Voditelj Krajnc verjame, da je cilj popolno uničenje RTV Slovenija

Šikanirani voditelj Dnevnika Saša Krajnc je v intervjuju za Nedelo ponudil nekaj dragocenih drobcev vpogleda v dogajanje na RTV Slovenija po zadnji odmevni epizodi, v kateri ga je direktor TV Slovenija želel disciplinirati skupaj z urednico Vesno Pfeiffer. Med drugim je pritrdil spoznanju, ki ga ponavljam že dlje časa in se zdi očitno: končni cilj trenutnega dogajanja je zares popolno uničenje RTV Slovenija in ponovnega zaupanja gledalcev, če bo ta preživela, ne bo mogoče pridobiti kar čez noč. Mirt Bezlaj in Barbara Eržen sta ga vprašala:

Menite, da je končni cilj popolno uničenje RTV Slovenija?

Da.

Bo po vaše še kdaj mogoče povrniti zaupanje gledalcev?

Zaupanje se izgubi zelo hitro, vendar ga je zelo težko pridobiti nazaj. Celo če bodo stvari šle na bolje, bo trajalo leta in leta, da si ga povrnemo.

Poskusil bom pojasniti, da spremlja projekt sesutja javne radiotelevizije, kakršen se odvija pred našimi očmi, obsežna psihopolitična mimikrija in da moramo tovrstno dogajanje k trditvi »prišteti«, da bi ga lažje razumeli. V nadaljevanju pa bom navedel še, da trditev, ki ji pritrjuje Krajnc, od novinarskega kolektiva v hiši terja temu prilagojene metode njegovega odzivanja in narekuje drugačne metode upora.

Razkriti mimikrijo

Da politiki ves čas zanikajo svoja nečedna ravnanja, jih prikrivajo in izvajajo skrivoma, ni nič novega. V primeru stranke SDS je to že rutinirana psihopolitična propagandna praksa. Ko Janševi izvajajo svoj politični načrt in sledijo agendi, ne bodo kar priznali, da želijo javno radiotelevizijo uničiti ali si jo podrediti, nasprotno, to bodo zanikali. V tem smislu že desetletje in več analiziram logiko politične mimikrije, kot temu pravim: kako deluje, kakšne tehnike prikrivanja uporablja?

Že sam obstoj mimikrije predpostavlja, da moramo politično agendo nekako demimikretizirati, razgaliti in razkriti. Dlje časa smo v javnosti ugibali, kaj je po čvrstem »zavzetju« RTV zavoda Janšev cilj – je to morda njegova popolna podreditev, kar so njegovo klasične sanje, ali res totalno uničenje? Na koncu nas premislek pripelje do spoznanja, da je lahko kar oboje: če ne bo možna podreditev, šele nato sledi miniranje hiše.

Krajnčeva potrditev v intervjuju, da je cilj uničenje, ni samoumevno večinska, kajti njegovi stanovski kolegi, recimo Igor E. Bergant, so večkrat izrekli mnenje, da morda za trenutnim dogajanjem sploh ni nobenega načrta. Za analizo potemtakem ni pomembno zgolj vedeti in upoštevati, če si neka politična stranka želi uničiti javni zavod, kar predpostavlja, da to počne namenoma in premišljeno, ampak tudi prepoznati, čemu služijo neiskrena zanikanja in politične geste prikrivanja tovrstnega početja. Če teza o uničenju drži, moramo tudi aktivnosti vodstva RTV Slovenija dojeti čisto drugače, ne kot nekakšno spontano ravnanje amaterjev brez povezave s stranko SDS, ampak ravno in izključno dirigirano in usklajeno z njo.

Skrb za boljšo programsko shemo, za polnjenje kadrovskega bazena, za selitev informativnega programa na drugi kanal in solidarnostna pomoč Dnevnika oddaji Panorama, če navedem zadnji posamični primer, zato ne morejo biti motivirani z iskrenimi nameni, ampak so zgolj v funkciji odloga spoznanja, da akterjev ne vodijo tovrstni cilji; vodstvo se mora zgolj pretvarjati, da ves čas skrbi za dobrobit hiše, naša naloga pa bi morala biti, da temu ne nasedemo. Dokazov, da je pred nami projekt uničenja, zares mrgoli in številne sem že popisal.

Kdaj nas bo minila naivnost?

Naša dolžnost zato mora biti nenaivna interpretacija dogajanja in ne naivno dopuščanje možnosti, da Andrej Grah Whatmough enostavno ne ve, kaj bi počel na svojem položaju in kako bi ustrezno ravnal v svojih opravičilih, celo dobesednih, plačnikom RTV prispevka, in to le zato, ker so s solidarnostno gesto v podporo Krajncu zavzeli prostor v studiu. Pri ljudeh, kot so Uroš Urbanija, Jadranka Rebernik, Igor Pirkovič, Jože Možina in številnih drugih nas je, vsaj upam, naivnost že dolgo nazaj minila.

Vprašanje se glasi, ali Krajnčevemu pogledu pritrjuje novinarski stavkovni odbor, dejansko pa kar celoten novinarski kolektiv. Če moramo vse, kar počne vodstvo hiše, interpretirati kot izvrševanje peklenskega načrta, je potrebno temu prilagoditi svoje zahteve v odnosu do vodstva. Moj predlog je bil, da bi morali po imenovanju Uroša Urbanije na čelo TV Slovenija prekiniti sleherna pogajanja.

In če je končni cilj uničenje RTV Slovenija, je tudi pasivno obnašanje novinarjev po načelu, da morajo izpeljati programsko shemo, ker obstajajo dolžnosti do občinstva in ker bi drugačno obnašanje bilo nezakonito, po nujnosti komplicitno v primeru, da to čutijo kot edino dolžnost. Enostavnih rešitev zanesljivo ni, etičnost v ravnanju novinarjev pa v taki situaciji ni le v izvajanju službenih obveznosti, sploh ne zgolj iz strahu, da bi jih doletele sankcije. V luči dejstva, da je pred nami načrt popolnega uničenja javnega servisa, je kolektivni in individualni upor dolžnost po sebi.