Pravi moški: je to Branko, je to Janis?

Kaj točno konstituira njega, točno pravega moškega, Njega v sferi politike, pisano z veliko začetnico? Kdo je pravi moški, zastavljeno hevristično? Najlažje položaj opazujemo, ko se kakšen, vsaj po priznanju opazovalke – kajti gre primarno za ženski pogled -, v resnici tudi pojavi in nam odkriteljica to zaupa:

Pogosto me novinarke sprašujejo, kakšen je pravi moški. Kakor kdo in kakor za katero, odgovarjam. Naj povem, da čim se je pojavil profesor ekonomije JANIS VARUFAKIS na grški sirizini politični sceni, sem si rekla: Uau! in šla, kar sicer ne počnem, pogledat njegove fotke na internet. In ponovila: Uau! Danes v Delu berem povzetke tujih komentarjev njegove osebnosti in modnega sloga spod peres Saše Vidmajer in spet pravim: Uau! Prepisujem en njen odstavek in ženskam, ki hočejo videti pravega moškega na lastne oči, priporočam prelet internetnih strani. Takole piše Saša Vidmajer (jo imam na sumu, da je tudi ona porekla: Uau!) pod naslovom Ko normalnost postane popolna svežina: “Ni bankir in ne oblači se kot bankir, bančnikom noče stvari olajšati, temveč otežiti, govori jim, za seboj imam suvereno volilno telo in bankrotirano državo, je te dni zapisal novinar Simon Jenkis. Pripomnil je, da je grški finančni minister v tej branži naposled nekdo, ki “je videti normalno človeško bitje. To je začetek.’” No, kar se mene tiče, tak intelekt, suverena drža, natančno preštudiran modni slog, ki deluje ležerno, a je visokega plačilnega razreda zaradi kakovosti in skrbno zdizajniranih detajlov, predvsem pa samozavesten moški šarm, pač niso normalen pojav. Ne v  svetu, ne v Grčiji, da o Sloveniji ne govorim. Pa mi pokažite kakega Varufakisa med našimi vrlimi možmi, čakam predloge.

Varufakis Manca Košir

Dr. Manca Košir torej ve, kaj je pravi moški, ker ga je odkrila, videla na lastne oči, vsaj na spletu, zato zna nanj s prstom tudi pokazati. To je grški finančni minister, ki zna reči »Ne!« evropskim krvosesom, ustreza opisu in tistemu »Uau!«. Pravega deca odkriješ, uvidiš, zagledaš nenadoma, hipoma in takoj veš, da je to on, da je pravi.

Če je pravi, potem predvidevaš, da ga kot takšnega vidijo tudi drugi, iščeš potrditev zase. Zato avtorica predvideva, da enako vidi tudi npr. novinarka Dela, sicer pa velja, da je pravi moški predvsem »videti normalno človeško bitje«, kar je zgolj evfemizem za pravšnjost in pravost, ki se v realnosti prikazuje kot pravi intelekt, prava suverena drža, pravi modni slog in pravi samozavesten moški šarm.

Približno vse tisto, kar se v danih razmerah, kot so mnogi že ugotovili, najbolje uteleša v Luki Mescu, ki se svojega statusa »pop ikone«, kot odgovarja na vprašanje v nedavnem intervjuju, tudi zaveda, a ga moti.

Težava je seveda lahko, da pravega moškega kakšne druge oči vidijo v kom drugem. Zakaj ne bi bil za koga drugega pravi moški Branko Grims? Kaj točno mu že manjka? Bicepsi gotovo ne:

Grims pomladnik z bicepsi

So privlačnejši levi ali desni?

V eni izmed nedavnih študij so ugotavljali, da so v povprečju moški z desnega političnega pola privlačnejši od tistih na levici, republikanci so bolj pravi moški kot socialisti. Zakaj? Eden izmed odgovorov, ki jih ponuja časopisni povzetek, ponuja takšno razlago: tisti, ki se imajo za lepe, so pretežno antiegalitarci, antiegalitarizem pa je pozicija desnih volivcev:

Right-wing politicians are seen as more physically attractive than socialists and get more votes because of their good looks, a new study has found.

Researchers showed photos of anonymous political candidates to 2,500 people, and asked them to judge them on a scale from ‘very ugly’ to ‘very beautiful’.

Right-of-centre politicians were viewed as better looking, while those left-of-centre were generally seen as less attractive, the report found.

The study was carried out by experts in Sweden and Finland, and the politicians used were 1,357 Finnish council election candidates.

But the people asked to judge their attractiveness were from five non-Scandinavian countries including the USA and Britain.

Researcher Niclas Berggren at Sweden’s Ratio Institute said: ‘We found those candidates on the right were considered to look better than those on the left.

‘Studying the election results, we then found that they benefit from this “beauty premium” in the form of the votes they receive.

‘One explanation is that people who are seen or consider themselves to be beautiful tend to be more anti-egalitarian and hence more attracted to right wing politics.’

Mr Bergren said the study back up previous research in the business world which has found better looking people earn an average of 15 per cent more than those deemed less attractive.

He added: ‘The political right has always been more conscious of good looks.

‘But our study and previous research confirms the effects of beauty in western culture are universal.’

It was now hoped the research, published by the German Institute for the Study of Labour, would appear in a peer-reviewed scientific journal, Mr Bergen said.

Lepota politična

Razlagi manjka vsaj ena premisa, v nadaljevanju članka sicer delno pojasnjena: lepi moški, ki so desni politiki, se večinsko bolj zavedajo svojega dobrega videza.

Kakšna je torej vsebina tistega »Uau!«, ki je neznansko privlekel pogled Mance Košir? Pravost in pravšnjost sta v pogledu, ki vidi pravost in pravšnjost. In ker je socializem zdaj lep, bosta glede na politične preference posledično moška pravost in pravšnjost skrita v pravem političnem pogledu.

Pahorjeve kopačke, skrite v faktografijo

Kamilični čaj za predsednika republike. Tako blagega in medlega prispevka, dekoriranega v prazno faktografijo, pač ne bi pričakoval po vseh teh letih upravičenega in že dobro elaboriranega kriticizma na račun Boruta Pahorja. A druga stran Dela zmore tudi to. Dve omembi ‘čudaškosti’, pa še ti vezani na naravo obljube, je skoraj vse, kar zvemo o novih smernicah predsednikovega populizma in političnih iger všečnosti.

Kaj točno naj bi pomenila relativizacija v podnaslovu:

Če obljubi, da bo deset ur drsal, to tudi stori. Čiščenje kopačk mu gre od rok vsaj tako dobro kot formalne zadolžitve.

Ne, to ni ironija, to je tista previdna meja z ironijo, ki se skriva za še-vedno-faktografijo. Vrednotenje Mirjane Ule je spet distancirano in previdno do mere, da postane infantilno, ker je, pozor, obljube nekaterim skupinam treba izpolniti po nuji:

Ko gre za obljube, dane slovenskim športnikom, je te treba držati.

Kot da bil problem v držanju in ne dajanju obljub. Popolna in ultimativna ironija se skriva v dejstvu, da je najbolj kritičen del prispevka (ne)presenetljivo tisti, ki ne prihaja ne izpod peresa avtorja ali strokovnih komentatorjev, ki se trudijo zavito razložiti vse te silne predsednikove obljube, temveč iz ust dveh nogometašev. Res, hvala jima, da sta ob brcanju žoge izpolnila še novinarsko poslanstvo:

Koren in Novakovič sta bila v izjavi tehtna: »Reprezentanti nočemo sodelovati v politični propagandi in prosimo, da to v prihodnje upoštevate.«

Tehtna? Ja, to je ta predozirano razredčeni kamilični čaj. Poanta ni v tem, da bi se prispevek moral opredeliti do predsednikovega ravnanja. Je v tem, da se prekomerno trudi, da se ne bi.

 

Delo Pahor Žerdin obljube drsanej

Žerdin Pahor 2. stran obljube

 

 

 

Kavalirji in golobčki: Pahor in Kosorjeva v hrvaških in domačih medijih

Pogledal sem jo naravnost v oči in ji dejal: ‘Mi verjameš?’ Ona mi je odgovorila: ‘Če si to zaslužiš.’

Sluzasti stavek, ki so ga hrvaški mediji po srečanju Boruta Pahorja in Jadranke Kosor na gradu Trakošćan nadvse izpostavljali. V idiličnem ambientu sta se ob glasbi nekdanja predsednika vlad Pahor in Kosorjeva družila ob »neformalnem« spominu na četrto obletnico srečanja, na katerem sta se dogovorila o načinu reševanja dolgotrajnega spora o meji med državama. Vsaj tako so dejali.

Pahor Kosor ljubezen 24sata

Ni bilo trenutka, ko nam mediji ne bi slikali podobe srečnega para, polnega majhnih pozornosti in ljubkih gest. Nam je stekla solza v tej melodrami, smo zadrhteli v pričakovanju srečnega konca romance, če se že nismo utegnili vprašati, kdo nam režira tak romantični spektakel?

Solzavi dovtip o intimističnem zretju v oči v skrbno režiranem kontekstu nekakšnega ljubezenskega naboja razumem kot otipljiv dokaz smešni, bizarni melodramatizaciji srečanja  – za medijski pogled. Tudi vdoru filmičnega v politično areno, Pahorjevi verbalni in neverbalni komunikacijski invenciji. Prav zato sem pred dnevi na svojem FB profilu objavil vprašanje, ki je zvenelo retorično:

Pa kdaj bo konec te medijsko servirane ljubezenske melodrame? V medijski vukojebini, kjer nas vsi pitajo s takimi mehiškimi političnimi telenovelami, človeku dobesedno režejo pamet. Kdaj se bomo temu uprli? Sramota.

Hobby program naših političnih ljubimcev

Takoj lahko povem: nihče se ni uprl. Niti ne kaže najmanjše volje, dvomi so se potrdili. Medijske prezentacije omenjenega srečanja pri nas bi lahko označili za praktično enotno neproblemske: omejile so se na deskriptivno raven dogodka, celo hipertrofirano nevtralno opisovanje detajlov, brez poskusa trohice dvoma ali distance. Da smo kot državljani interpelirani v gledalce mehiške telenovele, nato pa igralci (beri: politiki) z nami manipulirajo, je naivnost par excellence.  Žal pravilna napoved, da na temo hobby programa (izraz Gregorja Golobiča) našega ljubimca v naslednjih dneh v resnih medijih ne bomo našli nobenega kritičnega prispevka, se je uresničila. Kaj nam to pove? Najlažje si odgovor predočimo, če si ogledamo nekaj odzivov hrvaških medijev v obliki naslovov:

FOTO: Nećete vjerovati što su Kosorica i Pahor radili u Trakošćanu (Danas)

Kada smo sjeli, pogledao sam je u oči i pitao vjeruje li mi… (Dnevnik) oziroma

Tako se to radi: Borut Pahor i Jadranka Kosor podigli spomen ploču (Dnevnik)

“Malo ljetno druženje”: Kosor i Pahor si otkrili ‘spomen ploču’ (24sata.hr)

Večernji list se je čudil odprtju plošče v spomin na nek prejšnji sestanek, katerega zgodovinski pomen sta si protagonista prejkone izmislila in prikrojila sebi v prid:

Na tome je mjestu, kažu, uspostavljeno povjerenje dvaju vodećih osoba, a time i Vlada pa čak i naroda. K tome, tvrde, ovdje je razvijeno i njihovo osobno prijateljstvo, koje traje i danas. U spomen na taj događaj čak su i postavili tablu sa zajedničkom fotografijom (čuvena usklađena crvena haljina i kravata) i s datumom prvog susreta. Drugim riječima – sami su sebi otkrili spomen-ploču! A u spomen na njihovu bliskost, muzeju Trakošćan ostat će ploča s njihovom fotografijom i natpisom kako su se tu prvi put sastali – tako dugo dok netko možda ne zaključi da se to baš i ne uklapa u prizor pred vratima povijesnog muzeja.

Podobno skeptični in začudeni so bili na index.hr, kjer se jim postavitev spominskega obeležja tudi ni zdela samoumevna. Pri Danasu so se podobno čudili samopromociji (»da su oni ti koji su doprinijeli završetku pregovora Hrvatske i njenom ulasku u Europsku uniju«), celotno dogajanje pa so označili za bizarnost dneva!

Pahor Kosor romanca Pri 24sata so se odločili za ironizacijo v obliki opisa pikantnih detajlov:

Pahoru na poklon boca travarice i još nešto…. Iako su rekli da neće biti poklona, Kosor je nakon ručka, na kojem su se posluživali zagorski specijaliteti, otišla u automobil iz kojeg je izvukla vrećicu za slovenskog predsjednika. Poklonila mu je bocu travarice, no u vrećici je bilo još nešto što je skrivala od fotoreportera. Tek mu je diskretno pod stolom pokazala što vrećica skriva.

Slovenski mediji pa…

Presenetljivo trakoščanske romantike in njenega vdora v politično scenografijo niso zagrabili niti rumeni mediji v Sloveniji – kot da bi bilo neumestno biti tabloidno pikanten, ko gre za predsednika republike. Popoln manko skeptične distance se manifestira že v naslovih najpomembnejših množičnih medijev:

RTVSLO: Pahor in Kosorjeva na Trakošćanu praznovala obletnico

Delo: Pahor in Kosorjeva spet v Trakoščanu

Planet Siol: Pahor in Kosorjeva ob obletnici v Trakošćanu zaplesala

Dnevnik.si: Pahor in Kosorjeva neformalno obeležila dogovor iz leta 2009

24ur.com: FOTO: Pahor in Kosorjeva zaplesala ob obletnici dogovora

Kao golupčići

Če so se hrvaški spraševali, kaj se bo zgodilo šele pri naslednjih obeležjih, če so že štiri leta tako pomembna, da si zaslužijo spominsko ploščo,  bi bil resnično pravi izziv, čemu so ocene povišane vrednosti sladkorja v krvi ostale v slovenskih medijih tabuizirane. Je Borut Pahor nedotakljiva božanska ikona? Smo znova priča spontanemu črednemu nagonu novinarjev in urednikov, velja k temu prišteti še »spontano« politično orientacijo urednikov, ki mora pomagati k temu, da predsednik republike ohrani prave rejtinge priljubljenosti? V kakšni meri je prostovolja mentalna kastracija novinarskega ceha v Sloveniji res prostovoljna? Kdo bi vedel. Posledice so jasne: kastracija ne proizvaja le invalidnih medijev, zmaguje tudi nekritičnost državljanov, ki jo na veliko proizvajajo prvi. Kjer ni kritičnih novinarjev, bodo tudi državljani pohlevna čreda; karikaturne učinke slednjega pa si lahko ogledamo prav v trakošćanskih epizodah. Če so, skratka, slovenski mediji dogodek jemali »resno«, ga hrvaški niso. Če so bili prvi seriozni, so bili hrvaški cinični. Če so prvi pokazali popoln manko distance, je drugim z njo uspelo. Novinar Večera se tako celo seriozno trudi z opisi modnih dodatkov, kot da gre za politično bižuterijo najprestižnejšega ranga pomembnosti:

Kosorjeva in Pahor tokrat nista bila barvo usklajena, kar je veljalo za njuno prvo trakošćansko srečanje in tudi za mnoga kasnejša. Rdečo kravato in rdečo obleko je zamenjala nekoliko bolj neformalna oprava. Pahor je nosil temno obleko z belo srajco brez kravate, Kosorjeva pa poletno večbarvno obleko brez broške, ki je bila njen zaščitni znak.

Novinar Večernjeg lista je iste podrobnosti opisal z neskrito ironijo:

Napomenimo da za ovu zgodu njih dvoje nisu bili modno usklađeni. Pahor, u klasičnom odijelu svojoj prijateljici u haljini s cvjetnim uzorkom i bisernim nakitom, donio je buket roznih ruža. Nakon izjava novinara zajedno su ručali iza zatvorenih masivnih vratiju zidova dvorca, stol je bio postavljen za dvoje, a poslije su u kafiću podno dvorca popili još po piće i srdačno se pozdravili. Unatoč “podvalama” od prošli put da su kao golupčići, ni ovaj se put nisu ustrezali od srdačnih poljubaca. U obraz.

Na ravni novinarskega diskurza, da poenostavim, zgodba o golobčkih Pahorju in Kosorjevi – če vzamemo ta opis za metaforo pristopa –  za naše medije, vse po vrsti, ni bila ustrezna. Samocenzura je morala narediti svoje. Ne preseneča torej, če hobby programi trakoščanskega kavalirja ne smejo biti prepoznani za hobby program. Mit o romantičnem predsedniku republike mora ostati naša fiksacija, pa naj stane, kar hoče.

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

ARBITRAŽNI ŠKANDAL, ribje-repati sonet

»Je igre konec,« rekla je Jadranka
o (bivšem) arbitražnem sporazumu,
in eni so podvrženi zdaj sumu,
za oprat’ ga, nujen en bo, dva sestanka …

»Ti meni si, jaz tebi sem zaupal,«
dodal bo Borat, kleni naš predsednik
(romantični ji bil je sobesednik),
ki s katrco je, kakšni novi hupa …

Pa toliko bilo besed je, hrupa,
»uspeh uspehov« Pahorja bil vlade,
ljubezen je privrela izpod kupa

historičnih zgodb, pravljic, argumentov …
Zdaj drugi vod’jo igro incidentov,
Hrvaška hoče, sporazum naj pade.

In kaj poreče Desusova glav’ca?
Mar nov škandal odnesel bo Erjavca?

Kangler: »Podpora Pahorja meni je velik privilegij«

Boruta Pahorja sta tik pred predsedniškimi volitvami podprla dva velikana slovenske politike, Janša in Jelinčič. In to ironično na dan množičnih demonstracij proti vladi v Ljubljani in vala podobnih po državi.

Če bi moralno pokončnega politika vprašali, ali naj se veseli podpore Jelinčiča, bi ga bilo sram. Če bi ga na današnji GOTOF dan vprašali, naj se veseli podpore Janše, bi zardel še bolj.

Pahor je iz drugega testa. Kot kandidat desnice je podporo razglasil za privilegij! Janševa podpora je zanj privilegij. Ni ga bilo nič sram, čeprav je taisti občutek premogel celo Janšev Planet Siol, ki je sprva objavil takle naslov, seveda ponosno in manj sramežljivo:

Pahor privilegij

… potem pa je ugotovil, da je vse skupaj malce preveč sluzavo, preveč pahorjansko, in se je cenzuriral. Zdaj objavlja drugačnega nad istim besedilom:

Pahor privilegij 2

Še več privilegijev

Ja, živimo v časih popolnih privilegijev. Od včeraj je Pahor skupaj z nami deležen privilegirane trditve, da so trenutno demonstracije delo stricev iz ozadja, ki se borijo spremeniti volilni rezultat v nedeljo.  Privilegirana teorija zarote iz ust osebe, ob kateri se sicer čuti očaranega. Ob tem je še namignil, da so tudi leta 2004 mediji stavkali na volilni dan. Še en konspirativni privilegij. Tako kot je imeti fucking medije, ki o tem ne znajo nič napisati. Niti o eni od desetih nebuloz, ki spremljajo Janšev včerajšnji nastop.

Nenadkriljiv miselni privilegij pa je Pahorjevo stališče o mariborskih demonstracijah. Pahor oporeka odstopu župana Kanglerja, ki ga prepričljivo zahtevajo občani. Se pravi, da bi verjetno tudi njegova SD temu morala oporekati! In SD je v Mariboru opozicijska stranka. Ne pozabimo, nekaj dni nazaj je Kangler za predsednika podprl Pahorja, občutki so obojestranski. Takole se bere Pahorjev napad na predsednika republike in zastavljena beseda za župana:

Türk se je po Pahorjevem razumevanju postavil na stališče, da bi odstop mariborskega župana Franca Kanglerja rešil problem mariborskih demonstrantov. “Predsednik republike tvega zelo veliko, če bo s tem presedanom odprl Pandorino skrinjico.”

Pahor opozarja, da bi lahko demonstranti zahtevali tudi odstope pred preostalimi mestnimi hišami, parlamentom in vlado ter predsednika spraševali za mnenje. “To presega ne samo formalne pristojnosti predsednika, ampak lahko resno načne njegovo avtoriteto.”

Pahorjeva podpora Kanglerju

Pahor torej svari pred zahtevo po odstopu Kanglerja. Če se slednji hvali, da bo odstopil le, ako ga k temu odpokliče Janez Janša, s čimer je dovolj precizno pokazal na krivca in tistega, ki lahko reši situacijo in je odgovoren za nastalo stanje, zdaj vemo, kako bi postopal Pahor. Natanko tako kot prvi, ki bi Kanglerja lahko prisilil k odstopu, a ga ne želi prisiliti. Med politično agendo Pahorja in Janše pač nikoli ni bistvene razlike.

Pahorjevo zavračanje zahteve ljudi, da Kangler odstopi, enkrat več dokazuje stopnjo njegove polne otopelosti v razumevanju družbene realnosti. V eri politične ljubezni med Janšo in Pahorjem to morda niti ni pomembno. Kaj bi z realnostjo, samo da pleni njegovo naklonjenost! Ljubezen je vzajemna, že videna neštetokrat, polna komplimentov (seveda predvsem Pahorjevih do Janše), sicer z močno prevlado Pahorjevih vložkov dvorjenja in stanj očaranosti. Sploh ne gre dvomiti, da bomo vsi imeli še enkrat privilegij čuditi se stupidnosti državljanov. Zakaj? Ker želijo vedno znova spremljati ljubezensko zgodbo, prebirati sentimentalne politične doktor romane.

Če se Kangler ne bo zahvalil Pahorju za podporo in zraven še vsem medijem, ki njemu v dobro niso znali artikulirati ali celo zaznati bedne precedensa te poteze, bom to štel za zelo nedostojno ravnanje.

Brezvplivni Janković in ‘glupo je, ampak naše je’

Predstavljajte si, da padete v nemilost sicilijanski mafiji. Cosa nostra vam po svojem lepem običaju na mestu eksekucije v desno roko sredi zapuščene hale porine nabito pištolo in od vas zahteva, da si jo nastavite na čelo ter ustrelite. Nimate veliko možnosti, ker so vam – za vsak slučaj, ampak to že veste – povedali: »Če ne pritisneš, te bomo prerešetali sami, pred tem pa odbili obe ušesi in očesi.«

Je Cosa nostra na vas vplivala, ali pa ste le prijazno poslušali njen nasvet in izpeljali dejanje, za katerim ste hrepeneli celo življenje?

Dilema zveni bizarno – glede na neprostovoljno eksekucijo bi vprašanje imeli za totalno absurdno. Nobenega dvoma ni, da ste dejanje izpeljali pod prisilo in v razmerah, ko niste mogli ugovarjati. Nasprotno.

Vplivati vs. poslušati

No, dvomljivci obstajajo. Našo potrpežljivost in zdravo pamet znova preizkuša Zoran Janković, ki je skorajda že uporabil ves arzenal retoričnih obrambnih štosov, da bi se obranil pred očitki o nezakonitem vplivu na delo mestne redarske službe. No, na voljo ima le še pukšičevskega in turkovskega: z odlisičevanjem je, tako kot ta vlada, reševal gospodarsko krizo in dvignil mesečni budžet nekaterim gospodinjstvom…

Kaj točno je rekel Janković, ki lahko očitno pove karkoli in ostane cel? Takole:

»In sem kolegom, ki delajo v LPT-ju, dal nalog, da vse lisice odklenejo…. Na redarje nisem nič vplival… če pa govorimo naprej, redarji so me poslušali in odstranili lisice.«

Pustimo ob strani vse županove milostne retorične bisere in dejstvo, da je za nekatere medije, tudi v zgornjem TV nastopu, čisto odkrito priznal, da je dal nalog, torej ukaz, za odlisičenje pred Stožicami. Je z vidika ugibanj, ali se je vmešal v delo redarske službe, potrebno k temu še kaj dodati? Nadaljevanje razlage, ki gradi na distinkciji »nisem vplival nanje, so me le poslušali« je z vidika takega priznanja povsem odveč in tudi mimo njega ridikulozno na način, kot sem ga pedagoško ilustrativno opisal zgoraj: nekatere situacije so take, da izključujejo interpretativno možnost, po kateri je nekdo dejanje X storil neprisilno, prostovoljno in v skladu z lastnim uvidom v visoko smiselnost njegove izvedbe.

Ko bi se torej gospodje iz La cosa nostra znašli pred sodiščem in se branili z argumentom »Nanj nismo prav nič vplivali, le prisluhnil je naši filozofskemu modrovanju o tem, da je življenje nesmiselno, in nato pritisnil na sprožilec«, bi tega pač ne jemali resno. Kvečjemu kot prvovrstni cinizem.

Glupo je, ampak naše je

A ne pri nas. Nekateri (mediji) se pač še dalje trudijo v Jankovićevem dejanju uvideti nepomembno gesto, ali, tako kot Popović v zgornjem posnetku, nadvse benevolentno in hrabro gesto, vse kritike pa okvalificirati za prismojene moraliste. Čeprav morala s tem nima nič: zgornji primer jemljem za odličen dokaz temu, kako nas fenomen Janković v očeh tistih, ki ljubljanskega župana na vse kriplje branijo pod zastavo »antijanšizma« (»bolje on kot Janša in desnica«), dela za mentalne retardirance, argumentacijsko slepe in netenkočutne. Braniti Jankovića iz političnih razlogov vedno bolj pomeni zahtevo po pretvarjanju in tem, da smo butasti. Velja za medije, novinarje, politike, intelektualce in nas vse. V največ primerih pa takšno ravnanje prihaja s strani tistih, ki si ne želijo priznati, da je levica v Sloveniji popušila in da je omenjeni gospod le čuden surogat zanjo.

Kandidat desnice v Kočevju ni uspel. Bo na predsedniških volitvah?

Pahorjev politični marketing je unikaten. Stopiti na oder volilnega kongresa svoje stranke in najprej napovedati kandidaturo za predsednika republike, nato pa upati, da boš čez nekaj ur (!) zmagal na taistem kongresu, je približno tako, kot če bi Lionel Messi veselo naznanil, da kmalu odhaja v moštvo Manchester United, obenem pa upal, da ga takoj zatem gledalci sredi Barcelone razglasijo za najboljšega španskega igralca. Za naslednja štiri leta.

Imeti pogačo in jo hkrati pojesti

Vsega pač ne moreš imeti – Pahor se je z dvojno kandidaturo ves čas zaljubljeno igral z mislijo »to eat a cake and to have it« – na koncu se bo kaj hitro zgodilo, da bo izgubil vse svoje sladke sanje. Kakšen premislek ga pri tem sploh vodi? Pred kratkim časom sem opozoril, da ima zdaj pogoreli predsednik Socialnih demokratov nekaj smisla za filozofičnost, ki pa ga njegov narcisizem venomer sesuje. Ko se je pojavil na maratonu v Radencih, je Pahor vzpostavil relacijo med »vladati sebi« in »vladati drugim«:

Pred tekom sem si dejal: če mi ne bo uspelo premagati samega sebe, ne morem zmagati jeseni na predsedniških volitvah. Hvala in lepo se imejte.

Po včerajšnjem maratonskem kongresu SD v Kočevju pa je jasno, da bi si moral prišepniti naslednje:

Če mi ne bo uspelo premagati druge na kongresu, ne morem zmagati jeseni na predsedniških volitvah.

In druge bi premagal, če bi premagal sebe in svojo naravo. Dosleden mož bi takšno analogijo pri sebi moral razviti in iz nje potegniti trezno spoznanje. Zdaj pa se zdi, da bo v kampanji za predsednika republike zajahal ali še dalje jezdil točno tistega konja, zaradi katerega je včeraj postal luzer in je bil glavni očitek proti njemu: svojo nenavadno in dolgotrajno priljubljenost na desnici. Kot kandidat desnice pač na volilnem kongresu SD ni bil uspešen. Kdo bi moral biti ob tem žalosten?

Wo Janša war, soll Pahor werden

Medijski odzivi na Pahorjev poraz so v ti. Janševih medijskih satelitih pretežno obarvani v črne tone. Neizmerna žalost antinovinarjev (morda bi Pahor moral kandididati na kongresu SDS naslednjo pomlad?) se pričakovano artikulira na tri načine: strici iz ozadja so znova zmagali in porazili čudovitega Boruta; hvala bogu, da je zmagal Lukšič, sledi popoln polom levice in to je dobro za »nas« (ja, ti antinovinarji že dolgo ne skrivajo več svojega političnega navijaštva), ali v duhu svarila pred radikalizacijo levice pod vodstvom Lukšiča, ki bo slaba za »nas« in državo v celoti. Na desnici se pojavlja še eno zlobno pričakovanje, ki se glasi: čudovito, z zavrnitvijo Pahorja bodo socialni demokrati stopili na pot LDS in Zaresa. Vsi po vrsti izdajajo, kako visoko je kotiral Pahor pri njih vsa ta leta. Sam sem, priznam, nehote pomislil na njihovo nezavedno formulo: Wo Janša war, soll Pahor werden.

Dvojna medijska zarota

Strici iz ozadja so v dvojni vlogi, napadajo nas in medije dirigirajo tudi proti Jankoviću. Jankovićeva »afera Durs« v luči domnevno negativnega pisanja medijev o predsedniku PS je bila s strani predsednika vlade v intervjuju za Pomurje.com označena za instrumentalizirani obračun na levem političnem spektru. Se pravi, levi mediji obračunavajo z levimi:

Tudi na področju medijev? Vas je recimo presenetil zadnji medijski stampedo na Zorana Jankovića tudi s strani medijev, ki so blizu tranzicijski levici?

Večina medijev v Sloveniji je instrumentaliziranih bodisi za obračun z nami, izvorno demokratičnimi strankami, ne glede na to, ali smo v vladi ali v opoziciji, bodisi za medsebojne obračune v levem političnem spektru. In v ta zadnji sklop sodi vprašanje, ki ste ga postavili.

Če upoštevamo še konspirativno podmeno o menda stričevskih medijih, ki so sesuvali Jankovića, ni več daleč teza, da bodo razglašeni še za krive Pahorjevega poraza. Ampak da ne bom preveč kritičen do bivšega predsednika vlade: biti hkrati ikona desnice in predsednik levičarske SD je svojevrsten podvig, ki se posreči le najbolj zvitim.

Janšev hat-trick

Klasičen Janšev hat-trick, to pot res velikopotezen in z ogromnimi posledicami – sesuješ Pahorjevo pokojninsko reformo, omejiš referendumsko pobudo in se za nameček pridušaš, da že tri leta nismo izpeljali nobene reforme, zaradi česar so danes iz Bruslja jezni na Slovenijo. S tem si storil vse troje: pokazal, da ti ni mar za blagostanje države, zanikal svojo lastno referendumsko svetinjo, na katero si se ves čas zaklinjal, in nato še pokazal s prstom na druge, namesto nase: primite tatu! Se pravi, ni ti mar za ekonomsko blagostanje ljudi, niti za voljo ljudstva in niti za resnico.

No, in potem izza vogala pokuka Pahor in med nervoznim vlečenjem paličic, ali bi bil morda predsednik države, stranke ali le sodelavec Catherine Ashton, zadovoljno zaploska svojemu šefu, ki zmore veličasten hat-trick. V njegovo mrežo! No, saj bi tudi Pahor izbral vse tri službe, če bi mogel. A si misli: tudi če ne bom nič od naštetega, bom še vedno Janšev oproda. Še pomnite, tovariši, kako je bilo?

Leto nazaj:

Janša: Pokojninska reforma ali smrt? To je propaganda.

Pokojninska reforma ali smrt, pokojninska reforma ali nestabilnost, pokojninska reforma ali ne vem kaj … To je zgolj propaganda. Popolnoma jasno je, da predsednik vlade, ki ima politične izkušnje, ki gredo vsaj 25 let nazaj, ve, da vlada ne more dobiti pokojninskega referenduma. On to ve.

Danes:

Janša: Bruselj oster, ker v treh letih nismo izpolnili niti ene zaveze

Še vedno manjkata reformi pokojninskega sistema in trga dela, fiskalni ukrepi pa so nedorečeni, meni Bruselj. Ministrstvo za finance zagotavlja, da se zastavljenim ciljem že približujemo, Janša pa meni, da mora biti Slovenija verodostojnejša.

“V letu 2011 ni bila sprejeta nobena velika strukturna reforma. Izzivi, opredeljeni že lani, tako ostajajo pomembni tudi v letu 2012,” poudarja Evropska komisija in svari, da so zaradi krepitve pritiskov trgov verodostojna in trajna fiskalna konsolidacija, sanacija bančnih bilanc in pokojninska reforma še nujnejše kot pred letom dni.