Pahor skozi Platona: šoštanjski demoni in okoljska prihodnost

31/12/201903/01/2020 / Boris Vezjak

Redki so trenutki, ko se Borut Pahor izreka o ekologiji in mogoče še redkejši, ko se o famoznem projektu Teš 6, zaradi katerega je med drugimi bil tudi ovaden. Glede na velikansko soodgovornost nekoga, ki je obtežen z bremenom funkcij nekdanjega predsednika SD in predsednika vlade, nastopijo omenjeni momenti le takrat, ko je v pojasnila prisiljen, nikoli prostovoljno. In takšna prisila so običajno novinarska vprašanja, za katera pa iz bogate prakse že dobro vemo, da skoraj nikoli niso dovolj neposredna in vztrajna.

Naj pohvalim novinarja Kanala A, Miho Orešnika, ki je vsem novinarjem RTV Slovenija, znanim po svoji neverjetno uglajeni rezerviranosti, če navedem le en medij, v prednovoletnem intervjuju s predsednikom vsaj glede vztrajnosti podelil manjšo učno lekcijo glede tega, kaj pomeni brezkompromisnost v iskanju odgovorov.

Dobrodejna osvežitev ob medijski diktaturi predsednikove sladke in patetične hiperbolike o narodni enotnosti, soglasju in posledično svetli prihodnosti, s katero nam uredniki tradicionalno še dodatno strežejo zadnje dni ob izteku leta. Zadnji teden je namreč, po nenapisani navadi, rezerviran za modre rekapitulacijske misli prve moralne starešine v državi, ki sicer to sploh ne želi biti.

Orešnik med spraševanjem predsednika

Gretin vpliv na predsednikove odločitve

Tovrstna naloga nikoli ni res enostavna: na drugi strani je briljanten govorec, zelo spreten v ubesedovanju svoje misli in inteligenten v obračanju kontekstov sebi v prid. Drznem si izreči oceno, da mu v tem ne more parirati nihče z domačega političnega parketa.

Novinar je sklop ekoloških tem, v katera je uvrstil tudi poizvedbe o Teš 6, začinil z iztočnico o »velikih ljudeh«, kot sta Steve Jobs in Bill Gates, ob katerih se Pahor, in to sam večkrat pokaže, kar stopi od inspiracije.

Ali ga navdihuje tudi Greta Thunberg, je poskušal izvedeti in dočakal pričakovano pritrditev. Kajti Pahor je potem ne zgolj omenil »mlado deklico« in »to mlado dekle«, ki je »na nek način zbudilo svet«, pohvalil se je s svojim ogromnim osebnim napredkom. Mlada aktivistka ga je prepričala v nič manj, da je sklical posebno posvetovalno telo:

»Greta ni bila samo en navdih, ampak je imela s svojim gibanjem realne konsekvence tudi za moje osebno ravnanje. Nikoli prej predsednik republike ni imel posvetovalnega odbora za nobeno vprašanje. Jaz sem ga sklenil ustanoviti za podnebno politiko.«

Učenje iz napak glede fosilnih goriv

Dramatični zgodovinski dogodek v predsedniški palači bi skoraj zasenčilo priznanje, da nima nobenih zadreg okoli poizvedovanj o Teš 6 (»O Teš 6 meni ni težko govoriti«), glede katerega je zdaj končno spoznal, da bi morali njegovo zaprtje načrtovati prej kot takrat, ko »smo razmišljali ob njegovem odprtju«.

Kaj točno je pospešilo takšen preobrat? Verjetno ne posebej ponotranjeno spoznanje ali ekološka pamet, kajti brez Grete z naslovnic bi morda še zdaj ne meditiral o podnebni prihodnosti, temveč zaradi novih pariških meril, ki energente fosilne narave izločajo iz energetskih načrtov držav. Ne trajnostna naravnanost, temveč zunanja prisila.

A glej ga zlomka, v tej točki Pahor odkriva lastno modrost – vselej v prvi osebi množine, za katero se je vselej varno skriti:

»Ni nobenih zadreg, da se tudi ne bi popravljali. Saj zato pa smo modrejši, ne, zato imamo izkušnje, da jih uporabimo, da ne ponavljamo napak, če jih tako ocenimo. Jaz mislim sicer, da uporaba fosilnih energentov ni bila napaka, še danes ni, moramo pa vedeti, da bo jutri to napaka in da jo moramo odpravljati danes.«

Temporalnost in čas za odpravo fosilnih goriv

Kdo moder bi dojel, kdaj točno je uporaba fosilnih goriv postala ali šele bo postala napaka in ali se čas, ko jo moramo začeti odpravljati kot napako, razlikuje od trenutka spoznanja, da je takšna – torej napaka?

Ker ni verjetno, da se oba trenutka smeta posebej ločevati, da potemtakem čas odprave napak nemudoma sledi spoznanju, da je do nje prišlo, se vprašajmo, kdaj nam predsednik v svoji izjavi priporoča, da začnemo napako odpravljati. Posledično: kaj si v danem trenutku sploh misli o zaprtju Teš 6 in kdaj bo po njegovi modri meri nastopil čas, ko bi morali prenehali uporabljati fosilna goriva? Končno pa še, kdaj smo postali modrejši, kdaj je sam postal moder?

Ta res izjemna izjava ponuja redko priložnost, ko lahko analizo izpeljemo v tako rekoč natančno temporalno zastavljenih mejah na način, kot jih je formiral sam, četudi le na najbolj abstraktni lestvici delitve med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Če odmislimo interpretacijo, da se je o rabi fosilnih goriv izražal »metaforično«, karkoli že to pomeni, zato temporalnosti ne smemo jemati čisto dobesedno, kot tudi ne njenih posledic, bi iz povedanega skoraj morali zaznati dovolj natančen odgovor, kdaj je napočil čas za prenehanje njihove uporabe. Pa ga lahko?

Pahor o jutrišnjih energetskih napakah, ki to danes še niso

Vsebinsko presojo navedenih trditev puščam čisto ob strani, vendar sploh ni nujno, da je tak čas sploh že nastopil. Dejansko tega ne vemo: Pahor pravi, da uporaba fosilnih goriv ni bila napaka v preteklosti in da ni niti v sedanjem času, bo pa v prihodnjem.

Obenem sicer že ve, da bo to napaka šele jutri, iz česar namiguje, da jo moramo začeti odpravljati že danes. Vendar je hkrati povedal, da uporaba ni napaka niti danes – in če ni napaka, jo je nesmiselno odpravljati. Napaka torej hkrati še ni nastopila in obenem je nastopila, z njo pa je in ni nastopil čas za njeno odpravo.

Pahor s Platonom

Če naj ima takšna kontradikcija sploh kakšen smisel in jo je posledično smiselno analizirati, se mora odvijati v nekem izmikajočem se nevidnem času. Kar me je spomnilo na dobrega in starega Platona, njegov dialog Parmenid in razpravo o temporalnih zagatah postajanja in bivanja Enega.

Ta čudni in nemogoči čas v temporalno in metafizično zaguljenem kontekstu, med nekakšnim »prej« in »potem«, Platon imenuje nenadnost (exaiphnes) in z njo označuje prehod, neko vmesno stvar (metaxy), v kateri se nekaj spreminja iz enega stanja v drugo. Ampak Augenblick, če uporabim Heideggrov prevod, se na neki način ne nahaja v času, ker se pač ne more.

Pahorjeva časovna metafizika vsebuje ravno tovrstni moment razumevanja ekologije: uvida v napako še ni, vendar se v danem trenutku (»danes«) že nakazuje, da obstaja, obenem pa bo raba fosilnih goriv napaka šele jutri, zato jo velja že danes prepoznati kot takšno, pa tudi začeti odpravljati.

Če želimo takšno precej nesmiselno razumevanje rešiti pred obtožbo o logični protislovnosti (»uporaba fosilnih goriv danes je in ni napaka«), nam zato res ne preostane drugega kot vpeljava teze o čisto posebni temporalni zanki na način, kot sem jo ravnokar, morda preveč zapleteno, pojasnil.

Slaba novica za predsednika je, da ji potem podleže tudi atribut »postajanja moder«. Kajti če je odpoved uporabi fosilnih goriv povezana z modrostjo, hkrati pa še vedno tudi danes velja, da ta ni napaka, se tudi vznikanje modrosti na časovni daljici med »biti manj moder« in »postati moder« ali »biti brez izkušenj« in »imeti izkušnje« odvija v tem čisto nemogočem in nezaznavnem času.

V praksi pa to pomeni, da ne moremo zaznati, kdaj je Pahor res postal modrejši, tako kot tudi ne, ali je že nastopil ta nevidni trenutek, ko je zanj uporaba velenjskega lignita v Šoštanju, zdaj tudi uvoženega, napačna ekološka poteza.

Demonologija in modroslovje

Pahorjevo odkrivanje modrosti pri usodnih vprašanjih podnebnih sprememb in preživetja planeta, po siceršnjem odkritem priznanju, da se za zeleno politiko nikoli poprej ni dovolj zanimal, moramo sicer sprejeti z odprtimi rokami. Kako modri so naši politiki in koliko so privrženi modrosti – ter kaj sploh pomeni reči kaj takega?

Prejšnji predsednik vlade Miro Cerar si je leta 2014 zadal nalogo s sloganom »Mislim modro« vstopiti v politiko in zato v modre barve oblekel grafično podobo svoje stranke. V nizu prispevkov, recimo v Biti stoik, biti budist, biti kristjan, biti Cerar in Miro Cerar in obeti filozofije v politiki, sem analiziral vrednost njegove privrženosti modrosti in končno tudi filozofiji. Ne morem reči, da bi bilo kaj bolje, če bi se svojih načel držal, a danes že vemo, da je doživel brodolom.

Pri aktualnem premierju je modrost postala obsoletna: Marjan Šarec rad ponavlja, da je modra le kmečka pamet, njegove konstrukcije pameti so zelo populistične in plehke, o tisti pravi modrosti pa misli, da je kvečjemu neposredno v napoto. O čemer pišem v nekaj tekstih, recimo v Ničelna stopnja tolerance do filozofiranja: Šarec kot vratar v Platonovi Državi in Tri teze o Šarčevem populizmu: o politični blagodati zdrave kmečke pameti. Pa vendar je s takšno odpovedjo modrosti, in morda ravno zaradi nje, trenutno še v sedlu vlade in tudi visoko po javnomnenjskih raziskavah.

Pahor se doslej o modrosti ni veliko izrekal, občasno zgolj o metafiziki, recimo o svoji veri v angele, ki ga varujejo, o čemer več v Pahorjevi demoni in teopolitika. Če namreč upoštevamo zgolj osebno bralno kulturo in duhovne orientacije, je več kot očitno, da recimo Cerarja vsaj malo privlačijo filozofija, religija in new age, Šarca bolj kmečkorokodelske novice in zgodovinske knjige, po lastnem priznanju, Pahorja pa predvsem holivudski filmi in avtobiografije znanih osebnosti, tudi po lastnem priznanju.

Ekološko razmišljujoči angeli

Česar Platon iskreno ni znal razrešiti kot metafizične in logične težave, se politikom ponuja kot priročni recept. Seveda je invencija tega nemogočega časa, ki pulzira med »prej« in »potem«, nenaključna. Dejansko je nujna kot alibi in odlična krinka za bežanje pred politično odgovornostjo za nazaj ali naprej. Demonstrira nam predsednikovo imenitno izpopolnjeno retoriko, v kateri sicer briljira in je ves čas usmerjena v domeno izmikajoče se sofistične praznine.

Zvedena ostaja na njegovo pobožno misel iz intervjuja, da »bomo potrebovali veliko pameti in znanja, da bomo uvedli trajnostne načine zagotavljanja elektrike, ki bodo imeli tudi trajno podporo«, oblečena je v abstraktno izrazje o prihodnosti, na katero je treba misliti danes, a vendar še vedno ni potrebe po tem, da bi kaj storili ali karkoli iz preteklosti obsodili. V tej enigmatični temporaliteti, neulovljivem trenutku prehoda, smo namreč vedno na strani samoumevne neodgovornosti do preteklosti, a se v isti sapi lahko nekaznovano hvalimo, da nas zanimata prihodnost in odgovornost.

Takšna politična temporaliteta bi lahko obveljala za zaščitni znak slovenskih razmer: dejanja in prevzemanje krivde nadomešča neobvezno in neobvezujoče blebetanje. Zato lahko do nadaljnjega kot državljani zgolj upamo, da angeli, ki prišepetavajo Pahorju, razmišljajo čim bolj ekološko.

Ugrabljeni dojenčki, fake news in zarote

30/12/201930/12/2019 / Boris Vezjak

So se na POP TV in TV Slovenija, pa tudi v drugih slovenskih medijih, zaleteli s srce parajočimi zgodbami o ugrabljenih dojenčkih, prodanih v tujino?

Novinarji lahko nasedejo marsičemu: včasih zgolj goljufu, ki prodaja ledvico (Kako so oglasu z ledvico nasedli mediji), spet drugič dezinformacijam in lažnim novicam. Zgodi se, da nasedanje vedno bolj postaja premišljena igra: da mediji še kako dobro vedo zanjo, a se ne želijo upreti skušnjavi dobičkonosnosti in pri njej z nekaj izkazane rezerve sodelujejo.

Morda je pretirano reči, da smo doživeli »fake news«, vsekakor pa zgodba beograjskega društva »Udruženje Nestale Bebe Beograda«, ki ga vodi odvetnica Milena Janković (»majka je koja će pronaći i svoje oteto dete«), nato pa tista o ganljivem snidenju le dvojice izmed vsaj 20.000 (!) ukradenih otrok v organizirani trgovini z njimi, zaenkrat nima preveč trdnih temeljev.

Markić Ivić o svojem nakupu dojenčka v Dnevniku TV Slovenija

Razdružena in združena

V Slovenijo jo je v zadnjem času prinesel predvsem »aktivist« Marko Markić Ivić kar preko skypa; prav njega, ki je menda pred leti želel posvojiti otroka, pa potem po naključju ugotovil, da mu ponujajo otroke tako rekoč na izbiro po ogledu matere v porodnišnici glede na podobnost ženi, so nam predstavili kot uspešnega združitelja Zorana; ta je ugotovil, da ga je pred okoli 36 leti od njegove 22 letne matere, sicer Slovenije, razdružila organizirana kriminalna združba, razpredena po ozemlju nekdanje Jugoslavije. Edini dokument, ki so nam ga pokazali, je fotografija objema obeh.

Da bi za srečnim koncem stala kakšna DNK analiza, ne poročajo. Še več, slovenski novinarji se večinoma niso niti potrudili, da bi Zoranovo zgodbo preverili pri kom drugem kot samem Iviću, ki je potem doživeto, že skoraj neavtentično patetično, opisal srečanje domnevnega sina in domnevne matere:

“Ko sta se prvič zagledala, sta se objela in padla po tleh. Veliko ljudi je gledalo, zakaj se objemata in jočeta. Ko sta prišla domov, sta se božala po glavi, ona njega in on njo. Nenehno sta se gledala v oči. Ves čas je govoril: ‘Mama, mama, rad te imam.’ Težko je bilo iskati mamo 36 let,” njuno srečanje opisuje aktivist Marko Markić Ivić.

Sicer je povsem možno, da sta se omenjena res našla, ni pa tako nujno, da sta zares mati in sin. Kako siromašno in zaradi posplošenosti sumljivo metodo iskanja je ubral omenjeni aktivist, opazimo nemudoma ob prebiranju njegovih pozivov na socialnih omrežjih. Številke na zapestnici novorojenčkov so pač premajhen dokaz, da bi smeli povezati užaloščene matere z ukradenimi otroki; na njih ni zapisana niti porodišnica.

Načrtovana manipulacija?

Boris Šuligoj je v Delu neposredno namignil, da se izmišljena zgodba dobro trži v politične namene: trgovina z dojenčki naj bi se dogajala v času Titove Jugoslavije, Udbe in Komunistične partije:

»Ker v članku, ki obravnava kriminalno zgodbo, te domnevne dogodke povezujejo s trditvijo, da se je tako pač počelo v komunistični Jugoslaviji pod Titovim vodstvom in odločitvami Udbe, pa je mogoče sklepati, da gre v resnici za zelo preudarno in načrtovano manipulacijo in zlorabo javnega mnenja.«

Moja poanta: tako kot so slovenski novinarji pohiteli z nepreverjenimi zgodbami v hlastanju za senzacijo, ki je v končni fazi čustveno zlorabila občutke vseh trpečih mater, resničnih žrtev izgube svojega otroka iz različnih razlogov, ni preverjen niti podatek o ideološki zlorabi za potrebe obračunavanj s simpatizerji preteklega režima.

Bistveno bolj verjetno bi se mi zdelo, da smo priča kolektivni histeriji nesrečnih žensk ali nesojenih staršev, v svojem obupu in osebnih stiskah podvrženih prevelikim in iluzornim pričakovanjem, da bodo svojega otroka kdaj znova spoznale ali srečale. Teza o ugrabljenih otrocih pač implicitno predpostavlja, da so ti otroci še nekje, da še živijo in da jih je zgolj potrebno najti.

Zato tudi njihovo sklepanje, kot smo prebrali, da »če zdravniki materi niso dali trupla otroka za pokop, je to prepričljiv dokaz, da je bil dojenček prodan«, seveda ni niti najmanj prepričljivo in verodostojno. Koliko je primerov, v katerih je dokazano mogoče govoriti o kraji, je težko reči, vendar zelo verjetno ne upravičujejo teze o sistematičnem kriminalnem delovanju in sploh ne v številu, ki se navaja.

Zakaj Markić Ivić govori o monstruoznih in udbaških metodah v Jugoslaviji, je lahko stvar njegovih osebnih prepričanj – končno je državo zapustil pred 40 leti in živi v Nemčiji. In tako se zdi, kakor da bi se paranoidni element v prvi teoriji zarote, tj. da se je v Jugoslaviji izvajala množična kraja otrok po porodnišnicah, nekako preselil v novo: o tem, da nam beograjsko društvo in vsi vpleteni kompleksno zgodbo medijsko prodajajo le zato, da bi načrtovano in manipulativno očrnili neko ideologijo.

Naša mariborskost: o registrih medijskih zmagovalcev

29/12/201930/12/2019 / Boris Vezjak

Intervju odgovornega urednika Večera s kulturnikom Mitjem Čandrom »v njegovi stalni bazi, ko je doma, pri Anderliču« lahko bralcu razpre, ne sicer nujno, celo vrsto zanimivih manj gostilniških dilem, čeprav nobene takoj razumljive na prvi pogled ali brez poznavanja kontekstov.

Stepišnik in Čander: intervju v sobotni prilogi Večera

Veliko jih je, nekatere bom poskušal načeti in tudi pojasniti, zakaj so lahko intrigantne vsaj tistim s posebnim, četudi očitno bolj dolgočasnim okusom: tu je vprašanje položaja intelektualcev v družbi in še bolj, kaj šteje za kritičnost misli (ki se zrcali že v naslovu prispevka »Usodno smo odvisni od kritične misli«), nadalje tega, kako je ta posredovana, kdo so njeni nosilci in komu je pripuščeno biti kritičen, potem razprava okoli uspešne zapuščine EPK in velike krivice zaradi premalo priznanja glede zaslug, pa odnosa do Maribora, njegovega »fenomena« in končno tudi registra tega, kdo je Mariborčan in kako se konstituira tovrstna identiteta.

Tukaj je potem še nič manj razburljivo vprašanje moralne pravičnosti in tega, kdo (lahko) čuti bolečino in jezo. Vem, da kot uvod zveni rahlo sterilno in abstraktno, zato povzemam v enem stavku: rdeča nit vseh naštetih tem je popolnoma nereflektirana pozicija mesta izjavljanja: medija samega in tega, kako ta kreira naša prepričanja in vednost o stvareh.

Register mariborskosti

Ob naštetih bom kakšno topiko prisiljen izpustiti. Intervju, katerega povod je izid Čandrovega deloma avtobiografsko obarvanega romana z naslovom Slepec in zaradi katerega trenutno v javnih nastopih govori lastni fizični oviri, torej slepoti, več kot kadarkoli prej, deloma pa tudi politično obarvan in hkrati povezan z njegovim vodenjem mariborske prestolnice kulture, me je neposredno spomnil na nekatere druge Večerove zapise, v katerih intervjuvanec že nastopa kot Mariborčan. Matija Stepišnik kot spraševalec namreč znova uvaja register mariborskosti: pravzaprav smo lahko privilegirano, tako rekoč in statu nascendi, interpelirani v opazovalca, na kakšen način se takšna mariborskost razvija in dogaja.

Čander ni nič kriv, da je znova doma, pri Anderliču: v Mariboru je rojen, tukaj je obiskoval Srednjo pedagoško šolo, potem odšel na študij v Ljubljano se nikoli ni več vrnil. No, enkrat že: njegovo identiteto so najprej novinarji najdevali in kreirali pri njegovi dve leti dolgi vrnitvi v mesto, ko je prevzel ključno vlogo programskega direktorja Evropske prestolnice kulture, na podoben način kot so to storili pri Tomažu Pandurju, ki se je vrnil iz Madrida. Kako in zakaj se potemtakem obnavlja in ustvarja identiteta Mariborčana, lahko postane intrigantno vprašanje medijske analize.

Štajerci na začasnem delu drugje

Stepišnik že v podnaslovu na sledi mariborskosti spoznava, da je intervjuvanec »Štajerec na (začasnem) delu v Ljubljani«, nato sledijo naslavljalne deskripcije »Ste Hočan, Mariborčan v Ljubljani, ki se vedno znova vrača. Ki še vedno razmišlja o tem mestu…«, »Z javno napovedano selitvijo v Maribor pa ste napovedali, da se bo vaša zgodba z Mariborom na neki točki spet nadaljevala« in »Čander, letnik 1974, rojen Hočan, že dolgo živi stran od Maribora, v Ljubljani, a zase pravi, da v resnici nikoli ni odšel. Oziroma da se bo slej ko prej vrnil.«

Težava ni v tem, da Čander ne bi bil Mariborčan, temveč v urednikovi forsirani artikulaciji mariborskosti tistih, ki so sicer odsotni, ampak ves čas »naši«; ta me je spomnila na zapise Melite Forstnerič Hajnšek, konkretno npr. na besedilo »Od mladega upa do aduta generacije« (Večer, 18. oktober 2010), Čandrov portret pred prevzemom funkcije. Nekoga, ki bo mesto skozi EPK postavil na noge in kot kakšen Prometej prinesel ogenj kulturne neuki lokalni raji. V sorodni naraciji se ponovijo skoraj vsi poudarki: da je Mariborčan, da je šahist, da je slep, da je politično spreten. »Znašel se je v vseh pomembnih nacionalnih kulturnih zgodbah,« pravi novinarka v podnaslovu.

Srečen povratek iste naracije

Mimogrede, prav v času EPK je omenjena novinarka močno sodelovala z županom Francem Kanglerjem, kar se je po vstajah razkrilo v policijskih prisluhih na sodišču. Posledično je Društvo novinarjev Slovenije, ki ga je vodil prav Stepišnik, novinarko pozvalo k izstopu iz društva, sicer jo bo izključilo samo, tedanja odgovorna urednica Katja Šeruga pa je napovedala, da takšnih novinarjev v svojih vrstah ne bodo trpeli. Sploh zato, ker se je prisluhih pogovarjanj z županom res ni preveč navduševala nad svojimi novinarskimi kolegi iz hiše.

O tem pišem v nizu prispevkov, med drugim v Melite Forstnerič Hajnšek srečen povratek. Ampak naj skrajšam zgodbo, na koncu se ni zgodilo nič, razen tega, da Stepišnik prevzema naracijo svoje predhodnice, zato vsaj malo preseneča, da intervjuja ni opravila omenjena.

Skoraj identično se v obeh prispevkih zdi artikulirana tudi družinska idila povratka v Maribor in ta, da ne bo pomote, nima ničesar opraviti z nekakšnim lokalnim domoljubjem. Novinarka v svojem panegiriku napove, da bo v prihodnje z ženo in sinovoma živel v rojstnem mestu, kar je pogumna odločitev in »izraža vso resnost poslanstva, ki si ga je naložil in mu je bilo zaupano. Če bo pot uravnaval v svoji dosedanji maniri, mu mora uspeti«. No, ni se zgodilo.

Stepišnik konec leta 2019 podobno stiska pesti k selitvi v Maribor, odgovarja pa tokrat Čander s skoraj identičnim pojasnilom: da z ženo zelo resno razmišljata o nakupu stanovanja in preselitvi čez nekaj let. Kajti »v stiku z mestom sem, zamere sem pustil za seboj«. No, vse te napovedi dosežejo svoj načrtovani učinek, Čander je z njimi nekako ves čas v Mariboru, a obenem fizično v Ljubljani.

Nova mitologija za EPK

Novinarski pristop je tukaj dejansko kar na treh ravneh postregel z mitizacijo: po eni strani se odvija preko definiranja odsotnih »naših«, torej tistih, ki so identitetno Mariborčani ali to želijo (znova) postati. Potem je tukaj že skoraj mitizacija Čandra samega, končno pa tudi, na nekakšni metaravni, mitologijo ustvarjajo tisti, ki se nanjo najbolje spoznajo. Hajnškova o njem takrat zapiše:

»Programsko je torej že pred desetletjem začel ‘napletati novo mitologijo o Mariboru’, kot bi že tedaj začrtal svojo sedanjo vlogo.«

Zakaj? Ker je mladi začrtovalec v Mariboru pred odhodom prirejal javne predstavitve literatov, pisal scenarije in delal kot dramaturg v teatru, kar pa, po mnenju večerovke, ponuja pravo osnovo za nove mitološke načrte s prestolnico kulture.

Da bo EPK vodil prav Mariborčan, je takrat zahtevalo posebno novinarsko legitimacijo tudi zato, ker je ožjo ekipo omenjeni pretežno pripeljal prav iz Ljubljane – in tja se je po končanem projektu tudi vrnila. O mariborskosti kot geografsko-mentalni identiteti, ki se mora uresničiti skozi srečni »povratek«, samo še tole: intervjuvanec na nekaterih drugih mestih zelo rad izpostavlja primer dveh Mariborčanov, ki ju je mesto po njegovem tako rekoč izgnalo: Drago Jančar in Tomaž Pandur sta sicer odigrala pomembno vlogo tudi v EPK. Skupaj z mitologijo pogrešano odsotnih iz Maribora torej obstaja očitno še ena, o domnevno izgnanih.

Čander kot Zahovič: nova mera epekajevske mitologije

Preidimo k delu intervjuja, ki govori o projektu EPK: urednikov gost se sicer ni ravno razgovoril. Za bralce Večera najbrž neznatno pomemben element, saj ne potrebujejo prepričevanja, ker je že omenjena panegiričnost v njem nenehno bila vodilna religija, zato bleščečo resnico projekta že zelo dobro poznajo. O malce drugačni, kakor tudi medijski recepciji te vrste, pišem kot marginalni kritični spremljevalec mariborskega megadogodka v e-knjigi Resnica mesta in mesto resnice: o prezrti obravnavi Evropske prestolnice kulture 2012.

Odprta razprava o EPK nujno implicira ali vsaj pripelje do naštevanje dosežkov. V pogovoru si Čander prisvoji prenovo Poštne ulice z novimi gostilniškimi lokali (»Poštna ulica ni v celoti posledica EPK, a vseeno je urbanost dobila nove dimenzije«), potem pa zaigra na staro že slišano vižo »nematerialnih« učinkov kot poglavitnega rezultata svojega projekta:

»EPK je v Mariboru pustila nekaj, kar se ne da materialno ovrednotiti. Pustila je to, kar je Zahovič za Maribor naredil v nogometnem smislu.«

Ni dvoma, da se z 28 milijoni budžeta nekaj da storiti v mestu in se tudi je. Spomnim se tudi izjav epekajevskih prvoborcev, da so prav oni uspeli sprožiti vstaje v Mariboru skozi oživitev nič manj kot uličnega duha – o tem sem v preteklosti obsežno poročal. Nikakor pa ne drži trditev o materialnem vrednotenju. Zato si oglejmo nekaj resnejših ugotovitev, ki sežejo onstran časopisnih konstrukcij realnosti in zabavnih primerjav z Zahovičem.

Nič zaposlitev in milijon turistov

Avtorja Srakar in Vecco v znanstvenem članku »Ex-ante versus ex-post: comparison of the effects of the European Capital of Culture Maribor 2012 on tourism and employment« (2017) vrednotita uspeh mariborskega EPK z vidika novih lokalnih zaposlitev in učinkov na turizem.

Rezultati so porazni: glede zaposlovanja ni mariborski EPK prinesel nobenega rezultata, glede drugega so se številke nočitev povečale le v Mariboru, ne pa tudi partnerskih mestih, in sicer je po štetju Zavoda za turizem Maribor prišlo do okoli 355.000 v letu 2012, kar je približno 20 odstotkov več kot v istem obdobju leto poprej.

Žal so že naslednje leto znova padle na 322.963 in potem leta 2014 na 340.096. Če bi res smeli govoriti o kakšnih trajnih učinkih na mesto, bi jih težko zaznali v tovrstnem nižanju. Sploh, če hkrati pomislimo, da smo januarja 2012 lahko prebrali smelo trditev mariborskega podžupana:

»V uspeh projekta verjame tudi podžupan Mestne občine Maribor Janez Ujčič, ki se nadeja, da bo EPK v Maribor in partnerska mesta pripeljal milijon novih turistov. Ob tem je priznal, da investicijski načrti za EPK niso uresničeni. ‘A to ne pomeni, da ne bomo imeli Maksa, nove umetnostne galerije, nove knjižnice in urejenega nabrežja Drave,’ je poudaril.«

Izgubili tekmo z mestom Guimarães

Nič od naštetega še danes, sedem let kasneje, nimamo, pa naj se v Večeru še tako trudijo govoriti o drugače ali celo ne govoriti. Dobesedno, kajti Stepišnik posredno pledira za manj razprave, ker je menda sedem let kasneje še prekratek čas za analizo:

»EPK Maribor ste vodili leta 2012. Šest, sedem let je že neka doba, a morda še ne dovolj dolga, da bi zgodovina dala bolj končne odgovore o realni zapuščini.«

Falk in Hagsten v »Measuring the impact of the European Capital of Culture programme on overnight stays: evidence for the last two decades« (2017) ob navedbi prvih dveh avtorjev ugotavljata, da je število zaposlenih v Mariboru in Velenju po izpeljavi EPK celo padlo.

Sušec v svojem magistrskem delu »The evaluation of the effects of the European capital of culture event on the city of Maribor and the city of Guimarães« (2015) tehtno dokazuje, da je leta 2012 Maribor skupaj s partnerskimi mesti izgubil tekmo s portugalskim mestom Guimarães, ki je tega leta »soprestoloval«: Portugalci so uspeli izvleči bolj ugodne ekonomske učinke kot Maribor, navzlic vsem dodanim partnerskim mestom, razen tega so dosegli boljše rezultate glede prepoznavnosti svojega mesta od mariborskih kulturnikov v EPK. Maribor je premagal portugalsko prestolnico le v kategoriji dviga »kulture mesta«.

Evalvacijski dokument »Ex-post Evaluation of 2012 European Capitals of Culture Final Report for the European Commission DG Education and Culture« je ob resda dokajšnji naklonjenosti poročal tudi o verjetnih dolgoročno skromnih učinkih projekta (»longer-term effects are likely to be modest«), ga povezal s pomanjkanjem tovrstnega načrtovanja in ugotovitev malce sarkastično kontrastiral s siceršnjim samozadovoljstvom protagonistov. Z vidika zgostitve dogodkov seveda drži, da je Evropska prestolnica kulture postregla s še ne videnim repertoarjem v mestu. Z vidika vseh ostalih pa je slika bolj klavrna.

Kritična misel in norci

Mitična uspešnost EPK je torej precej povezana s tem, koga sprašujete – jasno, da bodo vpleteni na vse kriplje poveličevali svoje dosežke – in seveda tudi s tem, koga berete. V splošnem velja, da so bili trajnostni učinki projekta porazni in neposredni ekonomski učinki izjemno pičli.

Kako je že nedavno povedal Čandrov kolega Tone Partljič? »Tisti, ki pravijo, da ni nič ostalo po EPK, so norci.« No, EPK sem podrobno spremljal, ob skoraj popolni cenzuri in blokadi medijev, sploh Večera, kritično in podrobno beležil delovanje mariborske »našosti« v registru politično-kulturnih elit, ki so ta projekt vzele v svoje roke in ga izpeljale ob novinarskih slavospevih.

Na tiskovko moje prej omenjene knjige seveda ni bilo nobenega novinarja, čeprav se je dogajala na mestu resnice mesta – gromozanski prazni jami na Ruški cesti, edini trajni zapuščini projekta EPK, tej razglašeni resnici mesta in nezgrešljivem spomeniku trajnostnih učinkov prestolnice, kjer so se razkrile politične mahinacije okoli Pandurjevega gledališča, Kanglerjevega objekta poželenja v višini več kot 50 milijonov evrov. Ne, to ni bila kakšna dobro skrita strast tedanjega župana, temveč zgolj obljuba, s katero je uspel zvabiti režiserja v mesto ob Dravi.Kot rečeno, za lokalne medije je EPK moral figurirati kot uspešna zgodba in temu ustrezno so tudi ravnali. Ker konsistenca šteje, to še vedno počnejo.

Kje lahko v takšnem pristopu zasledimo trohico kritičnosti? Čandrova misel iz intervjuja, da majhne družbe lahko postanejo zatohle, totalitarne, fašistične, če ne bodo negovale kritične misli, svojega kisika, kot pravi, po sebi stoji. Kar je hote spregledal, pa je pozicija izjavljanja. Če je intelektualna debata »požarni zid pred zdrsom v cono somraka demokracije«, potem je v njegovem primeru ali primeru Večera kritična misel povsem oplela. Prav o tem sem že pisal v besedilu Antikritika kot resnica prestolnice kulture leta 2012:

»Odsotnost kritike, hvalisanje umetnikov in izgradnjo Potemkinovih vasi duha razumem metanivojsko: Maribor je postal mesto antikritike. Kritika ne le, da ni zaželena, ne v EPK, ne na ravni dogodkov, ne na ravni vrednotenja umetniškega dela. Ne samo, da je ne sme biti, je tudi ni. In je, končno, nihče ne pogreša. Odsotnost analize partikularne predstave lahko zato interpretiramo kot prispodobo za antikritiško stanje duha.«

Nehote, glede na kontekst romana, sem takrat omenil še slepoto veličine in veličino slepote, ki je zajela epekajevski narcisizem, idolatrijo in prilizovanje.

Erozija javne refleksije

Od registrov našosti, torej tega, kdo je Mariborčan, se premaknimo k registrom intelektualnosti. »Čander je vsestranski intelektualec«, zapiše Stepišnik in res, kar se medijev tiče, nastopa tudi na Požarjevi TV in pri Urošu Slaku. Sogovorca se potem strinjata, kako pomembni so intelektualci danes – ampak kajpak na bolj nenevarni abstraktni ravni in le takrat, ko denimo ne kritizirajo »naših« politično-kulturno-medijskih mrež.

»Intelektualci, ki bi morali misliti te spremembe, se vse bolj umikajo v svoje kabinete, dovolj jim je plazu blata, ki velikokrat na njih kot skozi ventilator leti po družbenih omrežjih,« potem ugotavlja novinar in samokritično pozabi dodati, da na njih prežijo tudi razni medijski cenzorji in uredniški vratarji.

»To je za družbo zelo skrb vzbujajoč proces, ta erozija javne intelektualne refleksije, misli,« doda Čander. Znova se lahko načeloma le strinjamo, dokler ne pomislimo na problem javnega (recimo kaj šteje zanj in kdo tvori javnost) in potem k temu dodamo še element, komu je refleksijo dovoljeno javno izvajati in ne zgolj tega, kakšna je po vsebinski plati.

V intervjuju sledi še Čandrov pljunek, ironično spet čisto upravičen, po doktorju sociologije, ki je v času uličnih vstaj postal župan in potem nemudoma vstajniške zahteve povsem izigral. Poudarek je zanimiv, ker razkriva samoidentifikacijo in izjavljalčevo gledišče: »Nas intelektualce je očrnil za naslednjih 50 let.«

Nastavljalec ministrov

Pogovor brez zadrege postreže še s tretjim identitetnim registrom; ob prepoznanju, da je Mariborčan in da je intelektualec, ga urednik prikaže še kot človeka iz ozadja, ki vleče niti in ima moč, da se zavihti na položaj ministra ali celo odstavlja ali nastavlja tiste aktualne. Njegovi iztočnici se pomenljivo glasita: »Za vas velja, da ste človek iz ozadja, ki vleče niti. Imeli ste vabila za kulturnega ministra. Zakaj nikoli niste naredili formalnega koraka v politiko?« in »Nekako se je prijelo, da je Mitja Čander eden najbolj vplivnih slovenskih kulturnih delavcev. Ki nastavlja in odstavlja vsaj ministre za kulturo.«

Odgovor intervjuvanca ni posebej skromen: »Sem verjetno med bolj vplivnimi iz srednje generacije.« No, končno imamo v slovenskem prostoru nekoga, ki se kot intelektualec ne more pritoževati nad svojim vplivom, niti političnim ne! Ampak v strahu, da ne bi preveč vznemiril lokalnih veljakov in Saše Arsenoviča, nemudoma sledi čustvena pomiritev v pojasnilo vsem potencialno prestrašenim, ker se vrača v Maribor:

»Bom aktiven, a rad bi pomiril zdajšnjega župana in bodoče kandidate, da ne nameravam kandidirati za župana. Zaradi inherentne grožnje, s katero mahajo nekateri, da bom šel na kakšne volitve, imam kvečjemu več problemov kot koristi.«

Vpliv je očitno res velik, da takole vehementno miriš strasti. Osebno sicer še nisem slišal za tovrstne Čandrove probleme in koristi, so pa to najbrž precej neobičajne težave Mariborčanov in intelektualcev.

Register krivice

Kar me je zares presenetilo, šele prihaja; vse tri naštete rekognicijske registre smo lahko kdaj poprej že srečali ali slutili, a tem se je pridružil še četrti. Privzemimo, skrajno dobronamerno in naivno, da so lokalni mediji pač veseli mariborskosti, da ni strašansko narobe, če v duhu antiintelektualne klime, ki jo sami proizvajajo in o kateri govori tudi Čander, v kom ugledajo intelektualca ali v spet v kom drugem, čeprav isti osebi, tudi vplivnega potencialnega politika.

Toda intervjuvanec ni predstavljen le kot vse našteto, s svojim romanom je uspel v kupu intervjujev (Večerov ni edini) pri novinarjih intonirati nič manj kot občutenje, da se mu je zgodila velika krivica. Kot žrtev je zato lahko upravičeno jezen in čuti grenkobo, toda bilo bi preenostavno, zato sledi dodatek: ker je močan in heroičnega duha, vsa ta negativna čustva uspeva sprocesirati in pozabiti. Urednik Stepišnik nov register zagrenjene žrtve razkrije že z vprašanjem:

»Niti Evropska prestolnica kulture 2012 (EPK), ko je bil programski direktor zavoda, ki je upravljal projekt, ga pri tem kljub letom grenkobe ni omajala.«

Predstavljajmo si zdaj naslednje: ste del politično-kulturne sprege, česar niti ne skrivate. Postanete programski direktor EPK. Vsi vam leta in leta pripisujejo zasluge, mediji so vam izrazito naklonjeni, toda v vas se potem naselita grenkoba in jeza? Zaradi česa že, premalo aplavza? Ali pa morda le zato, ker je vedno težje skriti epekajevsko zapuščino in celo mediji niso več v pomoč?

Kjer in na kateri točki novinarska voljnost poskrbi, da je nekdo ob tovrstnem medijskem mainstreamu zgodbe o uspehu po sedmih letih prezentiran kot žalosten, zato ga moramo potrepljati po ramenu? Že skoraj povsem perverzna situacija samoviktimizacije je postala skriti motiv romana, kajti na nekem drugem mestu v Večeru Čander spregovori o tem, da v njem ni želel opraviti le s slepoto, temveč še z neko drugo izkušnjo – s koncem zgodbe o Evropski prestolnici kulture 2012: »To me je žrlo, želel sem razčistiti in se izogniti temu, da bi moral bolečino in jezo nositi s sabo. In ta roman me je očistil.«

The winner takes it all

Vprašajmo se zdaj, kaj se dogaja s tistimi družbenimi ignoriranci, ki očitno niti jezni ne morejo biti – kajti vsi našteti panegirični registri so rezervirani za »naše« in vsebujejo tudi ultimativno pravico do grenkobe in potrtosti, na katere se bo prilepila novinarska tolažba? Epsko izrisana skozi gesto plemenite in ganljive sprave s krivičnostjo mesta, ki ga moraš vendarle ljubiti, da se vanj lahko smiselno povrneš?

Če si doma v enem medijskem registru, si tako rekoč v vseh. Ali na kratko: The (media) winner takes it all. Sicer pa po pričakovanjih uredniku ni uspelo usmeriti pogovora v smeri Čandrove (grenke?) izkušnje sodelovanja pri novih projektih evropske prestolnice kulture, tokrat v Lendavi in na Ptuju. Ali v smeri kreativnega delovanja njegove Kreativne baze, o čemer piše Monika Weiss. Kakopak to za Večer ni pravi register.

Več(er) kot fer: oglaševalci na naslovnicah Večera in Primorskih novic

20/12/201920/12/2019 / Boris Vezjak

Kar je leta 2016 ob »oglaševalskih naslovnicah« še predstavljalo določen izziv za etično razpravo o novinarskem poslanstvu, se je danes povsem normaliziralo. Takrat so trije največji tiskani dnevniki, Delo, Dnevnik in Večer, namesto svojih naslovnic objavili promocijski »oglasni ovitek« in svoje časopise »ovili« v reklamo za najboljšega soseda, Mercator. Danes se dogaja nekaj podobnega, a s to razliko, da se nihče več ne razburja. Nekako po pričakovanjih.

Primorske novice in Večer sta ta teden ponovila zgodbo: tokrat sta svoje časopise preoblekla v reklamo za Hofer. Svojo naslovnico in drugo stran sta prodala nizkocenovnemu trgovskemu podjetju. Več kot fer? Zato se velja spomniti, česa smo se in česa nismo v tem času naučili.

Več kot fer: naslovnici Večera in Primorskih novic ta teden

Zavajanje bralcev

Stališče leta 2016, čeprav se je zgodba vmes ponovila, je bilo takšnole: uporabljeni format oglaševanja je za bralca zavajajoč, ker diši po prikritem oglaševanju. Tega ne spremeni niti dejstvo, da so v kakšnem kotičku z zelo majhnimi črkami izpisana opozorila, da je pred nami oglaševalska vsebina, s čimer so se takrat branili pri Mercatorju in mirili javnost, da naslovnice niso pomanjkljivo označene.

Seveda nas sklicevanje na drobni tisk ne bi smelo prepričati – ker ga večina ne bere ali spregleda, na kar mnogi računajo. In ne gre le za to, da je bralec zmanipuliran, kajti ločnica med novinarsko vsebino in medijsko zakupljenim oglasom ni edina, ki bi nas morala skrbeti.

Evidentno namreč pada še ena in enako, če ne bolj pomembna ločnica, tista med novinarstvom kot takšnim (per se) in oglaševanjem. Na simbolični ravni se s tem, ko novinarji svoj prostor celo na naslovnicah prepuščajo oddelkom za oglasno trženje, predajajo in prodajajo oglaševalski branži, na kocko postavljajo svoje poslanstvo, s tem pa v naslednjem koraku, ker so mediji zanjo nujni pogoj, tudi uspešno delovanje demokracije.

Poteptani etični standardi

Povedanega so se leta 2016, vsaj na deklarativni ravni, zavedali nekateri med njimi. V svojem komentarju z naslovom Pristni izdelki iz domačih medijskih kmetij sem takrat zapisal:

»Velika zmaga kapitala nad novinarstvom, oglaševanja nad poslanstvom medijev. Ko stopijo na prizorišče vseh treh najpomembnejših slovenskih nacionalnih časopisov plačane naslovnice, ni druge razlage: politiki so začeli, kapital pa bo zabil v krsto novinarstva še zadnji žebelj.«

V Društvu novinarjev Slovenije so takrat vehementno ocenili, da gre za nedopusten vdor oglaševalskih vsebin v časopise, ki niso nedvoumno in prepoznavno ločene od novinarskih besedil. Pozvali so k zavračanju takšnih oglasnih prijemov:

»Danes je dan, ko so slovenski časniki poteptali osnovne novinarske in etične standarde. Lastniki, ki bi spoštovali novinarsko delo in standarde ter bralce, bi morali takšne oglaševalske prijeme zavrniti. Zavrniti bi jih morali tudi odgovorni oglaševalci.«

Glede na to, da se danes takšnega oglaševanja znova poslužuje Večer, čigar novinarka Petra Lesjak Tušek je bila takrat in je še danes predsednica DNS, medtem ko je sedanji odgovorni urednik Večera Matija Stepišnik obenem poprejšnji predsednik istega društva, se lahko upravičeno čudimo, kdo in zakaj dopušča takšno teptanje poklicnih standardov – kar je njihov izraz. Tistih, nad katerimi mora bdeti taisto društvo.

Mimikretičnost oglaševanja

Leta 2016 so skoraj konsenzualno tovrstno oglaševalcem uslužno postopanje zavrnili tudi aktivi novinarjev vseh treh časopisnih hiš, ki so oglasne zavihke objavili. Pri Dnevniku nedvoumno govorijo o manipulaciji:

»Bralci znajo ločiti oglas od novinarskih sporočil, vendar je neprimerno in do bralcev podcenjujoče oglase maskirati v novinarska besedila in jim s tem neupravičeno podeljevati kredibilnost. Drobna, komaj vidna opomba na naslovnici, da gre za promocijska besedila ali za oglas, le utrjuje vtis, da gre za manipulacijo.«

Danes je očitno mimikretičnost oglaševanja, ki se pretvarja, da je novinarska informacija, postala splošno sprejeta in povsem neproblematizirana. Ne le, da je hipertrofija oglaševalskih sporočil in njihova invazivnost v medijih kritično obsežna, ob asistenci lastnikov medijev, urednikov in novinarjev so se oglaševalci spomnili, da lahko imitirajo že samo novinarsko prakso in s svojimi tržnimi prijemi posežejo v tiste medije, ki veljajo za tradicionalne, klasične in verodostojne.

Prava stran je šele tretja: Primorske novice

Kdo nas lahko ubrani?

Leta 2016 se je zdelo, da je zakonska regulacija na tem področju zadostna, oglasiti se mora zgolj DNS ali njegov organ NČR, saj je po novinarskem kodeksu prikrito oglaševanje z namenom zavajanja medijskega uporabnika prepovedano. Da bodo verjetno ukrepali na Ministrstvu za kulturo, kjer imajo inšpektorje.

In res, Domen Savič se je takrat naslovil na medijski inšpektorat. Po res debelih dveh letih (!) je prejel odgovor na vprašanje, skladno z določbo 24. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru, in glede oglaševanja Mercatorja v Delu, Dnevniku in Večeru bil deležen pojasnila, da tam kršitve niso zaznali:

»Po pregledu konkretnih oglaševalskih vsebin na naslovnicah navedenih tiskanih medijev je bilo ugotovljeno, da oglaševalske vsebine ustrezajo oz. izpolnjujejo pogoj iz tretjega odstavka 46. člena ZMed, torej so od drugih programskih vsebin medija posebej ločene in povsem jasno prepoznavne kot oglaševalske vsebine.«

Kar velja za novinarski, po vsem sodeč drži tudi za oglaševalski kodeks, zato je sklep neizbežen: v Sloveniji je v medijskem kaosu, nespoštovanju zakonodaje, nedelovanju pristojnih državnih organov in popolni anemičnosti novinarske srenje mogoče skoraj vse.

Ob zadnjem dejanju nativnega oglaševanja v podobi kamuflažnega oblačenja resnih medijev v oglaševalska oblačila zdaj nestrpno pričakujemo, kakšno je naslednje novo dno, na katerega se bomo morali navaditi.

Pahorja ne gane retuširanje zgodovine: analiza njegovega odgovora

17/12/201917/12/2019 / Boris Vezjak

Zelo redko se zgodi, po mojem štetju šele drugič v teh letih, da bi kakšen novinar resno vzel moja opozorila glede ravnanj predsednika republike – čeprav so ta običajno izrečena v kontekstu kritike delovanja domače medijske scene in servilnosti v odnosu do njega.

Tokrat se je zgodilo najbrž šele drugič; več o tem v nadaljevanju. Moj komentar Pahor in Bavčar: nove vaje v retuširanju slovenske zgodovine, kjer sem problematiziral predsednikovo legitimacijo dogodka glede na dejstvo, da je tam kot glavni govornik nastopil Igor Bavčar in da se je pod glavnim transparentom znova priklonil retuširanju zgodovine, celo dobesednemu, je kot osnovo za svoja vprašanja v enem delu povzel novinar Blaž Petkovič iz Večera in se skliceval na moj zapis.

Članek v Večeru: Pahorjev odziv na očitke

Obenem je novinarka Vanja Kovač na TV Slovenija v včerajšnjem osrednjem dnevniku glede Bavčarja predsedniku postavila podobna vprašanja – glede spornosti govorca v Kočevski Reki, kar je zadnje dni postala tema zgražanja vsaj v delu družbenih omrežij. K sreči vsaj tam!

Zanimalo me bo, kako prepričljivi so bili Pahorjevi odgovori na obe novinarski poizvedbi. Dokazoval bom, da so intelektualno podcenjujoči, nesmiselni ali celo alarmantno slabi.

Kaj sem očital?

V svojem komentarju sem očital troje: da predsednik republike s svojo navzočnostjo na proslavi ob že omenjeni posredni rehabilitaciji Bavčarja in legitimaciji fotomontažnih transparentov, s katerih so izginile rdeče zvezde, zapada še v protislovje s tem, ko slavi »prvi postroj« slovenske vojske in vso premišljeno politično agendo za njim, čeprav na samem dogodku potem mimogrede priznava, da postroj ni bil zgodovinsko prvi.

Prva dva očitka sta v odgovorih samega predsednika in njegovega urada bila podana deloma v ustni in deloma v pisni obliki.

Pahorjeva vest

Pahorjeva argumentacija, zakaj se mu ne zdi težava, da je v Kočevski Reki nastopil Igor Bavčar, sam pa je stal ob njem, se značilno sklicuje na moralno instanco, neposredno kar na svojo moralno vest, s čimer se vsaj navidezno izogne pričakovanim racionalnim pojasnilom. »Ko sem presojal po svoji vesti, naj se dogodka udeležim ali ne, mi je vest naložila, da grem na dogodek,« je včeraj povedal v kamero TV Slovenija in dodal, da je želel počastiti spomin na pogumne teritorialce, ki so zastavili svoja življenja.

Ko se je že zdelo, da se bo izognil konkretnosti odgovora skozi šablonsko navedbo, da se dogodka udeležuje vsako leto in da na program in izbiro sogovornikov ni imel vpliva, ker je oboje v domeni Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO), je ker sam spomnil, da Bavčarja letošnjega maja ni povabil na neko drugo obletnico točno iz takšnega razloga, zaradi katerega ga je potem v Kočevski Reki vendarle videl kot sprejemljivo rešitev.

Daljši komentar Pahorjevega urada po zapisu Večera objavljam v celoti:

»7. maja sem v predsedniški palači priredil sprejem ob 30. obletnici Bavčarjevega odbora, odbora JBTZ, odbora za človekove pravice, ki je tako pomembno tlakoval pot slovenski politični pomladi in samostojni Sloveniji. Takrat sem se kot prireditelj odločil, da Igorja Bavčarja ne povabim. To je takrat v javnosti povzročilo številne kritične odzive. Takrat me je javnost spraševala, zakaj ga nisem povabil, saj da je zelo pomembno oblikoval delo odbora in takratni prelomni čas. Jaz sem se tako odločil in pojasnil, da za to odločitvijo tudi stojim. Istega dne je bil v Muzeju novejše zgodovine dogodek, na katerem so takratni člani predsedstva Zveze socialistične mladine praznovali njihov pomemben prispevek k nastanku odbora JBTZ. Tam je bil gospod Igor Bavčar povabljen in govornik. In kolikor se spomnim, ni bilo kritičnih odzivov zavoljo njegovega nastopa. Ko sem prejel vabilo za sobotno prireditev, kjer smo počastili postroj teritorialne obrambe, kjer je – kot je dejal tedanji predsednik vlade Lojze Peterle – prvič zadišalo po slovenski vojski, teden dni pred plebiscitom, v tem je njegova pomembnost, sem sprejel vabilo prireditelja, ki sam avtonomno določa program in tudi govornike. Ko sprejmem odločitev za vabilo na dogodke, počastim dogodek. Kdo je govornik, kakšna so njegova stališča in mnenja o posameznih stvareh, je stvar govornika, deloma prireditelja, vsekakor ne moja. Jaz počastim dogodek, tako sem storil tudi v soboto, mislim, da sem storil prav. Vedno, tradicionalno sem navzoč na teh prireditvah v Kočevski Reki in bom tudi do izteka svojega mandata, zagotovo, ne glede na to, kdo bo govornik.«

Zakaj je argument šepav?

Predsednik več kot očitno želi relativizirati svoje dejanje: v kamero je povedal, da na prvi dogodek Bavčarja ni povabil in da je bil deležen kritik, da pa je na drugem dogodku ta bil navzoč, kritik pa ni bilo.

Intenca ponujenega sklepa, čeprav neizrečenega, je enostavna: Pahorju ni pomembno, kaj šteje za pravilno ali nepravilno, moralno vredno ali ne, njegov zgled in lakmusov papir je vedno odziv javnosti. Če je ta s čim zadovoljna, potem je tudi sam. Logika všečnosti je v celoti zamenjala principe in tudi predsednik si zato z avtorefleksijo nikoli ne beli glave.

Iz Dnevnika TV Slovenija (16. december 2019)

Recimo s tem, da po vsem sodeč lahko za nazaj zgolj obžaluje, da ob 30. obletnici »Bavčarjevega odbora« omenjenega ni spustil k sebi. Na dodatno poizvedbo, zakaj odločitev, da ga takrat ne povabi, je enostavno repliciral: »Pogojena je bila s tem, da prestaja zaporno kazen.«

In ne samo, da tudi tokrat ne želi zavzeti stališča, izbrana dejanja se vedno iztečejo v izenačevanje in všečnost na vse strani.

Tudi v prihodnje ne bo izbirčen

In ker se ne zateka k prepričljivim pojasnilom, temveč jih niza po načelu všečnosti in odzivnosti množic, kakšnega posebnega začudenja ne more zbuditi niti njegova napoved, da bo do izteka svojega mandata navzoč v Kočevski Reki »ne glede na to, kdo bo govornik.«

Kako že? Sklicevanje na presojo po svoji vesti, s katero je začel, je doživelo popoln brodolom, Pahor nam že kar na zalogo pove, da pri tem ni popolnoma nič izbirčen – in zdaj ni jasno, ali zaradi manka svoje vesti ali zato, ker mu ta ni v nobeno pomoč. Če bi tam nastopil Andrej Šiško, morda eden bolj razvpitih zapornikov trenutno, s tem nima težave – to je pač stvar organizatorja. Če bi tam kot glavnega govorca poslušal mladega neonacističnega ali kukluksklanovskega voditelja, ki bi se od nekod pojavil, tudi prav, njegova stoodstotno neizbirčna vest ne bo oporekala.

Z vestjo, ki mu pravi, da je izbira govornika docela nepomembna, ima sicer Pahor še en bolj kronični in širši problem: ta mu sugerira tudi, da si ne rabi želeti, da bi bil moralna avtoriteta. O čemer sem v preteklosti res obširno pisal.

Pojasnilo glede retuširanja zgodovine

Pojdimo k naslednji razlagi o retuširanje zgodovine, na voljo le v omenjenem Večerovem članku. Na vztrajanje novinarja, kako predsednik države ocenjuje fotomontaže zgodovine, ali se mu zdi prav, da se na tako pomembni obeležitvi spreminja zgodovinski material, kot je fotografija in ali morda podpira takšno početje organizatorjev, v pisnem odgovoru urad pojasnjuje:

»Kot smo javnosti v preteklosti že pojasnili, predsednik republike poudarja pomen odkrivanja in spoštovanja zgodovinske resnice. Sestavni del demokratične družbe je pravica do različnega razlaganja ali vrednotenja te resnice, ni pa dopustno, da bi se jo potvarjalo, zlasti če je ta nedvoumno ugotovljena. Na dan postroja 17. decembra 1990 so imeli pripadniki 27. zaščitne brigade TO in njene 30. razvojne skupine na kapah tudi zvezdo, ki je razvidna iz originalne fotografije.«

Kako se izogniti vprašanju

Pahor se je v velikem loku izognil bistvenemu jedru: kaj vendar počne na prireditvi, ki na opisani način potvarja zgodovino, in to že celo vrsto let! Uporabljeni red herring, s katerim sicer načeloma obsodi potvarjanje in retuširanje zgodovine, ničesar pa ne pove, od kod želja po legitimaciji takšnih dejanj z udeležbo, nas ne more prepričati.

Ker za vsak primer, ko se bo Pahor udeležil dogodka X (npr. porno sejma, festivala alkohola, neonacističnega zborovanja in podobno) bo na načelni ravni vedno lahko dejal, da obsoja aktivnosti, ki jih izvajajo prireditelji, problematizacijo svoje udeležbe pa bo v pojasnilu potem preprosto preskočil.

Denimo: na vprašanje, ali z udeležbo na porno sejmu ne legitimira otrokom škodljivih vsebin, bo po analogiji povedal, da so te res otrokom zdravju škodljive, zakaj jih legitimira, pa bo pustil ob strani.

Pahorjev nastop za TV Slovenija v omenjenem Dnevniku

In če konsistentno izpeljemo analogijo z Bavčarjem, ko navrže, da se bo prireditve v prihodnje udeležil ne glede na to, kdo bo tam govornik, potem tudi glede retuš najbrž velja podobno: njegova navzočnost v Kočevski Reki je zajamčena do konca njegovega mandata, in to ne glede na to, kakšne fotomontaže ali potvorbe se bodo tam pojavljale. Smo s takšno držo predsednika republike res lahko zadovoljni?

Stiska urada

Novinarja sicer nista zastavila nobenega vprašanja s tretjo začrtano dilemo, zakaj se udeležuje dogodkov »prvega postroja«, če po njegovem prepričanju to sploh niso.

Naj spomnim, kar sem povedal na začetku tega zapisa, da se je morda drugič pripetilo, ko so domači novinarji kakšno mojo ugotovitev predočili predsedniku Pahorju. V prispevku Predsednikova huda stiska: kako sebe dobesedno izbrisati kot moralno avtoriteto sem ob čudenju zaradi njegovega odločnega zavračanja svoje pozicije kot tiste, ki pristaja moralni avtoriteti, dokumentirano razkril stisko njegovega urada; tam so dobesedno za nazaj brisali Pahorjeva stališča o taisti temi na svoji spletni strani.

Evidentno so se znašli v globoki zadregi, ker je ta v preteklosti institut predsednika republike že predstavljal skozi pozicijo moralne avtoritete in celo svojega tekmeca v volilni tekmi leta 2012 na veliko grajal, ker jo je menda preveč opuščal.

Kako falsificirati lastno stran

Na podlagi mojega zapisa je novinar Zoran Potič v intervjuju s predsednikom v sobotnem Delu postavil prav to vprašanje: zakaj na njegovi lastni strani brišejo in prirejajo stališča, o čemer več v prispevku Predsednik parlamenta, obstoj naroda in Sherlockov sindrom. Pahorjev odziv je bil precej lakoničen, zato navajam novinarska vprašanja in odgovore:

Bloger in filozof Boris Vezjak je opazil, da so v vašem uradu popravljali dele besedil, v katerih ste zdaj in v preteklosti govorili o moralni in politični avtoriteti. Ste popravljali te dele besedil?

Ne berem tega.

Niste spreminjali besedil?

Ne, prvič slišim za to.

Zadeve so zanimive, morda bi lahko kdo v vašem uradu pogledal, za kaj gre. (molk, nato začnem postavljati drugo vprašanje, ko se oglasi kandidat za predsednika republike)

Kaj bi vi menili o meni, če bi rekel, da sem moralna avtoriteta? Kakšen vtis bi dobili, če bi stopil pred vas in rekel, da sem moralna avtoriteta?

Če sam retuširaš, te retuše manj ganejo

Pahor se je izognil vsemu in še pred protivprašanjem povedal, da »ne bere tega« – kar najbrž pomeni, da bodisi ne bere moje nepomembne strani ali svoje lastne strani. In res: čisto možno bi bilo, da v spreminjanje zapisanega na spletni strani sploh ni vpleten in se je popravkov lotil nekdo v njegovem kabinetu na lastno pest, da bi ga obvaroval pred javnimi očitki kritikov. Pač neka nadvse požrtvovalna in skrbna oseba z veliko predanostjo ideji, da je predsednik nemoralna neavtoriteta in se zato splača falsificirati javne objave in stališča za nazaj.

Če sklenem: omenjena reminiscenca nam daje slutiti, da je predsednik republike neobčutljiv ne samo na legitimiranje retuširanja zgodovine v Kočevski Reki, ampak tudi na retuše lastnih besed na svoji spletni strani. Kajti bodisi ne bere svojih strani bodisi (mojih) opozoril o tem. Dokler ima medije na svoji strani, se s tem niti ne rabi ubadati.

Kdor je pripravljen retuširati lastne besede in ga razprava o tem ne zanima ali »tega ne bere«, ta najbrž res ne bo imel posebej velike težave z retuširanjem česarkoli drugega.

Pahor in Bavčar: nove vaje v retuširanju slovenske zgodovine

15/12/201903/01/2020 / Boris Vezjak

Tudi letos se je predsednik Pahor z velikim veseljem udeležil »prvega postroja posebne enote tedanje teritorialne obrambe« v Kočevski Reki. Tam sicer letos ni imel govora, nadomestil ga je Igor Bavčar, trenutni zapornik na Dobu, ob očitno obsežnem bojkotu vrha slovenske politike in tudi ob nepričakovani odsotnosti Janeza Janše.

Poskušal bom pokazati, da je predsednikova prisotnost na tem dogodku problematična iz več razlogov – v resnici bi jo lahko šteli kar za njegovo participacijo pri retuširanju slovenske zgodovine.

Res prvi postroj?

Prvi razlog, zaradi katerega izvaja takšno retuširanje, skupaj z anemičnimi množičnimi mediji vred, ki sodelujejo pri tem, najdemo v očitnem nestrinjanju z zdaj že splošno sprejeto agendo, da je res šlo za deklarirani prvi postroj.

Že kratek pregled včerajšnjih in današnjih poročil ključnih medijev, vključno z predstavitvami RTV Slovenija, če propagandni imperij pustimo ob strani, nam prikaže vzpostavljeni medijski konsenz: nobenega medija ali novinarja ne bomo našli, ki bi poročal, da dogodek ni bil posvečen »prvemu postroju«.

POP TV v svojem osrednjem dnevniku o Bavčarjevem nastopu v Kočevski Reki

Toda glej ga zlomka, tega ravno Pahor sploh ne misli. Čeprav včeraj ni bil slavnostni govornik, je pred kamerami znova sicer bolj mimogrede pojasnil, da v Kočevski Reki ni prišlo do prvega postroja. Predsednik republike se torej udeležuje dogodka, v katerega osnovno premiso sam dvomi. Ko je leta 2017 imel govor na njem, je svoje distanciranje artikuliral na podoben način, skozi zanikanje prvenstva takega postroja:

»17. decembra 1990 je bil v mrzlem, vetrovnem in snežnem dnevu postroj pripadnikov Teritorialne obrambe v Kočevski Reki. Čeprav ni bil ne prvi, ne zadnji take vrste, je bil edinstven. Prelomen. Zgodovinski.«

Še ena sprava

Če pustimo ob strani sicer nadvse bistveno vprašanje, kateri postroj je bil zanj prvi, nam manjka predvsem pojasnilo, zakaj se potemtakem dogodka v parku Manevrske strukture narodne zaščite tako redno udeležuje v nasprotju s preostankom političnega vrha. O tem si lahko pri iskanju razlage pomagamo le s tem, kar je povedal v preteklosti: da si prizadeva za spravo, je dejal leta 2014, zato naj bi se z »obema veteranskima organizacijama dogovorili, da bi v luči enotnosti, sprave in pomiritve prihodnje leto v Kočevski Reki stala Slovenska vojska in da bi bili nanjo povabljeni vsi, ki so imeli kar koli s prvim postrojem SV-ja, z ustanavljanjem in ustanovitvijo ter obrambo slovenske države in njenim razvojem.«

Ob verjetnosti, da gre za novinarsko parafrazo njegovih besed, saj bi sicer sledilo, da se predsednik zanika, ker je leta 2014 še verjel v »prvi« postroj, potem pa to misel opustil, je prvi razlog, zakaj sodeluje pri retuširanju zgodovine, s tem določen: ker na simbolni ravni podpira politično agendo takšnega postroja za potrebe nekakšne sprave, čeprav v njegovo ključnost sicer čisto ne verjame.

Pahor podpira fotomontažo

Naslednji dokaz njegove udeležbe pri retuširanje zgodovine se kaže na zelo dobesedni ravni: 26. decembra 2014 sem na sledi odkritja nekaterih spletnih komentatorjev opozoril na popolno fotomontažno manipulacijo z istega dogodka, saj so fotografijo na osrednjem transparentu dogodka retuširali in iz kap teritorialcev dobesedno izbrisali rdečo zvezdo.

Letošnji transparent na prireditvi: znova retuša

V luči spravnega srečanja sem se zato v svojem prispevku Koliko retuš zgodovine za končno enotnost? spraševal, kakšen bo videti videti osrednji transparent na omenjeni Pahorjevi »spravni« prireditvi: s peterokrako ali brez? Ker nam tega do danes ni odgovoril, velja še naprej naslednje:

»Ali sprava zaobsega tudi spreminjanje zgodovine, fotomontažo in brisanje resnice? Dokler nam ne odgovori, smo prisiljeni verjeti, da je odgovor pritrdilen. Imamo torej predsednika, ki se zavzema za (foto)montažo zgodovine.«

Takrat fotomontažnega transparenta z retuširanjem ni opazil noben novinar, čeprav se je, o čemer pišem, ta pojavil na prireditvi že najmanj leto poprej. Še huje, isti transparent z retušo je bil uporabljen vsa ta leta in tudi letos. Predsednik Pahor se torej ves čas brez rezerve udeležuje dogodka, na katerem dobesedno retuširajo zgodovino!

Komunisti zlorabili osvobodilni boj

O (najmanj) fotografskem ponarejanju zgodovine v Kočevski Reki in novinarski naraciji pri tem sem kasneje pisal še v prispevkih Encore un effort! in Nismo retuširali, ker smo se borili proti rdeči zvezdi.

Pahorjeva naklonjenost fabrikaciji rdeče zvezde, ker je ta očitno tudi zanj moteča, nas ne bi smela preveč presenetiti. Bolj bi nas morala stoična podpora predsedniku, ki jo je vsa leta deležen s strani svoje stranke. Celo na njenem kongresu je namreč že pred dolgimi leti zelo naravnost pojasnil, da je »komunistična partija uzurpirala osvobodilni boj za prevzem oblasti« in to misel kasneje večkrat ponovil; tezo analiziram v prispevku Morilci s peterokrako in krivda po povezavi.

Povedano še drugače: morda so naša pričakovanja po Pahorjevem distanciranju do potvorb zgodovine odveč, saj so te ravno točka tiste sprave s slovensko desnico, v kateri se lahko z njo politično in ideološko krasno ujame.

Retuša leta 2018: iz Dnevnika TV Slovenija

Retuše in rehabilitacije

Letošnja prireditev bo ostala posebna še iz tretjega razloga: ne le, da Pahor legitimira diskurz »prvega postroja«, čeprav zanj ni prvi, ne le, da se vsako leto znova brez sramu fotografira pod fotomontažnimi retušami, letos ga je doletela še posebna čast priklonitve nekdanjemu notranjemu ministru Igorju Bavčarju, ki izkorišča sleherno priložnost za svojo lastno rehabilitacijo med svojim postankom na Dobu. In to prav konec leta, ko lahko predsednik republike v skladu s svojim pristojnostmi ugodi prošnjam za pomilostitev zaporniških obsojencev. Kakšno sporočilo nam s tem daje?

Ne ravno presenetljivo sta se tudi v tem segmentu zgodbe našla le dva medija, ki sta si sploh drznila zapisati dejstvo, da je letošnji govornik nekdo, ki trenutno prestaja kazen na Dobu: POP TV in Žurnal24.si. Da tukaj ne gre za kakšno posebno anemičnost in nesposobnost novinarjev, temveč ravno nasprotno prej za nesebično pomoč letošnjemu slavnostnemu govorniku, dokazujem v prispevku Delov avtor z Doba: Bavčar in vprašanje medijske pristranosti.

Primerjava: pred retušo in po njej

Dokler namreč v osrednjih občilih zapornik figurira kot kolumnist osrednjih časopisov in dokler se zapisi, ki problematizirajo Bavčarjeve politične in druge grehe, mečejo v uredniški koš in niso objavljeni, pač ne bomo mogli trditi, da smo priča naključnim profesionalnim kiksom.

Čas odpuščanj

Kaj bi lahko bila sklepna misel ob letošnji proslavi iz Kočevske Reke? Morda to, da prihodnost pripada retuširanju, če uporabimo napis ob fotomontaži?

No, čisto resno: da predsednik republike aktivno podpira prisvajanje in potvarjanje zgodovinskih dejstev in osamosvojitve, in to brez besedice pripombe. Da to počne v čistem nasprotju z vrhom trenutne politike in celo s svojim lastnim razumevanje teh dejstev, kar pomeni, da mora res imeti močne politično obarvane razloge za svoja dejanja.

Na koncu pa še, da je december očitno čas odpuščanj in pomilostitev, zato se je odločil, da govorniški pult tako rekoč prepusti trenutnim zapornikom, ki prestajajo več kot sedemletno zaporno kazen zaradi pranja denarja, in njihovim poskusom osebne javne rehabilitacije.

O cenzuriranem Handkeju na Radiu Slovenija

11/12/201911/12/2019 / Boris Vezjak

Jeseni 2007 so tri velike novinarske organizacije izrazile dramatično zaskrbljenost nad stanjem slovenskih medijev. Najprej Mednarodno združenje novinarjev (IFJ – International Federation of Journalists), kasneje še Mednarodni inštitut za tisk (IPI – International Press Institute) in Novinarji brez meja (RSF – Reporters without borders). Čeprav se je z alarmantnimi opozorili predvsem prvo med njimi oglasilo že nekajkrat, se je situacija zaostrila.

Najprej po tistem, ko se je novinar Večera, Blaž Zgaga avgusta 2007 naslovil na evropske državnike in cehovske organizacije s pozivom, da poskušajo ustaviti vpliv g. Janeza Janše na medije. Po njegovem so postali politični pritiski in cenzura nevzdržni, posledično pa so omejili normalno novinarsko in predvsem profesionalno delo. Apel je isti novinar ponovil s kolegom z Radia Slovenija, Matejem Šurcem, in oba sta sooblikovala »Peticijo zoper cenzuro in politične pritiske na novinarje v Sloveniji«. Z njo sta se skupaj z drugimi naslovila na domače novinarje. V oktobru 2007 je njuno pobudo podpisalo 571 novinarjev, kar je tvorilo eno četrtino vseh tistih, ki so bili v tistem trenutku v svoji stroki aktivni.

Ko komentar o Handkeju ni in ne bo objavljen

Včeraj pa se je zgodilo nekaj, kar diši po cenzuri enega izmed njiju, Mateja Šurca, ki je spisal naročeni komentar o Nobelovi nagradi književniku Petru Handkeju. Brez Janše, ker ga ni na oblasti, in brez ozko političnega oblastnega konteksta. So jo odgovorni na Radiu Slovenija izpeljali s tem, ko so posegli v avtorski komentar svojega zaposlenega in ga niso želeli objaviti?

O tem piše Šurc na svojem Facebooku profilu, kjer objavlja zavrnjeno besedilo v celoti in pripisuje zelo kratko opombo:

ŠVEDSKA AKADEMIJA SE PRIKLONI PETRU HANDKEJU

Če je Nobelova nagrada za mir – dobil jo je etiopski premier Abiy Ahmed – tokrat prišla v prave roke, pa je toliko več razburjenja deležna letošnja Nobelova nagrada za literaturo avstrijskemu pisatelju Petru Handkeju, ki velja za apologeta nekdanjega srbskega predsednika Slobodana Miloševiča.

Skoraj šestdeset tisoč ljudi je podpisalo peticijo, s katero od švedske akademije, zahteva razveljavitev Nobelove nagrade Petru Handkeju. Med podpisniki sem tudi jaz, a ne zato, ker bi bil Handke zanič pisatelj. Številni hvalijo njegovo mojstrsko ustvarjalnost, njegov izvirni slog pisanja. Švedska akademija je v obrazložitvi poudarila, da je nagrado prejel zaradi svojih literarnih del.

Ob tem primeru pa se znova postavlja vprašanje, ali je umetnino treba ločiti od umetnika.

Peter Handke – sin slovenske matere in vojaka nemškega wermachta – je v času najhujšega divjanja srbske vojske in prostovoljcev po Hrvaški ter Bosni in Hercegovini – jasno in odločno podpiral srbskega vožda Miloševića. S tem je legitimiziral srbske vojne zločine in hkrati na simbolni ravni relativiziral žrtve agresivnih vojn balkanskega klavca.
Pisatelj sicer pravi, da je na Jugoslavijo od daleč gledal drugače kot drugi. Pa vendar zato še ni romantični junak, ki naj bi se kot Gary Cooper točno opoldne sam zoperstavil premočnim nasprotnikom. Handke je kvečjemu nasedli kvazi-iluzionist, ki hoče pomolsti vola, a mu to nekako ne uspeva.
Nevedni in lahkoverni Handke sam ni kriv, pač pa je za sramoto odgovorna tisočkrat prekleta Švedska akademija, ki mu je nagrado podelila.
Tudi Nobelova nagrada za literaturo namreč po Handkeju ne bo več to, kar je bila.

(Komentar sem napisal za informativno oddajo Druga jutranja kronika na Radiu Slovenija, v torek 10. decembra 2019. Ampak … Ne bom povedal, kaj so odgovorni ob tem sklenili.)

Ali je prišlo do cenzurnega posega?

Vsako dejanje posega v besedilo seveda ne more šteti za cenzuro, zelo delikaten pa postane takšen poseg v primerih, ko gre za komentar – ta je po definiciji subjektiven in avtorski pogled na dogajanje. Drugačen ta žanr niti ne more biti.

Šurčev komentar je objavljen vsaj na Facebooku

Cenzuro običajno povezujemo s tremi konteksti: političnim, verskim in moralnim. Primer zapisa z Handkejem ne sodi neposredno v nobeno od teh kategorij. Načeloma velja, da je cenzura najbolj razširjeno sredstvo za omejevanje izražanja, še zlasti idej, mnenj in informacij.

Načini legitimacije njene uporabe so običajno zavarovanje resnice, pravega mnenja, mnenja večine, javnega reda ali zaščita družbe kot takšna. Zlahka si predstavljamo, da želi politika krojiti svojo resnico in pogled na družbeno dogajanje, da omejuje novinarsko vsebino iz razloga nacionalne varnosti, da poskuša zaščititi »pravo mnenje«, ki je največkrat usklajeno z mnenjem moralne večine (Millova tiranija večine), da želi ohraniti javni red in podobno.

Toda kdaj je poseg urednika v neko besedilo vendarle upravičen, kdaj se uredniška avtonomija lahko vplete v avtorsko avtonomijo? In ali se je to zgodilo v zgornjem primeru Šurčevega komentarja?

Dokumenti RTV Slovenija nam pri tem niso v posebno pomoč. V Poklicnih merilih in načelih novinarske etike lahko preberemo le nekaj precej ohlapnih stavkov o statusu komentarja v programih javnega zavoda. Recimo o tem, da kadar se odločamo za objavo osebnih mnenj novinarja, je treba zelo jasno opozoriti, da gre za komentar. O čemer v Šurčevem primeru ne more biti dileme. Ali o tem, da ker subjektivna mnenja temeljijo na določenih, velikokrat tudi parcialnih dejstvih, morajo uredniki zagotoviti, da bodo zasnove in vsebine komentarjev čim bolj pluralne. Mimogrede, uporaba različnih oseb zgoraj ni kakšen lapsus, saj omenjena merila večkrat izmenično uporabijo prvo in tretjo osebo množine.

Vendar nekomu, ki bi presojal o dejanju cenzure, ti dokumenti niso skoraj v nobeno pomoč.

Kaj je zmotilo urednike?

Letošnjega julija je Danijel Poslek začel svoj štiriletni mandat odgovornega urednika 1. programa Radia Slovenija. S kakšnimi razlogi je on ali nekdo v nizu urednikov zavrnil objavo besedila?

Seveda le ugibamo in vprašanje je, ali je iskanje pravih motivov sploh prava pot – takšna, ki se potem velikokrat izteče v nasilno legitimacijo dobrih razlogov. Sam jih sicer za zavrnitev komentarja ne vidim. Je katerega od urednikov morda zmotilo, da je novinar jasno povedal, da je tudi sam med podpisniki zahteve za razveljavitev Nobelove nagrade?

Če je komentar nujno subjektiven in sme biti takšen, potem takšen podatek ne more postati posebej moteč – saj je vendar dokaz avtorjeve odprtosti in jasnega zavzetja stališča, k čemur nas žanr že po sebi vabi. Končno celo sama Poklicna načela kličejo k pluralnosti – očitno pri tem predpostavljajo, da se avtorskih pozicij pri komentiranju ne bo ustavljajo in zavračalo, se jih bo pa dopolnjevalo z drugačnimi stališči.

Je v besedilu lahko sporno še kaj? Morda sintagma o tem, da je Handke kvečjemu nasedli kvazi-iluzionist in se je urednikom zazdelo, da je opis preveč žaljiv za prepričanega zanikovalca genocida? Upam, da ne. So se morda spotaknili ob čustveni vzklik, da je za sramoto podelitve »odgovorna tisočkrat prekleta Švedska akademija, ki mu je nagrado podelila«?

Je morda ta poudarek v očeh presojevalcev postal razumljen kot gesta nedostojnega preklinjanja, kot takšna pa menda ne sodi v posvečeni eter javne radiotelevizije?

Izolacionisti proti holistom

Moje stališče je sicer zelo podobno mnenju novinarja, o čemer sem podrobneje pisal na drugem mestu. V trenutni razpravi namreč vidik spor med dvema taboroma.

V prvem so »izolacionisti« – ker verjamejo, da moramo motriti umetnost (tudi znanost) izolirano, samo po sebi, ob tem pa jo odmisliti od umetnika. Spet drugi so »holisti«, saj verjamejo v celostni in »neločeni« pogled na umetnika in umetnino. Handkejevi zagovornik mu nagrado privoščijo, v slovenskem primeru najbrž tudi zato, ker je malce »naš«.

Glede osnovnega načela, ki mu izolacionist pri tem sledi, da je namreč vedno potrebno ločiti umetniško ustvarjalnost posameznika od njegove osebnosti, lahko uporabimo analogijo s pico, ki v popolnosti opiše takšno pozicijo: ko vam jo dostavijo na krožniku, boste ocenjevali le to, ali je pica dobra. Vaša presoja ne bo v ničemer odvisna od tega, kdo je kuhar; ne bo vas zanimalo, kaj je storil v preteklosti, ali je morda koga ubil, ali pomaga Karitasu, ali je gejevski aktivist ali zadrt homofob, borec za človekove pravice ali nasprotnik splava, tudi se ne boste zmenili za barvo polti in se spraševali, ali plačuje davke. Pri pici bo štel okus, videz, njene intrinzične kvalitete in njena slastnost, ne kuhar. V besedilu dokazujem, da izolacionistična pozicija ni posebej prepričljiva in da se mora njen zagovornik soočiti z nepremostljivimi težavami.

Vendar pa mojega besedila niso cenzurirali in zavrnili. Novinar Radia Slovenija ni imel te sreče.