Kaj točno je želel povedati zaprti Janez Janša s svojim tvitom, uperjenim proti Delu?
Hitro ugotovimo dvoje – njegovo zaničevalno pisanje lahko nesporno razumemo kot žaljivo in sovražno dejanje do časopisa Delo, vendar se potem ne bomo kar tako mogli zediniti, v kakšno potenci žaljivost – domislico o uradnem glasilu kalifata – lahko res pripišemo.
Intenzivnost ali celo dvoumnost se preprosto skriva v definiciji kalifata, s katerim se Delo etiketira – lahko, da Janša meri na nekakšno »islamistično radikalno celico« z vso (medversko) propagando, nestrpnostjo in sovraštvom vred, sploh v danem trenutku nekaterih aktualnih skrajnih dejanj močno navzoče v kolektivi zavesti, lahko pa ga interpretiramo tudi bolj tehnično in šolsko kot »islamsko državo, ki jo vodi vrhovni religijski in politični voditelj, imenovan kalif, naslednik Mohameda«, če paradigmatsko uporabim opise, ki jih navaja Wikipedia.
V samo jedro diskreditacijskega govora je že položena dvoumnost mimikretične narave: vsebuje varovalo, da se avtorja ne bi moglo obsoditi sovražnega govora kar na prvo žogo, pri čemer je verjetno takšna mimikrija – dvoumnost med uradno definicijo in njenim animoznim potencialom – že všteta v izbiro besednjaka in pripravljena v izgovor. Kot dvoumnost namreč ščiti, da se obrani pred očitkom žalitve v obeh smereh, žalitve Dela kot žalitve islamskih vernikov.
In kaj je porodilo Janševo primerjavo s kalifatom? O tem lahko beremo v povezavi. Urednike portala 24kul.si so očitno zmotile nekatere uporabljene besede, ki so kar taksonomično naštete:
Članek je prežet z negativnimi oznakami katoliške Cerkve in kristjanov. Inovativnost blatenja kristjanov pri delu očitno ne pozna meja. Poglejmo, kakšni izrazi in besedne zveze so v ta namen uporabljeni:
manjše zaupanje, finančni zlom, omajano zaupanje, razredčene vrste, polomija, konflikt lojalnosti, kriza, podoba padajoče krivulje, kontroverzne izjave, zaupanje se je prepolovilo, najnižje izmerjeno zaupanje, polomija, naraščanje deleža odklonilnih stališč, krivci za polom, jadikujejo, pohlep, izražati dvome, škodoželjnost, zavist, avtoritarnost, hlapčevska poslušnost, klerikalizem, narediti za gluhe in slepe, vtis ogroženosti, ultrakonzervativizem, kompleksna polomija, moralna kriza, radikalizem, konzervativizem, v hudi disonanci, obsedenost, dodajajo »kulturo laganja«, sveta polomija, padec zaupanja.
Že ob prvem branju opazimo, da večina besed preprosto ne more referirati na kristjane, saj se nanaša na institucije, stanja stvari, opise dogodkov ali stanj in podobno. S tem takoj odpadejo vsi izrazi, ki bi jih lahko uvrstili med kristjanofobne, tj. v opisu sovražne do kristjanov. Še večja zadrega nastopi, ko si ogledamo Delov članek, kjer novinar Matija Grah sploh ne uporablja omenjenih besed, temveč so ti pretežno povzeti po raziskavi sociologa religije dr. Marjana Smrketa. In spet ugotovimo, da so še ti izrazi dekontekstualizirani, rezultat opisa argumentacijskih stališč, ki jih Smrke razbira v svojih raziskavah religijskih statistik, konkretno prav okoli nečesa, kar imenuje učinki »kompleksa polomija-odstavitvi« (finančni krah mariborske škofije in odstavitve škofov). Nato primerja gibanje religijskih statistik v dveh časovnih nizih: v celotnem tranzicijskem obdobju 1992–2013 in v obdobju med zadnjim merjenjem pred finančnim zlomom in prvim po odstavitvi nadškofov (obdobje 2009–jesen 2013).
Ker večina izrazov opisuje argumentacijsko pozicijo odnosa vernikov do finančnega kraha nadškofije, pač ne morejo veljati za izraze, s katerimi se sovražno opisuje kristjane kot takšne. Nekaj povsem različnega je reči npr. »Romi so kradljivci« ali ugotavljati statistično npr. »Večina Slovencev meni, da so Romi kradljivci«. Še bolj bizarno je potem ugotavljati, da je nek časopis romofoben že zato, če takšno statistiko priobči.
In še ni konec: lep del članka preprosto citira vernike same in njihovo kritično ost do Cerkve. Besede, kot so »škodoželjnost«, »zavist«, »avtoritarnost«,»hlapčevska poslušnost« in podoben torej sploh niso niti avtorstvo novinarja, tudi ne sociologa, temveč v citiranem članku kar vernikov samih:
Med primere tovrstnega razmišljanja Smrke uvršča pisanje patra Branka Cestnika, denimo tole: »Nam v Cerkvi skupna logika pa je klanovsko klerikalna: svoj sistemček moramo ščititi, četudi smrdi. Tega smo kleriki vajeni, vsi veliki zaprti sistemi tako delajo, tudi partija je. Tako so nas vzgajali. Da se škofov javno ne kritizira, ne dvomi o njihovih odločitvah.«
V ta tip izjav po Smrketu sodijo še razmišljanja jezuita Petra Laha in Janeza Srake, prav tako jezuita, ki je zapisal: »Res so številni duhovniki in laiki že od vsega začetka izražali dvome o dejavnostih podjetne mariborske škofije, mnogi pa so nekritično molčali ali celo uživali sadove omenjenih dejavnosti kot delničarji in kot hranitelji denarnih vlog. Kakšni so naši vzorci komuniciranja znotraj Cerkve, kako govorimo med seboj in drug z drugim? Kako poslušamo? Ali uveljavljeni načini komuniciranja spodbujajo dobrohotnost, kritičnost, posvetovanje in transparentnost, ali pa prevladujejo škodoželjnost, zavist, avtoritarnost in hlapčevska poslušnost? Koliko nas je nezdravi klerikalizem naredil gluhe in slepe za dobronamerne nasvete laikov-strokovnjakov?«
Kdo torej velja za kristijanofoba? Manipulativnost v tvitu in v zapisu na strani 24kul.si je s tem pokazala, da je zlo v pogledu, ki vidi zlo in da je sovraštvo v pogledu, ki vidi sovraštvo. Novinarji pa zopet – nič.
