Kako na tretjem z Mišičem rajcajo novinarje

Intervju z Gašparjem Gašparjem Mišičem na tretjem programu TV Slovenija bi skorajda že smeli šteti za poseben tip simptoma. Ena ura njegovega nastopa v oddaji »Na tretjem« z novinarjem Boštjanom Veseličem sodi tako rekoč v železni repertoar nacionalkinega obnašanja: če na prvem poročajo o svinjarijah posameznih politikov ali gospodarstvenikov, slednjim na tretjem prijazno nudijo programski prostor. Po tej ali kaki sorodni logiki, ki je bolj videti kot komunikacijska taktika omejevanja škode, so se očitno v oddaji znašli Zmago Jelinčič, Boris Popovič, Janez Janša, Igor Bavčar… in končno Mišič.

Cena je visoka: pri tem TV Slovenija ni samo nekonsistentna, če se izrazim zelo milo, skoraj je videti, da je v svojem ravnanju videti premišljeno takšna. Najvišja pa je cena, ko je treba, in je treba, gledalcem predvajati pljunke po njihovih lastnih novinarjih. Če na prvi programu novinarji raziskujejo nečednosti politikov in njihovih krogov, si na tretjem vzamejo čas, da omogočijo obsežno diskreditacijo novinarjev. Poglejmo, kakšen je videti takšen sadomazo ritual.

GG Mišič intervju 3 program

Gašpar Gašpar Mišič, tesen sodelavec Borisa Popoviča, nekoč podžupan Pirana, kasneje poslanec Pozitivne Slovenije, očitno sledilec Zorana Jankovića, celo državni sekretar vlade Alenke Bratušek, ima za sabo zajeten kup afer. Začenši z nepremičninskimi. Tolikšen, da je celo predsednica vlade oporekala nakani, da postane predsednik uprave Luke Koper in se tja zavihti z mesta visokega javnega funkcionarja.

Mišiču je s pomočjo lokalnih političnih povezav vendarle uspelo, a je bil predčasno razrešen. V zadnjem času je prav nacionalka v podobi koprske novinarke Eugenije Carl razkrivala nekatere njegove nepotistične posle, sploh v času, ko vodi koprsko komunalo.

Zadnja v vrsti afer je zadevala privez njegove zasebne jadrnice, zaradi katere so uspeli na stroške komunale poglabljati morje in zanjo urediti primerno in poceni privezno mesto. Cena: 16.000 evrov. Mišič se pri tem sklicuje na sodelovanje z jadralcem Dušanom Puhom, a je popolnoma jasno, da je spretno prepletel osebni in javni interes. Tu so še druge, bogato sponzoriranje komunale FC Koper, naročanje pogrebnih študij in podobno.

Že motiv, zakaj so v oddaji »Na tretjem« povabili Mišiča, je bizaren: z njim so se želeli pogovarjati o turizmu v občini! Temu so namenili telefonsko anketo, na katero se je odzvalo celih 11 gledalcev.

Mišič kot ekspert za turizem

Voditelj Veselič je enourni pogovor s turističnim strokovnjakom začel s kratko predstavitvijo gosta, za uvod je naštel nekaj njegovih funkcij: »nekdaj državni sekretar v kabinetu predsednika vlade, poslanec, podjetnik, pomorec, nekdanji predsednik uprave Luke Koper, danes pa direktor Komunale Koper, po novem Marjetice Koper, zdaj pa je tudi jadralec«.

Nato ga je uvedel kot osebo, ki bo spregovorila o turističnih kapacitetah in razvoju občine – kot da so direktorji komunalnih podjetjih poklicani za to vlogo. Začel je s floskulami o tem, da je »turistična sezona na vrhuncu«, da so končno v Luki Koper protesti minili, zato preostane le še vprašanje razvoja. In začel spraševati o potencialih občine, predvsem pa je navezal na anketno vprašanje, ali je Mestna občina Koper napredovala glede na ostale občine v regiji. Za zagrevanje.

Mišičeva prva replika je bila pričakovana, kot županov trden zaveznik, ki mu praktično vse dolguje, je takoj opazil velik razvoj Kopra in zasluge pripisal Popoviču, nato pa ga takoj začel braniti pred številnimi poleni pod noge, ki da jih prejema. Hvala bogu, je dodal, ljudje vedo, kaj je dobro za njih, zato so ga, pač argument ad populum, podprli še četrti mandat.

Že v četrti minuti pa se je turistični diskurz dotaknil njegovega lastništva jadrnice. Ponudba priložnosti za omejevanje škode je sledila zelo hitro. Gledalec sicer ni mogel povezati teme razvoja koprskega turizma z afero, povezano zasebno jadrnico – ker povezave ni, je pač ne morete vzpostaviti. A kaj bi to!

Mišič je takoj začel razlagati, da gre pri njegovem zasebnem plovilu za naložbo v olimpijca Dušana Puha, ki da je ikona jadranja, na minimalen novinarjev vzgib o »nekaj polemikah« in o aferi s samim privezom pa se mu je že v čistem uvodu oddaje ponudila priložnost za obračun novinarko Carlovo. Metoda je znana in predpisana, osebna diskvalifikacija, četrta minuta:

Glejte, to se je zgodilo samo s strani ene novinarke. Na žalost gre za našo lokalno novinarko, ki jo vsi dobro poznamo, ki ima osebni konflikt z županom Borisom Popovičem. Nekako jaz to gledam na to zgodbo kot mož in žena, ki se ločita in eden izmed zakoncev zaradi egotripa, ker ne more preživeti ločitve, še naprej napada in napada.

V bistvu jaz teh njenih poročanj ne jemljem resno, upam, da tudi občinstvo, pa gledalci in poslušalci ne, kajti gre za določene neupravičene in neutemeljene, brez kakšnih osnov, vendar pa težava je v tem, da vidimo, da določen profil novinarja ali novinarke – vem, da je to težek poklic in nehvaležen velikokrat – vendar da se lotiš in svoje osebne težave in frustracije rešuješ preko izkoriščanja javnega medija, kar mislim, da ni prav, ampak s tem se ne bi toliko ubadal.

Novinarski psihiči

Novinar Veselič ga ni niti poskušal ustavljati, še manj braniti svojo novinarsko kolegico iz iste hiše. No, Mišič je ubral podobno taktiko, ki jo izvaja Popovič na lokalnih novinarkah: reducira jih na ničvredne, psihično zlomljene subjekte, na psihiče, če znova uporabim kar njegovo karakterizacijo. Običajno jih večkrat žaljivo degradira na »ženski objekt«, perverzno opremi s prikritimi ali odkritimi mačističnimi in šovinističnimi označevalci. Prav to je storil Mišič – seveda je voditelju ušlo, da celo v napadih na Carlovo brani Popoviča in diskurz sprevrača proč od njegovega problema in njegove, Mišičeve afere.

Posebnost takšne adhominalne kompromitacije v režiji nacionalke, namenjene njihovi novinarki, je redukcija na nekakšne osebne motive v novinarskem raziskovanju. Mišič želi Carlovi pripisati malodane status osebne Popovičeve ljubice ali žene, ki ne prenese, da jo je ta zapustil. Metafora o egotripu ločenega zakonca služi točno temu zlohotnemu cilju: župana s tem za nameček posredno povzdigne v lokalnega mačota, da je dobitek in učinek dvojen. Očitno bi moral, ker se vprašanje dotika njegovih afer, Carlovo preprosteje metaforično označiti za svojo bivšo ženo, ne Popovičevo, a je bilo očitno prehudo celo zanj.

Skratka: ne samo, da se nacionalka v podobi Ljerke Bizilj kot direktorice TV Slovenija in Jadranke Rebernik kot odgovorne urednice programa loteva prezentiranja diskvalifikacij lastnih novinark, in to raziskovalnih, s čimer sebi in njim jemlje ugled, temveč vse to počne na izjemno nizkoten in perverzen način. Upam, da zaradi popolne novinarske odsotnosti empatije in solidarnosti ni treba tako daleč, da bi moral v kakšnem programu nastopiti kdo, ki bi njiju, Biziljevo in Rebernikovo, neposredno ozmerjal z frustriranima egotripašicama, ki ne zmoreta preboleti ločitve od svojega mačota, da bi ti končno razumeli, o čem govorimo? In le zakaj se mi zdi, da takšnega gosta v studio ne bosta spustili?

Mišič kot logik, ki odkriva paradokse

Po tistem, ko je lahko nemoteno obračunal s kritično novinarko, se je k njej, sicer manj agresivno, Mišič povrnil še v sredini oddaje. In poskrbel za zanimivo označbo tega, kar da počne on.

Predvsem, je ponavljal Mišič, se njemu in podobnim, ki se tako močno trudijo – vmes sta oba z voditeljem na turistično topiko že pozabila – dogaja huda krivica. Oni da rajcajo (!) slovensko javnost in novinarjev, je priznal, krivica pa da je v tem, da zaradi tega rajcanja niso dobrodošli. V resnici so kaznovani s strani matere narave, ker jih je obdarila z logiko! Pa tudi s strani kriminalistov in borcev proti korupciji, ki ga, njega, še kar nadzirajo. Takole:

In potem smo tisti, ki razmišljamo podjetno, ki nas je mati narava kaznovala, da nam je dala logiko, ne, mi nismo dobrodošli v tej državi. Mi smo označeni kot neki, ne vem kdo, kot neki paraziti, ki stalno nekaj migamo, ustvarjamo, živžav, nepotrebne igrice….Ma, poglejte vi paradokse! Mi, ki razmišljamo, da bi ustvarjali, ko vidimo, kako se svet obrača naokoli, da imamo potencial, mi smo tisti, ki smo označeni za nepridiprave.

Mi, ki hočemo, opozarjamo, rajcamo to slovensko javnost, tudi s to jadrnico Adriatic Evropa rajcamo slovensko javnost in tudi slovenske novinarje nekatere, ki nas nekateri tudi ne marajo zaradi svojih osebnih frustracij. V redu, naj jim bo odpuščeno, ker z njimi se ne bomo ukvarjali!

Na šest mesecev moram kriminalistom dostaviti, kaj delamo, s katerimi podizvajalci, v Marjetici Koper, potem na KPK moramo poročila oddajati nonstop, ker nas nekdo prijavlja. Prijavljajo nas tisti podizvajalci, s katerimi smo prej delali, so imeli oderuške cene in smo jih nekako odslovili.

Najbolj pljuvana

Že zgolj tisti naključni bralci, ki so slučajno kdaj odprli portal Ekoper, so se lahko hitro prepričali, da je Eugenija Carl zadnja leta verjetno ena najbolj diskreditiranih novinark v državi nasploh. Ne poznam nobenega drugega primera, ko bi nekdo bil napadan na takšne najbolj umazane in nizkotne načine. Če prav razumem tamkajšnje zapise, mora svoje osebno dostojanstvo velikokrat braniti pred sodiščem, sploh pred Borisom Popovičem in nazadnje pred Janezom Janšo zaradi njegovih seksističnih izbruhov o prostitutkah.

Kar se je odvijalo v oddaji »Na tretjem«, se nevarno bliža racionalizaciji mainstreama atak na tiste novinarje, ki zgolj vztrajno opravljajo svoj posel in so predvidljivo trn v peti vsem, čigar korupcija in nepotizem so razgaljeni. Ko se k takšnemu pogromu nad novinarko priključijo kolegi, bi morala zastave viseti na pol droga. Ko se ti dogaja v tvoji hiši, je to že blizu osebne tragedije in krize smisla.

Še enkrat več se je potrdila moja teza, da so največji sovražnik novinarstva novinarji sami. Da je tudi diskurz o novinarskih prostitutkah znamenje medijske servilnosti, kot sem pisal, včasih popolne inercije po protestiranju in upiranju, včasih pa celo odkritega sodelovanja v hajki na svoje kolegice in kolege.

Več:

https://vezjak.com/2013/08/21/gaspar-gaspar-in-njegov-dokaz/

https://vezjak.com/2013/08/30/med-legalnostjo-in-sposobnostjo-gaspar-misic-kot-nobelovec/

https://vezjak.com/2013/09/03/bujne-luske-prsi-v-pogoltnih-rokah-ljubljane/

https://vezjak.com/2013/08/22/gaspar-gaspar-nic-nic-kriv/

https://vezjak.com/2013/03/10/sikajoci-politiki-med-novinarskimi-psihici/

https://vezjak.com/2016/03/22/novinarske-prostitutke-so-plod-medijske-servilnosti/

 

Delove osmrtnice in moč diskreditacijskih dovtipov

Janša je spet zabil klasičen diskreditacijski gol medijem in pri tem so mu volens-nolens asistirali mediji. Poglejmo: konkretno TV Slovenija je v svojem osrednjem dnevniku 8. julija objavila piarovski odziv, v katerem je Delovo kredibilnost zbila na raven neverodostojnosti njihovih osmrtnic. Takšna je bila slika na televizorju sredi dnevnika:

SDS Janša RTV dnevnik osmrtnice Delo

Za kaj je šlo? Časopis Delo je postal medij, v katerem, tokrat čisto uradno v dikciji službe za odnose z javnostmi SDS, več ne smemo verjeti niti osmrtnicam zato, ker je pred dnevi pisalo o »starih zaveznikih«: Marjan Podobnik, ki ga želijo ravnokar izključiti iz stranke SLS, naj bi se želel vrniti v politiko s pomočjo prvaka SDS.

Prispevek je namreč govoril o včerajšnjih javnih napovedih o njegovi izključitvi.

Dodatna zadrega za Janševo in SDS-ovo reakcijo je v tem, da je Podobnik v  edinem in očitno za nekoga problematičnem članku v Delu potrdil takšne dogovore, v časopisu pa se celo sklicujejo na pridobljeno dokumentacijo v obliki dopisovanja:

V uredništvu Dela smo dobili vsebino komunikacije, ki nam jo je Marjan Podobnik tudi potrdil, med njim in prvakom SDS Janezom Janšo, v kateri se usklajujeta pred in po volitvah v KGZS. »Po telefonu nisva govorila, imava pa kontakte,« je dejal.

Janša Podobnik Delo

Diskreditacijski motiv v kar obširnem naboru sarkastičnih in zlohotnih ocen slovenskih medijev je star in znan. Nanj sem opozoril že leta 2012, ko ga je Janša uporabil, kakšno naključje, v intervjuju za isto TV Slovenija. Na ponovim zgodbo.

»Kar se Dela tiče, tam ni za verjeti niti osmrtnicam.« Natanko tako se glasi ocena predsednika vlade v televizijskem intervjuju nacionalke, ko je v svojem znanem slogu znova urejal medije in imenovani časnik podučil, da je z zadevo Rode dosegel profesionalno dno. No, saj vemo: edina osmrtnica, ki bi ji Janša v Delu verjel, je osmrtnica za Delo.

Ja, bili so časi, ko mu je menda premier dnevno urednikoval, kot je zatrdila njemu takrat zvesta državna sekretarka in prva nadzornica Dela za New York Times (»Instead, she said, he would send a flurry of cellphone text messages each morning berating editors of papers with headlines critical of the government, an allegation his office denied.«) Danes mu niti osmrtnice niso povšeči. Temu novinar Jože Možina, ki je vodil pogovor z njim, kajpak ni ugovarjal. Pravzaprav je bil tam, da ga dovolj »razgovori« na to temo in afirmira v stališčih.

Kako se odzovejo novinarji? Slabo. Pohvalno je temu sledil le protest IO aktiva novinarjev Dela, ki je, med drugim, zapisal:

Predsednik vlade Janez Janša je v sredinem večernem pogovoru za nacionalno televizijo znova napadel Delo. Na novinarsko vprašanje o problematiki bega možganov iz Slovenije, je dejal, da podatkov o tem ni ter da je o tem poročalo Delo, v katerem pa »ni za verjeti niti osmrtnicam«.

Obenem je v istem pogovoru še dejal, da je »Delo doseglo dno pri kršenju etičnih novinarskih standardov« ter se na splošno izrekel o slovenskem novinarstvu – meni, da tako nizko, kot je danes, še nikoli ni bilo.

IO Aktiva Dela protestira nad takšnimi neresničnimi sodbami medija.

Odziv se mi zdi neposrečen. Za diskreditacijski in hujskaški diskurz pač ne moremo reči le, da je neresničen. Trditve tega kova so vedno »loaded«, nabite z nečim, pred čimer se branimo. Niso kar tako neresnične, temveč vsebujejo diskreditacijsko premiso.

Naj navedem klasičen primer ti. »loaded question« oziroma »nabitega vprašanja«: če vas nekdo vpraša, ali ste že nehali pretepati svojo ženo, ne morete reči niti, da ste jo prenehali in niti, da je niste (vprašanje itak vsiljeno dopušča le odgovor z »da« ali »ne«). Recimo, da je seveda niste. Če odgovorite z »da«, ste priznali, da ste jo pretepali poprej, kar vas okrivi, če odgovorite z »ne«, pa ste prav tako kompromitirani. Diskreditacija se je zgodila v vsakem primeru.

Če torej premier trdi, da v Delu ni verjeti niti osmrtnicam, potem je pojasnilo, da je trditev neresnična, zgrešila register sogovornikove intence, je deplasirana. Četudi analogija ni povsem popolna, zadosti osnovni hermenevtični poanti: pojasnilo, da je trditev »V Delu ni verjeti niti osmrtnicam« neresnična, gladko dezavuira bistvo diskreditacijskega postopka. Sploh se ga ne dotakne. Ker kaj naj bi to pomenilo? Da je v Delu za verjeti osmrtnicam? Je to sporočilo aktiva? A naj to pomeni, da ni res, da je Delo doseglo dno pri kršenju etičnih novinarskih standardov? Da ga torej še ni doseglo?

A so nam v IO aktiva novinarjev Dela želeli sporočiti nekaj takega? Domnevam, da ne: zgolj konceptualno so zgrešili naravo očitkov.

No, če se vrnem k zadnjemu primeru. Ne samo, da nek motiv v isti obliki vztraja že vsaj štiri leta, cinična ocena o neverodostojnosti Dela bi verjetno terjala enako reakcijo kot leta 2012.

A se bojim, da je ne bo. In v tej asimetričnosti reakcij in izvajanja diskreditacij tiči ena poglavitnih težav za slovenske medije: politika se utrudi in ne menja svojih pozicij. Novinarji storijo ravno to. Na TV Slovenija bi lahko zlahka izpustili takšne odzive: k njihovi objavi, če so podani v tej obliki, jih prav nič ne zavezuje.

Ne vemo, če je kdo točno preračunal, ali se mu splača objestnost, ampak na koncu zmaga diskreditacijski diskurz. Vsaj javne ankete kažejo na to.

Več:

Janševa osmrtnica

Slovensko državo vodi dveletni otrok. Pravi zunanji minister

Že zdaj lahko z veliko verjetnostjo napovemo, da bo standardna argumentacijska nesenzibilnost domačih medijev proizvedla novo ignoranco. Se pravi: nič se ne bo zgodilo. Govorim o škandaloznem stališču predsednika stranke DeSUS, koalicijske partnerice treh, o predsedniku vlade. Oziroma, kot pravijo nekateri, le stranki SMC, kar ne spremeni veliko.

Erjavec ni uspel reči nič manj od tega, da je predsednik vlade, v kateri je on sam zunanji minister, podoben dveletnemu otroku – samo zato, ker je njegova stranka toliko stara. Oziroma še več, da je dveletni otrok. Ki vodi državo, pravzaprav vlado:

Prvak DeSUS Karl Erjavec je bil na slovesnosti ob 25-letnici delovanja stranke oster do koalicijskih partnerjev. »Nenavadno je, da dveletni otrok vodi državo in še bolj nenavadno, da se neka stranka hvali z več kot stoletno tradicijo v državi, stari 25. let,« pravi.

V teh dneh obletnice svojega delovanja praznujejo vse tri koalicijske stranke. SD 120. obletnico strankarske organiziranosti socialne demokracije na Slovenskem, največja vladna stranka pa drugi rojstni dan. »Le DeSUS je objektivna, saj je nastala z nastankom države, si takrat nadela sedanje ime, ki ga ni spreminjala. Nismo kameleoni, stojimo za svojim programom,« je v izjavi novinarjem pred slovesnostjo v Volčjem potoku poudaril Erjavec, ki DeSUS vodi že od leta 2005.

Zakaj s takšno verjetnostjo pričakujem, da mediji ne bodo kos mišljenju takšnega verbalnega napada? Ne zato, ker bi menil, da bodo spontano skočili na pomoč Miru Cerarju in se obnašali provladno.

Bistveno resnejši razlog se mi zdi ravno v tem, da ne znajo ne misliti ne predvideti posledic tovrstnega žaljivega obračunavanja med premierjem in zunanjim ministrom. Zahtevati jasno politično opredelitev od protagonistov in prevzem odgovornosti za kulturo komuniciranja. Vztrajati pri tem. Razen tabloidne in senzacionalistične reprodukcije po moje ne gre pričakovati ničesar.

Poskusimo si zgolj za trenutek zamisliti, katera resna zahodna parlamentarna demokracija bi prenesla takšno stališče zunanjega ministra na rovaš svojega šefa? Diskvalificiranje na odprti sceni, shodu lastne stranke? Ponižanje predsednika vlade s strani njegovega ministra?

Erjavec o Cerarju dveletni otrok

Ali še huje: vzemimo resno takšno kontraproduktivnost Erjavčeve pozicije: če je on zunanji minister na zaupanje dveletnega otroka in se te družbe ne brani, potem Slovenijo pač vodi otroški orkester iz jaslic. Eden ali drugi bi morala reagirati. Morda oba.

Ne, Erjavčevega opisa ni mogoče dobrohotno zvesti na benigno metaforo in ga s tem relativizirati: sama okoliščina, da je njegova stranka stara dve leti, Cerarjeve primerjave z dveletnim otrokom v ničemer posebej ne omili. Trditev je objektivno žaljiva in ponižujoča.

Kako bo reagiral premier, je postalo bistveno manj predvidljivo od tega, kako bodo to storili domači novinarji. Že v primeru premierjevega nedavnega verbalnega etiketiranja lastnih koalicijskih partnerjev z »malimi ljudmi«, ki ga je nato komično korigiral v »male osebnosti«, smo lahko delili enako izkušnjo – verbalni incidenti so bili zanimivi le Janševim medijem. Verbalni otroški vrtec je postal vsakdanjost, nikomur mar.

Kako bo s Cerarjem kot dveletnim otrokom na čelu vlade? Ne samo, da imajo v vladi resen problem med sabo in še zlasti z zunanjim ministrom, ne le, da ga imajo mediji, ponuja se tudi državljanom. Odločiti se bodo morali, čemu še dopuščati brezodgovorno vodenje države priložnostnim zabavljačem, ki se za nameček pobalinsko dajejo med sabo in si na najbolj primitivni javni jemljejo kredibilnost.

Več:

https://vezjak.com/2016/05/07/cerarjevi-mali-ljudje/

Dobri zgledi vlečejo: Janšev portal sugerira, da Carlova in Paškova umakneta svojo tožbo

V tviteraškem obračunu med Janezom Janšo in Romanom Leljakom so padle hude besede: prvak SDS je svojemu hišnemu publicistu očital, da preveč napada Antona Drobniča kot sodelavca Udbe oziroma SDV, Leljak pa je ves čas vztrajal, da ne bo delal diskriminacije med levimi in desnimi.

V svoji knjigi z naslovom Špiclji Udbe je namreč objavil tudi dokumente, ki bremenijo Drobniča in Justina Stanovnika, zato so številni na desnici Leljaku začeli obračati hrbet, češ da preveč tolče po svojih – kasneje je tega predvsem razjezilo, da je Drobnič javno širil informacijo o njegovem finančnem izsiljevanju v zameno za to, da bi državni tožilec ostal v knjigi neomenjen. Kar Leljak ostro zanika.

Leljak Drobnič lažnivec

Ker ga je Janša brez dlake na jeziku obtožil, da mu je pomagal izdajati knjige, čeprav je vedel, da je bil ta profesionalni agent kontraobveščevalne službe (KOS), ki je v njegovem stanovanju nastavil prisluškovalne naprave, mu je Leljak med drugim odvrnil s stavkom »Jaz nisem prostitut« in s tem ciljal na novo diskreditacijsko terminologijo, ki jo predsednik SDS zadnje čase ne samo uporablja, temveč s svojimi pristaši tudi legitimira kot ustrezen, tako rekoč svetovno uveljavljen žargon.

Janšev portal Nova24TV pa danes presenetljivo prenaša Leljakovo prošnjo, naj njegov zapis o tožbi proti Janši, ki jo je napovedal, umaknejo, nekaj podobnega pa sugerira novinarkama RTV Slovenija:

Se bosta Lejlakovi odločitvi pridružili tudi Eugenija Carl in Mojca Pašek Šetinc?

Očitno si je Leljak glede tožbe premislil, od Nove24TV pa očitno pričakuje, da bo spreminjala vsebino člankov glede na njegovo počutje.

Ni pa jasno, ali bosta podobno postopali tudi Eugenija Carl in Mojca Pašek Šetinc, ki sta ne le grozili, ampak celo vložili tožbo proti Janezu Janši. Sicer sta novinarki dober primer tega, kako lahko gre etično novinarstvo v Sloveniji preko meja, nato pa padajo tožbe zaradi domnevne razžalitve. Morda pa bosta tudi onidve spoznali svojo zmoto in naglo jezo umirili ter umaknili tožbo.

Glede na to, da je Carlovo in Paškovo predsednik SDS označil za odsluženi prostitutki, je zapis zgleden primerek ekstremnega novinarskega cinizma neke imanentno politično motivirane vrste: strogo vzeto od obeh novinark RTV Slovenija pričakuje nič manj kot pripoznanje, da sta res novinarski prostitutki za 30 in 35 evrov, se pokesata svojih prostitucijskih grehov in odženeta jezo iz svojih glav, posledično pa odrečeta tožbi.

Janša Nova24tv umik zapisa tožba Pašek Carl

Skorajda emfatičen izraz »zmota«, uporabljen kot opis za njuno očitno neželeno dejanje vložene zasebne tožbe proti Janši, znotraj pričakovanega scenarija deluje že skoraj kot Wunscherfüllung: podpisani novinar si za svojega političnega gospodarja želi razbremenitve. Pravzaprav mora izreči željo, ki je njegova želja. Kar je neznosno, ni pripisana grešnost obeh domnevnih novinarskih prestopnic, temveč gospodarjeva: neznosno je živeti v spoznanju, kako umazan jezik uporablja tisti, v čigar superiornost zvesto verjamete.

Kar ni uspelo novinarski srenji, bo očitno prešlo na pleča sodišča: odločiti bo moralo, kako daleč smejo ali ne smejo politiki v svojih mnogoterih žaljivkah, ne da bi ostali nekaznovani. Žal mediji za kaznovanje ne znajo dovolj učinkovito poskrbeti.

Več:

https://vezjak.com/2016/03/22/novinarske-prostitutke-so-plod-medijske-servilnosti/

https://vezjak.com/2016/03/26/prostitutke-in-medijski-zvodniki-kako-so-jansev-tvit-soustvarili-novinarji/

https://vezjak.com/2016/03/24/kako-ne-obsoditi-jansev-tvit-od-rtv-prostitutk-k-materinskemu-dnevu/

Leljak Janša premislil Nova24

Janša Leljak tvit konflikt

May the Force be with you: kdo so Kanglerjevi strici

»Kdo so te močne sile, ki so to sposobne narediti?« znova sprašuje RTV Slovenija Franca Kanglerja v zanj rezerviranih terminih, tokrat na tretjem programu v 42 minutnem pogovoru.

Sposobne česa? Zarotiti se proti njemu, ki se mu dogaja svetovna krivica, obrniti ljudstvo proti njemu. Tisto, ki ga ima v resnici rado, tako kot izbrani mediji. In namesto pravilnega odgovora na »kdo«, ki je nekaj takšnega kot »Združene sile Bilderberga, udbomafija, CIA in seveda David Icke«, je njegov prvi odgovor znova: »dr. Vezjak«. K mojemu imenu nato pritakne še Toneta Partljiča.

Kangler tv slo 3 24.4.16

Novinarka Nataša Markovič se mi je skoraj zasmislila – najbrž sploh še ni slišala zame, za močno silo. Po drugi strani niti intervjuvanec verjetno ne ve; naj omenim, da sem gospoda prvič in zadnjič v živo srečal leta 2008 na okrogli mizi o prihodnosti Pekarne in alternativne kulture v mestu. V Pekarni. Z njim torej neposredno nikoli nisem imel nič, z njim nisem izmenjal enega samcatega stavka v neposrednem pogovoru, gospoda ne poznam. Lucky me.

Čeprav sta minila šele dva tedna od njegovega nastopa v Odmevih, je znova dobil priložnost za medijsko stokanje o krivici, ki se mu dogaja, in seveda novoustanovljeni stranki, ki bo ugledala luč sveta v roku dveh tednov. Ne le to, v intervjuju ugotavlja, da menda nisem ustavil le njega, ampak pred tem že Tomaža Pandurja. Ki ga je on pripeljal v Maribor – potem pa je spet nastopila neka sila. In seveda, »veliki državljan«, kot se je Kangler samoopisal, je s skrbnim uvidom opazil, da so bile mariborske vstaje zrežirane. Močna sila pač.

Tam so bili Nemariborčani, z avtobusnimi prevozi pripeljani od drugod, »iz Kranja, Ljutomera, Šentilja…«. Njegova ocena: od 12.000 ljudi na ulici je bila od drugod pripeljana polovica. Skratka, ena polovica zmanipuliranih, druga polovica uvoženih. May the Force be with you.

Problematične sekunde

Kanglerjev psihični univerzum ne bi smeli absolvirati z levo roko. V bistvu gre za bistveno več od tega, ne samo zaradi medijskih zrcaljenj. Morda je spet čas, čeprav sem to že nekajkrat storil, za dodatna pojasnila. Ko ti pripišejo paranormalne socialne in organizacijske sposobnosti, da finančnih ne omenjam, se vsaj malo počutiš počaščen – a kot reden analitik psihopolitike domačih zarot tudi dodatno zaskrbljen. Stvar je resnejša – Kangler mi pripisuje ne samo posebne moči, v včerajšnjem intervjuju se bode z mojo neverjetno medijsko prezenco, menda razkošno odmerjeno. Ta ga moti.

Tisto torej, ki so jo v cenzuriranih Odmevih skrčili na nekaj drobcev terenskega poročila – novinar mi je dejal, da drugega sogovorca sploh niso našli –  njemu pa so nato namenili deset minut solo nastopa v studiu – o čemer sem podrobneje pisal. Očitno je vsaka sekunda moje medijske navzočnosti Kanglerju nevarna in odveč – žal pa gre res za sekunde.

No, resnica je totalno drugačna in natančno nasprotna od sugerirane. V »Odmevih« nisem nastopil najmanj pet ali šest ali sedem let. V Delo me praktično ne vabijo. V Dnevniku občasno citirajo mojo stran vezjak.com, vendar spet ne na zadano temo. V Večeru? No podrobnejšo statistiko vodi njihov dvojni urednik Matija Stepišnik, ampak ta me je za notranjepolitični komentar nazadnje vprašal okoli leta 1999. V zadnjih treh letih sem morda trikrat odgovarjal na vprašanja, povezana s Fištravcem, poklicala me je Branka Bezjak.

Ne, s Kanglerjevo medijsko prezenco se pač ne morem meriti, počutim se kvečjemu na obisku pri Liliputancih. Po drugi čudni plati pa ima verjetno celo prav: če je peščica kritičnih nastopov proti njemu vse, kar zmorejo sfiltrirati mediji, potem sta verjetno statusa javnega intelektualca in kritičnega državljana pri nas na psu, s tistimi tremi imeni pa je mogoče politično obračunati mimogrede. In se je zgodilo.

Očetovstvo vstaj

Ker me je bivši župan pred dobrima dvema mesecema na tviterju označil za »očeta vstaj« – kar lepo manifestira obsesijo z mano – se opisano nesorazmerje še poglobi. Noben novinar me namreč na omenjeno temo nikoli ničesar ni vprašal. Očitek o rušenju se ponavlja že vsaj od leta 2010 – od vsega je res zgolj to, da sem bil županov stalni kritik, bolj ali manj na tej spletni strani.

Kangler oče vstaj tvit

Če je Mark Twain ob pogledu na svojo osmrtnico menda dejal The reports of my death are greatly exaggerated, se sam počutim zelo podobno: ni očetovstva,  the reports of my fatherhood are greatly exaggerated.

Ko bi se naključni zgodovinar zapodil v raziskovanje vstajniškega dogajanja, bi lahko ob terminu »mariborski vstajnik« v npr. arhivu Večera zasledil predvsem naslednja imena: Franc Trček, danes poslanec, Bojan Kranjc, danes poslanec, Sanjin Jašar in še nekatera druga.

Zakaj si je Kangler izbral ravno mene? Ne zanikam, da nisem sodeloval pri vstajah, toda še dobro pomnim, kako me je Večerova novinarka, ki sem jo nekoč firbčno vprašal, kako je prišla do ključa 12 identificiranih vstajnikov, s katerimi je naredila intervju, sam pa vseh nisem ravno poznal po tej imenitni vlogi, označila za fašista in nacista, ki se vpleta v novinarsko delo. Skratka, po tem, kako nekateri mediji pišejo zgodovino vstaj in marsičesa drugega, raje ne sprašujte. Kangler očitno redno ne bere Večera, sicer bi našel priročnejše in bolj usklajeno ime.

Radio Erevan in kolo, ki so ga ukradli

Dejstvo je, da ima njegova stigmatizacija moje malenkosti predvstajniško zgodovino,  na podobne njegove očitke moram odgovarjati ves čas. Spet nekaj, kar priča o pokorni mentaliteti večine. Na kritike njegovega županovanja v letu 2010 in trditve v Večerovem članku Ko politika »drvi na pamet« (30.12.2010)  sem na istem mestu poskusil replicirati z opisom njegove erevanske tehnike verbalnih političnih asociiranj, ko gre za iskanje zarotnikov. V Pismih bralcev sem takrat zapisal:

Mariborski župan je verjetno poslušal mestni radio Erevan: »Ali drži, da je Franc Horvat s Pobrežja na tomboli zadel avtomobil? Odgovor: Načeloma da, vendar to ni bil Franc Horvat,  temveč Janez Novak. Ni bil s Pobrežja, temveč s Studencev. Tisto ni bil avto, ampak kolo. In ni ga zadel na tomboli, temveč so mu ga ukradli.«

Res je, dan po odmevni aretaciji v Zimici, pisal se je 5. maj 2011, sem zahteval njegov odstop, pridružilo se je nekaj lokalnih intelektualcev, še več ljudi pa me je zavrnilo. Seznam in pismo sta bila objavljena na strani Zofijinih. V omejenem intelektualnem okolju, ki nam je na voljo, bi takšno pobudo z velikim veseljem prepustil komu drugemu. Tako kot danes.

Ko je dan po odmevni tretji mariborski vstaji (»Nesimo ga vun!«) 3. decembra 2012 gospod Kangler le odstopil,  očitno na prigovarjanje Janeza Janše, predsednika vlade, sem naslednji dan na Večerovi naslovnici spet pričakovano ugledal svoje ime, prvega na kratkem seznamu »stricev iz ozadja«, ki da so po njegovem zrežirali njegov tragičen konec, odstop in vstaje. Ker vem, kako uspešna je pri nas tehnika ad nauseam in njeno medijsko podpiranje, sem se odločil reagirati in v časopisu so objavili moj demanti:

Večer je dne 7. decembra 2012 na svoji prvi in nato še drugi strani navedel seznam ‘stricev iz ozadja’ mariborskih protestov. Na prvem mestu je, tako menda Franc Kangler, navedel mene. Vprašal sem svojo šestletno nečakinjo in svojega dvanajstletnega nečaka – oba ne tajita, da sem njun stric, skupaj z mano pa zanikata sodelovanje pri organizaciji mariborske vstaje.

Večer je nadalje na isti drugi strani in nato še v spletnem članku z naslovom »Je rektorjev krog financiral vandale?« (7. december 2012) navedel moje ime, znova kot prvo, in sicer v kontekstu, ki ga v celoti implicira citirani naslov. Zanikam, da bi spadal v nekakšen rektorjev krog ali da bi kakorkoli pomagal financirati vandale – karkoli že to pomeni v žargonu policijske države. Nekdo me na ta način želi pač pritlehno diskreditirati.

Vse to ne drži. Je pa res, da sem avtor peticije za Kanglerjev odstop, objavljene 5. maja 2011 na strani www.zofijini.net in nekaterih medijih, ki je marsikdo ni želel podpisati, avtor številnih kritičnih analiz na račun župana, žal novinarjem pretežno nezanimivih, in avtor knjige o paranoji in teorijah zarote v slovenski politiki, ki pripravlja gradivo za njeno morebitno nadaljevanje.

O mrtvih vse najbolj… zlorabljeno

Ob omembi Tomaža Pandurja, ki da sem ga podobno ustavljal kot njega, velja dodati še kakšno podobno nianso. Ni prvič, da se je Kangler skril za avtoriteto pokojnika – na podoben način je obravnaval že tragično preminulega Aleša Škofa. Če odmislim dejstvo, da poskuša vplivati na javnost s poceni čustvenimi apeli in identifikacijami v pietetnem času, je tudi na tej točki glede moje medijske navzočnosti, ki da je rušila gledališkega režiserja in ga izgnala iz Maribora, točno za 180 stopinj popačil realna dejstva.

Res ni naključje, da Kangler v intervjuju omenja neko mojo domnevno izjavo iz leta 2011 na kanalu YouTube (dejansko pojma nimam, kaj ima v mislih), kajti na kakšen drug medij niti pokazati ne more! Moje nekajletno entuziastično spremljanje stranpoti dogajanja okoli EPK je namreč imelo naslednje medijske rezultate: največ tri sporadična vprašanja STA, na Večeru so mi na kulturni strani zaprli vrata že leta 2000 (Večerova urednica je na to ponosna), na Delu podobno. Lahko razumem, vsaj za zadnje obdobje, moja kritika medijskega dobrikanja šefom tega projekta ni bila prijazna.

Seveda, na mojo tiskovno konferenco s predstavitvijo knjige o EPK ni prišel noben novinar, kaj šele, da bi do dneva današnjega koga zanimala. Edini medijski proizvod, ki se ga spomnim, je krajši intervju o EPK, ki ga je z mano naredil ljubljanski Dnevnik. Vsekakor velja, da sem v času pred ali po EPK okoli njega dal bistveno več izjav za tuje novinarje, okoli šest ali sedem, kot za domače. Skratka: nepomemben medijski disident naj bi v Mariboru sesul Kanglerja, še pred tem pa velikega Pandurja? Ne omenjam, ker bi jamral, disidentstvo ima svoje prednosti, nenazadnje je to skorajda nujna usoda vsakega resnega medijskega kritika  v državi, kjer je kritika medijsko bojkotirana. Je pa nujno, da bi prepričljiveje pojasnil, kako je že znotraj svojega žanra takšno Kanglerjevo natolcevanje maksimalno neprepričljivo, zlagano in napihnjeno.

Medijski impakt mojih stališč je torej praktično ničen – razen če ga ima stran, na katero ravnokar pišem. Vendarle pa mislim, da Kangler ni tako neumen, da bi v projektu svoje politične in medijske rehabilitacije, pri katerem mu pomagajo tudi stari znanci iz mariborskega kroga EPK, pa seveda cel niz medijev, streljal čisto na pamet. Predvsem velja opozoriti, da je svojo konspirativno narativo, ki je bila pred tem usmerjena v leve stranke in politično zaroto, zaradi katere je treba severovzhodni del Štajerske odcepiti od preostanka, zdaj personaliziral v nekaj posameznikov – predvsem mene in Toneta Partljiča. S tem je izgubil še nekaj kredibilnosti, meni pa po svoje naredil nepričakovano reklamo.

Več:

https://vezjak.com/2016/04/08/kangler-v-odmevih-bil-je-neparen-dan/

https://vezjak.com/2016/04/07/kangler-v-odmevih-ali-o-razliki-med-izrecenim-in-objavljenim/

https://vezjak.com/2016/02/10/nostalgija-po-vstajah-zakaj-jih-pogresamo/

Štularjeva velika ušesa

Današnjo sejo Programskega sveta RTV Slovenija si bomo zapomnili po burni razpravi in obravnavi seksističnega zapisa Janeza Janše na tviterju. Izteklo se je v sprejetje sklepa, s katerim je svet vsaj nekoliko in s kar nekaj zamude zaščitil dve novinarki in urednici TV Slovenija. Žal je pri tem, gledano tehnično, Janšev tvit napak označil za sovražni govor in kot takšen nesprejemljiv. Kot sem že povedal, je ta govor vse prej od tega: je osebna diskreditacija, gostilniški seksizem, groba žalitev, mačizem.

Janša tvit PS RTV MMC

Na tapeti se je znašel tudi predsednik Programskega sveta, dr. Mitja Štular, ker je v več svojih nastopih poskušal relativizirati Janševo dejanje. Kot je danes sam večkrat poudaril, se skoraj bolj problematizira njega kot Janšo.

Ena izmed njegovih obrambnih taktik je bila v zanikanju, da bi posamične izjave dajal v svojstvu predsednika tega organa. Na to je energično opozoril glede svojega nastopa v oddaji lastnega servisa – tam da je govoril v svojem imenu.

Toda v čigavi funkcije je nastopil Štular 23. marca letos v Odmevih? Res kot posameznik? Ni treba storiti veliko, treba je zgolj osvežiti spomin. Nanj se je takrat kot na prvega obrnila voditeljica Tanja Gobec. Poglejmo si krajši transkript z začetka pogovora z gostoma v studiu, pred katerim so zavrteli kratek prispevek:

»Dober večer, spoštovana gosta, strokovnjak za javno komuniciranje, Dejan Verčič, in predsednik programskega sveta, gospod Mitja Štular. Začniva midva. Slišali smo strokovnjaka, profesorja Milosavljevića, odziv vodstva hiše. Vi niste neposredno vodstvo hiše, v prenesenem smislu, kot šef Programskega sveta. Vaš odziv na ta tvit, vaša ocena?«

Voditeljica se je nanj nesporno naslavljala kot na predsednika Programskega sveta RTV Slovenija. Zaradi te funkcije je verjetno bil tudi povabljen, na ta način je bil tudi podpisan pod sliko. V celotnem nastopu niti enkrat ni opozoril, da podaja stališče le v svojem osebnem imenu. Nasprotno, v svojem nastopu se je večkrat skliceval na situacije in okoliščine svojega dela, npr. v stavku »mi se v Programskem svetu pogosto soočamo« ali »kako vzpostaviti takšne standarde v hiši«.

Nobenega dvoma ni, tam je bil kot njegov predsednik. Temu ni oporekal. Niti se na nobeni točki ni upiral, niti ni podal kakšnega disclaimerja. Zakaj nas torej slab mesec po svojem nastopu nenadoma prepričuje, da je tam stal kot posameznik? Jasno, da bi sebe razbremenil očitkov pred člani sveta. Ampak kako je pri tem prepričljiv? Približno toliko kot volk v »Rdeči kapici«, preoblečen v babico: v lutkovnem gledališču se mu otroci hihitajo, ker so ga prepoznali po velikih ušesih.

Štular tvit podpis

Nastop v Odmevih in splošno dogajanje okoli tvita sem že podrobneje analiziral. Zato zgolj v osvežitev: seveda nas je takrat zanimalo, kako bodo Janševi podaniki priskočili na pomoč svojemu šefu v godlji, imenovani neposrečen mačističen tvit.

V socioloških analizah strokovnjaki že leta ugotavljalo refleks, ki ga številni seksisti gojijo v sodobni kulturi posilstva, kot temu pravijo v feminističnih teoriji. V njej je spolno nasilje normalizirano in perpetuirano skozi jezik mizoginije. Obrambni refleks v prid posilstva je, če ga osvobodimo nekaj tančic, vselej preprost: »Saj je vendar hotela!« Saj je hotela seks.

V domači nekulturi političnih mojstrov diskreditacije se nam dogaja nekaj podobnega. V včerajšnjih Odmevih je predsednik Programskega sveta RTV nakazal, da te funkcije ne opravlja po naključju – tam je stal, da obrani lik in delo svojega varovanca in njegove besedne eskapade o dveh odsluženih prostitutkah iz iste javne hiše, Eugeniji Carl in Mojci Pašek Šetinc.

Ko je Štular pred voditeljico Tanjo Gobec prvič odprl usta, je prepoznavno imel v mislih zgoraj opisano strategijo: na prvem mestu ne bomo obsodili dejanja šefa SDS, ne bomo branili lastnih novinark v lastni hiši, ožigosanih za prostitutke, temveč jih bomo problematizirali. V smislu: Saj so vendar hotele. Saj so vendar želele, da jih nekdo označi za prostitutke. Podobno kot si je gotovo Jelena Aščić želela, da jo imamo za »kuzlo lažnivo«.

Štular zato ni presenetil, kot je hitel že v prvem stavku apelirati na »celotno konstelacijo te zgodbe«, ki da je nekoliko širša. Razpravo je želel že v prvem stavku preusmeriti v domnevno neprofesionalni prispevek novinarke Eugenije Carl, ki da je razjezil gospoda Janšo, kasneje je celo problematiziral še nek drug njen prispevek. Pričakovano celo s strani voditeljice, ki je nastopila izjemno pogumno: ob začetnem švrku, usmerjenem v reakcijsko medlost vodstva javnega servisa, je hitela Štularja ustavljati takoj, ko je zaznala njegovo izmikanje.

Nanizala je cel niz medklicev (»Lahko komentirate tvit, bomo potem prišli k vzrokom?«, »Oprostite, ker niste odgovorili na vprašanje«, »Najprej oceno tvita?«, »Torej tvita ne boste ocenili?«) in vztrajno minirala Štularjevo strategijo, kako večino minutaže pokuriti za preusmeritev teme.

Pomembna je bila, evidentno, predvsem viktimizacija žrtve, kazanje s prstom na novinarske prostitutke, ki domnevno slabo opravljajo svojo profesijo. In seveda je računal, da bo čisto na koncu, tako kot predsednik Pahor pred časom v zapisu o sovražnem govoru, moral nekako navesti tudi, da je Janševa izjava »neprimerna«. Minimizirano, kot čisto neobvezen in manjši dodatek, predvsem pa z zamikom in šele na drugem mestu.

Gobčeva je lahko svoje drezanje utemeljila tudi z nedavnim Janševim tvitom, kjer je novopečeni ekspert za medijsko prostitucijo prst usmeril prav v istega Štularja in ga označil za figov list – za nekoga, ki v »javni hiši«, kot ji pravi, ne poskrbi za red in disciplino, za spoštovanje strogih profesionalnih standardov, ki jih kršijo prostitutke. In res, Štular je hitel v Odmevih dokazati, da je slišal opozorilo in se varovancu z zamudo tako rekoč poskušal oddolžiti.

Več:

https://vezjak.com/2016/03/24/kako-ne-obsoditi-jansev-tvit-od-rtv-prostitutk-k-materinskemu-dnevu/

https://vezjak.com/2016/03/22/novinarske-prostitutke-so-plod-medijske-servilnosti/

https://vezjak.com/2016/03/26/prostitutke-in-medijski-zvodniki-kako-so-jansev-tvit-soustvarili-novinarji/

Slovenski rasizem zanimiv za BBC in Guardian, ne pa za domače medije

Slovenski novinarji so znova doživeli hladen tuš: ko tuji mediji prvi decidirano poročajo o domačem dogajanju, ki so ga naši uspeli prezreti, je težko zanikati profesionalno blamažo. In še kaj več.

Novica je iz športnega sveta in opazil jo je POP TV, z njo danes njihov osrednji dnevnik. Postavljena je bila celo, verjetno prenapihnjeno, za prvi prispevek v njem, pred tem je poročal Kanal A. Ostalih tematizacij skoraj ni bilo.

Štorija: trener Olimpije Marko Nikolić je ozmerjal svojega igralca Blessinga Elekeja in ga po tekmi v prvi ligi proti Zavrču (1:1) označil za »črnega idiota«.

Po tem je sicer disciplinski sodnik NZS na podlagi 29. člena Disciplinskega pravilnika NZS uvedel postopek proti trenerju Olimpije, po katerem pa je Nikolić obdržal službo.

Čisto dovolj, da so se pri BBC-ju, Guardianu, Telegraphu in drugod odločili o tem pisati. Mimogrede, o uspehih Peter Prevca v Planici niso. Kaj nam to pove?

Rasizem nogomet Guardian Nikolic

Odziv angleških medijev je predvsem izrazito drugačen od domačih. Najprej zato, ker (sploh) je. Čeprav je Nikolić obdržal službo, se tudi opravičil, češ da je šlo za čustveno reakcijo, so v kontekstu občutljivosti v boju proti rasizmu, ki v nogometnem svetu postaja neomajno pravilo, odigrali svojo družbeno vlogo na način, kot jim pritiče. Domači ne.

Da bi stvar bila še bolj neverjetna, se je odziv slovenskih medijev bolj vezal na poročanje angleških, češ: »Poglejte, omenjajo nas, poročajo o nas.« Stupidno in pritlikavo. Indikativen je naslov prispevka pri BBC:

“Marko Nikolic, šef Olimpije, je zadržal službo kljub rasistični izjavi.”

Marko Nikolic BBC rasizem

Novica govori o opravičilu trenerja samemu nogometašu. Kako je možno, da rasizem domačih nogometnih delavcev za nas ni novica, je zgolj za druge?

Kako je možno, da z mirnostjo nevpletenega voajerja domači novinarji spremljajo dogajanje v mariborskem klubu, kjer je športni direktor Zlatko Zahović izrekel številne lahkotne žaljivke na račun nogometaša Agima Ibraimija, nakar ni bil kaznoval on, temveč suspendiran slednji?

Naj spomnim, kaj je počel Zahović: »Užalil je mojo preteklost, ponovno je užalil mojo mamo, užalil pa je tudi moj narod in mojo vero. To pa so že stvari, prek katerih ne morem in prek katerih po mojem mnenju ne bi smel nikoli nihče,« je dejal Ibraimi ob odhodu iz kluba in mesta.

V NK Maribor so se raje izvijali, da »vse zadeve rešujejo znotraj naših zidov, v krogu članov vijoličaste družine«. Ne, takšne zadeve se rešujejo v javnosti, to npr. Angleži vedo. Še več, nogometaša so obtožili, da se je »odločil enostransko podati svojo plat zgodbe« in da »obstajata dve plati«, kot so pojasnili v upravnem odboru.

In je stvar rešena, pometena pod preprogo. Po principu: »Rasizma in podobnih pojavov pri nas ni. Ravno včeraj smo nagnali zadnjega, ki je nanj opozoril.«

Skratka, dogajanje v Sloveniji je obratna zrcalna podoba tistega v Angliji: rasizem in žalitve na podlagi vere in narodnosti se tam obsojajo, ne tolerirajo. Tolerirajo se v Sloveniji. In to obilno, velikokrat z izdatno pomočjo anemičnih medijev, ki bi se enkrat kakšno lekcijo lahko naučili od tujih. Sploh takrat, ko so izzvani. Dosežki nimajo nobene barve, je dejal Abraham Lincoln. Kot kaže, pa morajo biti pri nas še vedno prave barve in ustrezne narodnosti.

Namesto tega pa tuje informacije o našem domačem rasizmu obravnavajo in reciklirajo z lažno samozavest dvigajočo radostjo, podobno kot kakšne priložnostne tujejezične turistične članke o lepotah Slovenije. »A ste videli, omenja nas BBC!« Ja, res smo frajerji.

Telegraph Marko Nikolic rasizem