv ključne enigme – če nima, zakaj se je potem kopici domačih medijev zdelo tako pomembno uporabiti repliko s poudarkom tipa »Kaj imam jaz z odhodom slovenskega arbitra?« Še huje, pred morebitnimi novinarskimi aklamatorji odgovornosti, kot poroča STA, je Erjavec v svojem odgovoru bil učinkovito duhovit:

Na vprašanje, kako komentira pozive k odstopu zaradi novega poloma slovenske diplomacije, se je vprašal, zakaj bi moral sprejeti odgovornost in kaj ima on s tem, da je Abraham odstopil s svojega položaja. “Lahko vam zagotovim, da ga nisem prepričeval, naj odstopi,” je dejal.

Medijski poudarek ali fokus bi lahko razložili na vsaj tri načine. Po prvem je »Kaj imam jaz z odhodom slovenskega arbitra?« v naslovih navzoč kot insinuacija, s katero se signalizira ministrovo sprenevedanje. Češ: poglejte ga, kako taji in se spreneveda.

Po drugem je poudarek izbran zgolj zaradi atraktivnosti, ko eden izmed bolj zanimivih poudarkov iz njegovega nastopa, brez posebne intence.

Po tretjem, bolj konspirativnem, ki pa ga raje puščam ob strani, bi lahko nekdo sklepal, da mediji dejansko propagirajo učinkovitost njegove replike, ker bi mu radi naredili uslugo.

Ne glede na našo izbiro je občutek samo en: da je Erjavec novinarje uspešno ustavil in da so mu pri tem kar sami pomagali. Naslovi tipa »Kaj imam jaz z odhodom slovenskega arbitra?« so v celoti gledano zmagoviti zanj, ne za medije.

Resni psi čuvaji si takšnih naslovov ne privoščijo.

Več:

https://vezjak.com/2015/08/06/kako-si-izmisliti-nekaj-cesar-abraham-nikoli-ni-rekel/

https://vezjak.com/2015/08/06/erjavec-in-dostop-do-odprtega-regresa/

Erjavec SN skrit na vikendu

Cerar Erjavec stik STA