Kdo sem? Boris Vezjak, na tej strani predvsem pozoren in kritičen bralec medijev in novinarjev ob jutranji kavi. Trenutno že z več kot petnajstimi leti staža: do leta 2005 sem intenzivno spremljal družbeni status novinarjev in tega leta napisal knjigo o primeru pretepenega novinarja Mira Petka, od oktobra 2006 do decembra 2008 urejal Medijski watch dog, stran za sistematično spremljanje intervencij v slovenske medije, o čemer pišem v knjigah Somrak medijske avtonomije in In media res.
V času doslej najhujših neposrednih političnih pritiskov in cenzure pri nas sem ugotovil, da moje početje novinarjev ne zanima. Vse do danes ugotavljam podobno. Moje spoznanje o novinarski indiferenci do lastne usode, še posebej kapitalsko in politično pogojene, je žal prišlo prepozno: priznam, kriv sem zaradi svoje naivnosti. Verjamem, da je zavračanje kritike v človekovi naravi, ni pa opravičljivo. Vsaj navidezna brezinteresnost novinarskega ceha je počasi prešla celo v čisto nasprotje, v vztrajno ignoranco in prezir– se pač pogosto zgodi, če zelo neposredno opozarjaš na napake drugih – in je npr. Društvo novinarjev Slovenije in cvetober domačega novinarstva že vsaj desetletje niti več ne skrivata, kar mojim opažanjem vsekakor daje potrebno legitimnost, zato sem jim na svoj način celo lahko hvaležen.
Dilema, ali se splača zanimati za usodo novinarjev in njihovo avtonomijo, če je njim samim mazohistično nezanimiva in zraven vzklikajo svoj Kill the messenger!, je prinesla končni odgovor: splača se. Tako kot je politika preveč resna stvar, da bi jo prepustili politikom, ne velja medijev lahkotno prepuščati le samozadovoljstvu novinarjev in urednikov: Quis custodiet ipsos custodes? In da ne bomo preveč abstraktni: prihodnost medijev je pri nas predvsem v rokah tistih, ki so najbolj odgovorni zanje in s tem tudi za prezir do kritike: to pa so trenutno, julija 2020, predvsem naslednji predstavniki in predstavnice največjih med njimi: Manica J. Ambrožič, Tjaša Slokar Kos, Bojan Budja, Miran Lesjak, Matija Stepišnik, Barbara Štrukelj, Peter Jančič… (Drži, nekateri se hitro se menjujejo).
Pričujoča stran vezjak.com zato od leta 2008 do danes v nekaj manj sistematični obliki nadaljuje poprejšnjo kritično tradicijo sprotnega komentiranja medijskega stanja, pri čemer nesporno izhaja iz začetnega spoznanja o trdovratni patologiji domačega prostora, spontani in sistemski, ter tako rekoč ljubezni do lastnega razkroja. O čemer se lahko bralec hipno prepriča že ob prebiranju kratkega slovarja domačih novinarskih šeg in običajev. V tem smislu In media res razumem tudi kot spletno mesto, ki spremlja in obenem žal odsvetuje spremljanje slovenskih medijev: negativnih učinkov je za avtorja vsekakor bistveno več kot pozitivnih; pač ne živimo v razviti medijski demokraciji! Razen če ima kdo res dobro ustrojeno slonjo kožo in se nima preveč rad. Zakaj? O tem več na podstrani Javna recepcija te strani, o mojih knjigah več na podstrani Knjige, o nekaterih zagatah kritika pa seveda na podstrani Medijska kritika. Sicer pa velja, da so komentarji pod objave že nekaj let zaprti: žal nimam toliko časa, da bi v demokratični kulturi pljuvanja in žalitev zmogel ali želel odgovarjati na sicer prevladujoče neargumentirane dovtipe – in to na strani, ki spremlja tudi (medijsko) argumentacijo v družbenem vsakdanu.
P.S. Še »legalistični« disclaimer:
Stran vezjak.com, ki jo prebirate, je izključno osebni blog, v katerem izražam zgolj svoja prepričanja in ugotovitve; kajpak je nekomercialne in neprofitne narave. Za svoje zapise ali urejanje strani ne prejemam nobenega denarja, nimam sponzorjev ali prišepetovalcev, izražena stališča so izključno moja, drugih ne objavljam. Uporabljeni tekstovni ali slikovni material, povzet iz medijev, je namenjen zgolj analizi medijev ali družbeni kritiki in podan v ilustracijo ali kontekstualno dopolnitev lastnega besedila.
E-mail, na katerega mi lahko pišete: vezjak@yahoo.com.