Je varuh človekovih pravic preveč diplomatski in zadržan?

Varuh človekovih pravic se trudi. In trudi se vedno bolj, kajti tudi najbolj osnovne človekove pravice so v državi vedno bolj pod udarom. Toda ali se napreza v pravi smeri? Čeprav je novinarka N1 Barbara M. Smajila naredila intervju z njim z dobršno mero skepse v njegovo učinkovitost in preveliko naklonjenost vladi, tudi v uvodu razodela svoj sklep, da »ostaja diplomatski in zadržan«, kar je bil v pogovoru njen začetni očitek, Peter Svetina ni bil prepričljiv v ustvarjanju vtisa, da je ocena zgrešena. Bi potemtakem novinarkin zaključek, s katerim je potrdila začetno »delovno hipotezo«, lahko označili za preuranjen?

Poskušal bom pokazati, da ne in da so očitki na račun varuha bolj ali manj legitimni, čeprav niso enoznačno in prepoznavno takšni že na prvi pogled. Trdil bom, da je Svetina na dobri poti nekakšne posvojitve politične mimikrije, kakršno sem velikokrat analiziral na primeru predsednika republike Boruta Pahorja, torej posebne vrste retorike in delovanja z idejo, da se zameriš čim manj političnim stranem. Kar v praksi pomeni zagovor stališč, ki so načelna in navidezno zadovoljujoča le na zelo abstraktni ravni razprave, najbrž zato, da se ne bi rabil opredeliti dovolj konkretno, da sprejete odločitve v svoji benignosti nimajo čisto realnih posledic in da je kritičnost poudarjeno blaga in uravnotežena do »levih« in »desnih« strank, kar najbrž pomaga, da ima človek mir pred vsemi, potencialno pa tudi njihovo čim širšo politično podporo.

Varuh pohvali vlado kot argumentirano v odgovorih

Začnimo z varuhovo pohvalo na račun vlade. V intervjuju za N1 morda najbolj preseneti podatek, da se je varuh na vlado obrnil 43 krat in več kot 800 krat glede nedorečenosti 39. člena zakona o nalezljivih boleznih, katerega sprememba je potem šla v presojo v parlament, ustavno sodišče pa je ta člen razveljavilo, češ da resno posega v človekove pravice. Število naslovitev je, če smo pravilno razumeli, res impozantno.

Svetina je ob tem pojasnil, da se za ustavne presoje tokrat niso odločili, ker so imeli ves čas uspehe v komunikaciji: »Včasih se je odlok spremenil tudi v enem tednu. Na ustavnem sodišču bi to lahko trajalo tudi več let.« Čeprav ima širša javnost vtis, da je oblast spolitizirala epidemiološko stroko in jo naredila za svojo marioneto, varuh nima slabih izkušenj s prvo, tako glede omenjenega člena kot odlokov o policijski uri in omejitvi gibanja:

Vlada nam je v zelo dolgem in argumentiranem odgovoru pojasnila svoj vidik. S tem se nismo strinjali in smo ponovno opozorili. Tako da moram reči, da vlada odgovarja in smo lahko tudi zadovoljni z odgovori, ker so tehtni in argumentirani. Se pa velikokrat zgodi, da naši pogledi niso enaki.

Stališče je nenavadno, ker smo marca letos lahko prebrali, da je »izrazil nezadovoljstvo« ob istem primeru, ker od vlade ni prejel vsebinskega odgovora na njegovo priporočilo, da pri sprejemanju svojih odločitev zagotavlja presojo posledic sprejetih ukrepov na temeljne človekove pravice in svoboščine skladno z ustavo in mednarodnimi obveznostmi. Ampak konec dober, vse dobro: vlada odgovarja, celo tehtno.

Namesto o medijih o etiki javne besede

Od siceršnjega zadovoljstva z vlado in ministrstvi si splača zapomniti še dve temi intervjuja. V naslednji ga novinarka sprašuje o stališču glede napadov vlade na oba »nacionalna medije«, STA in RTV Slovenija. Ali to ne ogroža pravice do obveščenosti državljanov, s tem pa tudi varstva človekovih pravic v družbi?

Odgovor je neverjetna zastranitev, pravcati red herring: varuh se je odločil, da namesto opredelitve ali obsodbe prisvajanja, politizacije in izčrpavanja medijev raje spregovori o etiki javne besede. Ob tem je najbrž zelo ohlapno imel v mislih sovraštvo, ki ga vladajoča politika, začenši s premierjem, bruha proti novinarjem. Ampak podrejanje medijev seveda ni povezano z verbalnim hujskaštvom, temveč z zelo konkretnimi dejanji:

Že odkar sem nastopil mandat, sem začel govoriti o etiki javne besede. Zaradi tega sem bil tudi zasmehovan z vseh strani. Še vedno verjamem, da je etika javne besede zaveza vseh nas, ki imamo možnost in privilegij, da lahko javno spregovorimo in smo slišani. Način, kako se mi izražamo, vpliva na širšo klimo dialoga in izrazov. Ne govorim o politični korektnosti, a vzgoja in razvoj človeka sta pripeljala do tega, da vendarle smo sposobni kultivirano komunicirati. Predvsem predstavniki politike, predvsem pa oblastniki, morajo še bolj paziti na to, da ljudi ne razdvajajo.

Nesporno smo vsi naklonjeni etičnosti in tudi zasmehovan ni nihče zaradi tega, prej nečesa drugega, kar nam je varuh takoj demonstriral s tem, ko se je spretno izognil celotnemu sklopu problema napadov na medije. Mimogrede povejmo, da bi bila celo v primeru, ko bi tema vprašanja zadevala nestrpnost, sovraštvo in hujskaštvo, kar je sedanja oblast kodificirala v normalen politični jezik in bo v prihodnje zelo težko izbrisati, razprava o »etiki javne besede« že po sebi presplošna, preveč abstraktna in spet v specifičnem smislu zelo pahorjanska. Nič čudnega, če tudi varuh vleče na plano čudežno besedo »dialog« in se zateka v maskirni dialogizem, kot sem poimenoval ta fenomen. »Ta dialog mi umanjka,« je hkrati povedal že o odnosu vlade. Zakaj? Grajati in obsoditi konkretno dejanje sovraštva, v tem primeru do novinarjev, že nanj pokazati s prstom, je nenadoma več kot očitno pretežak izziv zanj.

Obsoja nasilne protestnike

Poglejmo si na kratko še izbrani tretji poudarek iz intervjuja, povezan z eskalacijo uličnih protestov v državi, pospremljenih z oblaki solzivca. Varuhova prva asociacija v odgovoru je, da podpira demokratično pravico do njih, ampak, in vedno je ta »ampak«, »nasilno izražanje protesta pa presega vsako mejo, in to želim obsoditi.«

O represiji oblasti do protestnikov več v analizi podkasta bloga

Čeprav se večino poznavalcev v državi strinja, da so bili nedavni tako ali drugače »dirigirani« in izzvani s strani prekomerne uporabe represije, solzivca in vodnega topa, je Svetini še vedno bolj blizu prepričanje, da je krivda na strani protestnikov. Toda glede pretirane uporabe sile s strani policije ničesar ne želi soditi vnaprej, za razliko od obsodbe protestnikov, kjer zadržek ni bil potreben – glede prvega pri varuhu čakajo na odziv policije, sestali se bodo z različnimi deležniki, tudi varnostnimi strokovnjaki, in na podlagi tega bomo lahko ocenili, ali je bil poseg policije pretiran:

Mi nismo strokovnjaki za to, lahko samo pretehtamo in ocenimo verodostojnost informacij in s tem morebitno poseganje v človekove pravice. Za zdaj ne želim še prejudicirati.

Zato nas varuh miri, pogovorili se bodo s strokovnjaki in »razčistili zadevo«, presodili neodvisno in nepristransko, toda za to potrebujejo čas. Kdaj, še ne vedo, zato velja, da bo potrebno biti potrpežljiv: »Časovni okvir težko napovem«.

Kaj točno nam povedo varuhove replike, naštete zgoraj? Že ob hitrem pregledu razkrijejo tri strategije: včasih je dobro Janševo vlado pohvaliti, spet drugič je hvaležno govoriti previdno in abstraktno, velikokrat pa se je najbolje vzdržati mnenja in počakati, da bo stroka, v neki nedefinirani prihodnosti, povedala svoje.

Več:

Vile, lopata in varuh človekovih pravic

Ljubljana v oblakih solzivca: oblast več ne skriva svoje želje po represiji

Politična mimikrija in maskirni dialogizem

Vlada zaenkrat odločena uničiti STA

Comments are closed.

Powered by WordPress.com.

Up ↑

%d bloggers like this: