Tiskovna konferenca Nine Krajnik, »prve dame naših Moravč« in »prve slovenske lacanovske psihoanalitičarke«, hkrati pa tudi pionirke taiste psihoanalize v Sloveniji in na Balkanu, kar so kasneje vsi mediji po papagajsko nekritično povzemali, je minila tudi v ekcesnosti odgovorov na novinarska vprašanja.
Kandidatka za predsednico republike, ki bi rada celila rane razkola v slovenskem narodu in se ponuja kot nekakšna desničarska Spomenka Hribar in promotorka Jožeta Možine, se je tam pojavila s Petrom Jambrekom, ki je vsem navzočim pojasnil, da je bil tako rekoč pobudnik njene kandidature. Kako tudi ne bi bil, če njegov sin in žena tesno sodelujeta s Krajnikovo v njenih psihoanalitičnih krožkih. V svojem solističnem nastopu njej v podporo se je Janšev ideolog obregnil ob zapis Uroša Esiha v Delu, ki je Krajnikovo označil za kandidatko »alt right« gibanja.
»Kandidiram, ker si želim, da slovenska družba ozdravi, se prerodi. Naš svet je pogosto grob, nepravičen. Veliko se govori o človekovih pravicah, teptajo pa jih tisti, ki o njih govorijo,« je pihala na dušo volivcem, njeno ambicijo narodne zdraviteljice pa so do neke mere omejili novinarji z vprašanji.
Ekcesnost kandidatke, ki jo na RTV Slovenija na vse kriplje brezsramno promovirata Igor Pirkovič in Jože Možina, smo zaznali v dveh trenutkih. V prvem, ko jo je novinarka Reporterja spraševala, zakaj jo je na domu dvakrat obiskala policija in pri tem merila na dobro dokumentirane zgodbe o njenem fizičnem napadu na lastnega partnerja in župana Moravč Milana Balažica, menda z nožem, pa tudi na njegovega očeta in še njegovega sodelavca. Reporter je namreč obiskal njeno hišo, kar je označila za vdor novinarjev globoke države, vendar je potem v reportaži pridobil odzive žrtev njenega napada, ki so dogajanje potrdile in jo s tem obremenile.
Kandidatka na ta vprašanja pričakovano ni želela odgovarjati. Dvakrat je navedbe o dveh obiskih policije označila za »vaš očitek, ne dejstvo« brez pojasnila, nato pa grobo ustavila novinarko in zahtevala novo vprašanje od drugih novinarjev.
Kasneje je postala še bolj agresivna. Po njenem se v Sloveniji pogosto posameznikom »lepi etikete«. Ko pa so jo novinarji spomnili, da etiketira ona, saj je Natašo Pirc Musar in Marto Kos nedavno na tviterju označila za »dve kandidatki iste partije« in »levih privatizerjev iz časa devetdesetih let«, je hladno odgovorila, da njen komentar ni etiketiranje, pač pa strukturna analiza!
Pred tem je namreč povedala, da če se nekdo zavzema za pravno državo in človekove pravice, nato pa takoj zatem ad hominem nekoga napada, iz tega »vidimo, kje imamo v Sloveniji problem. Ne na družbeni, ampak osebni ravni.«
Zanjo nevarno razpravo o nasilju je nato retorično spretno preusmerila, kajti podobno sta jo skupili novinarki, ki sta se začudili, kako lahko govori o etiketiranju kot problemu, ko pa sama s takšno lahkoto etiketira druge, s čimer se je očitno zapletla v nekoherenco pojasnil. Kandidatka Krajnik se na tej točki ni znala zadržati, zato je že samo vprašanje označila za »novinarsko nasilje« in pomoralizirala, da se naj »vsak nad svojim obnašanjem zamisli«. Skratka, novinarji so prejeli poduk.
S tem je že drugič na tiskovki spretno odbila očitke na način, da je raje novinarje obtožila nasilja. Jasno, takšni so vsi drugi, samo ona ne! Ti v imenu globoke države vdirajo v njeno zasebnost, na njeni tiskovni konferenci pa ji zastavljajo nasilna vprašanja, ker ne razumejo, da sama zgolj izvaja strukturno analizo!
Ker bo »skušala biti odprta za singularnost vsakogar« in ker bo dopuščala, »da smo si različni in to znati povezati«, bo kandidatka s pomočjo svetovalca Sebastjana Jeretiča, sicer ljubljenca slovenskih urednikov, zagotovo znala zacelila tudi vse z nožem odprte rane, kakršne zmore te vrste odvečno in nasilno slovensko novinarstvo.
Več:
Novinarska globoka država je vdrla v dom Nine Krajnik
Svetopisemski »Kaj je Janša hudega storil?«
Edina točka naše stabilnosti: lobisti in piarovci kot politični komentatorji