Juncker in politična retorika srčkov

Nekaj srčkastega se dogaja v mediatizaciji politike: relativno redko, a vedno pogosteje postaja infantilna retorika ljubezni in sline s strani politikov zelo konkretno dejstvo. Časi, ko se je večni šef opozicije v naši državi pritoževal, da je prejel pismo Boruta Pahorja, zaradi katerega ima še zdaj lepljive prste, so že obdobje pozabljene romantične metaforike. Danes se ob politikih cedi in naokoli dobesedno letijo srčki in poljubi.

Infantilizacija politične retorike ljubezni, ki smo jo ob prvem obisku predsednika Evropske komisije Jean-Clauda Junckerja v Sloveniji videli na vsakem koraku, se ni manifestirala le v sočnih bližnjih objemih s sogovorci, menda zanj zelo značilnih, temveč tudi v pocukrani simbolografiji, katere del je postal npr. njegov ljubko srčkasti podpis pod dokumente v slovenskem parlamentu. Skorajda bi smeli izmeriti, ali njihova velikost, srčkov namreč, raste premo sorazmerno s tendenco izogibanja resnim političnim temam.

juncker-srcek

Junckerjev parlamentarni srček. Vir: Dnevnik 24ur.com

Če so edini svetel zgled nasprotovanja komunikacijski neresnosti gosta predstavljale brezkompromisne reakcije mladih na pogovoru s Cerarjem, Junckerjem in Violeto Bulc, saj je predsednik Komisije prišel na obisk le dan po tem, ko je ta objavila t.i. Belo knjigo o prihodnosti Evropske unije, ter se nato iztekle v svojevrsten ukor zlizanemu političnemu infotainmentu, na kakršnega očitno stavijo omenjeni politiki, so domači mediji poskušali blažiti podobo s tezo o Junckerjevem nestandardnem slogu komunikacije z dolgim repom. Na omenjenem pogovoru z mladimi je namreč fant iz občinstva predlagal, da Juncker podeli klofuto tudi Cerarju, če jo je že Orbanu, zaradi postavitve ograje na meji. Skratka, enaki infotainment vatli za vse!

Novinarji so nas v sliki in besedi prepričevali, da je njegov sproščeni slog nekaj, na kar se moramo pač navaditi, da takšen pač je, in nam vrteli stare posnetke njegovega trepljanja po Cerarjevi zadnjici in zakrivanja oči, klofutanja diktatorja Viktorja Orbana, pozdravnih poljubov na čelo in podobno.

Srček kot emblem

Seveda morda drži, da takšen pač je in da je takšen njegov slog političnega obnašanja. Ampak čemu bi nas moralo to dejstvo zadovoljiti? Težko bi dejali, da je Junckerjev srček nastal le zato, da bi plenil našo medijsko pozornost, da je pahorjanski moment nekakšnega flirtanja z ljudstvom. Izpadlo je namreč, da je ravno ljubezen qua ljubezen ključen moment, na katerega je stavil, ko se je laskajoče naslavljal na slovensko javnost in modrost tukajšnjih ljudi. Predvsem pa, predvidljivo, na besedo ljubezen v imenu naše države.

Emblematika srčka tematsko nadaljuje vso pikanterijo zasebnih pogovorov med vpletena, kakršno je v mikrofone ujela komercialna POP TV. Sprehajalni dialog med Junckerjem in Cerarjem je izzvenel depresivno in samopomilujoče za nekoga, ki si tako želi bližnjih kontaktov: seveda sta morala sobesednika takoj priti do najatraktivnejše teme – seksa. Če so ti. resni mediji sramežljivo izpuščali te vrste sočne detajle obiska, bržkone z argumentom o nerelevantnosti, so jim komercialni in rumeni dajali pričakovani prostor. Težava je seveda, da se človek ne more prikloniti enim nasproti drugim. Srčkasta koketerija je še kako bistvena za razumevanje bistva politike, ki smo ji priča.

Golf or sex? Yes, please!

Če so nekateri novinarji zelo radi ponavljali, da sta se v svojih srečanjih najmanj šestkrat krepko objemala, trepljala in skorajda nežno poljubila, pozornemu gledalcu ni moglo niti uiti, da je naš premier v zmedenosti pričakovanja novega v nizu pozdravnih poljubov kdaj celo znova nastavil lice, a se je celo Juncker v tistem hipu naveličal.

Ko si je predsednik Evropske komisije zaželel razprave o golfu in seksu, mu je Cerar predvidljivo servilno ustregel. Da seksa, je zatrdil ne dovolj oddaljen od kamer, ne igra pa golfa, je odkrito priznal. Predsednik Evropske komisije, očitno velik ljubitelj ljubezenskih zadev, mu je resignirano, morda le hudomušno, odvrnil, da sam ne počne nič od obojega.

juncker-cerar-seks-pop-tv

Vsebinski pogovori in njihovi podnapisi. Dnevnik 24ur.com

Cerarjeva retorika ljubezni

Cerar je lansko jesen sam na veliko razpredal o pomenu ljubezni in poskušal, kot sem že pokazal, narediti še etimološki jezikovni korak naprej – pokazati, da je ljubezen (angleški »love«) nenaključno vsebovana tako v besedi »Slovenija« kot v besedi »človek«. Skratka, Slovenci da smo proto-humanisti in proto-ljubitelji:

»In če pomislimo, koliko ljubezni je bilo potrebno, da smo kot številčno majhen narod skozi stoletja obstali in nato celo ustanovili lastno državo, verjetno ni naključje, da je angleška besede ljubezen (»love«) – in angleščina je danes eden najpomembnejših jezikov sveta – vsebovana tako v slovenski besedi človek (č-LOVE-k), kot tudi v besedi Slovenija (S-LOVE-nija).«

S tem se je, za razliko od objemajočih se Junckerja in Pahorja, preizkusil še v nenavadni akademski vaji utemeljevanja ljubezenske substance slovenskega naroda. V vlogi, zaradi katere je nenazadnje verjetno bil izvoljen – kot univerzitetni katehet z visoko krščansko moralo in občutkom za pravičnost.

No, v tem je bistveno drugačen od npr. Junckerja in tudi predsednika republike. Če se recimo Pahorju doslej ni bilo težko postaviti v igralsko vlogo upodabljanja ljubečega in celo hliniti gruljenje v odnosu do političarke Hrvaške – v igri zaljubljenosti, ki jo je svojčas igral kot golobček v odnosu do svoje Jadranke – je ravno ta fizični stik Cerarjeve siceršnje zadržanosti in Junckerjeve gestikulacijske in verbalne prostodušnosti že po sebi proizvedel komične učinke.

juncker-cerar-pozdrav-24ur

Ena izmed fotografskih upodobitev bližnjih pozdravov: iz članka na 24ur.com

Junckerjeva ljubezen do Cerarja

Ker je bila tovrstna naklonjenost v zraku, ni bilo strašno presenečenje, ko je premier na svojem Facebook profilu po odhodu gosta ocenil, da se je predsednik Juncker »zaljubil v Slovenijo«. Da je »začutil našo ljubezen«. Ne vemo, ali je njegova eksegeza narejena (tudi) na podlagi narisanega srčka. Vendar je premier bil nekoliko sramežljiv v opisu tega, kar je ob koncu dvodnevnega obiska v Sloveniji prepoznal kot Junckerjevo »lepo sporočilo o Sloveniji«.

cerar-juncker-ljubezen

Video z izbruhi ljubezni. Vir: Facebook profil Mira Cerarja

V pripetem video posnetku slišimo namreč še kaj več od naštetega. Luksemburžan začne z že omenjenim Cerarjevim metanivojskim oglaševalskim branjem imena naše države, ki ga sporočilno vrača pošiljatelju:

Love is in the name of this country. This is not only symbolic, this is translating deeper feelings of Slovenian people.

Nato pa nagovor konča z naštevanjem stvari, ki jih pri Slovencih bojda ljubi. Recimo modrost naših ljudi in seveda, čisto na koncu in z neskritim nasmeškom, našega predsednika vlade!

Lepo sporočilo o Sloveniji se torej konča z lepim sporočilom o ljubezni do Cerarja. Kot je zapisal dr. Bogdan Lešnik: »Res, človek postane kar homofobičen«. Če ne bi vedeli, da so dejansko na delu preizkušene mediatizacijske tehnike politikov, ceneno opremljene s srčki in drugimi ljubezenskimi bonbončki, bi ljubezensko »dogajanje« res lahko šteli za nadvse razumen sklep. Je pač tako hudo, da si politika obupno prizadeva najti svojo pozornost tudi tam, kjer zlahka manipulira s čustvi in sklepanjem državljanov.

Več:

Cerarjeva retorika ljubezni

Cerarjeva retorika ljubezni

Kdaj se je v diskurz predsednika vlade prikradla ljubezen? No, sprva je bila vera in z njo je, nekam pričakovano, prišla tudi ljubezen. Zdi se, da je vera gospoda predsednika vlade Mira Cerarja zelo močna. Tokrat vera v Slovenijo.

Pred nekaj dnevi je v svojem govoru na državni proslavi ob dnevu suverenosti v Kopru dejal, citiram: »Moja vera v Slovenijo je vedno bila in ostaja neomajna«.

Poceni je pihal na dušo državljanom, izpostavil domoljubje, odločnost in pogum. Poudarjal je temelje naše državnosti. S tem pa tudi temelje naše nove samozavesti in odgovornosti. Čutimo bolečino v želodcu? No, recimo da verjamemo v te domoljubne besede. A je verjetno treba verjeti tudi angleškemu pisatelju Samuelu Johnsonu, ki je dejal, da je domoljubje zadnje zatočišče malopridneža. Njegovi izbrani izrazi.

mmc-cerar-suverenost-ljubezen

Video insert z objave na MMC: poročilo o proslavi

In potem je sledilo presenečenje. Po tistem, ko je pritrdil svoj veri v Slovenijo kot demokratično in pravno državo, ki spoštuje človekovo dostojanstvo in daje mladim generacijam realno upanje in možnost, da bodo živeli polno življenje, je nadaljeval še bolj osupljivo. Začel je govoriti o ljubezni. O pomenu ljubezni, ki drži življenje pokonci. Ne samo posameznikovo, tudi naše skupno. Pred nami se je Cerar razodel kot človek. Take so njegove srčne besede iz govora:

»In če pomislimo, koliko ljubezni je bilo potrebno, da smo kot številčno majhen narod skozi stoletja obstali in nato celo ustanovili lastno državo, verjetno ni naključje, da je angleška besede ljubezen (»love«) – in angleščina je danes eden najpomembnejših jezikov sveta – vsebovana tako v slovenski besedi človek (č-LOVE-k), kot tudi v besedi Slovenija (S-LOVE-enija).«

Veliko ljubezni, kajne? Kamorkoli pogledate, karkoli rečete! Epifanija človeka, ki je Slovenijo obdala v bodečo žico, je verjetno na dan suverenosti delovala suvereno le za eno osebo. Njega samega.

Kako je s tem ljubezenskim napojem? Ali drži, kar je nakladal Cerar? Ne drži. Da bi obstajala kakšna nenaključna povezava med slovenskima izrazoma »človek« in »Slovenija« ter angleškim izrazom za ljubezen, »love«?

Malce jezikoslovja in etimološke analize ne more škodovati. Angleška beseda ‘love’, ljubezen torej, prihaja iz staroangleškega glagola »lufian«, kar seveda pomeni »odobravati, ljubiti, ljubkovati, ceniti«. Samostalnik »lufu« je pomenil ljubezen, privlačnost, prijateljstvo. Beseda je protogermanskega izvora, prihaja iz *lubo in spet pomeni ljubezen.

Beseda človek, kot vemo, prihaja iz praslovanščine, kjer je *čelovek zloženka, pravi Marko Snoj. Njen prvi člen je soroden praslovanskemu izrazu *čelad, kar pomeni »veliko družino«, »rod«. Drugi del besede človek prihaja iz litovskega *vaikas, kar pomeni »otrok«. Prvotni pomen besede človek je torej »otrok družine, rodu«. Premier Cerar se zato hudičevo moti, ko meni, da ni naključje, da slovenska beseda »človek« nenaključno vsebuje angleško besedo ljubezen, love. Ne, te črke vsebuje popolnoma po naključju.

In tudi slovenska beseda Slovenija popolnoma po naključju vsebuje angleško črke angleške besede ljubezen, love. Po nekaterih domnevah prihaja beseda »slovenski« iz izraza za prebivalce ob reki Slova ali Slovy. Indoevropska baza zanjo je *kleuh, kar pomeni »čistiti, umivati, izpirati«. Po neki drugi, starejši razlagi, naj bi ime ljudstva *Slovene bilo izpeljano iz praslovanskega izraza *slovo, kar pomeni ‘beseda’. Cerarjeva teorija je s tem popolnoma padla v vodo. Izpadlo je, da je zgolj poceni verbalni in besedotvorni populizem.

Retorika ljubezni, ki jo uganja Cerar, je zaenkrat le to – prazna politična retorika. Ni se še povzpela na raven Pahorja, ki mu ni težko sebe postaviti na raven upodabljanja ljubečega – v igri zaljubljenosti, ki jo je svojčas igral  kot golobček v odnosu do svoje Jadranke.

Filozof Søren Kierkegaard je dejal, da je politika egoizem, preoblečen v podobo ljubezni. A zdaj razumemo danskega misleca? Če bi politiki govorili o svoji zasebni ljubezni, ženah in ljubicah, bi pogojno še razumeli. Toda ko vzhičeno razpravljajo o ljubezenskem izvoru slovenstva, o naši lastni ljubezenski biti, o ljubezenskem izvoru vseh nas, potem je to tako sladkobno patetično, da se moramo prijeti ne samo za denarnice, ampak tudi za boleče srce.

cerar-vera-v-slo-neomajna-mmc

Glavni poudarek s proslave že v naslovu MMC RTV SLO: njegova vera

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

LJUBEZEN JE (LE) BESEDA, sonet

Tu manj nevarni se mu zdijo zdrsi,
namesto etike proslavlja – besedišče,
človeka in ljubezen v Kuri išče.
»V Sloveniji je ‘love’,« se je izprsil,

namignil nam, da ima pri tem zasluge
in – pri Angležih vsaj – s tem več ugleda?
Sporoča, da ljubezen je beseda.
Okrog je zrak. Folk mrkne naj od tuge!

Ko puhli flanc napade zgodovino,
lahko nas zaskrbi za domovino.
Četrt stoletja dol po toboganu –

to pomni folk. Elita: rop po planu.
Ko gledaš ga, ne moreš brez občutka:
v propad nas vodi ta osladna lutka!

Prostitutke in medijski zvodniki: kako so Janšev tvit soustvarili novinarji

Zdaj, ko so celo pri Svetu Evrope obsodili Janšev tvit na račun novinark RTV Slovenija Eugenije Carl in Mojce Pašek Šetinc, kar so označili za najvišjo obliko pritiska na novinarje, ko so na nedopustnost žalitev opozorili celo Novinarji brez meja, je morda prišel čas za kratko rekapitulacijo motivov Janševih permanentnih verbalnih napadov na novinarje.

Janša tvit svet Evrope

Njegove pritiske na medije bi lahko v grobem razdelili na realne, konkretne intervencije vanje, dolgo bojevane vojne z njimi s pomočjo npr. državnih lastniškim deležev in nadzornih svetov, kakršnim smo bili priča predvsem v njegovem mandatu 2004 do 2008, ter na tiste druge, diskreditacijske, verbalne, propagandne.

Slednji se kažejo predvsem v oblikah uporabe diskreditacijskega jezika, norčevanjih, žalitvah, smešenjih in v zadnjem času tudi seksizmih. Česar Janša v svoji previdnosti ni uspel izreči v kamere, mu je največkrat uspelo v navidez varnem zavetju tviterja.

Vojna z mediji in novinarska voljnost

Konkretni pritiski in zavojevanja so dosegli svoj vrhunec upora v novinarski peticiji leta 2007, še danes eni največjih Janševih bolečin, ki je ne more pozabiti, pa tudi kontrareakcijo njemu v podporo v Steinbuchovi antipeticiji, ustanovitvi ZNP in nastanku brezplačnikov, ko se je Janša po delnem neuspehu odločil zamenjati strategije neposrednega osvajanja medijev in za eno leto prešel v gverilske taktike delovanja. Nikoli ni priznal, da so bili brezplačniki njegovo finančno in uredniško maslo.

Čeprav še danes zanika svoj neposreden vpliv ali poskus vpliva na medije, pa nikoli ni bilo pravega dvoma, da so bili v njegovem prvem polnem mandatu sprva lastniško in nadzorniško, nato pa uredniško in vsebinsko v večji meri njemu podrejeni naslednji: STA, RTV Slovenija, Delo, Večer, Primorske novice. Kasneje so se jim pridružili še nekateri.

Dolga leta sem kritiziral novinarsko nesenzibilnost in neobičajno solidarnost v odnosu do novega političnega škornja, ki so ga v posameznih kolektivih novinarji preprosto sprejeli kot novo neizbežno dejstvo, brez posebnega upiranja. Vsa čast izjemam, toda bile so preredke.

Kot dober zgled upora žal ne bi mogel izbrati nobenega: na STA so se v veliki meri podredili direktorici Alenki Paulin in odgovornemu uredniku Borutu Mešku, na RTV Slovenija je vladal triumvirat Možina (direktor TV Slovenija), Vasle (direktor Radia Slovenija) in Guzej (generalni direktor), družbo pa jim je delal Stane Granda kot predsednik programskega sveta. Primer Dela je sorazmerno dobro dokumentiran, rokave sta na misiji najbolj zavihala Danilo Slivnik in Peter Jančič.

Na Večeru sta se za predsednika vlade žrtvovala zakonca Milan Predan in Darka Zvonar Predan, pomočnikov ni manjkalo. Na Primorskih novicah so ob pomoči župana Borisa Popoviča delo ob drugih opravili Sergej Škrlj, Tino Mamić in Suzana Zornada Vrabec.

Vendar je bila bolj od navedenih problematična molčeča večina, vdana v usodo, sprijaznjena in indignirana v zelo omejenem obsegu. Dobro dokumentiran je npr. primer uredništva Večera, ki je kolektivno javno zapisalo, da pri njih ni političnih pritiskov in cenzure, čeprav so se v pisarnah istočasno spotikali ob ti. bunkerje.

Predsednik vlade kot dežurni urednik

Kot je za New York Times nekoč povedala njegova državna sekretarka, ki je ob vezani trgovini nakupa Dela v zameno za Mercator stopila na stran Boška Šrota, je Janša dnevno pisaril urednikom slovenskim časopisov in zahteval spremembe naslovov in vsebin. Toda ko je zaradi izgube politične moči in delno vendarle pritiska novinarjev začel upadati njegov neposreden vpliv, je prišel leta 2008 še poraz na volitvah. Glede svojih  strasti v odnosu do njih je za nekaj let bil prisiljen staviti na svoje zveste medijske satelite in novinarske pribočnike, ki so mu še ostali in še ostajajo, dokler se leta 2015 ni odločil za naskok s projektom Nove 24, začel zbirati denar ter prepričevati delničarje v korist nove medijske hiše, ki bo »normalizirala« nenormalno medijsko stanje. Kot izkušeni politik se za nameček zaveda, da se politične bitke danes ne dobivajo brez konstrukcij medijske realnosti – te so odločilne.

Ves ta čas, vsa ta leta, pa je skupaj s svojimi političnimi privrženci nadaljeval s strankarsko diskreditacijo vseh medijev, urednikov in novinarjev, ki so mu slikali neljubo resničnost, za katero je presodil, da ni usklajena s podobo in stvarnostjo, v kateri je on nezmotljivi vladar.

Kalifati in džihad

Velik del intenzivnega diskreditacijskega diskurza je bil vezan na zapise na spletni strani SDS, kjer nikoli ni zmanjkalo stigmatizacij in žalitev, na nastope v parlamentu, različne intervjuje ali medijske pojavitve, nekaj časa tudi na anonimne zapise nekega Tomaža Majera. V njih je vedno znova odkrival zarote, njemu nenaklonjena komunajzarska trobila, »uradne liste tranzicijske levice«, novinarske politkomisarje in Goebbelsove podanike.

Ko je leta 2011 Janša prešel na tviter, je počasi začel odkrivati neslutene propagandne možnosti tega socialnega omrežja in jih s pridom uporabljati. Postajal je vedno bolj drzen, besede so postajala vse težje, novinarjem pa znova običajno ni bilo mar, napade nase so največkrat stoično prenašali brez ugovora. Že leta 2014 je npr. Janša na svojem tviter računu označil Delo za »uradno glasilo kalifata«. Ne, nič se ni zgodilo.

Janša tviter Delo kalifat kristjanofobija

Spomnim se, da sem prvi opozoril na nevzdržen sovražni govor, ki ga je z oznako »opankarski žurnalizem« Janša sprva usmeril v novinarko Gordano Stojiljković, potem pa še v druge. Še pred tem sem dolga leta svaril pred posledicami diskurza »ad hominem« v domačem političnem govoru in ga konkretno ilustriral. Sledili so napadi ne Erika Valenčiča kot »potencialnega terorista«. V nekaj zapisih sem analiziral Janševe večletne pritiske na novinarje skozi podeljevanje »piškotkov« – in ni se težko prepričati, da se nanje nihče ni odzval vse do danes.

Težava je morda celo v tem, da teh razbohotenih diskreditacij v njihovi bogati paleti variacij, vse od žalitev, kompromitacij, posmehovanja in šovinizma, niti ne znamo misliti. Šele kasneje nastopi težava z reakcijskim pogumom in posledično bojaznijo upora. Verjetno se nekateri novinarji celo tolažijo z povsem napačno taktiko, češ treba ga je ignorirati. Prepričan sem, da ta nikamor ne vodi.

Novinarski soustvarjalci

Ko se danes morda kdo čudi, zakaj se je Janši nenadoma »poslabšalo« in je postal izjemno žaljiv, zakaj je začel licitirati medijske prostitutke in jim kot kakšen zvodnik predpisovati cene, potem tak ne res ne pozna okoliščin. Ne, ni se poslabšalo, neodzivnost je dobesedno tlakovala pot radikalizaciji njegovih diskreditacij, dajala mu je krila. Za sabo ima prakso stoterih podobnih tvitov, spregledanih in netematiziranih. In tudi te dni, po vseh reakcijah nase, z nezmanjšano ihto nadaljuje s svojim napadi ravno zato, ker se mu ne zgodi hudega. Ker ga mediji ne znajo ali nočejo kaznovati.

Zato je Janševe mačistične in šovinistične tvite treba razumeti. Kot logično nadaljevanje in stopnjevanje nesankcioniranega in neustavljanega govora, kot spregled in prijazno dopuščanje političnega propagandizma, usmerjenega v medije in konkretne novinarje, za katerega se nihče nikoli ni zares zmenil.

Janša je konsistenten, novinarji v svoji obrambi niso. Zato ni pretirano reči, da so njegovo radikalnost, ki jo razbiramo iz mačističnih tvitov, omogočili in soustvarili novinarji sami. Vendarle pa je treba priznati, da so se to pot, s tvitom o RTV prostitutkah, mediji pretežno le zganili na način, ki je dostojen, dovolj intenziven in ustrezno izčrpen. Upajmo, da je to znamenje prekinitve s poprejšnjo kilavo prakso.

***

Kratek vodič po nekaterih zapisih o Janševih diskreditacijah medijev na tej strani:

Novinarski opankarji

Novinarski piškotki

Novinarski teroristi

Novinarski kalifat

Novinarski Goebbelsi

Novinarska diskreditacija

Novinarski cinizem

Predsednikove vaje v ročnih gasilnih aparatih

Hvalevredno je, da so nekateri mediji opazili Pahorjevo zadrego z načelnostjo, ker je v okviru flirt projekta »Skupaj – spodbujajmo drug drugega« leta 2012 obiskal podjetje Marof Trade, mesto novodobnega slovenskega sužnjelastništva –  tudi po moji zaslugi. Kajti s tem, ko ga je obiskal, je promoviral tudi vse obsodbe vredne delodajalce v tem podjetju, ki so očitno načrtno in na najbolj podle načine izkoriščali tuje delavce. Njegov obisk je bil nehoteni priklon nevzdržnim kršitvam človekovih pravic in izigravanju delovne in finančne zakonodaje v državi, ki ji predseduje.

Vendar se je nemogoče znebiti občutka, da je Pahorjev medijski servis, kot temu pravi Hina, spet neutrudno opravil svoje delo in od predsednika republike ni želel izvabiti kakšnega otipljivega stališča o zatiranih tujih in domačih delavcih. Zanesljivo pri tem novinarji niso bili ali niso želeli biti vztrajni.

Med zelo redkimi, ki so uspeli iz njega izvleči pisno stališče o tej temi v času, ko je nekje pri Ormožu že igral novo dežurno vlogo gasilca in »opravil servis na ročnem gasilnem aparatu in napolnil tlačno posodo s pomočjo kompresorja na stisnjen zrak«, je bil časopis Svet24, za katerega so v njegovem kabinetu pojasnili:

»Predsednik republike Borut Pahor leta 2012 na obisku in delu v podjetju Marof Trade ni bil seznanjen s problemom izkoriščanja tujih delavcev ali sumom kršitve delovne zakonodaje v tem podjetju. Za to je izvedel nedavno ob poročanju medijev. Predsednik republike ob domnevni nezakonitosti ravnanja vodstva podjetja in ob podobnih nesprejemljivih praksah izkoriščanja delavcev opozarja na nujnost učinkovitega sankcioniranja in poudarja očitno potrebo po učinkovitejšem preprečevanju takšnih protipravnih praks. Predsednik se je tudi v tem podjetju, kot v ostalih, kjer je opravljal podobne delovne prakse, med, pred in po delu pogovarjal z zaposlenimi. Značilnost pogovorov v tistih časih je bilo pogosto pritoževanje nad nizkimi plačami, izkoriščanje delavcev, kot se omenja v tem podjetju, pa ni bilo omenjeno. Predsednik ni seznanjen, ali se je to dogajalo že pred slabimi štirimi leti, ko se je za en dan mudil v podjetju Marof.«

Bi smeli biti s pojasnilom zadovoljni? Nikakor. S klasičnim instantnim izgovorom, da »ni vedel«, se je predsednik seveda razbremenil neposredne odgovornosti za svoje medijsko flirtanje na terenu med žaganjem hlodovine. Ja, seveda verjamemo, da ni vedel, toda pričakovali bi, da bo teža moralnega bremena zanj nekoliko večja in se ne bo zadovoljila zgolj s pobožno ugotovitvijo o »učinkovitem sankcioniranju protipravnih praks«, ki da ga potrebujemo.

Pahor gasilec

koda 4 – 11.00 predsednik republike Borut Pahor se bo v okviru projekta Skupaj – spodbujajmo drug drugega na povabilo prostovoljnega gasilskega drustva Ormoz za en dan pridruzil njihovi enoti; ob 12. uri bo predsednik republike na voljo za izjave; Gasilski dom Ormoz, Ljutomerska cesta 1, ORMOZ

Popolnoma nezadostno je tudi pojasnjevanje, da se je takrat pogovarjal z zaposlenimi, a so mu omenili »zgolj« nizke plače, da pa se nad izkoriščanjem niso pritoževali. Spet nekaj,  kar je v funkciji hipne razbremenitve odgovornosti predsednikove vloge leta 2012, ob njegovem obisku.

Tako zelo značilno ob tem umanjka kakršna koli perspektiva, znotraj katere bi nam Pahor, ker še naprej izvaja projekt in apelira na »spodbujanje drug drugega«, povedal kaj motivacijskega v tem hipu– kaj storiti zdaj, kako razrešiti težave v številnih podjetjih, ko delavci ostajajo brez plačilnih listov, brez nakazanih prispevkov, delajo brez pogodbe o zaposlitvi? Da bi se javno vprašal, zakaj takšnim delodajalcem niso izdane kazni in prepovedi, zakaj lahko z prezaposlovanjem delavcev izigravajo finančno in drugo zakonodajo. In končno, kot pravi žalostna statistika, v zadnjih sedmih letih (do leta 2015) ni bilo sprocesiranih kar 17.000 (!) kaznivih dejanj zoper delovno razmerje in socialno varnost, pri čemer so v zadnjih petih bili do obsodbe pripeljani le trije (3) primeri.

Vse to so dileme, za katere ima veliko moralno odgovornost in dolžnost, da bi ji odprl in terjal rešitve. Pahorjevi piarovci so ob akciji »Skupaj – spodbujajmo drug drugega« njen namen opisali z visokoletečimi frazami o srečevanju s težavami različnih kategorij prebivalstva in iskanju rešitev zanje v neposrednem stiku z ljudmi:

Gre za eno od oblik srečevanja in razpravljanja o sedanjosti in prihodnosti Slovenije, zlasti skozi skupno delo, probleme in priložnosti. Z delavci, kmeti, ostarelimi, nezaposlenimi, mladimi, inovatorji, umetniki, študenti, podjetniki in drugimi se bo Borut Pahor sredi njihovega dela seznanjal z njihovimi problemi in njihovimi pogledi na možne rešitve.

Skratka: če bi resno mislil in verjel v svoj projekt medsebojnega spodbujanja in navidezno depolitiziranega stika z resničnimi problemi navadnega delavca, bi se moral nesporno takoj odpraviti nazaj v Marof Trade in do Gozdnega gospodarstva Postojna, morda še kam, pogovoriti z istimi delavci in delodajalci, aktivno poseči v dogajanje in pokazati, da mu ni vseeno za prihodnost države, ki jo vodi. Ker tega ne stori, za nazaj in naprej nakazuje blefersko in samozadostno naravo svojega flirtanja.

Morda je res vzpodbudno, da so ga v Ormožu naučili opraviti servis na ročnem gasilnem aparatu. Nič slabega o gasilcih. Toda dokler v državi gorijo veliki požari in se pred našimi očmi odvija novodobno suženjstvo za 140 evrov na mesec v nemogočih pogojih dela in življenja, bi gasilec Borut moral drugače zavihati rokave in pozabiti na promocijske pristope. Za državljane že vemo, da jih flirt gospoda predsednika povsem očara in zadostuje, zato nimajo nobenih pričakovanj, razen po še več flirtanja. Še bolj se praznosti svoje devize zaveda sam.

Zato naši največji dolžniki ostajajo in tudi vedno bolj postajajo mediji in kritična javnost, ki predsednikove gasilske vaje v koketiranju dopuščajo, gojijo in hranijo. Če ne bodo oni pritiskali nanj, pač ne bo nihče.

Več: https://vezjak.com/2016/03/13/pahor-v-marofu-ko-suzenjstvo-premaga-flirt/

Pahor gasilec 3

koda 4 – 11.00 predsednik republike Borut Pahor se bo v okviru projekta Skupaj – spodbujajmo drug drugega na povabilo prostovoljnega gasilskega drustva Ormoz za en dan pridruzil njihovi enoti; ob 12. uri bo predsednik republike na voljo za izjave; Gasilski dom Ormoz, Ljutomerska cesta 1, ORMOZ

Gre za naše otroke in naš narod: kako uspešno sejati strah in zmagati

Ena zmagovitih retoričnih manipulacij v nedavnem referendumu o noveli Zakona o zakonski zvezi je bila nesporno tehnika strašenja in vlivanja strahu, argumentacija ad metum. Bojim se, da je ravno zaradi nje novela padla in v končni instanci porodila nove politične ambicije zmagovalcev. Kako tudi ne, odkrita je nova strankarska niša: s strašenjem se da zmagovati.

Sklicevanje na čustvo strahu, ki se mu zagovorniki niso znali dobro upreti – in resnici na ljubo, to ni enostavno – se je generiralo ob treh poglavitnih fantazmah. Prva je zadevala psihološki in vzgojni status otrok, izpričano skrb zanje. Verjetno je prav ta imela največ privržencev: če bomo dovolili novelo, potem bodo istospolni starši uspeli posvajati otroke, s tem pa bomo ogrozili njihovo normalno odraščanje, psihološki razvoj. Seveda nič ni pomagalo vztrajanje, da novela neposredno posvojitev ne regulira ali omenja.

za otroke gre

V končni instanci lahko ti otroci prevzamejo bizarne navade in končno tudi istospolno usmerjenost. Argument »Če dovolimo novelo, potem dovolimo posvojitve, s tem pa otrokom odvzamemo manko ljubezni in vzgoje, ki ga lahko zagotovita raznospolna starša«, se je nesporno prijel. Zaskrbljenost in skrb za prihodnost naših zlatih otrok, vnukov in vnukinj, naših družin in končno slovenstva (Janša) se je nasprotnikom z Alešem Primcem močno obrestovala. Strah je premagal znanstveno evidenco in razum. Dovolj je bilo kazati prijazne in idilične podobe srečnih družin, da so ljudje razumeli, proti čemu se morajo boriti: proti gnusnim plenilcem otrok.

Druga linija argumentacije ad metum je bila usmerjena v obrambo družine. Prepričanji »Če dovolimo poroke istospolnim parom, potem se bo vrednost klasične raznospolne družine zmanjšala ali izničila« in temu soroden  »Če dovolimo posvojitve istospolnim parom, potem se bo vrednost klasične raznospolne družine zmanjšala ali izničila« sta bili sicer bistveno bolj abstraktni. A še vedno konkretni. Znova utemeljeni na praznem strahu, za razliko od prvega sklicevanja pa bolj na ideološki in verski podstati.

Če ste lahko strah tipa »Za otroke gre, nekaj moramo storiti« sejali neideološko, je bil strah »Za naše družine gre« prepoznavno religiozno ali ideološko motiviran. Zagovorniki novele so poskušali z artikuliranjem mlačnega, a že po formalni strukturi defenzivnega protidokazovanja z zimzelenim refrenom »Zakon nikomur ničesar ne jemlje«. Torej tudi ne škoduje našim družinam. Toda z vidika retoričnega učinkovanja posejanega strahu se je, ker je zastavljen obrambno in defetistično, nujno izkazal za brezzobega, neuspešnega.

Janša je uspel v zakonskem »uničenju družine« znova ugledati nič manj kot komunistično zaroto, napovedano že v Marxovem Komunističnem manifestu. Mobilizacijska moč prvega sklicevanja, ki viktimizira otroke, je bila, domnevam, bistveno močnejša.

Če k temu prištejemo še očitno močno navzočo fantazmo o otrocih, ki bodo v takšni družini spolni sužnji svojih pedofilskih staršev (na to je, med drugimi, namigoval Roman Vodeb v ključnem TV soočenju) ali kosmatih praznih moških prsih, na katere v takšnih družinah polagajo naše vnuke (sic!), si silovito domišljijsko moč prestrašenih državljank in državljanov zlahka predstavljamo.

Tretja linija argumentacije ni bila zgolj abstraktna, temveč korak več od viktimizacije otroka ali družine. Že skoraj bizarna. Sklicevala se je na možnost, da želi nekdo našim otrokom spremenili spol, kar menda prinaša od nekod uvožena nevarna »teorija spola«. Tega sem se spomnil, ko sem danes ugledal Večerov reklamni intervju, ki afirmativno misel iz tega konglomerata nesmiselov postavlja že v naslov: »Moški in ženske smo, tako je.«

Strah pred nekakšno homoseksualno indoktrinacijo, menda skritimi osnovnošolskimi in srednješolskimi kurikuli, perfidno spreminjanje učbenikov in delovnih zvezkov, fantki, oblečenimi v krilca, je bil znova uspešen. Poganjala ga je teorija zarote, peklenski načrt naše otroke prevzgojiti na način, da bo spolna usmerjenost postala nadvse relativna izbira.

En del argumentacije torej leti na otroke in bojazen, da se bodo, pod vplivom gejevskih lobijev ali marksistov, začeli odločati za napačen spol. Večerov pa, za nameček in dodana smetana na torti, leti proti ukinitvi nič manj kot spola, ki nam ga nekdo želi odvzeti. Ne zadeva torej več otroke po sebi. Naredi še korak naprej v dojemanju ogroženosti našega spola. Župnik Branko Cestnik pravi:

Spol nam ukinjajo, ste vi rekli.
“Ja, seveda. Saj ni bilo več moškega in ženske, ampak oseba. Oseba ena in dva. Oseba je bila uporabljena kot opozicija, nadomestek naravni spolni danosti moškega in ženske, ta perspektiva pa ni dobra. Opraviti ima s teorijo spola, ta pa ima v Sloveniji močne zagovornike. Priročnik Amnesty International Slovenije z naslovom Ljubezen je ljubezen je že jasno usmerjen v to.” (…)

Tradicionalna Slovenija?
“Kot sem rekel. Realizem. Moški in ženske smo, tako je, to je osnova, pustijo naj jo pri miru. To se je aktiviralo v ljudeh. V anketah je družina vedno zelo visoko. Hrepenimo po idealni družini. Ko se mladino sprašuje, sta družina in prijateljstvo najvišje med vrednotami.”

Cestnik Čokl intervju Večer naslovna

Ja, smo moški in ženske. Predstavljajmo si za trenutek čas, ko ženske niso imele volilne pravice. In bi, recimo, ob spremembi zakonodaje njim v prid kje pisalo »Stavek ‘Moški imajo volilne pravice, ženske je nimajo’ se spremeni v stavek ‘Vsi državljani imajo volilno pravico’«.

Očitek iz strahu bi potem lahko bil popolnoma isti: izraz ‘državljan’ je uporabljen kot opozicija, kot nadomestek naravni razliki med moškim in žensko. Opraviti imamo s teorijo spola… Potrebujemo več tradicionalne države!

Koliko je torej vredna presoja, da gre za »realizem« (!) spolne fizike, da »moški in ženske smo, tako je« oziroma da je ogrožen »osnova, pustijo naj jo pri miru. To se je aktiviralo v ljudeh«? Kaj da se je aktiviralo, ko so videli to napadeno osnovo?

Seveda strah, ki po mojem mnenju še najbolj izmišljen izmed vseh treh linij argumentacije. Da bi se ukinjala spolna razlika, je najbolj nesmiselna in nezamisljiva možnost: ker kaj naj bi to pomenilo? Da bomo poslej vsi nekega uniformnega, moško-ženskega, androginega spola?

Še ob tako velikem miselnem naprezanju si ni mogoče predstavljati, pred čim točno nas plaši župnik, skupaj z Večerom, ki je misel afirmativno postavil v naslov. Katera je osnova, vredna puščanja pri miru? (Mimogrede, pri konservativnem Časniku so kar po pravici avtorstvo pripisali novinarki, ki je opravila intervju.)

Čokl Cestnik Časnik moški in ženske posnetek izbrisan

»Pustiti pri miru« je tako rekoč arhaični modus občutenja ogroženosti pred homoseksualci, ki sem ga nekoč podrobno analiziral. Da bi nam dikcija iz novele ali kdorkoli že stregel po življenju s tem, ker ukinja dejstvo, da »smo moški in ženske«, pa ni inteligibilna trditev. Ne da se je misliti. Ja, nekateri strahovi so točno to: nimajo niti najmanjšega racionalnega substrata. Obstajajo zaradi strahu samega. Domnevam, da so na lestvici uspešnih bili na repu. Hvala bogu. Ali pa se motim in je veliko ljudem postalo že nadvsem enostavno vizualizirati vprašanja tipa »Joj, kaj pa, če več ne bom moški? Kaj pa, če več ne bom ženska?« Grozno, so dejali, takšnega ponižanja res ne smemo dovoliti.

Gesla »Za naše otroke gre«, »Za naše družine gre«, »Za moškega in žensko gre« so zbudila pozornost, mobilizirala množice in povzročila zmago nasprotnikov oziroma pobudnikov referenduma. Svoj odhod na volišča so razumeli kot svoj prispevek k temu, da je »nekaj treba storiti«.

Sam sicer že leta dokazujem, ob aktivnem nasprotovanju novinarjev, na kakšen način politika strahu in paranoje v Sloveniji dobivata državljansko pravico. Zato sam ob zaključnih ocenah glede tega, da smo priča »retradicionalizaciji« in »rekatolizaciji« družbe, vendarle dajem prednost drugačni oceni. Referendum je dokazal, kako je mogoče v Sloveniji politiko vedno bolj ustvarjati s pomočjo širjenja kulture strahu, teorij zarot in paranoidnih idej.

V tem smislu ni bilo naključje, da je Janša v svojem predreferendumskem nagovoru domačo marksistično prakso uničevanja družine povezal z nič manj kot begunsko krizo in domnevno islamizacijo Evrope. Ki jo podpirajo isti levičarji in marksisti: »In na tej točki sta se paradoksalno ujela interesa slovenske in evropske levice ter radikalnega političnega islama. Prvi razgrajujejo družino ter s porazno gospodarsko in razvojno politiko silijo slovensko mladino k izseljevanju, drugi pa na povabilo prvih vstopajo v to praznino.«

Zaključek je neizogiben: prihodnosti naroda ni mogoče graditi na istospolnih zvezah. Ja, brez take klasične razširitve ad metum tistega, ki pretendira na funkcijo njegovega očeta, pač ne gre: strah nas je lahko tudi za naš narod.

Več:

https://vezjak.com/2015/12/12/prazna-moska-prsa-in-referendumsko-bitje-srca/

https://vezjak.com/2015/12/09/sedem-predsodkov-o-istospolnih-starsih/

Janša referendum prihodnost naroda

Pahorjev flirtajoči populizem z enim-izmed-nas

Zmago Jelinčič je pred dnevi na neki modni reviji urno zagrabil kučmo, ki mu je po naključju prišla v roke, si jo bliskovito ter dovolj umetelno nadel na glavo in pričakovano požel kar nekaj pozornosti:

Jelinčič kučma

Že malce pozabljeni politik z ženo ob sebi je storil nekaj, kar bi lahko opisali kot klasično gesto flirtanja s publiko, za katero morate »imeti jajca«, ki jih seveda nima vsak – natančno to je gesta, ki je Jelinčiča venomer ustvarjala za popularnega in priljudnega – torej določeno mero poguma za nekonvencionalno izstopanje, včasih nedostojnost in predvsem koketiranje ob prijazni pomoči vselej voljnih nekritično povzemajočih medijev.

Približno ob istem času je njegov enako koketni posnemovalec, predsednik republike, na podoben način razkazoval svoje talente z igranjem na bobne kar v predsedniški stavbi. Ali kot so se navduševali na javnem servisu:

V predsedniški palači je odmevala glasba, poleg priznanih slovenskih glasbenikov pa je svoj glasbeni talent pokazal predsednik republike Borut Pahor.

Pahor bobna MMC

Flirtajoči populizem

Pahor je torej uspel svoj narcisizem unovčiti in preigrati v posebno in očitno uspešno psihopolitiko delovanja, utemeljeno na všečni  komunikaciji z množicami. Recimo temu flirt ali flirtajoči populizem – s tem nadgrajujem svoj razmislek iz prejšnjih zapisov – kjer »populizem« ne označuje politične vsebine, temveč spogledujočo komunikacijsko formo odnosa do državljanov in publike, na katero se neposredno v neki situaciji naslavlja. Dovolj uspešen je v svoje mreže flirta uspel uloviti tudi medije, brez katerih bi bil Pahor nič – ne bi ne bobnal, ne asfaltiral, ne mesaril. Komu v čast neki, saj razen navzoče maloštevilne publike koketerija ne bi imela pravega učinka!

In res, tudi v zadnji bobnarski epizodi so praktično vsi mediji – ali bolje rečeno vsi, kar sem jih uspel pregledati – ob tem dejanju izključno prijazno asistirali s svojim »zgolj« reprezentiranjem dogodka. Resni in rumeni, nacionalni ali komercialni, nobene pametne razlike. Kot da bi bili veseli, ker predsednik republike širokosrčno ponuja novo hvaležno snov za več klikov, gledanosti, poslušanosti in branosti.

Pahor bobna Slovenske novice

Politainment je nekaj, za kar je Pahor tako rekoč rojen – in bolj kot se infotainment in politika s svetovnimi trendi zlivata v eno, bolj prihaja na svoj račun. Žal tega premika ne opazimo, ker je po krivici sama politika že opreproščeno interpretirana kot reality show, s čimer nas pitajo številni celo resni komentatorji in novinarji. Zaradi slednjih je diagnoza velikokrat perverzna, saj so ravno mediji glavni promotorji takšne resničnostne percepcije in s tem politikom večkrat očitajo tisto, kar je bruna v njihovem lastnem očesu in obenem učinek splošne mediatizacije politike. Teza »politika je reality show« je prekratka, premik je drugačen in Pahor je lep zgled njihove zmotne ocene: če se klasičen politik poskuša obnašati kot igralec v showu, se Pahor vselej obnaša kot one-of-us, kot eden-izmed-nas igralec v politiki – in v tej subverziji tiči jedro njegovega uspeha. Ja, vendarle uspeha, ker ni videti, da bi v doglednem času množica ljudi, ki je spregledala svojevrstno resničnostno gledališče, res prevladala in mu odrekla zaupanje.

In tako kot Pahor ne ponuja showa simpliciter, njegov pristop tudi ni katerikoli populizem. Je prej obrnjen na glavo: imitirati mora samega sebe kot nekoga, ki se je na čelu države znašel tako rekoč po naključju, kot v eni izmed mnogih epizodnih vlog. Izbral bi lahko katerokoli – in jo v dosedanji politični karieri tudi je. Po svoje je celo napačno meniti, da igra in sprejema vse majhne »državljanske« vloge – bobnar, picopek, mesar, asfalter, mlekar, smetar – in pozablja igrati pravo, biti predsednik države in sprejemati politične odločitve. Ne, da bi svojo pozicijo izpeljal do konca in se v njej zadržal, mora za ultimativni one-of-us žrtvovati prav vlogo, ki jo zaseda, kajti ljudstvo ne sme pomisliti, da je oseba, ki igra vse vloge zanj, zgolj predsednik države. Za opisano igro je konstitutivno, da verjame in meni, da Pahor kot eden-izmed-nas igra tudi to igro, da je predsednik tako rekoč mimogrede. Le na ta način mu je odpuščeno in dopuščeno, da ga ne dojamejo kot še enega iz legla vedno umazane politike in zanj terjajo drugačno obravnavo. V tej igri (za državljane) je nenadoma percipiran le kot epizodni igralec.

Phoar bobna 24ur

Lahko pa Pahorjevo ceno zajahanega populizma tudi obrnemo: skozi signaliziranje, da je one-of-us, nam v zrcalni podobi sporoča, da je tudi vsak državljan lahko na njegovem mestu. Kar ljudem imponira, pa ni zgolj ta gesta, ki je tako rekoč nujni, ne pa tudi zadostni pogoj. Tista druga je, da je sposoben biti kdorkoli izmed nas, anyone-of-us. Pomembno za ljudstvo je, da imponira čim več ljudem, torej za poljubni pogled, in njegova zmožnost, da je bil včeraj mesar, smetar, danes picopek in frizer, jutri bobnar ali mlekar. Fascinacija ljudi je zato lahko dvojna: ogledujejo se lahko v tistem »takšen je kot mi« in nato še v »takšen je kot jaz«.

Narcisizem kot motiv

Kajpak flirtajoči populizem uporablja marsikateri politiki, domači ali tuji. Vendar so redki tisti, ki jim uspeva takšno gesto preoblikovati v trajni in ključni zastavek svojega političnega modusa vivendi, kar pri Pahorju postaja vedno bolj očitno. Zakaj? Predvsem iz dejstva, ker je nastavljati se medijem in ljudstvu na tako plehek način naporno: predvolilno volontiranje iz kampanje leta 2012 je bilo na smrt fizično utrujajoče, potrebuje človeka v polni fizični kondiciji. Resnici na ljubo bi to zmogel le zelo prilagodljivi atlet v najboljših letih – in Pahor je kar blizu opisa. Še pomembneje pa je, da se kot mesar, picopek, asfalter ali bobnar morate znajti, potrebujete dovolj univerzalnih spretnosti in veščin, biti morate vsaj malce talentirani in dovolj koketni na vse strani, da vas javnost in mediji ne ujamejo sredi kakšne nerodnosti – kar se hitro obrne proti vam. Predsednik sam je ob zadnjem bobnarskem nastopu za enega od medijev v kamero mimogrede priznal, da je pred tem moral z glasbeno skupino dvakrat vaditi. Naključja ni bilo, vse je bilo premišljeno in »zaigrano«, v obeh smislih besede.

Toda obstajata napornost in napornost, a nekaterim je vsaj malce prihranjena. Razložljiva je tudi s psihološkimi dispozicijami, na kar cilja kolumnist Vlado Miheljak, ki se je kot morda edini kritično obregnil ob Pahorjev bobnarski nastop:

Ravno, ko smo brali o smrti velikega Grassa, je svoje bobnarske veščine preizkušal naš infantiliziran lik nikoli odraslega, nedoraslega moža. Borut Pahor. Nekemu glasbeniku, bobnarju je za socialno dejavnost podelil državno odlikovanje in na slovesnosti sedel za bobne priložnostnega benda. Vajeni smo, da je enkrat smetar, drugič klobasar, tretjič konjar, pa izdelovalec damskih nogavic, oskrbnik pasjega azila, pa boksar … Pač vsega vajeni. A ko sem ga gledal za bobni v predsedniški palači, se mi je morda prvič iskreno zasmilil. Kakšna mora biti identitetna stiska tega petdesetletnega infantiliziranega moža? Dela neumnosti, klati neumnosti. In verjame v svoje neumnosti. V njegovem življenju ni več prostora za nobeno spontanost, pristnost, vse je le predstava, vse je v funkciji približevanja idealu njegovega samozazrte samopodobe. Predstava bolj za lastne potrebe kot za njegovo publiko.

Diagnoza je s tem enostavna, v Pahorju nenaklonjeni, a še vedno močno manjšinski javni recepciji je predsednik en tak patološki narcis, ki išče svojo potrditev pri drugih. Ni mu naporno. In zato politični podij zanj ni preprosto neke vrste resničnostno gledališče, ki ga s pridom izkorišča, temveč intenzivna notranja potreba, v skladu s katero patološko manifestirane značilnosti narcisizma zahtevajo izgradnjo megalomaničnega Jaza, grandiozne podobe samega sebe, s katero lahko narcis vedno znova doživlja in živi svojo omnipotentnost. Lažen občutek vsemoči – ki se odlično ujema z dano pozicijo prvega politika v državi in potencialnim občutkom enega ključnih mož na svetu – je potreben, da bi se resnični Jaz razbremenil negativnih podob o sebi, da bi skompenziral nizko spoštovanje do sebe, jezo, depresijo in občutek izpraznjenosti. Občutek vsemoči raste glede funkcijo, ki jo realno zasedate.

Grandiozne občutke o samem sebi je pred leti opisal njegov dolgoletni politični sopotnik in strankarski kolega, dr. Igor Lukšič, ki je Pahorja primerjal s Chuckom Norrisom in slednjega označil za poraženca z naslednjim dovtipom:

Zakaj se je Chuck Norris odločil, da odide iz javnosti? Ker je izvedel za sposobnosti Boruta Pahorja.

In res se zdi  »omnipotentno« supermanovsko ali norrisovsko obnašanje, kjer predsednik dobesedno zmore delati karkoli in biti v katerikoli vlogi, kot naročeno za preslikavo v one-of-us. Kar dela Chucka za junaka, dela tudi Boruta.

Žigolo in Malena

Flirt-recept iz volilne kampanje se je poglobil in postal del dnevnega predsedniškega rokovnika. S tem, ko se Pahor giblje na meji dostojnega v političnem življenju, neskončno izziva svoje tekmece in konkurente v priljubljenosti in seveda prihodnjega izzivalca. Situacijo si najlažje predočimo ob primerjavi z žigolom: v majhnem mestecu se veliko moških že dolgo časa trudi pridobiti simpatije čudovite in atraktivne sovaščanke, imenujmo jo Malena, toda na koncu uspe izkušenemu žigolu, ker si je upal staromodno pod oknom peti serenade, zganjati največ hrupa okoli njene hiše in ker ji je podaril več vrtnic od drugih. Je storil kaj hudo nedecentnega? Ni, bodo dejali mnogi, imel je isti cilj kot drugi. Pridobil si bo kar nekaj zavisti s strani moških, vendar bo žensko občinstvo, tudi če ni prišlo na vrsto, z njegovim manirami polaskano in posledično zelo zadovoljno, tako rekoč v imenu Malene. (Se opravičujem feministkam, razumem njihovo perspektivo.) In tako je tudi s slovenskimi državljani: številni se zmrdujejo in zmajujejo z glavo, ampak flirtanje ostaja zaenkrat zmagovito.

Odprto vprašanje brez bistvenih posledic za razumevanje politične prakse in bolj stvar diagnostike je, v kakšni meri je opisani flirt tudi premišljena komunikacijska in piarovska strategija, ki zavestno izkorišča in inkorporira Pahorjeve psihološke posebnosti, ali pa je v največji meri vendarle spontan izraz njegovega osebnega psihograma.

Godler Pahor mačkica

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2015/03/13/predsednikov-populisticni-krose/

https://vezjak.wordpress.com/2015/02/23/pahorjevi-nezavezani-ceveljci/

https://vezjak.wordpress.com/2015/02/12/ta-cuden-incident-pahorjevih-psov-cuvajev/

https://vezjak.wordpress.com/2015/02/15/pahor-za-ene-kot-mcconaughey-za-druge-ga-ni/

https://vezjak.wordpress.com/2013/08/04/kavalirji-in-golobcki-pahor-in-kosorjeva-v-hrvaskih-in-domacih-medijih/

Je Varufakis novodobni Mefisto ali utelešenje moške lepote?

Že dolgo ni bil kakšen politik deležen toliko pogledov in ženskih vzklikov UAU! na eni strani ter demonizacij na drugi. Seveda so aklamacije odvisne od vaših političnih in ideoloških očal, kot sem že pojasnil.

Za desničarski Frankfurter Allgemeine Zeitung je grški finančni minister novodobni Mefisto, njegova physis je nenadoma na las podobna Mrlakensteinu iz Harryja Potterja (via damijan.org). Na drugi strani je ista zunanjost dojeta kot ultimativna seksi narava pravega moškega, kakor so tabloidno ugotovili na vstopni strani Žurnala.

Namesto reka Vsake oči imajo svojega malarja bo treba misel predrugačiti v Vsak ideološki privrženec ima svojega seksi politika.  Kot da bi bila v napoved revolucije vpisana še obljuba spolne potešitve. Ja, seksapil definitivno postaja vroča politična kategorija.

Damijan Varufakis FAZ

Žurnal Varufakis Kako je seksi

 

Žurnal Varufakis seksi