Po pričakovanjih že druga interpelacija proti šolski ministrici dr. Simoni Kustec ni bila uspešna. Če bi vsak minister z moralno držo odstopil že zaradi negativnega rezultata, članici te vlade, ki kot redna profesorica politologije in celo specialistka za politiko človekovih pravic in demokracije z užitkom podpira ogrožanje prvega in drugega, tovrstna gesta samokritičnosti niti za hip ni prišla na misel: proti njej je glasovalo 42 poslancev, podprlo pa jo je 39, v njeni stranki SMC (5), koalicijskih SDS (26) in NSi (6), poslanec italijanske manjšine Felice Žiža in Robert Polnar iz DeSUS-a. Interpelacija bi za uspeh potrebovala najmanj 46 glasov.
Svojo obrambo je v štirinajstih urah trajanja interpelacije ministrica gradila na kolosalni igri žrtve, tako značilni za psihopolitiko sedanje oblasti, tudi sicer obskurni in nenavadni, saj je povsem neobičajno, da bi se za tarčo krivic razglašali kar oblastniki. Popularno taktiko victim playing, doslej je kaj prida ni uporabljala niti sama, pa je tokrat začinila s posebnostjo, ki je zaenkrat še nismo videli: žrtev napadov nase je menda postala predvsem zato, ker je ženska! V nadaljevanju se ne bom spuščal v utemeljenost interpelacije, čeprav menim, da je bila povsem upravičena, zanimala me bo zgolj upravičenost njenega obrambnega zasnutka ob sklicevanju na lastno žensko ogroženost.
Očitki proti ministrici
Ministrici se je med drugim očitalo politizacijo šolskega prostora preko zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, poseg v Pedagoški inštitut, predvsem pa katastrofalno vodenje resorja v času epidemije. Eden od očitkov ob interpelaciji je bil tudi, da podpira podelitve koncesij za izvajanje visokošolskih študijskih programov prve in druge stopnje, kar pomeni, da ji ne gre za dobrit javnega šolstva, ampak za podporo Janševi univerzitetni hobotnici, kjer zasebne izobraževalne ustanove blizu največje vladne stranke lahko izvajajo študijske programe, ki jih javne univerze ne morejo napolniti. Med drugimi tudi ustanova dr. Boruta Rončevića, kjer se razpisuje nov program za novinarstvo in medije, čeprav takšne programe ponuja FDV, tista fakulteta, s katere ministrica prihaja in se nanjo tudi želi vrniti.
Del očitkov proti njej je zagotovo bil zelo ohlapen, splošen in vrednostno obarvan, kot takšen pa ob konstelaciji sil v parlamentu obsojen na neuspeh: da je ena najslabših šolskih ministric v zgodovini Slovenije, da nima vizije, kako voditi svoj resor, ki ga zanemarja, da ni izpolnila pričakovanj, da pri vodenju nima besede in ga vodi nekdo drug. Še zlasti se je v času njenega mandata omenjalo njeno nesposobnost, kakopak tudi nezadovoljstvo šolnikov, saj jo je k odstopu pozvalo 17.000 zaposlenih v šolstvu, ampak je to ni pripeljalo do spoznanja, da se umakne. Poseben sklop očitkov se je dotikal njenega značaja in neprimernosti v komunikaciji, kar najbrž ni posebej dobra vsebinska osnova za interpelacijo, omenjale so se njena oholost, napihnjenost, sprenevedanje, pa tudi, da je igrala žrtev in zlorabila ženske.
Mehanizem, kako žensko utišati
Kustec je potem v svojem nastopu sicer zavrnila vse pomisleke proti sebi, »tudi na podlagi dejstva, da kritike mojega dela, ki letijo iz dela leve opozicije, slonijo na mehanizmih, kako žensko utišati, je ne jemati resno, jo poniževati z žaljivkami, ko oziroma če nisi na pravi strani, še posebej, ko gre za žensko v politiki«. Toda ko smo pričakovali, da bo končno navedla, zakaj je tarča interpelacije kot ženska, s čim je bila konkretno ponižana in razžaljena, pa tudi, zakaj je menda moteča v politiki zaradi svojega domnevno napačnega spola, s pojasnili ni niti poskušala dvigniti vtisa svoje prepričljivosti. Še več, prazni retorični gesti je dodala še zaigrano odločnost:
»Do tovrstnega poniževanja, na manipulacijah in lažeh sprevrženega odnosa in diskurza imam ničelno stopnjo tolerance. Moje prihodnje delo bo enako dosedanjemu, za dobro otrok in mladih, interpelaciji in virusu navkljub.«
Tudi v svojem nastopu v Odmevih skupaj s poslancem Levice Matejem T. Vatovcem je na izrecen izziv voditeljice, da je poskušala s tezo o utišanju žensk preusmeriti pozornost proč od očitkov o njenem delu, zgolj ponovila svojo osrednjo tezo:
»Da se uporabljajo za žensko zelo ponižujoče besede, od nesposobnosti, nezmožnosti, šibkosti in tako dalje, nekaj, kar opozicija do moških v politiki zanesljivo ne uporablja. To je psihološki način, kako bi se poskušalo žensko streti, jo pokazati kot majhno, kot nezmožno, kot brez moči, in mislim, da je čas, da v eni takšni zdravi kulturi, kakršen vsaj del naše zanesljivo je, tudi zelo odkrito in brez rokavic spregovorimo o tem, da takšen odnos do enega dela populacije ni pravi in da je v resnici ponižujoč na tej strani, ki to obtožuje.«
Mačistični zavezniki je ne motijo
Tanja Starič je nato poslanca Levice izzvala, če je »bolj kritičen, bolj grob do ministrice, ker je ženska«. Vatovec ni imel težkega dela, kajti »kot feminist« odločno zavrača takšno razlago, je dejal in pojasnil, da izraz »nesposobnosti« pač ne more biti žaljiv in »spolno otežen«, v čemer je imel popolnoma prav. Ob tem je spomnil na v gradivih dodano platnico ene izmed temeljnih knjig na področju feminizma z naslovom »Ženske in oblast« britanske akademičarke, klasične filologinje, urednice in intelektualke Mary Beard.
Ministrično prazno propagandno gesto je na podoben način razgalil tudi Inštitut 8. marec z ugotovitvijo, da ji je v resnici vseeno za pravice žensk: kritike njenega dela ne slonijo na tem, da je ženska, ampak na tem, da je izjemno slaba ministrica. Vsi očitki bi bili enaki, tudi če bi bila moški, dodali pa so še, da je kot ministrica dejansko poskrbela za poglabljanje razlik med spoli: »Kako si drznete govoriti o tem, da kritike vašega dela slonijo na mehanizmih utišanja žensk? Tiho ste bili, ko je vaš predsednik vlade Teo Jarc pošiljal v psihiatrično bolnišnico. Tiho ste bili, ko je vaš predsednik vlade novinarkam govoril prostitutke.«
Na rano zlaganosti njene spretne taktike sredi čvrstih zaveznikov v stranki SDS, kjer kar mrgoli mačizma in seksizma in do katerih se je povzpela kot liberalka, so ji posolili še z ugotovitvijo, da ni žrtev patriarhalne družbe, ampak »stroj, ki jo pogajanja«, zaradi česar je ministrica dokaz, zakaj ženske kvote v politiki ne pomenijo dejansko boljših politik, ampak ob tem šteje samo njihova vsebina. Ministričina prozorna obramba, češ da je žrtev interpelacije le zato, ker je ženska, bo najbrž odšla v antologijo slovenske politične retorike kot ena najbolj obupnih in tudi najbolj nedostojnih za redno profesorico s FDV, ki pokriva resor šolstva, kjer bi standardi dobre argumentacije morali imeti še večjo veljavo, očitno pa jo imajo v njenih očeh zgolj načela elementarne politične propagande.
Marija Terezija, ki manipulira z lastnim spolom
Zato ni bilo posebno naključje, ko se je njeno puhlo besedičenje brez kančka utemeljenosti povsem ujelo z hipertrofirano domislico poslanca SDS Franca Breznika, ki je hitel pojasnjevati, da je kot ministrica poskrbela za največjo sofinanciranje šol, vrtcev in športnih objektov v zgodovini Slovenije, omenjal je celo, da v zadnjih 150 letih. »Lahko bi rekli, da gre za novodobno Marijo Terezijo v slovenskem šolskem sistemu,« je njej v bran nakladal in več kot očitno spravljal v neroden položaj vodstvo FDV, ki bo moralo resno razmisliti o preimenovanju ministričine matične ustanove.
Zakaj se Simoni Kustec splača igrati žrtev, še vedno ne vemo. Ji preprosto prija podpora volilne baze SDS in funkcija, ki jo opravlja? V časih, ko se aktualna avtokratska oblast ohranja ne glede na naravo svojega početja in tudi svojih izrečenih besed, saj ji v nekem absolutnem smislu posebej ne škodi nič od navedenega in zato lahko stori in reče, kar hoče, je bila posledično tudi njena perfidna karta lastne žrtvenosti, resda zelo paradoksalno, obsojena na uspeh. Po drugi strani pa je ministrica razkrila, da je odločena oditi v zgodovino slovenske politike ne samo kot oseba, ki je zlorabila svoj resor in bila kot liberalka ponosna članica avtoritarne oblasti, temveč ji ni bilo nerodno niti emocionalno manipulirati z lastnim spolom, da bi se na njej obdržala.