Politično dirigirana policija se je nehote vključila v opravičevanje neonacističnih in drugih ekstremističnih skupin v Sloveniji. Njeno posredno priznanje vsebuje dragocen indic njene politizacije, izdala jo je kar nerodna dikcija.
Da so »zaznali posamezna subkulturna gibanja«, je povedal generalni direktor policije dr. Anton Olaj ob priložnosti zaslišanja pred parlamentarno komisijo za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb (Knovs), kamor sta bila povabljena tudi Janez Janša in Žan Mahnič, a sta sejo obstruirala in se iz nje in njenih sklicateljev grobo norčevala. V nadaljevanju bom poskušal utemeljiti, zakaj že dikcija direktorja razkriva politično motivirano podstat novega vodstva policije in zakaj nam pove preveč, s tem pa olajša dokazovanje, da Janševa oblast s pomočjo policije ščiti tiste skrajne desničarje z afiniteto do nacizma, ki bi jih morala ustavljati.
Olaj kot sociolog
Povzemanje osrednje namere vodstva policije še najlažje razumemo, če prebiramo provladni Siol, kjer so novice vsakič intonirane v podporo Janševi vladi, tudi ko gre za povzemanje STA. Že v naslovu najdemo navedeno omembo o zaznavi subkulturnih gibanj. Toda na seji parlamentarne komisije, kjer je bil tudi Olaj, so govorili predvsem o možnih povezavah med neonacističnimi skupinami in vladajočo garnituro. O njihovem zavezništvu, kot je pojasnjeval preiskovalni novinar Erik Valenčič in pri tem jasno izpostavil stranko SDS, obenem pa tudi Žana Mahniča, državnega sekretarja za nacionalno varnost, za katerega je povedal, da ga pri svojem preiskovalnem delu nenehno srečuje v povezavah z neonacisti.
Olaj je potemtakem zelo dobro dojel zagatno situacijo glede povezav in idejnih sorodnosti med Janševo SDS in neonacističnimi in sorodnimi skupinami, vendar je te raje označil za subkulturna gibanja. Še več, njihov nastanek in krepitev je poznavalsko povezal s »polarizacijo evropskega političnega prostora«. Toda mar ni njegova trditev evfemistično zavijanje v celofan nečesa, kar bi morali na policiji preganjati? V zelo tehničnem in ohlapnem smislu so tudi neonacisti, identitarci in rumeni jopiči lahko pripadniki subkulture, vendar bi takšno označevanje sociologi uporabili v zamejenem oziru, predvsem pri raziskovanju specifičnosti njihovega kulturnega in družbenega življenja, denimo glasbenega in podobnih drugih. Tega pa policija ne počne in se od nje ne pričakuje. Dejansko se je zgodovinsko vzeto dogajalo nekaj obratnega, neonacisti ali sorodne grupacije so si prisvajali obstoječe subkulture, recimo skinheadovsko, in si jih ideološko podrejali.
Generalni direktor policije se je potemtakem za potrebe opravičevanja neonacističnih skupin v Sloveniji in najbrž potencialno tudi njihovih povezav s SDS prelevil v sociologa, v nekoga, ki bi preučeval njihove življenjske sloge, ne pa raje ukrepal! Da zapisano čvrsto drži, lahko potrdimo že z osvežitvijo spomina: nedavno je celo kaznoval policiste, ker so na Prešernovem trgu ustavljali paradirajoče s svastikami, ko so se kot rumeni jopiči spravili nad protestnike. Ko upoštevamo še vse kontekste, Olajevo poprejšnjo alibizacijo neonacistov in kontekst seje parlamentarne komisije, teza o »zaznanih subkulturnih gibanjih« postane še bolj grotesken in tudi nevaren evfemizem, način njihovega zagovora.
Niso subkultura, dejansko so kultura
Označevanje skrajno desnih skupin, vključno s podporniki Hitlerja, za subkulturo, ni zgolj posebnost slovenske policije. Daniela Pisoiu, raziskovalka ekstremizmov na dunajskem inštitutu za mednarodne zadeve OIIP, je nedavno v pogovoru s Kristino Božič povedala:
Ta argument, da gre zgolj za subkulturo, je poznan. Nekaj časa je bil pogost tudi v Avstriji.
Pri tem se ni sklicevala na avstrijsko policijo, navedla je javno razpravo o njih in omenila nekatere avstrijske intelektualce, ki so branili identitarne skupine, češ da v praksi zgolj uresničujejo svobodo govora, njihove ideje pa zato niso tako zelo problematične. Naj spomnim, vodja avstrijskih identitarcev Martin Sellner je tudi občasni občudovalec Janeza Janše.
Slovenska realnost leta 2021 močno prekaša avstrijsko iz dveh razlogov. Pri nas podmeno o subkulturi, kot vidimo, uradno uporablja kar policija, Ministrstvo za kulturo pa je omenjeni standard še dvignilo. Če pomislimo, da je neonacističnim rumenim jopičem podelilo status kulturnega društva, ki deluje v javnem interesu, in to na podlagi manifesta identitarcev, kar po svojem izvoru tudi so, potem lahko res zelo suvereno in decidirano trdimo, da ljubitelji Tretjega rajha sploh niso več del slovenske subkulture, ampak so postali avtonomen del splošne kulture. S štampiljko dr. Vaska Simonitija.
Vendar se Olaj kot novopečeni sociolog v svoji alibizaciji ni ustavil, zanj so neonacistična in sorodna rasistična gibanja za nameček še nenevarna v nenasilnosti, kar je povedal v isti izjavi:
Posamezne subkulture, ki bi jih lahko označili za skrajne, se po naših ugotovitvah nasilju (praviloma) izogibajo.
Verjetno bi si v razviti demokratični sredini težko zamislili možnost izrekanja tako škandalozne izjave in znova lahko žal sklepamo stave, da jo bodo množični mediji gladko spregledali. Z njo nam šef policije za tiste, ki jim notranji minister Aleš Hojs pravi, da so »biseri«, neskrito signalizira, da si kot miroljubni zaslužijo benigno obravnavo, s tem pa spet pritrjuje našemu začetnemu sumu o velikih simpatijah oblasti do njih.
Kako natančna je teza o nenasilni subkulturi?
Olajeva trditev pa tudi ne prestane osnovnega preverjanja dejstev. Vzemimo nemški primer. Nekaj mesec nazaj je njihov notranji minister Horst Seehofer razkril podatek, da je Nemčija lani doživela velik skok pri politično motiviranih kaznivih dejanjih skrajne desnice in obenem tudi rekordne vrednosti. Takšna dejanja so se za razliko od leta poprej povečala za skoraj 6 odstotkov in predstavljala več kot polovico vseh politično motiviranih kaznivih dejanj, kar je najvišja stopnja, odkar je policija leta 2001 začela zbirati podatke. Med kaznivi dejanji z elementi nasilja s političnim predznakom so se ta povečala za skoraj 20 odstotkov, zdaj na 3365 , od tega z 11 umori in 13 poskusi umora. Navedel sem primer le ene države, kar je dovolj, da ovržemo za skrajna gibanja znova očitno alibično oceno.
Generalni direktor policije je z dvema presojama, o subkulturi in nenasilnosti, nakazal že vsem znano politično in zdaj še policijsko »razumevanje« do javnega delovanja skrajnih gibanj v naši državi, zanesljivo edinstveno v Evropi in zato s tem še bolj strašljivo. Vendar je na drugi strani bilo v času sklica omenjene seje videti ne zgolj nepojmljivo norčavost državnega sekretarja za nacionalno varnost, ampak tudi prve oblike jasnega distanciranja do neonacističnih rumenih jopičev.
Janša si je premislil, očitno ne bo več retvital rumenih jopičev
Podpredsednik vlade Matej Tonin, sicer ljubitelj štajerske varde, ki bi jo načeloma imel v postroju slovenske vojske, je tokrat začutil potrebo po obsodbi, obenem pa nakazal, da pričakuje ukrepanje le ob »poskusih realizacije«:
Zelo nevarni pozivi, ki jih je potrebno odločno obsoditi! Pri morebitnih poskusih realizacije pričakujem odločno ukrepanje organov pregona @policija_si. Narediti moramo vse, da spiralo nasilja zaustavimo. Z zgledom, strpno in spoštljivo politiko lahko naredimo razliko.
Na drugi strani je Janša, mojster psihopropagandnih vojn, gladko zanikal vsa svoja začetna navdušenja in dosedanje retvitanje rumenih jopičev. Prav ob priložnosti parlamentarne seje je raje prakticiral prozorno taktiko distrakcije in prvič sploh začel odkrivati zaroto svojega nekdanjega zaveznika Damirja Črnčeca, ki naj bi upravljal najmanj s tviter računom ali celo s samimi rumenimi jopiči:
Protiutež niso milice, ampak zdrava pamet. Pri izjavah @RJopici opažamo podobne provokacije, kot leta 2018 pri izjavah stranke Dom. Kasneje se je pokazalo, da se za njimi skriva #VohunčekMurči in @StrankaLMS. Ne bo presenečenje, če se tudi v tej zadevi ne izkaže nekaj podobnega.
Čisto nova taktika distanciranja in namigovanja hkrati po vseh večletnih navduševanjih predsednika vlade nad identitarci in rumenimi jopiči kar kliče po novi analizi spremembe njegove drže: bi bilo možno, da je kot predsedujoči Svetu EU vendarle presodil, da je vlada s simbolično in še kakšno podporo radikalcem s postfašističnimi idejami šla predaleč in se zato zanj široka, morda tudi mednarodna razprava, o tem ne bo dobro končala?
Spomniti velja, da mnenja z Janšo ne deli niti Žan Mahnič: sam je nedavno aktivacijo domoljubnih skupin kot idejo rumenih jopičev podprl. V zgodbi okoli sramotne podpore vladajočih do radikalnih desnih skupin v Sloveniji je bolj od nje šokantno samo še dejstvo, da se problematizacija te teme, sploh ne edine sporne, na noben način ne prebije do javnosti v obsegu, ki si ga zasluži: kot dramatično nevarno početje sicer skrajno desne oblasti. Mediji in politika nosijo največji delež odgovornosti.
Več:
Skrajna desnica v Sloveniji: nacionalna varnost v času Žana Mahniča
Mahnič skupaj z neonacisti apelira k aktivaciji v »domoljubnih skupinah«
Twitter identitarce blokira, pri nas jih retvita oblast
Nevarna ljubezenska razmerja: za oblast so postfašisti v javnem interesu
Hojsove perle so »dokazano neonacistične skupine«
Bo tožilstvo dopustilo, da je Hitler pri nas lahko razglašen za heroja?
Ob deseti obletnici Breivikovega pokola v Sloveniji še vedno njegovi častilci
You must be logged in to post a comment.