Ponovljena pristranost v Dolenjskem listu: proti sprejemnemu begunskemu centru

Zgodba se je ponovila: novinarka Mirjam Bezek Jakše v današnji ediciji tednika Dolenjski list ponovi vso že očitano ji novinarsko pristranost v poročanju ob nedavnem shodu Civilne iniciative proti možnemu sprejemno-registracijskemu centru za begunce v Metliki.

V prejšnjem zapisu sem podrobneje razčlenil, zakaj s svojimi pristopom krši novinarske standarde profesionalnega pisanja v prispevku z dne 6. septembra pod naslovom »Zgodila se je Metlika«. Seveda ni zaleglo. Njena današnja novinarska vaja je ponovitev prve: na začetni strani tednika, kamor je umeščen članek, znova ne izvemo prav ničesar o pomislekih na račun dogodka ali protestirajočih, tem ni namenjena niti besedica prostora, čeprav so bili javno artikulirani.

Po svoje je zato nadaljevanje njene pristranosti kot metode še bolj radikalno kot v prispevku teden nazaj. Hermetično in nepredušno zaprtost svojega subjektivnega afirmativnega pogleda na protestni dogodek novinarka podkrepi z anketami nastopajočih na strani 10, med katerimi seveda ni nikogar, ki bi smel misliti drugače, zato je končno sporočilo prispevka samo eno: v Metliki in Beli krajini ne sme biti nobenega centra za sprejem beguncev, prebivalstvo se je uniformno in brez izjeme postavilo proti temu.

Dolenjski list prva stran 1

Začetna stran današnjega Dolenjskega lista: naslovna pomoč naj nikogar ne zavede

Dolenjski list intervju protest druga

Anketa s protestniki na 10. strani: kaj pa pomoč Belokranjcem?

Novinarka ima sicer srečo, ker v Kodeksu novinarjev Slovenije noben člen posebej na sankcionira neobjektivnosti in politične ali druge oblike pristranosti kot takšne. Tudi je ni mogoče neposredno obsoditi kršitve 21. člen Kodeksa novinarjev Slovenije, ki pravi, da je spodbujanje k nasilju, širjenje sovraštva in nestrpnosti ter druge oblike sovražnega govora nedopustno. Še več, novinar jih ne sme dopustiti.

No, Mirjam Bezek Jakše tega res ni dovolila, ker nihče od intervjuvanih ni opletal z eksplicitno sovražnostjo, temveč zgolj s klasično taksonomijo predsodkov, govorico strahov in skrbi za slovenstvo, recimo s tem, kako je treba najprej poskrbeti za »naše« ljudi. Je pa novinarka kršila 4. člen Kodeksa novinarjev Slovenije, ki veleva, da novinar ne sme zamolčati informacij, ključnih za razumevanje obravnavane teme. Da obstajajo krajani in javno mnenje, ki se ne strinjajo s protestirajočimi, je že takšen tip informacije, kot je tudi, da je organizatorica protesta izrazito politično in strankarsko izpostavljena oseba, podobno pa velja tudi za zamolčanje in prihod Andreja Šiška s svojimi pajdaši v Metliko in njihovo udeležbo na protestu. Tako je postopala že v drugo.

Iz povedanega vidimo, da se je zavestno in premočrtno trudila dogodek predstaviti kot »neoporočen« in podpore vreden glas ljudstva, ki ne mara beguncev, zato je zamolčala vse okoliščine, ki bi takemu vtisu bile v napoto. S tem svojim bralcev ni informirala, ampak idejno preparirala.

Ob tem je nehote le zagrešila majhno napako. Naslov prispevka »Pomagajmo migrantom v domovini« je povzela po stališču enega od protestirajočih govorcev, ki je želel v svojem perverznem razumetju povedati, da bi morale begunce takoj pospremit v njihovo domovino (recimo Sirijo). Kot »potomec migranta« ima za »uboge migrante« to krasno rešitev: žičnata ograja in izgon iz Slovenije vendar služita nadvse požrtvovalnemu humanitarnemu poslanstvu in sta čudovito karitativno dejanje, s katerim bodo begunci lažje vzljubili svojo domovino – in v katero se bodo prisiljeni vrniti. Žiletna žica je pač za nekatere ultimativni izraz humanosti.

In če se vrnem k poanti: marsikdo bi zgrešeno pomislil, da naslov nagovarja k pomoči migrantom in da jo moramo nuditi v naši domovini. Ko bo prebral članek, bo videl, da se je strahovito motil glede obojega: glede narave pomoči in glede lokacije domovine.

Več:

Kako se je v Dolenjskem listu zgodila Metlika

 

Kako se je v Dolenjskem listu zgodila Metlika

Kako je Dolenjski list poročal o nedavnem shodu Civilne iniciative proti migrantskemu centru v Metliki?

Zelo pristransko – in pri tem prav učbeniško demonstriral, kakšno novinarsko delo nikoli ne bi smelo biti. Primer je poseben, ker priča o nenavadni zavzetosti novinarke Mirjam Bezek Jakše, da bi nam predstavila le eno perspektivo in zamolčala drugo, celo več, o njenem nesebičnem angažmaju, da bi nasprotnike protibegunskega shoda s svojimi stališči poskušala zavrniti.

Novinarka je, kar je še zlasti neobičajno, prispevek napisala še pred shodom – ta se je zgodil v sredo, 5. septembra 2018, tik pred izidom nove številke. Morda bi lahko situacijo še razumeli, ampak v takih primerih bi avtor moral postopati bolj previdno. Njej takšno načelo pisanja ni predstavljalo nobenega izziva, besedilo je prav nasprotno odločno spisano v podporo protestu in že izbira naslova je indikativna: ob nadnaslovu »Protestni shod« je naslovni hipertrofirani poudarek »Zgodila se je Metlika« več kot zgovoren.

MIRJAM BEZEK, ZGODILA SE JE METLIKA, DL, 6, 9, 2018 (5) (1)

Faksimile članka v Dolenjskem listu: nekaterim dogaja Metlika

Kaj nam sporoča avtorica, v svoje poslanstvo zaverovana že dan prej, kar dokazuje z iteracijo v prvem stavku prispevka? No, stavek »Zgodila se je Metlika. Včeraj« nam sugerira, da se je sredi mesta pripetilo ponosno, junaško dejanje upore, revolta in protesta. Da je Metlika tako rekoč vstala proti migrantskemu okupatorju? V njem tudi prizna: »Ta komentar je nastajal dan pred napovedanim protestom«. Kako je torej za junaštvo maloštevilnih Metličank in Metličanov vedela vnaprej, morda s pomočjo kristalne krogle?

Preveč vprašanj, ob katerih nismo deležni nobene razlage. Če ima Metlika kot občina nekaj čez 8000 prebivalcev, jih je na zborovanje, kot je sama napisala naslednji dan, prišlo »okrog 250 ljudi«. Kar je optimistična številka. Je to dovolj za smelo naslovno trditev? Se je ob tem zgodil kakšen drug presežek? Ne, nismo ga opazili.

Bezek Jakše je v tiskanem prispevku še pred dogodkom obračunala z nasprotniki protesta. Najbrž je imela v mislih medijsko slabo odmevno pismo Alternativne akademije, kjer ta vnaprej opozarja na politizacijo dogodka, na čistokrvno politične korenine organizatorice in tudi tovrstne motive. Novinarka že ve, da Maja Kocjan ni namestnica generalnega sekretarja v stranki SDS, nedavna poslanska kandidatka te stranke z dolgo zgodovino protibegunskih nastopov in njena občinska svetnica. Da ne bo pomote: vse to organizatorica je. Kaj ponuja kot svoj kronski argument? Vero v čiste namene protestirajočih: »Dovolj jim je vsega, predvsem pa nimajo česa izgubiti«.

Na podoben način obračuna še s celo vrsto nasprotnikov protesta, čigar argumente je našla na družbenih omrežjih. Do svojega končnega priklona in razumevanja, ki ga pokaže, kot pravi, za »jezik ulice«. V povsem sorodni maniri je novinarsko pristransko izzvenel tudi članek po dogodku na spletni strani Dolenjskega lista. Poročilo z njega je opremljeno z naslovom »V Beli krajini želimo živeti mirno in varno«. Povsem pričakovano je opremljeno z dolgimi citati nastopajočih in z opuščanjem vseh vrst pomislekov: o političnosti dogodka ali recimo tem, da se ga je udeležil tudi Andrej Šiško z nekaj istomišljeniki. Seveda, takšna omemba bi lahko povsem okrnila začetno tezo tem, da se je zgodila Metlika in o epskem boju majhnih ljudi, ki so se uprli oblasti.

Dolenjski list splet

Začetni izsek članka na spletni strani Dolenjskega lista

In tako je še en festival ksenofobnih parol in folklorni dogodek sejanja strahu in sovraštva do beguncev dobil status heroične zgodbe. Hja, dogajajo se hujskaštvo, nestrpnost in ksenofobija, ne Metlika.

Odgovorna urednica tiskanega Dolenjskega lista in spletnih portalov Dolenjskilist.si in Lokalno.si je Renata Žnidar.