Pandurjeva smrt skozi tabloidno razkritje

Vest o smrti Tomaža Pandurja ima zgolj šest kratkih stavkov. In čeprav so večinoma mediji danes, ko nas je iz Makedonije dosegla tragična novica, že poročali tudi o vzroku smrti, so se pri Slovenskih novicah odločili za senzacionalistični pristop nec plus ultra: sebe so odločili promovirati kot skoraj ekskluzivnega razkritelja, ki ve, kaj se je… Continue Reading →

Naša mariborskost: o registrih medijskih zmagovalcev

Intervju odgovornega urednika Večera s kulturnikom Mitjem Čandrom »v njegovi stalni bazi, ko je doma, pri Anderliču«, lahko bralcu razpre, ne sicer nujno, celo vrsto zanimivih manj gostilniških dilem, čeprav nobene takoj razumljive na prvi pogled ali brez poznavanja kontekstov. Veliko jih je, nekatere bom poskušal načeti in tudi pojasniti, zakaj so lahko intrigantne vsaj… Continue Reading →

Največji sin mesta ob Dravi – pa tako zapostavljen

Verjetno je že kar čisti simptom, da moramo edini komentar o zadnji »postprodukcijski« epizodi Tomaža Pandurja v zmagoviti zgodbi o mariborski EPK prebirati v ljubljanskem časopisu, medtem ko pričakovano – ter skoraj napovedano – Večer z grehi tega genialnega režiserja nikoli nima nič. Domen Caharijas v svoji glosi ugotavlja, da je »največji sin mesta ob… Continue Reading →

Trajnostni učinek EPK: vračilo Pandurjevega denarja

Ko se v Večeru poleže evforija nad Tomažem Pandurjem, se prispevki iz kulturnih strani preselijo na strani črne kronike. Delitev dela po večerovsko: seveda se po panegirikih morajo kulturni novinarji na čelu z urednico Petro Vidali pretvarjati, da z drugo platjo, črnokroniško, nič nimajo. Nekaj, s čimer vzdržujejo videz čistih rok, odmika in brezodgovorne indiference… Continue Reading →

Monika in Ksenija, naša in vaša diva

Čas zaceli vse rane, spremeni celo obrazne konture, da začnejo spominjati na neke druge. Večno vračanje istega, ki je vračanje drugega ali druge – Ksenije namesto Monice. Vmes so se dogajala številna vračanja, Pandur se je vrnil v Maribor, po krivici izgnan s sodnimi postopki, pa spet zmagovito vrnjen s pomočjo Franca Kanglerja in Mitje… Continue Reading →

Skoraj 2000 razlogov za molk

Kakšen politični in medijski učinek lahko proizvedete, če sredi hude, morda najhujše politične in medijske nestrpnosti zberete skoraj 2000 podpisov, med katerimi so res pomembna imena slovenskega družboslovja in humanistike, ter od predsednika vlade Mira Cerarja in resorne ministrice Maje Makovec Brenčič terjate pojasnilo, zakaj vlada RS pristaja na protiustavno in protizakonito ravnanje, s katerim… Continue Reading →

Antikritika kot resnica prestolnice kulture

Tomaž Pandur se je februarja letos srečno vrnil v svoj rojstni Maribor, v projekt Evropske prestolnice kulture (EPK). Povratki in postanki so zanj lahko le takšni. Nedavna mariborska uprizoritev njegove gledališke interpretacije »Vojne in miru« je požela ogromen aplavz. Bojda dobesedno: Pandur je kasneje izrazil vzhičenost nad spontanim ploskanjem dvajset sekund po začetku predstave. Razumel… Continue Reading →

Dva medijska Pandurja: od fiaska do navdušenja

Obstajata dva Pandurja: tistih iz slovenskih medijev in tisti iz tujih. Danes je razvpiti in rumeni Požareport reproduciral nekatere španske kritike Pandurjeve predstave, objavljene v mariborski reviji Dialogi (7-8/2011): Dovolj žalostno in zgovorno dejstvo že po sebi, da tega objektivnejšega koraka ne zmorejo drugi. Namreč tisti slovenski kulturni novinarji, ki se v glavnem omejujejo na… Continue Reading →

Pandur: zgodbe o ničnosti pogodbe so streljanje v prazno

Današnjo prvo stran Večera krasi naslovnica z naslovom »EPK: Tomaž Pandur je odstopil«. Bizarno, čeprav Večer doslej sploh ni poročal o ničnosti najemne pogodbe (!), kar smo celo napovedali, se zdi, da je Pandurju prekipelo prav zaradi tega, ker njegov Pandurteater ne bo realiziran. Vendar o ničnosti pogodbe že na prvi strani prebiramo njegovo osupljivo izjavo:… Continue Reading →

Powered by WordPress.com.

Up ↑