Da si odgovorni uredniki na TV Slovenija želijo »umiritve strasti«, kot so se kar dvakrat izrazili, zato vodstvo javne radiotelevizije pozivajo k razmisleku, je seveda napaka. Poskušal bom pojasniti, zakaj. Slovenska tiskovna agencija je »neuradno pridobila« poziv šestih odgovornih urednikov TV programov, ki so ga naslovili na generalnega direktorja Andreja Graha Whatmougha, v vednost so ga poslali tudi predsedniku programskega sveta RTVS Petru Gregorčiču in odgovorni urednici informativnega programa TVS Jadranki Rebernik. V njem apelirajo, da vodstvo ponovno premisli o napovedanih spremembah pri oddaji Studio City. Ali to pomeni tudi, da si želijo, da se znova sklene odpovedana pogodba z voditeljem Marcelom Štefančičem, ker je ta domnevano žalil in grozil, niso povedali.
Lahko sicer razumemo in sprejmemo, da jih vodijo dobri nameni v želji po iskanju rešitve in ohranitvi oddaje v dosedanjem formatu, najbrž tudi z dosedanjim voditeljem. Vendar dogajanja v RTV hiši ne moremo označiti za posledico izbruhov prevelikega vznemirjenja ob nekontroliranih afektih, saj to vendar predpostavlja, da so v kolektivu novinarjev nekaj storili narobe. Da je Štefančič nekaj storil narobe. Da je morda grozil, kot meni generalno vodstvo, čeprav ni.
Koncesija političnemu desantu
Sintagma »umiritev strasti« po definiciji pomeni sprejemanje teze o deljeni krivdi za razgreto stanje. Le kaj bi to bilo na strani političnih eksekutorjev in v čem je odgovornost na strani novinarjev, nam šest odgovornih urednikov, njihovih imen nam niso razkrili, ni zaupalo. Tudi če zelo tolerantno dopustimo, da so uredniki pač naredili pol koraka nazaj in prijazno ponujajo nekakšno premirje na podlagi zgrešene interpretacije, saj jih vodi plemenit cilj, vrnitev Studia City v dosedanji obliki, pa je takšno dejanje kratkovidno, po moje. Apel k umirjanju strasti predstavlja resen zdrs v razumevanju dogajanja, ki ni nič drugega kot politični desant na največji in najpomembnejši javni medij v državi. Še več, je tiha koncesija takšnemu desantu, pristajanje nanj!
Tovrstna pogajanja s politično dirigiranim vodstvom, ki uničuje javno radiotelevizijo, so oblika pristajanja na pogovor z nekom, s katerim ni mogoče sklepati kompromisov, ker jih ta pač niti ne bo sprejel, saj mora slediti svoji politični agendi. V tem smislu je gesta res kratkovidna in nepremišljena. Tudi če bi vodstvo sprejelo pobudo in iz nekega razloga preklicalo svoje načrte, se posulo s pepelom in Štefančiču z ekipo vred ponudilo oddajo, tega ne bi moglo storiti z vsemi svojimi projekti politične okupacije javnega medija. Ugibal sem že, da se izrisujeta dva cilja prevzema: bodisi projekt očitno nasilne »evangelizacije« hiše, ko se bo iz nje naredilo strankarsko trobilo po zgledu že obstoječih, bodisi njenega končnega uničenja in opustošenja, če ne uspe prvo.
Sanje o sobivanju
V tej perspektivi pa bi morebitni pristanek na vrnitev oddaje bil zgolj majhen obliž na rane celotne prestrukturacije programa po zamislih Trstenjakove. Povedano drugače, če bi Rusi prenehali napadati Mariupolj, se s tem še niso odpovedali agresiji na Ukrajino.
In če šest urednic in urednikov, ki so Andraž Poeschl, Vanja Vardjan, Gregor Peternel, Tomaž Karat, Mojca Petrič Bužan in Mirjana Magyar Lovrički, zares meni, da je »umiritev strasti« ob Studiu City zgolj začetek nečesa večjega, nekakšnega trajnega »premirja«, si potemtakem predstavlja sobivanje z generalnim vodstvom, odgovorno urednico Jadranko Rebernik in vsemi novinarskimi pribočniki, ki so zaprisegli zvestobo svojim političnim botrom, če bi naslovniki nanj že pristali?
»Verjamemo, da se lahko ob umiritvi strasti in s temeljitim ter argumentiranim pogovorom še doseže dogovor, ki bo v korist javnega zavoda in naših gledalcev,« so zapisali. Njihova ponudba je te vrste, da ni samo naivna, ampak nikoli niti ne bo mogla biti sprejeta. Podobno velja za njihovo lamentiranje, da niso bili udeleženi pri predlaganih spremembah statuta RTV SLO. »Zato sporočamo, da bi bilo prav in korektno, da se o najpomembnejšem internem aktu RTV SLO odloča z najširšim možnim konsenzom,« so še dodali v apelu. Mar res mislijo, da vodstvo ne ve, kaj je korektno in kaj ne?
Povabilo kam?
Ob predstavitvi stališča urednikov se je apelu z modrostjo Johanna Wolfganga von Goetheja posredno pridružil še Igor E. Bergant v Odmevih. Citiral je njegovo misel, da se pri uničevanju lahko sklicuješ na vse napačne argumente, pri gradnji pa nikakor. »Kar ni res, ne gradi,« je dodal, nato imitiral famozni Marcelov uvodni avizo v Studio City in končal s povabilom: »Na svidenje 9. maja«. S tem je, hote ali nehote, povabil gledalce k oddaji v novem »svežem« formatu z novim voditeljem, po nekaterih podatkih bi po odpovedi Vidi Petrovčič to lahko postal politično profilirani Gašper Petovar, ne pa v Slovensko mladinsko gledališče, kjer bo istočasno Marcelova alternativna oddaja.
Zdaj ni čas za naivno delovanje in strah nas mora biti, če bodo uredniki in novinarji zavzeli tovrstno pozicijo kompromisarstva. Ker na tem, kar ni res, se ne more graditi. Političnemu desantu se bo treba preprosto upreti in ne kar sodelovati v pogajanjih za »umiritev strasti«, da bi se bolj ali manj iztržilo miloščino.
Več: