Bo zadnja sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki je sankcionirala širjenje rasističnih idej v Demokraciji, prinesla kakšno spremembo v našo sicer klavrno pravno in sodno prakso na tem področju? Bo poslej še mogoče enako neovirano širiti ideje belega supremacizma, pa grozljive predstave o tem, da je bela rasa večvredna od drugih, da se je Jezus rodil bel, da je potrebno vse druge rase nič manj kot iztrebiti, saj to počnemo tudi s plevelom na vrtu, končno pa bo za tiste nebele poskrbel sam Bog s širjenjem virusa?
Govorim o zapisu Aleksandra Škorca v Demokraciji pod naslovom »Presežki 5«, objavljenem decembra 2020 in na katerega sem reagiral s kazensko ovadbo zoper avtorja in tedanjega odgovornega urednika Demokracije Jožeta Biščaka. Sodnik Primož Štancar je zdaj presodil, da je besedilo spodbujalo rasistične ideje po 297. členu Kazenskega zakonika RS. Na samih straneh Demokracije so objavili podatek, da je Škorc dobil pet mesecev zapora oziroma dve leti pogojno, Biščak pa šest mesecev zapora oziroma dve leti pogojno.
O primeru kolumne v Demokraciji sem napisal štiri prispevke. V prvem opozarjam na začetno rasistično obarvano besedilo; v drugem javno objavljam svojo kazensko ovadbo zoper Škorca in Biščaka zaradi spodbujanja sovraštva in rasizma, kar je kaznivo po 297. členu Kazenskega zakonika; v tretjem dokazujem, zakaj takrat že javno nakazana obrambna taktika, češ omenjena kolumna je po žanru satirična in zato zaščitena pred pregonom, ne bo zadostna podlaga za bežanje pred kazensko odgovornostjo za očitno rasistično intonirano pisanje; v četrtem opozarjam na diskreditacijski diskurz in blatenje, usmerjeno proti ovaditeljem, torej tudi proti meni.
Obsojeni napovedujejo pritožbo in sodba najbrž še nekaj časa ne bo pravnomočna. Že zdaj lahko znova slutimo linijo odvetniške obrambe, ki sem jo v zapisih že zavrnil kot neprepričljivo na podlagi sklicevanja na nekatere odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice: avtorji in uredniki Janševe Demokracija bodo najbrž še naprej trdili, da je bil zapis zgolj satiričen in da je kršena njihova temeljna pravica do svobode izražanja. Po njihovem prepričanju bi torej vsak smel tudi šaljivo reči, da so vse druge rase potrebne izničenja, očiščenja, odstranitve, iztrebiti jih moramo kot plevel in takšna je celo želja (njihovega) belega Boga.
Če smo se v zadnjih letih neštetokrat spraševali, zakaj naši tožilci in sodniki ne znajo prepoznati sovražnega govora, sploh največkrat v primeru beguncev, če smo se čudili, zakaj za pregon ne najdejo podlage v prvem odstavku 297. člena KZ, če sem osebno kaj nekajkrat predlagal spremembo tega odstavka, saj je problem evidentno v njegovi protislovni vsebini oziroma dikciji, če so tožilstvo, politika in pravna stroka doslej v eno zatrjevali, da ni težava v členu, ampak v njegovem napačnem branju, kot ga prakticirajo menda nevedni tožilci in sodniki, je po mojem skromnem prepričanju k tokratni sodbi prispevala semantična enoznačnost drugega odstavka člena, ki se glasi:
»Enako se kaznuje, kdor na način iz prejšnjega odstavka javno širi ideje o večvrednosti ene rase nad drugo ali daje kakršnokoli pomoč pri rasistični dejavnosti ali zanika, zmanjšuje pomen, odobrava, opravičuje, smeši ali zagovarja genocid, holokavst, hudodelstvo zoper človečnost, vojno hudodelstvo, agresijo ali druga kazniva dejanja zoper človečnost, kot so opredeljena v pravnem redu Republike Slovenije.«
V omenjenem zapisu Demokracije se je zgodilo zgoraj opisano, kajti res ni mogoče zanikati, da poskuša avtor zagovarjati večvrednost ene rase nad drugimi in da posledično širi tovrstno idejo. Srečna okoliščina je torej bila predvsem nedvoumna semantika brez dodatnih pogojev, ki bi morali biti izpolnjeni za inkriminacijo.
Le upati smemo, da bo omenjena sodba pripeljala do kakšne javne razprave v vrstah strokovne, novinarske in najširše javnosti. Sam Jože Biščak se je v svojem prvem odzivu po sodbi pritožil, da na obravnavah ni bilo nobenega medija, češ vsi so bili tako glasni na začetku, ko pa se razprava odvija v dvorani, ne zanima več nikogar.
Hvalevredno bi bilo hkrati tudi preveriti, kako v tem in sorodnih primerih širjenje rasističnih idej zaustavlja novinarski kodeks. V odzivu Novinarskega častnega razsodišča »Vasja Simić proti Aleksandru Škorcu in Jožetu Biščaku« (9. marec 2021) smo lahko med drugim prebrali tudi nekaj resnično nespretnih razlag, zakaj ni prišlo do kršitev. Pojasnilo, da ni prišlo do kršitve 3. člena kodeksa, ta govori o tem, da mora novinar pri objavljanju informacij s hudimi obtožbami pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo, je že skoraj komično:
»Glede na to, da razsodišče ugotavlja, da gre za besedilo, ki svojih ugotovitev ne črpa iz stvarnega, ga glede pridobivanja odziva in zamolčanja ključnih informacij ne more racionalno presojati. Kršitve 3. člena razsodišče zato ni ugotavljalo. Pritrjuje sicer pritožniku, da gre za zapis, ob katerem bi bilo treba za pridobitev celostne informacije o zadevi pridobiti odziv tistih, ki jih informacije zadevajo. Vendar pa ob dejstvu, da se navedbe nanašajo na širšo skupino ljudi in ne na konkretne osebe, ni mogoče pričakovati, da bi pisec na primer pridobival odziv od temnopoltih kot celotne rase.«
No, članom razsodišča bi vendar moralo biti jasno, da npr. od neonacističnih portalov po svetu res ne smemo pričakovati, da bodo v svojih zapisih predhodno preverjali, ali so Judje z njihovim mnenjem, da jih moramo zapliniti, osebno zadovoljni, preden ga končno lahko pribeležijo. Še manj pa, da bi morali pridobiti mnenje vseh med njimi ali kar celotne rase!
Ja, veliko nedorečenosti in veliko nesmislov. Potrebujemo še več javne in strokovne razprave o omejevanju in pregonu rasizma, nestrpnosti, ksenofobije in sovražnega govora, pa tudi o temeljnem razumevanju novinarjev, kako ga ustavljati v smeri izboljševanja medijskih praks.
Več:
Rasistični presežki: bela rasa mora iztrebiti druge
Ovadba zoper kolumnista Demokracije Aleksandra Škorca in odgovornega urednika Jožeta Biščaka
Rasizem in bežanje pred odgovornostjo: kako uspešno je sklicevanje na satiro?
Rasizem v Demokraciji: odgovorni se komično prikazujejo kot žrtve
Mahničeva raznolikost znotraj bele barve: o rasizmu politikov