Slovarji, družina in družbeno soglasje

Zato pozivamo vse bralce, da čim prej odpovejo svoja naročila na Slovar slovenskega knjižnega jezika in s tem odrečejo finančno podporo ideološko spornemu jezikovnemu projektu Cankarjeve založbe. O tem seznanite tudi svoje prijatelje in sodelavce. Prav tako naj ustrezne institucije naredijo novo izdajo Slovarja slovenskega knjižnega jezika, ki bo za razliko od tega užival družbeno soglasje.

24kul SSKJ družina odpoved

Radikalni kristjani so hitro posvojili novorek predsednika vlade, pravnika Mira Cerarja. Argument o »družbenem soglasju« jim je prišel prav, da z njim mahajo nič manj kot proti novemu SSKJ in terjajo definicijo po meri Cerarjeve filozofskopravne norme.

Ničevost in nevarnost argumenta »družbenega soglasja« je s tem postala enkrat več dokazana. Ne da ne potrebujemo soglasja v nekaterih zadevah, proti njegovem iskanju se bomo morali celo boriti.

Delo družbeno soglasje SSKJ

Delo, uradno glasilo kalifata

Kaj točno je želel povedati zaprti Janez Janša s svojim tvitom, uperjenim proti Delu?

Janša tviter Delo kalifat kristjanofobija

Hitro ugotovimo dvoje – njegovo zaničevalno pisanje lahko nesporno razumemo kot žaljivo in sovražno dejanje do časopisa Delo, vendar se potem ne bomo kar tako mogli zediniti, v kakšno potenci žaljivost – domislico o uradnem glasilu kalifata  – lahko res pripišemo.

Intenzivnost ali celo dvoumnost se preprosto skriva v definiciji kalifata, s katerim se Delo etiketira – lahko, da Janša meri na nekakšno »islamistično radikalno celico« z vso (medversko) propagando, nestrpnostjo in sovraštvom vred, sploh v danem trenutku nekaterih aktualnih skrajnih dejanj močno navzoče v kolektivi zavesti, lahko pa ga interpretiramo tudi bolj tehnično in šolsko kot »islamsko državo, ki jo vodi vrhovni religijski in politični voditelj, imenovan kalif, naslednik Mohameda«, če paradigmatsko uporabim opise, ki jih navaja Wikipedia.

V samo jedro diskreditacijskega govora je že položena dvoumnost mimikretične narave: vsebuje varovalo, da se avtorja ne bi moglo obsoditi sovražnega govora kar na prvo žogo, pri čemer je verjetno takšna mimikrija – dvoumnost med uradno definicijo in njenim animoznim potencialom – že všteta v izbiro besednjaka in pripravljena v izgovor. Kot dvoumnost namreč ščiti, da se obrani pred očitkom žalitve v obeh smereh, žalitve Dela kot žalitve islamskih vernikov.

In kaj je porodilo Janševo primerjavo s kalifatom? O tem lahko beremo v povezavi. Urednike portala 24kul.si so očitno zmotile nekatere uporabljene besede, ki so kar taksonomično naštete:

Članek je prežet z negativnimi oznakami katoliške Cerkve in kristjanov. Inovativnost blatenja kristjanov pri delu očitno ne pozna meja. Poglejmo, kakšni izrazi in besedne zveze so v ta namen uporabljeni:
manjše zaupanje, finančni zlom, omajano zaupanje, razredčene vrste, polomija, konflikt lojalnosti, kriza, podoba padajoče krivulje, kontroverzne izjave, zaupanje se je prepolovilo, najnižje izmerjeno zaupanje, polomija, naraščanje deleža odklonilnih stališč, krivci za polom, jadikujejo, pohlep, izražati dvome, škodoželjnost, zavist, avtoritarnost, hlapčevska poslušnost, klerikalizem, narediti za gluhe in slepe, vtis ogroženosti, ultrakonzervativizem, kompleksna polomija, moralna kriza, radikalizem, konzervativizem, v hudi disonanci, obsedenost, dodajajo »kulturo laganja«, sveta polomija, padec zaupanja.

Kristjanofobija 24kul

Že ob prvem branju opazimo, da večina besed preprosto ne more referirati na kristjane, saj se nanaša na institucije, stanja stvari, opise dogodkov ali stanj in podobno. S tem takoj odpadejo vsi izrazi, ki bi jih lahko uvrstili med kristjanofobne, tj. v opisu sovražne do kristjanov. Še večja zadrega nastopi, ko si ogledamo Delov članek, kjer novinar Matija Grah sploh ne uporablja omenjenih besed, temveč so ti pretežno povzeti po raziskavi sociologa religije dr. Marjana Smrketa. In spet ugotovimo, da so še ti izrazi dekontekstualizirani, rezultat opisa argumentacijskih stališč, ki jih Smrke razbira v svojih raziskavah religijskih statistik, konkretno prav okoli nečesa, kar imenuje učinki »kompleksa polomija-odstavitvi« (finančni krah mariborske škofije in odstavitve škofov). Nato primerja gibanje religijskih statistik v dveh časovnih nizih: v celotnem tranzicijskem obdobju 1992–2013 in v obdobju med zadnjim merjenjem pred finančnim zlomom in prvim po odstavitvi nadškofov (obdobje 2009–jesen 2013).

Ker večina izrazov opisuje argumentacijsko pozicijo odnosa vernikov do finančnega kraha nadškofije, pač ne morejo veljati za izraze, s katerimi se sovražno opisuje kristjane kot takšne. Nekaj povsem različnega je reči npr. »Romi so kradljivci« ali ugotavljati statistično npr. »Večina Slovencev meni, da so Romi kradljivci«. Še bolj bizarno je potem ugotavljati, da je nek časopis romofoben že zato, če takšno statistiko priobči.

In še ni konec: lep del članka preprosto citira vernike same in njihovo kritično ost do Cerkve. Besede, kot so »škodoželjnost«, »zavist«, »avtoritarnost«,»hlapčevska poslušnost« in podoben torej sploh niso niti avtorstvo novinarja, tudi ne sociologa, temveč v citiranem članku kar vernikov samih:

Med primere tovrstnega razmišljanja Smrke uvršča pisanje patra Branka Cestnika, denimo tole: »Nam v Cerkvi skupna logika pa je klanovsko klerikalna: svoj sistemček moramo ščititi, četudi smrdi. Tega smo kleriki vajeni, vsi veliki zaprti sistemi tako delajo, tudi partija je. Tako so nas vzgajali. Da se škofov javno ne kritizira, ne dvomi o njihovih odločitvah.«

V ta tip izjav po Smrketu sodijo še razmišljanja jezuita Petra Laha in Janeza Srake, prav tako jezuita, ki je zapisal: »Res so številni duhovniki in laiki že od vsega začetka izražali dvome o dejavnostih podjetne mariborske škofije, mnogi pa so nekritično molčali ali celo uživali sadove omenjenih dejavnosti kot delničarji in kot hranitelji denarnih vlog. Kakšni so naši vzorci komuniciranja znotraj Cerkve, kako govorimo med seboj in drug z drugim? Kako poslušamo? Ali uveljavljeni načini komuniciranja spodbujajo dobrohotnost, kritičnost, posvetovanje in transparentnost, ali pa prevladujejo škodoželjnost, zavist, avtoritarnost in hlapčevska poslušnost? Koliko nas je nezdravi klerikalizem naredil gluhe in slepe za dobronamerne nasvete laikov-strokovnjakov?«

Kdo torej velja za kristijanofoba? Manipulativnost v tvitu in v zapisu na strani 24kul.si je s tem pokazala, da je zlo v pogledu, ki vidi zlo in da je sovraštvo v pogledu, ki vidi sovraštvo. Novinarji pa zopet – nič.

Sterilizacija in slovenska evgenika

Na strani http://www.24kul.si, promocijski strani za družinske in otrokove pravice slovenske desnice in katoliških krogov, velikokrat poskrbijo za nenavadne miselne obrate in argumentacijske dosežke. V enem zadnjih naporov so se lotili učnega načrta za otroke s posebnimi potrebami (v starosti od 21 do 26 let, kot so dejali na ministrstvu) in v njem odkrivali številne družbene pasti. Članek delno povzemam po Mladini. Logika prepričevanje je takale:

(1) V osnovnih in srednjih šolah se promovirata agresivna spolnost in neprikriti homoseksualni aktivizem.

(2) Pri tem sodeluje ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport.

(3) Omenjene vzpodbude vsebuje učni načrt »Intimno življenje in spolnost«, ki so ga pripravili na ministrstvu.

(4) Učni načrt dokazuje, da izobraževanje učencev z zmerno, hujšo in hudo motnjo v razvoju poteka na način, da bi te učence rekrutirali v nasilne, spolno deviantne osebnosti, in v homoseksualnosti naklonjene posameznike.

(5) Dokaz temu je, da so v načrtu predvideni »skupni ogledi pornografije, učenje spolnega sproščanja, homoseksualnih odnosov in risanje spolnih organov«.

(6) Dokaz temu je, da se morajo »otroci učiti samozadovoljevanja ob filmih in revijah«.

(7) S tem se odpirajo vrata pedofiliji in spolnim zlorabam, otroci s posebnimi potrebami bi zaradi trde pornografije postali spolno razdražljivi in nasilni, to pa bi lahko vodilo do nesprejemljivih oblik obnašanja, čemur bi sledile zahteve po prisilni sterilizaciji.

(8) Sterilizacija pa je oblika evgenike.

(9) Zato učni načrt odpira vrata »slovenski evgeniki«.

Logika izpeljeve »ad metum«, zbujanja strahu in fear-mongering, se v zadnjem, najbolj zastrašljivem dodatku, bere takole:

Ali so »strokovnjaki« pomislili, da bi lahko tovrstna spolna vzgoja pri marsikom spodbudila notranja stanja, ki bi vodila v nenadzorovano težnjo po “spolnem sproščanju”, kar bi lahko vodilo do javno nesprejemljivih, morda celo do nasilnih oblik. Ali se ne bi potem kmalu pojavile zahteve po prisilni sterilizaciji teh ljudi? V tem smislu gre pri tem učnem načrtu najmanj za nepremišljene eksperimente.

Ali je sterilizacija lahko del slovenske evgenike!

T.i. evgenični programi na splošno temeljijo na tem, da želijo njeni zagovorniki tiho odstraniti vse tiste skupine, ki so po “družbenih kriterijih” drugačni oz. predstavljajo finančno obremenitev za državo. Koliko otrok s posebnimi potrebami so v zadnjih letih v slovenskih bolnicah sterilizirali, v javnosti ni znano. Bi pa bilo to potrebno čimprej objaviti, da se bo lahko te podatke primerjalo z obdobjem po uvedbi omenjene spolne vzgoje. Razprave o sterilizacij oseb s posebnimi potrebami so bile pred enim letom zelo aktualne npr. v Avstraliji, pri nas pa se o teh stvareh ne govori, kar seveda še ne pomeni, da se ne dogajajo.

Ti podatki za Slovenijo menda obstajajo, vendar javno niso dostopni. Po nekaterih internih informacijah naj bi  vključevali različne skupine ljudi, npr. tudi odvisnike od mamil. Tako naj bi v zameno za metadonsko zdravljenje in za finančno kompenzacijo (300-500 EUR) številne odvisnike že trajno sterilizirali.

sterilizacija 24kul

Argumentacija ni zanimiva zgolj zaradi standardne konspirativne podlage, utemeljene na zastraševanju, kombinirane s pripisom peklenskega načrta ministrstva. Zanj je, ob splošni konspiratologiji, značilna tudi stopnjevitost, nekakšna veriga posledic, ki sledijo ena drugi. V osnovi posnema redko videni argument spolzke strmine – redko videni zato, ker si ga razpravljalci privoščijo le poredkoma zaradi očitne zmotnosti.

V Zavod 24kul.si, ki je v lasti Tadeja Strehovca, člana komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci (SŠK) in generalnega tajnika ter tiskovnega predstavnika SŠK, torej razmišljajo v teh stopnjah:

(1) Če podpremo omenjeni učni načrt, podpiramo spolno nasilno vedenje med otroci s posebnim potrebami.

(2) Če podpiramo spolno nasilno vedenje, bo morda nastopila potreba po sterilizaciji teh otrok.

(3) Če bo nastopila potreba po sterilizaciji, pa smo se znašli v programu slovenske evgenike, tj. iztrebljanja družbeno nesprejemljivih skupin.

(4) Iztrebljanje družbeno nesprejemljivih skupin pa je nedopustno.

(5) Torej ne smemo podpreti učnega načrta.